Jedro

Začetek kazenskega pregona lahko predstavlja le akt državnega tožilca, v katerem oceni, da je zbrano dovolj podatkov in dokazov, da je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila določeno kaznivo dejanje. 20. člen ZKP določa, da je državni tožilec dolžan začeti kazenski pregon, če je podan utemeljen sum, da je storjeno kaznivo dejanje, za katerega se storilec preganja po uradni dolžnosti.

Začetek pregona lahko pomeni le formalna zahteva državnega tožilca, to pa je zahteva za preiskavo po 168. členu ZKP ali neposredni obtožni akt po 170. členu ZKP (neposredna obtožnica) oziroma 430. členu ZKP (obtožni predlog). Za začetek pregona ne zadostujejo dejanja, ki sodijo še v predkazenski postopek, pa četudi jih odredi sodišče, to je odreditev PPU, ki jih odreja preiskovalni sodnik ali odredba za hišno preiskavo, na katero se sklicuje državni tožilec. Dokazni standard za izvedbo teh ukrepov ni utemeljen sum, ampak utemeljeni razlogi za sum.

Določbi 153. in 154. člena ZKP določata hrambo gradiva, pridobljenega na podlagi izvajanja PPU in ravnanje s takšnim gradivom. Hramba podatkov po preteku roka iz drugega odstavka 154. člena ZKP pomeni tako imenovano neselektivno hrambo podatkov, saj se podatki hranijo v nasprotju z namenom njihovega zbiranja. Hramba postane neselektivna, če državni tožilec v roku ne začne kazenskega pregona z vložitvijo ustreznega akta in pomeni prekomeren in nesorazmeren poseg v varstvo osebnih podatkov in v infomacijsko zasebnost drugega (osumljenca, ali drugih oseb, na katere se nanašajo izsledki PPU) in tako kršitev 38. člena Ustave.

Rok iz drugega odstavka 154. člena ZKP je glede na njegov namen, to je hramba podatkov, in da se prepreči prekomeren poseg v informacijsko zasebnost posameznikov ter varstvo njihovih osebnih podatkov, prekluzivni rok.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom II Ks 15930/2017 z dne 16. 10. 2017 zavrnilo zahtevo za preiskavo zoper osumljenega Z. J., zaradi kaznivega dejanja jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi določbe prvega odstavka 96. a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki osumljenca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom II Kp 15930/2017 z dne 16. 1. 2018 zavrnilo pritožbo okrožne državne tožilke kot neutemeljeno. S sklepom X Kpr 15930/2017 z dne 19. 6. 2017 je preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani odločila pod točko 1, da se iz spisa izločijo odredbe o odreditvi nadzora nad komunikacijskimi sredstvi preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Ljubljani, Pp 8/2014 z dne 16. 5. 2014, 17. 6. 2014, 14. 7. 2014, 14. 8. 2014 in 17. 9. 2014, odredbe za hišno preiskavo z dne 10. 12. 2015, zapisnik o preiskavi stanovanja in drugih prostorov z dne 17. 12. 2015, zapisnik o preiskavi elektronskih naprav z dne 18. 1. 2016, 10. 2. 2016 in 17. 12. 2016, vsi prepisi telefonskih pogovorov VIC-1, kazenska ovadba z dne 14. 9. 2016 z vsemi prilogami, uradni zaznamki o opravljenih razgovorih s K. R. dne 17. 12. 2015, S. S. dne 6. 1. 2016 in 4. 3. 2016 in M. S. dne 16. 3. 2016, zapisnik o zaslišanju osumljenca dne 3. 5. 2016 in spis Pp 8/2014. Pod točko 2 pa je preiskovalna sodnica odločila, da se na podlagi četrtega odstavka 153. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZKP izločeni izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov (v nadaljevanju PPU) VIC-1 uničijo. Pritožbo okrožne državne tožilke zoper ta sklep je s sklepom V Kp 15930/2017 z dne 13. 9. 2017 Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper navedene pravnomočne sklepe vlaga vrhovni državni tožilec zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZKP, četrtim odstavkom 153. člena ZKP in 167. členom ZKP ter zaradi kršitve kazenskega zakona, in sicer kršitve 90. in 91. člena KZ-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter skladno z določbo drugega odstavka 426. člena ZKP ugotovi, da je bil zakon prekršen, ne da bi posegalo v pravnomočno odločbo.

