Jedro

ZDen izrecno prepoveduje pravni promet z nepremičninami, glede katerih obstaja dolžnost vrnitve (88. člen ZDen). Ker je tožena stranka v nasprotju z zakonom po njegovi uveljavitvi spreminjala obstoječe stanje in s tem spreminjala svoje obveznosti, ki jih predpisuje ZDen, je odgovorna za svoje ravnanje v skladu splošnimi predpisi o učinkih obveznostih. Te ureja ZOR, ki v 262. členu med posledicami za neizpolnitev obveznosti predvideva tudi povrnitev škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe o prodaji stanovanja št... z dne 23.1.1992 in aneksa z dne 27.11.1992, s katero je pravna prednica tožene stranke ... prodala D. G. stanovanje v Ljubljani, ki je vpisano na parc. št. 2066/1 pri vl. št. 2430 k.o... Poleg tega je z vmesno sodbo ugotovilo, da je utemeljen tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine in da bo morala tožena stranka plačati odškodnino, katere višina bo ugotovljena s končno sodbo. Proti vmesni sodbi se je pritožila tožena stranka, toda sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna vmesna sodba, je tožena stranka pravočasno vložila revizijo.

Uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, naj sodišče reviziji ugodi, razveljavi izpodbijani sodbi in zavrže tožbo, ali pa naj izpodbijani sodbi spremeni in zavrne tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine. Navaja, da je Zakon o denacionalizaciji (ZDen, Ur.l. RS, št. 27/91 do 66/00) predvidel situacijo, da nacionaliziranega premoženja ni mogoče vrniti v naravi in določil, da se za tako premoženje plačuje odškodnina. Ta se določi v postopku za denacionalizacijo, torej v upravnem postopku. Zaradi tega očita sodišču, ki je odločalo o odškodnini, da je odločalo o upravni stvari. Zmotno uporabo materialnega prava pa vidi v tem, da tožeči stranki še ni nastala škoda, in v dejstvu, da ne gre za pravno priznano škodo. Po njenem mnenju ni mogoče govoriti o prikrajšanju, dokler tožeča stranka v denacionalizacijskem postopku ne dobi ničesar oz. ne dobi dovolj po merilih, ki so določena v ZDen. Šele v primeru, če bo v denacionalizacijskem postopku ugotovljeno, da tožena stranka ne more dobiti vračila v naravi ali da ne bo dobila odškodnine, bo mogoče soditi, če ji je nastala škoda. Ob tem opozarja na navedbe sodišča druge stopnje, češ da tožeča stranka zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke ne more dobiti odškodnine v obveznicah, s čimer je pravni posel, ki velja, opredelilo kot protipraven in je iz tega izvajalo pravne posledice, ni pa navedlo pravne podlage zanje.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP (1977), Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V zvezi z uporabo določil procesnega prava je treba pojasniti, da je tudi revizijsko sodišče v danem primeru odločalo po pravilih ZPP iz leta 1977, ker je treba po prvem odstavku 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99) nadaljevati postopek po prejšnjih predpisih, če je bila pred uveljavitvijo novega procesnega zakona na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje. Z vmesno sodbo se je končal postopek o utemeljenosti odškodninskega tožbenega zahtevka.

Revizija ni utemeljena.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, ker ZDen vsebuje predpise o vračanju nacionaliziranega premoženja in glede na stanje ob njegovi uveljavitvi predvideva različne oblike vračila. Izrecno pa prepoveduje pravni promet z nepremičninami, glede katerih obstaja dolžnost vrnitve (88. člen ZDen). Ker je torej tožena stranka v nasprotju z zakonom po njegovi uveljavitvi spreminjala obstoječe stanje in s tem spreminjala svoje obveznosti, ki jih predpisuje ZDen, je odgovorna za svoje ravnanje v skladu splošnimi predpisi o učinkih obveznostih. Te ureja Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89), ki v 262. členu med posledicami za neizpolnitev obveznosti predvideva tudi povrnitev škode. O teh premoženjskih razmerjih fizičnih in pravnih oseb po 1. in 2. členu ZPP (1977) odloča sodišče v pravdnem postopku v mejah tožbenih zahtevkov, zato sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ravnali, ko nista odrekli odločanja o tožbenem zahtevku tožeče stranke.

Drugih kršitev pravdnega postopka tožena stranka ne navaja in ker tudi sodišče ni našlo kršitev, na katere mora po 386. členu paziti po uradni dolžnosti, ta revizijski razlog ni podan.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Tožena stranka, ki je po ZDen zavezana k vračilu stvari v naravi, ne more svoje obveznosti z nezakonitim ravnanjem prevaliti na Slovenski odškodninski sklad oz. sedaj Slovensko odškodninsko družbo. Ker tožnica trdi, da ji je zaradi takega ravnanja nastala škoda, sta sodišči pravilno uporabili splošne predpise o odškodninskih obveznostih, ko sta ugotavljali elemente, ki morajo biti kumulativno podani za nastanek odškodninske terjatve zaradi civilnega delikta, in sicer: - protipravno dejanje, ki je v odtegnitvi vračila premoženja v naravi tožeči stranki; - odgovornost tožene stranke, ki bi se morala zavedati svoje dolžnosti vrnitve premoženja, in njenega ravnanja v nasprotju z 88. členom ZDen; - vzročno zvezo med ravnanjem tožene stranke in dejstvom, da zaradi tega, ker je sedaj premoženje v lasti fizičnih oseb, upravni organ ne bo mogel vrniti spornega stanovanja v last in posest; in - škodo, ki jo bo tožeča stranka utrpela zaradi tega, ker ji stanovanja ne bo mogoče vrniti. Ob tem tožena stranka navaja, da bi bilo treba najprej počakati na odločitev v denacionalizacijskem postopku, toda 12. člen ZPP (1977) omogoča sodišču, da samo reši predhodno vprašanje, in sodišče se je prepričalo, da je tožena stranka izpolnila pogoje za vrnitev premoženja v upravnem, že dolga leta trajajočem postopku denacionalizacije.

Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno navedli, pojasnili in uporabili materialno pravo. Vrhovno sodišče se strinja tudi s pojasnilom pritožbenega sodišča, da tožnica ni upravičena do odškodnine v obveznicah, ki jih izda Slovenski odškodninski sklad oz. Slovenska odškodninska družba, saj gre za drugega zavezanca. Zavezanec za vračilo je bila ob uveljavitvi ZDen tožena stranka in ta svojega bremena z ravnanjem, ki je v izrecnem nasprotju z 88. členom ZDen, ne more prevaliti na drugega.

Upravičencu je torej zavezana vrniti odvzeto stvar, če to ni mogoče, pa plačati odškodnino. Tolarski znesek bo sodišče ugotovilo naknadno.

Ker sta torej sodišči prve in druge pravilno uporabili procesno in materialno pravo, je revizijsko sodišče po 393. členu ZPP (1977) zavrnilo revizijo. Zaradi neuspešnosti revizije je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov v zvezi z njo (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP (1977)).