Jedro

Ker je tožena stranka razpolagala s spornim stanovanjem kljub prepovedi iz 1. odst. 88. člena ZDEN, pripada tožeči stranki, ob dejstvu, da bi bila v denacionalizacijskem postopku upravičena do vrnitve premoženja v naravi, denarna odškodnina.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe o prodaji stanovanja št. 646711/91 z dne 23.11.1992 ter aneksa z dne 27.11.1992, sklenjenih med pravnim prednikom tožene stranke - Občino Ljubljana Bežigrad kot prodajalcem in D. G. kot kupcem, za stanovanje št. 7 v stanovanjski hiši v Ljubljani. Z vmesno sodbo pa je odločilo, da je zahtevek za plačilo odškodnine po temelju utemeljen in je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini, ki jo bo sodišče določilo s končno odločbo. Odločitev o stroških je pridržalo za končno odločbo.

Proti vmesni sodbi se je pritožila tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ št. 4/77 - Ur. l. RS št. 19/94 - ZPP/77). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da po odločitvi o neutemeljenosti ugotovitvenega zahtevka o ničnosti sporne pogodbe ni bilo več nikakršne potrebe po vsebinski obravnavi vprašanja ničnosti. Izguba možnosti zahtevati vrnitev nečesa po trenutni zakonodaji ne predstavlja pravno priznane škode. Tožena stranka izpostavlja, da bi sodišče, preden bi takemu zahtevku ugodilo po temelju, moralo ugotoviti, ali bi tožnici bilo premoženje res tudi vrnjeno. Vse dokler ni odločeno o utemeljenosti zahteve za denacionalizacijo, ni mogoče govoriti o nastanku škode. Če je sodišče zahtevek za ničnost zavrnilo, ne more ugoditi zahtevku za plačilo odškodnine. Pogodba ni nična in še vedno obstaja. Na tem premoženju ima lastninsko pravico fizična oseba in zato dolžnost vrnitve tega premoženja ne obstaja. Sodišče bi zato moralo upoštevati 42. člen Zakona o denacionalizaicji (Ur. l. RS št. 27/91-I - 83/97 - ZDEN), ki točno določa, kdo je zavezanec za plačilo odškodnine v primerih, ko premoženja ni moč vrniti upravičencu v last in posest. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti iz razloga, ker v procesu na pasivni strani niso bili zajeti vsi udeleženci materialnopravnega razmerja. Procesna integracija obeh pogodbenih strank kupoprodajne pogodbe o prodaji stanovanja z dne 23.1.1992 z aneksom z dne 27.11.1992 je posledica dejstva, da lahko obstoječe pogodbeno razmerje med njima preneha le nasproti obema pogodbenicama, ne pa samo proti toženi stranki. Medtem ko bi utemeljenost zahtevka na ugotovitev ničnosti pripeljala do posledice, enake posledicam aktov razpolaganja (prenehanje obstoječega pogodbenega razmerja), tožeča stranka z uveljavljanjem odškodnine zasleduje namen, da se s plačilom določenega denarnega zneska vzpostavi stanje, ki je bilo, preden je škoda nastala (1. odst. 185. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Odškodninski zahtevek, utemeljenost katerega je odvisna od obstoja predpostavk civilnega delikta, v nobenem primeru ne more vplivati na obstoj pogodbenega razmerja med pogodbenima strankama pogodbe z dne 23.1.1992, zato je stališče tožene stranke, da sodišče ne more ugoditi zahtevku za plačilo odškodnine, če je zavrnilo zahtevek na ugotovitev ničnosti, napačno.

Sodišče prve stopnje je pravilno pristopilo k reševanju sporne zadeve, ko je ugotavljalo, ali gre za tako nepremičnino, glede katere po določbah ZDEN velja dolžnost vrnitve. Čeprav tega sicer ni izrecno navedlo, je jasno, da je tudi to vprašanje reševalo kot predhodno v skladu s 1. in 2. odst. 12. člena ZPP/77. ZDEN kot poseben predpis ne določa, da sodišče ne bi smelo samo presoditi, ali glede sporne nepremičnine velja dolžnost vrnitve v naravi (16. člen ZDEN), zato je vsakršno čakanje na zaključek denacionalizacijskega postopka nepotrebno. Dolžnost vrnitve spornega premoženja je sodišče prve stopnje oprlo na določilo 1. člena ZDEN, pri čemer je tudi pravilno poudarilo, da tožena stranka vrnitvi v naravi ni z ničemer ugovarjala. Ker takšnih dejstev ni navedla niti v pritožbi, je utemeljen sklep, da je tožeči stranki s tem, ko je tožena stranka razpolagala s spornim stanovanjem kljub izrecni prepovedi 1. odst. 88. člena ZDEN, nastala škoda, saj bi bila sicer upravičena do vračila tega premoženja v naravi.

Odškodnina v obveznicah (42. člen ZDEN) v konkretnem primeru ne more priti v poštev, saj je ovira za vračilo (1. odst. 18. člena ZDEN), to je lastninska pravica fizične osebe na spornem stanovanju (3. odst. 16. člena ZDEN), posledica protipravnega ravnanja tožene stranke.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo, podana pa tudi ni nobena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP/77).

Stroškovni izrek temelji na določilu 1. odst. 166. člena v zvezi s 1. odst. 155. člena ZPP/77. Ker tožeča stranka ni z ničemer pripomogla k reševanju pritožbe, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama nosi stroške odgovora na pritožbo.