3. Vrhovni državni tožilec se ne strinja s stališči sodišč prve in druge stopnje v pravnomočnem sklepu o izločitvi listin in o uničenju listin, da gre po določbi drugega odstavka 154. člena ZKP za prekluzivni rok in da mora državni tožilec v tem roku začeti kazenski pregon, saj se v nasprotnem primeru, če kazenskega pregona ne začne, izsledki PPU uničijo. Po oceni državnega tožilca je rok iz drugega odstavka 154. člena ZKP lahko le instrukcijski. Določba drugega odstavka 154. člena ZKP ne more pomeniti vzpostavitve avtomatizma, da mora državni tožilec v vseh primerih, pri katerih so bili uporabljeni PPU, v dveh letih vložiti zahtevo za preiskavo ali neposredni obtožni akt ali pa tvegati (če tega ne stori), da sodišče, ki je samo odredilo PPU vse izsledke uniči, kakor je bilo storjeno v obravnavanem primeru. Tega ni mogoče zatrjevati in zahtevati v primerih, ko odrejenim PPU sledijo še drugi PPU (navaja, da ukrep tajnega delovanja po 155. a členu ZKP lahko traja celo tri leta), ali če izvedbi PPU sledijo drugi ukrepi za pregon storilca kaznivih dejanj, na primer predlog za opravo hišne preiskave, kot v obravnavani zadevi, ko je državna tožilka še znotraj dvoletnega roka vložila predlog, da se opravi hišna preiskava. Ne strinja se z argumentacijo sodišč prve in druge stopnje, da državni tožilec začne pregon šele z vložitvijo zahteve za preiskavo ali neposredne obtožnice ali obtožnega predloga. Višje sodišče se je v sklepu sklicevalo na Komentar Zakona o kazenskem postopku mag. Štefana Horvata, na strani 51 (točka 10 sklepa sodišča druge stopnje). Po mnenju tožilca je višje sodišče prezrlo del komentarja istega avtorja na straneh 54 in 55, kjer je zapisano, da procesna teorija šteje, da se kazenski postopek ne začne kot sodni postopek, temveč se začne že v fazi policijske preiskave, ki jo usmerja državni tožilec. Za presojo o začetku pregona je tako odločilno časovno obdobje oziroma trenutek, ko je preiskava osredotočena na določenega ali določljivega storilca in na kaznivo dejanje. Državni tožilec poudarja, da je s predlogom za izvedbo hišne preiskave v okviru dvoletnega roka državna tožilka izvajala pregon še znotraj tega roka in zato sodišče dokazov ne bi smelo uničiti.

4. Meni, da je sodišče kršilo s svojo odločitvijo tudi določbe o zastaranju pregona. Kazenski pregon po poteku zastaralnih rokov iz 90. člena KZ-1 ni več dovoljen. Po uničenju vseh dokazov skupaj z ovadbo, pa je zaradi poteka časovnega obdobja pregon dejansko preprečen in je sodišče obšlo določbe o zastaranju daleč pred dejanskim zastaranjem pregona. Kazenski pregon sedaj več ni mogoč, saj so bili izločeni vsi dokazi zaradi poteka časovnega obdobja dveh let in je zato dejanska nezmožnost pregona skupni imenovalec pravnega instituta zastaranja in preteka dveletnega roka iz drugega odstavka 154. člena ZKP in četrtega odstavka 153. člena ZKP. Državni tožilec ocenjuje, da je odločba sodišča v tej zadevi v nasprotju z določbami o zastaranju, saj je sodišče ugotovilo, da pregon zaradi poteka časa (tako kot pri zastaranju) ni več možen, ker so zaradi uničenja vseh izsledkov PPU bili uničeni tudi vsi podatki in ukrepi, ki so izvirali iz prikritih preiskovalnih ukrepov.

