Jedro

33. člen ZTLR zahteva za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla vpis v zemljiško knjigo. Ker pa je bila v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica sporne nepremičnine druga pravna oseba, bi moral tožnik izkazati prehod lastninske pravice na njegovega pravnega prednika, torej prodajalca.

Tožnik bi moral dokazati dobroverno posest po 28. členu ZTLR, vsaj 10 let od uveljavitve URS dalje, pri čemer je tožbo vložil že 28. 1. 2000. Poleg tega tožnik tudi ni bil dobroveren posestnik, saj se je do sklenitve kupnih pogodb zavezal, da je najemnik. Po sklenitvi kupnih pogodb pa tudi ni mogel biti v dobri veri in toženka v odgovoru na revizijo pravilno ocenjuje, da se je udeleževal postopka pred gospodarskih sodiščem kot intervenient na strani tožeče stranke, torej stranke, od katere naj bi kupil sporni del nepremičnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške za odgovor na revizijo v znesku 1.084,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je dejanski lastnik dela nepremičnine v P., ki stoji na parceli 843 (prav 844), vl. št. ... k. o. ...; in sicer stanovanja v prvem in drugem nadstropju te hiše v izmeri 100,65 m2 po prodajni pogodbi med S. d.d. K. in tožnikom, kar mora toženka priznati in izstaviti ustrezno listino za vpis te pravice v zemljiški knjigi.

2. Tožnik se je pritožil, toda sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Tožnik je proti sodbi pritožbenega sodišča pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je že v pritožbi opozoril na to, da bi bilo treba uporabiti določila Zakona o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini in Zakona o lastnini na delih stavb, toda višje sodišče je vztrajalo pri uporabi Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) glede na datuma sklenitve prodajnih pogodb z A. podjetjem in tožnikom. Razlaga, da tožnik ni postal lastnik sporne nepremičnine, ker tudi njegov pravni prednik ni bil lastnik, ni pravilna. Po njegovem je pravni prednik postal lastnik na podlagi sklepa Občinskega ljudskega odbora ... z dne 17. 2. 1959, ki mu je podelil pravico upravljanja z nepremičnino. Pozneje mu je bila ta pravica nezakonito odvzeta, in sicer na podlagi poizvedovalnega zapisnika z dne 4. 9. 1965, toda sodišči pri razreševanju predhodnega vprašanja nista upoštevali ničnosti, pač pa sta zmotno uporabili določila ZTLR. Poleg tega je S. pridobil lastninsko pravico na sporni hiši zaradi vlaganj (več kot 90 % vrednosti hiše) in je bila tako imenovana ... hiša tudi vpisana med njegova osnovna sredstva. Ker je bila prezidava izvršena po 15. 5. 1945 in je vložil več kot polovico vrednosti hiše, je po prvem odstavku 8. člena Zakona o lastnini na delih stavb pridobil originarno lastninsko pravico. Tožnik je svoj tožbeni zahtevek temeljil tudi na priposestvovanju, saj je bil v dobri veri, da je postal lastnik sporne nepremičnine, toda sodišče je razložilo, da priposestvovanje na družbeni lastnini ni mogoče, čeprav 1. člen ZTLR omogoča pridobitev lastninske pravice na nepremičnini v skladu z ustavo in zakonom, 334. člen Ustave Republike Slovenije pa zagotavlja pravico do zasebne lastnine in je od leta 1991 ukinil družbeno lastnino. Končno tožnik opozarja še na 460. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki kupcu omogoča pridobitev lastninske pravice na originaren način, če je kupil stvar v posebnih okoliščinah: ko je prodajalec kvalificiran, kupec pa dobi stvar od osebe, ki ji je zaupal ali od osebe, ki se ukvarja s prometom teh stvari. Pojasnjuje, da je pred sklenitvijo kupne pogodbe S. 20 let nemoteno razpolagal z nepremičnino in vlagal vanjo, tožnik pa je pred sklenitvijo pogodb plačeval najemnino za stanovanje in pozneje plačal tudi kupnino, pri čemer Občina ... ni ničemur nasprotovala.

