Jedro

Določbe četrtega odstavka 153. člena ZKP in drugega odstavka 154. člena ZKP so jasne. Kolikor državni tožilec v roku dveh let po koncu izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov ne začne kazenskega pregona (vložitev zahteve za preiskavo, neposredne obtožnice ali obtožnega predloga), preiskovalni sodnik gradivo uniči.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je z v uvodu navedenim sklepom v delu pod točko 1. iz spisa izločila odredbe o odreditvi nadzora nad komunikacijskimi sredstvi preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Ljubljani, Pp 8/2014 z dne 16. 5. 2014, 17. 6. 2014, 14. 7. 2014, 14. 8. 2014 in 17. 9. 2014, odredbe za hišno preiskavo z dne 10. 12. 2015, zapisnik o preiskavi stanovanja in drugih prostorov z dne 17. 12. 2015, zapisnike o preiskavi elektronskih naprav z dne 18. 1. 2016, 10. 2. 2016 in 17. 12. 2016, vse prepise telefonskih pogovorov VIC-1, kazensko ovadbo z dne 14. 9. 2016 z vsemi prilogami, uradne zaznamke o opravljenih razgovorih z A. A. dne 17. 12. 2015, B. B. dne 6. 1. 2016 in 4. 3. 2016 in C. C. dne 16. 3. 2016, zapisnik o zaslišanju osumljenca dne 3. 5. 2016 in pridružen spis Pp 8/2014. V delu pod točko 2. je odločila, da se na podlagi četrtega odstavka 153. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZKP izločeni izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov (v nadaljevanju PPU) VIC-1 uničijo.

2. Zoper sklep je vložila pritožbo državna tožilka, ki je uvodoma uveljavljala pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče pri izdaji sklepa nepravilno uporabilo določbe ZKP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa; predlagala je razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje drugemu preiskovalnemu sodniku.

3. Na pritožbo so odgovorili osumljenčevi zagovorniki s predlogom, naj jo sodišče druge stopnje zavrne kot neutemeljeno in "izpodbijani sklep potrdi".

4. Na odgovor zagovornikov je ponovno odgovorila državna tožilka, vendar brez predloga.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožnica uvodoma uveljavlja tako imenovano relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Očitano kršitev je že glede na zakonski tekst možno storiti le med pripravo glavne obravnave, med glavno obravnavo ali pa pri izdaji sodbe, kar pomeni, da jo sodišče lahko zagreši le v fazi po pravnomočnosti obtožnice. Zato je uvodoma uveljavljeni pritožbeni razlog nepravilen in neupošteven.

7. Iz vsebine pritožbe je možno povzeti, da pritožnica vsebinsko smiselno uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj nasprotno z razlogi izpodbijanega sklepa zatrjuje, da je s tem, ko je vložila predlog za opravo hišne preiskave, izvedla aktivnost v smeri kazenskega pregona ter da dveletni rok iz četrtega odstavka 153. člena ZKP oziroma drugega odstavka 154. člena ZKP zanjo predstavlja le instrukcijski rok.

8. Glede na prej navedeno je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep preizkusilo tudi glede posameznih pritožbenih navedb. Pri tem je ugotovilo, da se je preiskovalna sodnica pri izdaji izpodbijanega sklepa opirala na določbe ZKP in odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče) št. U-I-246/2014 z dne 24. 3. 2017 (v nadaljevanju odločba). Pravilno je ugotovila, da ker državna tožilka v roku dveh let po koncu izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov (v nadaljevanju PPU) ni začela kazenskega pregona, je to imelo za posledico uničenje gradiva, zbranega s temi ukrepi. Rok dveh let se je iztekel 18. 10. 2016. V času izvajanja PPU in v času dveh let po koncu njihovega izvajanja, je bilo gradivo zbrano zakonito, po izteku navedenega roka pa bi z njihovo uporabo, ker bi že morali biti uničeni, bila prekršena osumljenčeva pravica do varstva osebnih podatkov iz prvega odstavka 38. člena Ustave. Ustavno sodišče je v točki 26 odločbe zapisalo, da je ravnanje z izsledki, pridobljenimi s PPU, ki ga ureja četrti odstavek 153. člena ZKP treba razlagati tako, da mora državni tožilec v roku dveh let po koncu izvajanja teh PPU: (a) ali z ustreznim aktom začeti kazenski pregon, pri čemer izsledke PPU, ki so še v njegovi posesti, pošlje preiskovalnemu sodniku, ali senatu, ki preizkuša neposredno obtožnico oziroma sodniku posamezniku, ki odloča o obtožnem predlogu po določbah, ki urejajo vlaganje ustreznih aktov tožilca, ali (b) izjaviti, da ne bo začel kazenskega pregona, oziroma (c) dopustiti, da se dveletni rok izteče brez take izjave oziroma začetka kazenskega pregona. Navedlo je še, da iz določb ZKP ne izhaja razlaga, da za hrambo izsledkov PPU po preteku dveh let od konca njihovega izvajanja zadošča gola izjava državnega tožilca znotraj dveletnega roka, da bo začel kazenski pregon zoper osumljenca. V točki 27 odločbe Ustavno sodišče ponovno poudarja, da drugi in četrti odstavek 153. člena ZKP v zvezi s prvima dvema stavkoma drugega odstavka 154. člena ZKP narekujeta razlago, da se izsledki PPU pod nadzorstvom preiskovalnega sodnika (ki o tem naredi uradni zaznamek) uničijo, če državni tožilec v roku dveh let po koncu izvajanja izjavi, da ne bo začel kazenskega pregona ali če dopusti, da se dveletni rok izteče brez take izjave oziroma začetka kazenskega pregona. Vse to je pravilno ugotovila in obrazložila tudi preiskovalna sodnica v razlogih izpodbijanega sklepa.