5. Ocenjuje tudi, da sklicevanje sodišča v sklepu, s katerimi je odločilo, da se dokazno gradivo uniči, na odločbo Ustavnega sodišča U-I-264/14 z dne 24. 3. 2017 ni ustrezno, saj sodišče ni upoštevalo drugih predpisov materialnega in procesnega prava, ki se nanašajo na zastaranje in na varstvo zasebnosti pred neupravičenimi posegi. Iz odločbe Ustavnega sodišča je mogoče povzeti, da se izsledki PPU hranijo tako dolgo, dokler se hrani kazenski spis, če je sicer zadoščeno pogoju, da je zakonodajalec jasno in konkretno določil namen hrambe. Po oceni državnega tožilca je prezrto dejstvo, da je kazenski spis tudi spis državnega tožilca, v katerem so zaradi utemeljenih razlogov za sum že zbrani podatki, ki odražajo osredotočenost na kaznivo dejanje in na storilca. PPU so odrejeni z odobritvijo sodišča in so zato del aktivnosti sodišča na podlagi aktivnosti državnega tožilca. Namen obstoja izsledkov PPU je torej že v fazi pred vložitvijo zahteve za preiskavo ali obtožnega akta jasno razviden. Ustava varuje osebne podatke in prepoveduje njihovo uporabo v nasprotju z namenom njihovega zbiranja. Izsledki so namenjeni pridobivanju dokazov, ki omogočajo sojenje in jih za svoje odločitve najprej uporablja državni tožilec. V obravnavani zadevi so se dokazi zbirali z namenom vzdrževanja predkazenskega in kazenskega postopka, to je z ustavno dopustnim ciljem. Po oceni državnega tožilca odločbe Ustavnega sodišča ni mogoče razlagati drugače kot zahtevo v zvezi z naborom ukrepov, ki jih mora izvršiti državni tožilec v dveh letih, vendar pa ta rok ne more biti prekluziven, ampak le instrukcijski, tudi če to ni izrecno zapisano v ZKP, pač pa v avtentični razlagi zakonodajalca drugega odstavka 154. člena in četrtega odstavka 153. člena ZKP (Ur. l. RS, št. 66/2017). Smoter obeh citiranih določb pa tudi ne more biti abstraktna možnost posega v zasebnost, ker je takšna možnost vse do zastaranja pregona, in dokler se hrani kazenski spis možna tudi na sodišču, ki mora omogočiti vpogled v spis vsakomur, ki izkaže pravni interes. Negotovost o izidu kazenskega postopka pa je lahko za obdolženca mnogo večja kot negotovost glede odločitve tožilca za tistega, ki bi bil zaradi PPU lahko procesuiran na sodišču, saj kazenski postopek lahko traja vse do zastaranja, če sodišče iz objektivnih razlogov ne more razpisati obravnave. Slednje pa za sodišče ne prinaša nobene dolžnosti uničenja dokazov, ki bi po oceni sodišča zgolj hipotetično ogrozili zasebnost obdolženca. Zato tudi argument negotovosti glede odločitve tožilca ne more imeti takšne teže kakršno skuša predstaviti višje sodišče. 6. Državni tožilec še poudarja, da ekskluzijsko pravilo velja za nedovoljene dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi za dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi takih nedovoljenih dokazov (18. člen ZKP, 8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Sodišče je v nasprotju z določbami ZKP izločilo dokaze, saj so bili ti dokazi pridobljeni na podlagi odredb sodišča povsem zakonito in na podlagi potrebne sodne kontrole. Tako tudi ni ugotovljena nikakršna vzročna zveza med nezakonitostjo in pridobljenimi dokazi. Izločitev in kasnejše uničenje dokazov nista podpirali glavne funkcije ekskluzijskega pravila, to je, da preprečujejo prihodnja nezakonita policijska (tožilska) ravnanja, ki imajo za posledico kršitev človekovih pravic, zaradi pridobitve PPU na pravilen način. Meni, da je izločitev dokazov v direktnem nasprotju s citiranimi določbami ZKP.

7. Zagovorniki so na zahtevo državnega tožilca skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP odgovorili. Menijo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Po oceni zagovornikov Vrhovno sodišče kršitve kazenskega zakona, to je kršitve 90. in 91. člena KZ-1, ne more obravnavati, ker državna tožilka v pritožbah zoper izpodbijane prvostopenjske sklepe kršitve kazenskega zakona ni uveljavljala. Potrebno je uporabiti določbo petega odstavka 420. člena ZKP, saj zahteva v tem delu ni dovoljena. Ocenjujejo, da kršitve procesnega zakona, ki jih uveljavlja državni tožilec, niso podane in da je razlaga določb 153. in 154. člena ZKP, ki jo ponuja državni tožilec v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča U-I-246/14 z dne 24. 3. 2017, na katero sta sodišči prve in druge stopnje oprli svoji odločitvi. Razlaga, ki jo ponuja zahteva za varstvo zakonitosti, je v nasprotju z vsebino 28. točke odločbe Ustavnega sodišča, ki jo zagovorniki v odgovoru citirajo. Predlagajo, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

B.

8. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le po imensko navedene.

9. Ni se mogoče strinjati z obdolženčevimi zagovorniki, da je vrhovni državni tožilec prekludiran, če okrožni državni tožilec v pritožbi zoper izpodbijano odločbo ni uveljavljal katere izmed kršitev zakona, ki jo uveljavlja vrhovni državni tožilec z zahtevo za varstvo zakonitosti. Položaj vrhovnega državnega tožilca, ki je upravičenec vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, se razlikuje od položaja obdolženca oziroma njegovega zagovornika. Vrhovni državni tožilec ni bil stranka v kazenskem postopku in zahteve tudi ne vlaga kot stranka v kazenskem postopku, ampak kot državni organ (Uvodna pojasnila k Zakonu o kazenskem postopku z novelo ZKP-K, GV Založba, Ljubljana 2012, mag. Štefan Horvat, stran 63 in mag. Štefan Horvat Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, stran 913). Vrhovni državni tožilec tudi ni omejen z nobenim rokom za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugače kot obdolženec, njegov zagovornik oziroma osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP). Zahtevo lahko vloži tako v korist kot v škodo obdolženca, lahko jo vloži celo zaradi vsake kršitve zakona, torej tudi zaradi nebistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki ne sodijo med kršitve po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Funkcija državnega tožilca pri vlaganju zahtev za varstvo zakonitosti je tudi skrb za enotno sodno prakso, varstvo zakonitosti ali napotilo sodiščem prve in druge stopnje z odločitvijo Vrhovnega sodišča o nebistvenih kršitvah kazenskega postopka, o enotni uporabi zakona. Po navedenem je vrhovni državni tožilec upravičen vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti tudi zaradi tiste kršitve zakona, ki ni bila uveljavljana v rednem kazenskem postopku s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 42419/2011, z dne 26. 2. 2015).