4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) je bila revizija vročena toženki, ki je nanjo odgovorila. Predlaga zavrnitev revizije, ker je bilo o tem, ali je bila pravnemu predniku tožnika odvzeta pravica uporabe na protipraven način, že pravnomočno razsojeno v gospodarskem sporu Okrožnega sodišča Pg 188/92, v katerem je tožnik sodeloval kot intervenient. Sicer pa je bila toženka vknjižena ob osnovanju zemljiške knjige in je bila proti temu omogočena izbrisna tožba, tako da bi šlo kvečjemu za izpodbojnost in ne za ničnost. Glede vlaganj v nepremičnino je bilo prav tako že odločeno v posebni pravdi, poleg tega pa se samo z vlaganji v nepremičnino ne pridobi lastninske pravice. Glede priposestvovanja pa navaja, da S. ni mogel priposestvovati nepremičnine, saj je vedel, da mu je občinski ljudski odbor podelil le pravico upravljanja, tožnik pa ni mogel priposestvovati nepremičnine pred 4. 11. 1991, poleg tega pa ni mogel biti v dobri veri, če je bil intervenient v sporu Pg 188/92 in mu je bila znana problematika v zvezi s tako imenovano ... hišo. Dodaja še, da ni mogoče pridobiti lastninske pravice na kupljeni nepremičnini od nelastnika. To velja lahko le za premično stvar. Občini ... pa tudi ni mogoče očitati, da se je strinjala s prodajo, saj je S. zahteval vračilo vlaganj, občina pa je v pobot zahtevala plačilo uporabnine in je bilo to upoštevano pri sklenitvi sodne poravnave.

5. Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Tožnik je zahteval ugotovitev, da je postal lastnik dela nepremičnine v ulici ... v P., ki stoji na parceli 843, vl. št. ... k. o. ... Gre za stanovanje v prvem in drugem nadstropju te hiše v izmeri 100,65 m2, tožnik pa naj bi pridobil lastninsko pravico na podlagi prodajnih pogodb med S. d.d. K. in tožnikom. Prodajni pogodbi sta bili sklenjeni 4. 11. 1991 in 6. 7. 1992, zato sta sodišči pravilno presojali, ali je tožnik postal lastnik spornega dela nepremičnine po določilih Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR).(2) Pravilno sta uporabili 33. člen ZTLR, ki zahteva za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla vpis v zemljiško knjigo. Ker pa je bila v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica sporne nepremičnine Občina ..., bi moral tožnik izkazati prehod lastninske pravice z občine na njegovega pravnega prednika, torej prodajalca. Tega tožnik ni dokazal, čeprav se je skliceval na nezakonitost oz. neveljavnost vpisa Občine ... v zemljiško knjigo na podlagi zapisnika z dne 4. 9. 1965 ter na vlaganja njegovega pravnega prednika v sporno hišo. O tem je pravnomočno razsojeno v gospodarskem sporu med tožnikovim pravnim prednikom in med Občine ..., v katerem je bil zavrnjen tožbeni zahtevek, da je tožnikov pravni prednik lastnik sporne nepremičnine.

8. Tožnik je uveljavljal svojo lastninsko pravico tudi s pridobitvijo na originaren način - s priposestvovanjem. Toda sodišči prve in druge stopnje sta pravilno pojasnili, da je pravni institut priposestvovanja urejen v ZTLR, ki se uporablja samo za občane, društva in druge civilne pravne osebe, ki imajo lastninsko pravico, medtem ko priposestvovanje družbene lastnine ni bilo mogoče (29. člen ZTLR). Zase pa bi moral tožnik dokazati dobroverno posest po 28. členu ZTLR vsaj 10 let od uveljavitve Ustave Republike Slovenije (URS)(3) dalje, pri čemer je tožbo vložil že 28. 1. 2000. Poleg tega tožnik tudi ni bil dobroveren posestnik, saj se je do sklenitve kupnih pogodb zavedal, da je najemnik. Po sklenitvi kupnih pogodb pa tudi ni mogel biti v dobri veri in toženka v odgovoru na revizijo pravilno pojasnjuje, da se je udeleževal postopka pred gospodarskim sodiščem kot intervenient na strani tožeče stranke, torej stranke, od katere naj bi kupil sporni del nepremičnine.

9. Končno je zgrešeno tudi sklicevanje tožnika na 460. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)(4), ker izkrivlja njegovo vsebino, poleg tega pa ZOR ne ureja pridobitve lastninske pravic na nepremičninah.

10. Tako se izkaže, da revizija ni utemeljena, zato jo je sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo.

11. O zahtevi za povrnitev stroškov v zvezi z revizijskim postopkom pa je sodišče odločilo v skladu s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožnik z revizijo ni uspel, ni upravičen do povrnitve stroškov za revizijo. Je pa do povrnitve stroškov za odgovor na revizijo upravičena toženka in sodišče jih je odmerilo na podlagi 165. člena ZPP in Odvetniške tarife na 214.500 tolarjev oziroma 895,09 EUR, 1 % materialnih stroškov 9 EUR in 20 % DDV na odvetniške storitve 179,01 EUR, skupaj torej 1084 EUR.

.Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-45/2008 Op. št. (2): Uradni list SFRJ, št. 6/80 in RS, št. 36/90 Op. št. (3): Uradni list RS, št. 33/1991-I-42/1997 Op. št. (4): Uradni list RS, št. 29/1978-57/1989