9. Pritožnica trdi, da ni zamudila roka za vložitev zahteve za preiskavo, ker je po zaključku PPU v roku dveh let nadaljevala kazenski pregon, policija pa predkazenski postopek. Te navedbe so protispisne. PPU so bili zaključeni 18. 10. 2014 (in ne 17. 12. 2014 kot nepravilno navaja pritožnica). Iz spisa Pp 8/2014 (list. št. 1483 in 1484) izhaja, da je preiskovalna sodnica že 4. 5. 2015 pozvala Specializirano državno tožilstvo Republike Slovenije, da glede na določbe drugega odstavka 154. člena ZKP v roku 15 dni sodišče obvesti glede odločitve o uvedbi kazenskega postopka. Dopis je državno tožilstvo prejelo 5. 5. 2015, vendar ni odreagiralo. Šele 10. 4. 2017 je odgovorilo, da je na Okrožno sodišče v Ljubljani vložilo zahtevo za preiskavo zoper osumljenega D. D., zaradi kaznivega dejanja jemanja podkupnine, ki jo je tudi priložilo. Iz elektronskega popisa spisa IV Kpd 39521/2015 izhaja, da so bili zadnji procesni dogodki beleženi 5. 1. 2016, ko so bile odredbe za hišne preiskave in poročila odpravljeni na državno tožilstvo. Tako je protispisna tudi pritožbena navedba, da je pritožnica izvajala "kazenski pregon" še 27. 2. 2017 na podlagi 156. člena ZKP.

10. Res je, da državna tožilka nikoli ni podala izjave, da kazenskega pregona zoper osumljenega ne bo začela, vendar je istočasno dopustila, da se je 18. 10. 2016 iztekel dveletni rok iz četrtega odstavka 153. člena ZKP in drugega odstavka 154. člena ZKP. Iz spisa je razvidno, kar je pravilno ugotovila tudi preiskovalna sodnica, da je policija kazensko ovadbo glede kaznivega dejanja na škodo A. A. podala na Specializirano državno tožilstvo 14. 9. 2016, torej pred iztekom dveletnega roka. Državna tožilka je zahtevo za preiskavo vložila šele 10. 4. 2017, torej skoraj 7 mesecev po prejemu ovadbe oziroma nekaj manj kot šest mesecev po izteku dveletnega roka. Nesprejemljivi so očitki pritožnice, da odločbe Ustavnega sodišča ni mogoče razlagati tako ozko, kot je to storila preiskovalna sodnica, ker je po njenem potrebno tudi predlog za opravo hišne preiskave, ki je bil podan znotraj dveletnega roka, šteti kot začetek kazenskega pregona. Po presoji sodišča druge stopnje je takšno stališče pritožnice povsem nesprejemljivo. Iz določbe 20. člena ZKP izhaja, da je državni tožilec dolžan začeti kazenski pregon, če je podan utemeljen sum, da je storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, v kolikor ta zakon ne določa drugače. Iz Komentarja ZKP mag. Štefana Horvata (str. 51) jasno izhaja, da državni tožilec začne kazenski pregon s tem, da poda sodišču zahtevo za preiskavo (prvi odstavek 168. člena ZKP) ali vloži neposredno obtožnico (šesti odstavek 170. člena ZKP) oziroma obtožni predlog (prvi odstavek 430. člena ZKP). Takšna razlaga izhaja tudi iz točke 26 odločbe Ustavnega sodišča. Zato so povsem pravilni zaključki preiskovalne sodnice, da državna tožilka v obravnavani zadevi kazenskega pregona ni začela znotraj dveletnega roka.