B.-1

10. V obravnavani zadevi je izvajanje PPU zoper Z. J. trajalo od 18. 4. 2014 do 18. 10. 2014. Od 18. 9. 2014 (do 18. 10. 2014) so tekli tudi zaradi kaznivega dejanja jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena KZ-1 (točka 19 sklepa preiskovalne sodnice). Izvajanje PPU se je končalo z 18. 10. 2014. Dvoletni rok se je tako iztekel 18. 10. 2016 (v vmesnem času je preiskovalna sodnica z dopisom z dne 4. 5. 2015 pozvala Specializirano državno tožilstvo, da sodišče obvesti o odločitvi o uvedbi kazenskega postopka). Državno tožilstvo je dne 10. 4. 2017 vložilo zahtevo za preiskavo zoper osumljenega Z. J. zaradi kaznivega dejanja jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena KZ-1 (točka 9 sklepa sodišča druge stopnje).

11. V četrtem odstavku 153. člena ZKP je določeno, da v primeru, če državni tožilec izjavi, da ne bo začel kazenskega pregona zoper osumljenca ali če v roku dveh let po koncu izvajanja ukrepov, ki jih odreja državni tožilec, ne poda takšne izjave, preiskovalnemu sodniku preda tudi celotno gradivo, zbrano s temi ukrepi. Preiskovalni sodnik nato ravna o drugem odstavku 154. člena tega zakona. Prvi stavek drugega odstavka 154. člena ZKP določa, da če državni tožilec izjavi, da ne bo začel kazenskega pregona zoper osumljenca, ali če v roku dveh let po koncu izvajanja ukrepov iz 149. a, prvega odstavka 149. b, 150., 151., 155., 155 a in 156. člena tega zakona ne poda takšne izjave, se gradivo iz prejšnjega odstavka pod nadzorstvom preiskovalnega sodnika uniči. V drugem stavku pa je določeno, da o tem uničenju napravi preiskovalni sodnik uradni zaznamek. Po določbi prvega odstavka 154. člena ZKP podatke, sporočila, posnetke ali dokazila, pridobljene z uporabo ukrepov iz 149. a člena, prvega odstavka 149. b člena, 150., 151., 155., 155. a in 156. člena tega zakona, hrani sodišče, dokler se hrani kazenski spis oziroma do uničenja po drugem odstavku tega člena (Ustavno sodišče je v odločbi U-I-246/14 ugotovilo, da je prvi odstavek 154. člena ZKP v neskladju z Ustavo, kolikor določa, da podatke, sporočila, posnetke ali dokazila, pridobljene z uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov, hrani sodišče, dokler se hrani kazenski spis, ter da mora državni zbor protiustavnost odpraviti v roku šestih mesecev po objavi odločbe v Uradnem listu). Ugotovitev protiustavnosti zakonske določbe ne pomeni, da se takšna določba ne sme več uporabljati. Ugotovitev protiustavnosti pomeni, da je takšno določbo treba uporabljati tako, da njena uporaba ne bo v nasprotju z razlogi, ki so Ustavnemu sodišču narekovali ugotovitev njene neskladnosti z Ustavo. Ustavno sodišče je v točki 3 izreka odločbe odločilo, da člen 153. Zakona o kazenskem postopku ter prvi in drugi stavek drugega odstavka 154. člena Zakona o kazenskem postopku niso v neskladju z Ustavo.

