Jedro

Sodišče prve stopnje pravilno navaja, da je zahteva za izdajo začasne odredbe možna samo v zvezi z izpodbijanim upravnim aktom, vendar pa napačno ugotavlja, da je tožeča stranka predlagala odlog izvršbe v zvezi s sklepom o upravni izvršbi z dne 7. 6. 2010. Tožeča stranka je v zahtevku predloga za odlog izvršbe jasno predlagala, da se izvršba odloži do pravnomočne odločitve v tej zadevi. Predmet tega upravnega spora pa je inšpekcijska ureditvena odločba (z dne 6. 5. 2010) in ne morebiti sklep o njeni izvršbi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi. Izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. Tožeča stranka je vložila tožbo zoper odločbo Medobčinskega inšpektorata Kranj z dne 6. 5. 2010, s katero je bilo med drugim odločeno, da mora tožeča stranka v roku 8 dni po prejemu odločbe odstraniti nosilec oglaševanja – večji reklamno usmerjevalni pano s fasade večstanovanjske hiše na naslovu ... Z odločbo tožene stranke z dne 9. 6. 2010, je bila pritožba tožeče stranke zoper citirano prvostopenjsko odločbo zavrnjena. Skupaj s tožbo je tožeča stranka predlagala tudi odlog izvršbe.

2. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo, ker je tožnik vložil tožbo zoper odločbo Medobčinskega inšpektorata Kranj o izreku inšpekcijskega ukrepa o odstranitvi nosilca oglaševanja, v predlogu za izdajo začasne odredbe pa je predlagal, da se izvršba odloži do pravnomočne odločitve, ki se nanaša na sklep o upravni izvršbi in ni predmet tega upravnega spora. Zahteva za izdajo začasne odredbe je vedno vezana na tožbo in se lahko predlaga samo v zvezi z izpodbijanim upravnim aktom. Tožnik je s predlogom za odlog izvršbe sklepa o upravni izvršbi presegel okvir tega postopka. Sodišče prve stopnje se zato ni spuščalo v presojo vsebinskih pogojev v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe.

3. Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. V pritožbi navaja, da je tožena stranka kljub vloženemu pravnemu sredstvu zoper izpodbijano inšpekcijsko odločbo z dne 6. 5. 2010 vzporedno vodila tudi postopek za izvršitev te odločbe. Tako je bil dne 7. 6. 2010 izdan sklep o upravni izvršbi, dne 22. 6. 2010 pa je bila zavrnjena tudi pritožba tožeče stranke zoper sklep o dovolitvi izvršbe. Tožeča stranka je s tožbo podala predlog za odlog izvršitve izpodbijanega akta, torej odločbe tožene stranke z dne 6. 5. 2010, in ne kakšnega drugega akta. Dejstvo, da je bil v postopku za izvršitev izpodbijanega akta že izdan sklep o upravni izvršbi, še toliko bolj utemeljuje nujnost odloga izvršbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločbo Medobčinskega inšpektorata Kranj z dne 6. 5. 2010, s katero ji je bila naložena odstranitev reklamnega panoja. Navedena odločba je bila potrjena z odločbo tožene stranke z dne 9. 6. 2010. 6. Tožeča stranka je v predlogu za odlog izvršbe sicer res navajala, da je prvostopenjski organ dne 7. 6. 2010 že izdal sklep o upravni izvršbi in da ji zato grozi prisilna odstranitev nosilca oglaševanja po drugem izvajalcu. Sodišče prve stopnje pravilno navaja, da je zahteva za izdajo začasne odredbe možna samo v zvezi z izpodbijanim upravnim aktom, vendar pa napačno ugotavlja, da je tožeča stranka predlagala odlog izvršbe v zvezi s sklepom o upravni izvršbi z dne 7. 6. 2010. Tožeča stranka je v zahtevku predloga za odlog izvršbe jasno predlagala, da se izvršba odloži do pravnomočne odločitve v tej zadevi. Predmet tega upravnega spora pa je inšpekcijska ureditvena odločba (z dne 6. 5. 2010) in ne morebiti sklep o njeni izvršbi. Iz navedenega zahtevka za izdajo začasne odredbe (za katerega tožeča stranka sicer napačno navaja materialnopravno podlago, kar pa ni pravno pomembno) je po presoji pritožbenega sodišča jasno razvidno, da ne predlaga odloga izvršbe v zvezi s sklepom o upravni izvršbi z dne 7. 6. 2010, ampak odlog izvršbe, ki se nanaša na izpodbijani upravni akt, to pa je odločba o inšpekcijskem ukrepu z dne 6. 5. 2010, saj je ta odločba predmet tega upravnega spora.

7. Ker torej obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijanega sklepa o vsebini predloga za izdajo začasne odredbe in med samim predlogom, je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz tretjega odstavka 75. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 v zvezi s 15. točko (prej 14. točka) drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, kar pa narekuje razveljavitev izpodbijanega sklepa.

8. V drugem odstavku 75. člena ZUS-1 med „absolutnimi“ bistvenimi kršitvami določb postopka (pri katerih ni treba presojati vpliva na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe oziroma sklepa, saj se tak vpliv predpostavlja) sicer 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP ni izrecno navedena (ampak samo razlogi iz 1., 2., 3., 4., ali 14. točke). Vendar je treba upoštevati, da je bil po uveljavitvi ZUS-1 (1. 1. 2007) ZPP spremenjen (Ur. l. RS, št. 45/2008 z dne 9. 5. 2008), in sicer je bila med drugim v drugem odstavku 339. člena dodana „nova“ 15. točka, ki pa je bila pred spremembo vsebinsko vsebovana v 14. točki. Zato pritožbeno sodišče med absolutnimi bistvenimi kršitvami iz drugega odstavka 75. člena ZUS-1 upošteva tudi kršitve iz nove 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 77. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo, saj je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.