12. Na odločbo Ustavnega sodišča in na točke 26., 27. in 28 odločbe se v obrazložitvah sklepov sklicujeta sodišči prve in druge stopnje. Ustavno sodišče je poudarilo, da mora državni tožilec začeti kazenski pregon v dveletnem roku in če v roku dveh let, določenem v 154. členu oziroma v 153. členu ZKP začne kazenski pregon, je edina smiselna razlaga, da so izsledki PPU v takem primeru pravočasno sprejeti v kazenski spis ali v njem ohranjeni, zato jih sodišče tudi hrani, dokler se hrani kazenski spis. Ni pa se strinjalo s trditvijo predlagatelja (Državnega sveta), da je drugi odstavek 154. člena ZKP mogoče razlagati tako, da za hrambo izsledkov PPU (dlje kot dve leti od konca njihovega izvajanja) zadošča že „gola izjava“ državnega tožilca znotraj dveletnega roka, da bo začel pregon zoper osumljenca. Iz citiranih točk odločbe izhaja, da v primeru, ko državni tožilec v roku dveh letih začne pregon, izsledki PPU ostanejo v spisu, v nasprotnem primeru pa je potrebno tako zbrano gradivo uničiti, saj državni tožilec v roku ni začel kazenskega pregona, kar je pojasnjeno v točki 28 odločbe, na katero se sklicujejo tudi zagovorniki v odgovoru na zahtevo: „da drugi in četrti odstavek 153. člena ZKP v zvezi s prvima dvema stavkoma drugega odstavka 154. člena ZKP narekujeta razlago, da se izsledki PPU pod nadzorstvom preiskovalnega sodnika (ki o tem naredi uradni zaznamek) uničijo, če v roku dveh letih po koncu izvajanja PPU državni tožilec izjavi, da ne bo začel kazenskega pregona ali če dopusti, da se dveletni rok izteče brez take izjave oziroma začetka kazenskega pregona. Če pa državni tožilec kazenski pregon v dveletnem roku začne, je edina smiselna razlaga, da so izsledki PPU v takšnem primeru pravočasno sprejeti v spis (ali v njem ohranjeni ), zato jih sodišče hrani, dokler se hrani spis (prvi odstavek 154. člena ZKP).“ Stališče je obrazloženo tudi v 43. točki odločbe, da 153. člen in prvi odstavek 154. člena ter prvi in drugi stavek drugega odstavka 154. člena ZKP izpolnjujejo ustavno zahtevo po jasnosti in določnosti predpisov, ker je mogoče z ustaljenimi metodami razlage ugotoviti njihovo vsebino in je na ta način ravnanje organov, ki jih morajo izvajati, določno in predvidljivo.

13. Izvajanje organov pa je lahko le takšno, da mora državni tožilec v roku dveh let po koncu izvajanja PPU (ali tistih, ki jih ni odredil preiskovalni sodnik, pač pa jih je odredil državni tožilec, ali tistih, ki jih je odredil preiskovalni sodnik) z ustreznim aktom začeti kazenski pregon, ali izjaviti, da ne bo začel kazenskega pregona, ali dopustiti da se dveletni rok izteče brez izjave oziroma začetka kazenskega pregona, kar pa ima za posledico, ker zakon določno in jasno zapoveduje predvidljivo ravnanje organov, ki morajo navedena določila ZKP izvajati, da se izsledki, če ni izjave o začetku kazenskega pregona, uničijo, v nasprotnem primeru pa izsledki ostanejo v kazenskem spisu. Že odločba Ustavnega sodišča, na katero se sklicujeta sklepa sodišč prve in druge stopnje, napotuje na sklep, da rok dveh let po koncu izvajanja ukrepov v katerem lahko državni tožilec začne kazenski pregon, pomeni rok, ki prinaša posledice, to je uničenje gradiva, pridobljenega s PPU, če izjave državnega tožilca o začetku pregona ni.

14. Državni tožilec v zahtevi problematizira stališče sodišč prve in druge stopnje o tem, kdaj državni tožilec začne pregon. Sodišči prve in druge stopnje sta pojasnili, da je akt državnega tožilca, s katerim začne pregon, ali zahteva za preiskavo, ali pa neposredno vložena obtožnica ali obtožni predlog. Državni tožilec meni, da je višje sodišče prezrlo del komentarja ZKP mag. Štefana Horvata na straneh 54 in 55, ki ga citira in ocenjuje, da je za presojo o začetku pregona odločilno časovno obdobje oziroma trenutek, ko je preiskava osredotočena na določljivega storilca in kaznivo dejanje (gre za komentar 22. člena ZKP: da ima uvedba kazenskega postopka za posledico omejitev posameznih pravic...). V nadaljevanju je v komentarju, na katerega se sklicuje državni tožilec, navedeno tudi, da je ZKP zgrajen na konceptu ločenosti neformalnega policijskega predkazenskega postopka in formalnega sodnega kazenskega postopka in se po zakonski ureditvi šteje za kazenski postopek samo sodni postopek. Razlika med predkazenskim in kazenskim postopkom je poudarjena tudi pri komentarju k 145. členu ZKP (poglavje Predkazenski postopek) na strani 303, da zakon deli predhodni postopek na neformalni predkazenski postopek in formalni sodni kazenski postopek. Predkazenski postopek je policijski postopek, ki ga usmerja državni tožilec, v njem pa ima pomembno vlogo preiskovalni sodnik, ki opravlja posamezna preiskovalna dejanja zaradi zavarovanja dokazov za potrebe kazenskega postopka ter odloči o posegih v ustavno varovane človekove pravice in temeljne svoboščine osumljenca. Temeljni cilj predkazenskega postopka je odkrivanje kaznivih dejanj, za katera se storilci preganjajo po uradni dolžnosti, izsleditev njihovih storilcev in zbiranje dokaznega gradiva, da lahko državni tožilec zoper domnevnega storilca začne kazenski pregon. Predhodni postopek kot sodni kazenski postopek obsega preiskavo, obtožni in ugovorni postopek.

15. Za začetek kazenskega postopka (ki se začne s formalnim aktom sodišča oziroma sodnika) je odločilno, da je zbrano dovolj podatkov in dokazov, da je podan utemeljen sum v smeri določenega kaznivega dejanja. Tudi začetek kazenskega pregona lahko predstavlja le akt državnega tožilca, v katerem oceni, da je zbrano dovolj podatkov in dokazov, da je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila določeno kaznivo dejanje. Slednje izhaja iz 20. člena ZKP, ki določa, da je državni tožilec dolžan začeti kazenski pregon, če je podan utemeljen sum, da je storjeno kaznivo dejanje, za katerega se storilec preganja po uradni dolžnosti. Državni tožilec je, ko presodi, da je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, za katerega se storilec preganja po uradni dolžnosti, dolžan zahtevati uvedbo kazenskega postopka pri sodišču. Slednje pa pomeni, da državni tožilec zahteva od sodišča da izvede kazenski postopek zoper določeno osebo. Gre za zahtevek tožilca, da naj sodišče v kazenskem postopku ugotovi, ali je določena oseba storila kaznivo dejanje. Z aktom, s katerim tožilec začne pregon, od sodišča zahteva, da o njegovem kazenskopravnem zahtevku odloči (pri čemer si tožilec prizadeva, da bo s svojim zahtevkom uspešen in da sodišče določenemu storilcu za kaznivo dejanje izreče kazensko sankcijo). Začetek pregona pa lahko pomeni le formalna zahteva državnega tožilca, to pa je zahteva za preiskavo po 168. členu ZKP ali neposredni obtožni akt po 170. členu ZKP (neposredna obtožnica) oziroma 430. členu ZKP (obtožni predlog). Za začetek pregona ne zadostujejo dejanja, ki sodijo še v predkazenski postopek, pa četudi jih odredi sodišče, to je odreditev PPU, ki jih odreja preiskovalni sodnik ali odredba za hišno preiskavo, na katero se sklicuje državni tožilec. Dokazni standard za izvedbo teh ukrepov ni utemeljen sum, ampak utemeljeni razlogi za sum. Hišna preiskava in PPU-ji se odrejajo v fazi, ko se še vedno zbirajo podatki in dokazi, ki bodo lahko zadostovali državnemu tožilcu za presojo in odločitev, ali je utemeljen sum podan in da so se stekli pogoji da začne kazenski pregon, ki ga je (legalitetno načelo) dolžan začeti. Teza, da se kazenski postopek začne z vrsto procesnih dejanj še pred začetkom preiskave ni sprejemljiva. V predkazenskem postopku dejansko še ni strank kazenskega postopka, saj se v predkazenskem postopku šele zbirajo dokazi in podatki o tem, ali je podan utemeljen sum kot dokazni standard za začetek kazenskega postopka, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Ta dokazni standard, ki je tudi ustavna kategorija (20. člen Ustave, odreditev pripora; pripor se odredi takrat, ko je podana ocena, da obstaja zakonska podlaga za začetek postopka, to je utemeljen sum) pa je lahko šele podlaga za odločitev tožilca, da bo začel kazenski pregon in nato podlaga za odločitev sodišča za začetek kazenskega postopka. Dejanja, ki jih v predkazenskem postopku izvajata tako državni tožilec kot preiskovalni sodnik, ne potekajo pred sodiščem in v predkazenskem postopku tudi ni kontradiktornosti. Zato predlog državne tožilke preiskovalni sodnici, da izda odredbo za hišno preiskavo, na kar se sklicuje državni tožilec, ne predstavlja procesnega dejanja, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da je državna tožilka, kot trdi vložnik zahteve, v okviru dveletnega roka že izvajala pregon. S hišno preiskavo se šele zbirajo podatki in dokazi v neformalnem predkazenskem psotopku, ki je lahko šele podlaga, kar je bilo že poudarjeno, za oceno, da je podan utemeljen sum v smeri storitve določenega kaznivega dejanja in podlaga, da državni tožilec začne kazenski pregon. Akt državnega tožilca, na podlagi katerega se uvede postopek in s katerim državni tožilec poda izjavo, da bo začel kazenski pregon oziroma zahteval uvedbo kazenskega postopka zoper osumljenca, temelji na utemeljenem sumu (primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS I Kr 52209/2016 z dne 21. 12. 2017 – evidenčni stavek o začetku postopka in o zahtevi državnega tožilca za uvedbo kazenskega postopka). Po navedenem jezikovna, sistemska in tudi namenska razlaga privedejo do zaključka, da je začetek kazenskega pregona lahko le formalni akt državnega tožilca, torej zahteva za uvedbo preiskave ali vložitev neposredne obtožnice ali obtožnega predloga.

16. Določbi 153. in 154. člena ZKP določata hrambo gradiva, pridobljenega na podlagi izvajanja PPU in ravnanje s takšnim gradivom. Zakon določa rok dveh let, v katerem se lahko po koncu izvajanja PPU to gradivo hrani brez izjave državnega tožilca, da bo začel kazenski pregon, in da se po poteku tega roka, če državni tožilec ne začne kazenskega pregona oziroma ne poda izjave, da pregona ne bo začel, gradivo uniči. Hramba gradiva po preteku roka dveh let po koncu izvajanja PPU brez izjave državnega tožilca oziroma, če državni tožilec izjavi, da ne bo začel kazenskega pregona, pomeni hrambo, ki ni v skladu z zakonom. Takšna hramba nasprotuje pravici iz 38. člena Ustave (varstvo osebnih podatkov) in pomeni poseg v informacijsko zasebnost, ki jo varuje navedeni člen Ustave, s katerim je tudi zagotovljeno varstvo osebnih podatkov in prepovedana uporaba osebnih podatkov v nasprotju z namenom izbiranja (o tem na primer odločba Ustavnega sodišča U-I-312/2011 z dne 13. 2. 2014, s katero je Ustavno sodišče odločalo v postopku za oceno ustavnosti 63. in 64. člena Zakona o policiji; ugotovilo je, da sta navedena člena Zakona o policiji v neskladju z Ustavo, kolikor omogočata, da se profili odvzetih vzorcev DNK oseb, ki so bile osumljene, niso pa bile pravnomočno obsojene za očitano kaznivo dejanje, hranili vse do zastaranja kazenskega pregona, oziroma, kolikor je omogočeno, da se lahko profil odvzetih vzorcev DNK oseb, ki so osumljene, niso pa bile pravnomočno obsojene za očitana kazniva dejanja, obravnava skladno s predpisi, ki urejajo poslovanje organov javne uprave s stalno zbirko dokumentarnega gradiva oziroma ravnanje z javnim arhivskim gradivom). Ustavno sodišče je v citirani odločbi presodilo, da gre za prekomeren poseg v tako imenovano informacijsko zasebnost (primerjaj tudi odločbo U-I-65/13 z dne 3. 7. 2014, v kateri je Ustavno sodišče v postopku za oceno ustavnosti odločilo, da se razveljavijo členi od 162. - 169. Zakona o elektronskih komunikacijah). V obravnavani zadevi gre za podoben primer. Hramba podatkov po preteku roka iz drugega odstavka 154. člena ZKP pomeni tako imenovano neselektivno hrambo podatkov, saj se podatki hranijo v nasprotju z namenom njihovega zbiranja. Hramba postane neselektivna, če državni tožilec v roku ne začne kazenskega pregona z vložitvijo ustreznega akta in pomeni prekomeren in nesorazmeren poseg v varstvo osebnih podatkov in v infomacijsko zasebnost drugega (osumljenca, ali drugih oseb, na katere se nanašajo izsledki PPU) in tako kršitev 38. člena Ustave.

17. Izsledki PPU postanejo zaradi neselektivne in nesorazmerne hrambe dokazi, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z ustavo določene človekove pravice iz 38. člena Ustave RS. Ustavnoskladna razlaga 154. člena ZKP torej je, da je potrebno, če državni tožilec ne začne kazenskega pregona, dokaze uničiti in da dokazi obenem postanejo tudi nedovoljeni dokazi iz že navedenih razlogov. Zato ni mogoče pritrditi državnemu tožilcu, da eksluzijsko pravilo ne velja, ampak se je mogoče strinjati z odločitvijo sodišč prve in druge stopnje, da gre za nedovoljene dokaze (po poteku roka iz drugega odstavka 154. člena ZKP), čeprav so bili v času odreditve ukrepov pridobljeni zakonito in da tudi vsi ostali podatki in dokazi, ki izvirajo iz izsledkov PPU po doktrini sadeža zastrupljenega drevesa predstavljajo nedovoljen dokaz.

18. Rok iz drugega odstavka 154. člena ZKP je glede na njegov namen, to je hramba podatkov, in da se prepreči prekomeren poseg v informacijsko zasebnost posameznikov ter varstvo njihovih osebnih podatkov, prekluzivni rok. Obstoj izsledkov in tako tudi hramba podatkov ter zbiranje dokazov za kazenski postopek, je po navedenem brez izjave državnega tožilca, da bo začel kazenski pregon, časovno omejena. Zato se ni mogoče strinjati s stališčem državnega tožilca o instrukcijskem roku. Glede na stališče vložnika zahteve, bi vsako ravnanje državnega tožilca v smeri zbiranja dokazov in podatkov, ki bodo lahko šele podlaga za odločitev, ali je sploh dovolj dokazov in podatkov, da bo s formalnim aktom zoper osumljenca začel kazenski pregon, lahko pomenilo podaljševanje roka iz 154. člena ZKP. Slednje pa je v nasprotju z namenom določbe 154. člena pa tudi 153. člena ZKP, saj je namen dveletnega roka iz 154. člena ZKP varovanje informacijske zasebnosti drugih oziroma varovanje njihove zasebnosti. Tudi sankcija, ki sledi, če tožilec ne začne kazenskega pregona v roku dveh let po prenehanju izvajanja PPU, to je uničenje gradiva, pravzaprav predstavlja sankcijo za zamudo in preprečuje, da se lahko opravi določeno procesno dejanje (če ni drugih podatkov in dokazov kot le tisti, ki izvirajo iz izsledkov PPU). Rok iz 154. člena tako ni instrukcijski, ampak prekluzivni procesni rok v katerem mora državni tožilec opraviti določeno procesno dejanje, torej začeti kazenski pregon, saj drugače pride do uničenja gradiva, zbranega na podlagi izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov. Rok dveh let po koncu izvajanja ukrepov pa je tudi dovolj dolg rok, da omogoča, da se zbere dovolj podatkov in dokazov v smeri utemeljitve dokaznega standarda, utemeljenega suma za začetek kazenskega pregona. Ta rok se vedno šteje od konca izvajanja zadnjega izmed ukrepov, navedenih v četrtem odstavku 153. člena oziroma prvem in drugem odstavku 154. člena ZKP.

19. Po navedenem je neutemeljeno tudi sklicevanje državnega tožilca na avtentično razlago zakona drugega odstavka 154. člena in 153. člena ZKP. O tem, da avtentična razlaga zakona za sodišče ni zavezujoča, sklep Vrhovnega sodišča Cpg 2/2014 z dne 17. 6. 2014, točka 18. Sodnik je vezan na Ustavo in zakon. Kot je poudarjeno v točki 18 navedene odločbe, sodišča zakonske določbe razlagajo z uveljavljanimi metodami razlage, pri tem lahko upoštevajo tudi avtentično razlago zakona, niso pa tega dolžna storiti (primerjaj tudi dr. Saša Zagorc, Avtentična razlaga zakona v praksi, Pravni letopis, letnik 2013, stran 251).

20. Državni tožilec v zahtevi tudi ocenjuje, da je sodišče v pravnomočnem sklepu prevelik poudarek pri posegu v zasebnost določene osebe, zoper katero se v predkazenskem postopku zbira dokazno gradivo, dalo negotovosti glede odločitve državnega tožilca. V pravnomočnem sklepu je omenjena negotovost tudi za osebo, ki se znajde v predkazenskem postopku glede odločitve, vendarle to ni odločilno za presojo kakšne narave je rok iz 154. člena ZKP, torej da gre za prekluzivni ne za instrukcijski rok in tudi ni pomembno za presojo, ali je poseg v zasebnost zaradi hrambe podatkov preko roka dveh let v skladu z 38. členom Ustave. Da gre pri takšnih hrambi za poseg v informacijsko zasebnost, je bilo že odgovorjeno.

21. Ni se mogoče strinjati z državnim tožilcem, da naj bi sodišče pri svoji odločitvi kršilo določbe o zastaranju kazenskega pregona iz 90. in 91. člena KZ-1. Sodišče ni obšlo določb o zastaranju in zastaralnih rokov, kot trdi državni tožilec. Zastaranje je institut materialnega prava in ko nastopi, kazenski pregon več ni dovoljen. Je izrazito omejevalne narave in po vsebini povezan z upravičenjem države za pregon. Z zastaranjem pravica države do kazenskega pregona ali do kaznovanja ugasne. Dveletni rok iz 154. člena ZKP je procesni rok, ki onemogoča uporabo tistega gradiva, ki je bilo pridobljeno na podlagi PPU, pa državni tožilec v roku, ki ga določa zakon, kazenskega pregona ni začel. Zastaranje kazenskega pregona ne nastopi in zastaralni roki po določbah o zastaranju kazenskega pregona v kazenskem zakoniku še vedno tečejo. Ko je določeno gradivo izločeno iz spisa in uničeno, državni tožilec, če obstaja dovolj gradiva za začetek kazenskega pregona, lahko še vedno začne pregon ali z vložitvijo zahteve za preiskavo ali neposrednega obtožnega akta (o razliki med rokom za zastaranje kazenskega pregona in rokom iz drugega odstavka 154. člena ZKP je v točki 16 sklepa z dne 13. 9. 2017 navedlo razloge že višje sodišče).

C.

22. Ker kršitve zakona iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).