11. Sodišče druge stopnje tudi ne sprejema stališča pritožnice, da je dveletni rok iz četrtega odstavka 153. člena ZKP in drugega odstavka 154. člena ZKP za državno tožilstvo le instrukcijski rok. Dveletni rok je zakonski procesni rok. Ena od delitev procesnih rokov je na tako imenovane prekluzivne in instrukcijske roke. Instrukcijski roki veljajo praviloma za sodišče, v določenih primerih (npr. v drugem in tretjem odstavku 184. člena ZKP), pa tudi za državnega tožilca. V primeru kršitve teh rokov ne nastopijo nikakršne procesno pravne posledice (kot je v obravnavanem primeru uničenje gradiva iz PPU), temveč le morebitna disciplinska odgovornost sodnika ali državnega tožilca. Prekluzivni procesni rok pa je časovno obdobje, v katerem mora stranka opraviti določeno procesno dejanje, saj v nasprotnem primeru takšno pravico izgubi. Učinek prekluzije nastopi po samem zakonu in ga mora sodišče spoštovati po uradni dolžnosti. Res je, da Ustavno sodišče v odločbi izrecno ni navedlo, da gre v obravnavanem primeru za prekluzivni rok. Vendar je v točki 28 odločbe zapisalo, da drugi in četrti odstavek 153. člena ZKP v zvezi s prvim dvema stavkoma drugega odstavka 154. člena ZKP narekujeta razlago, da se izsledki PPU pod nadzorstvom preiskovalnega sodnika (ki o tem naredi uradni zaznamek) uničijo, če v roku dveh let po koncu izvajanja PPU državni tožilec izjavi, da ne bo začel kazenskega pregona, ali če dopusti, da se dveletni rok izteče brez takšne izjave oziroma začetka kazenskega pregona. To pomeni, da v kolikor se dveletni rok izteče, ne da bi državni tožilec začel kazenski pregon, sledi sankcija v smislu uničenja izsledkov PPU, v posledici pa jih državni tožilec ne more več uporabiti. Še vedno pa lahko začne kazenski pregon (za takšno procesno dejanje nima prekluzivnega roka), vendar na podlagi drugih podatkov in dokazov, ki so bili zbrani v predkazenskem postopku, neodvisno od izsledkov PPU. V kolikor pa je državna tožilka pri začetku kazenskega pregona želela uporabiti izsledke PPU, bi morala ustrezen obtožni akt vložiti pred potekom dveletnega roka. V tem smislu jo je sodišče pozvalo že 5. 5. 2015, torej več kot sedemnajst mesecev pred njegovim iztekom.

12. Neupoštevne so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na kritiko predloga osumljenčevih zagovornikov za izločitev dokazov kot nedovoljenih in uničenje gradiva iz PPU. Drugostopenjsko sodišče ni pristojno za odločanje o navedenem predlogu, saj je to storilo že sodišče prve stopnje oziroma preiskovalna sodnica, ki je pri svoji pravilni odločitvi upoštevala tudi odgovor državne tožilke.

13. Na pravilne zaključke izpodbijanega sklepa ne vpliva pritožničin iz konteksta točke 41 odločbe Ustavnega sodišča iztrgan tekst: "zakon želi namreč preprečiti položaj, da bi se še naprej hranili osebni podatki, čeprav je jasno, da jih tožilstvo dejansko ne potrebuje za namen kazenskega pregona za kazniva dejanja, za katere so bili pridobljeni (osebe, zoper katero je bil PPU odrejen)". Ta točka odločbe Ustavnega sodišča se nanaša na primer, ko je državni tožilec v dveletnem roku po končanju PPU začel kazenski pregon. Ni dvoma, da PPU posegajo v človekove pravice, zato morajo biti sorazmerni, državni organi, ki sodelujejo v predkazenskem postopku, torej tudi državno tožilstvo, pa morajo postopati hitro in brez kakršnegakoli odlašanja. Na to napotuje tudi odločba Ustavnega sodišča v točki 27, kjer je zapisano, da mora policija pridobljeno gradivo iz PPU skupaj s poročilom, ki obsega povzetek zbranih dokazov, nemudoma predati državnemu tožilcu oziroma takoj po prenehanju uporabe PPU, enako pa velja za državnega tožilca, ko gradivo, zbrano s PPU, ki jih je odredil preiskovalni sodnik, potem, ko ga je pridobil od policije, prenaša k preiskovalnemu sodniku. Iz odločbe še izhaja, da za posebno odlašanje v obeh primerih ni videti nobenega smotra ali funkcije (v smislu, da bi policija ali tožilec morala v zvezi z izsledki opraviti še kakšna dejanja). Po presoji sodišča druge stopnje je zato očitek pritožnice, da je lahko dveletni rok v nekaterih primerih prekratek, povsem neutemeljen. V obravnavani zadevi so bili podatki in dokazi v celoti zbrani že, ko je policija 14. 9. 2016 državnemu tožilstvu posredovala kazensko ovadbo. Državna tožilka bi, kot je pravilno ugotovila preiskovalna sodnica, kazenski pregon lahko začela znotraj dveletnega roka, pa tega ni storila.

14. Neutemeljeno je sklicevanje pritožnice na starejšo odločbo Ustavnega sodišča U-I-25/95, katero je že upoštevalo Ustavno sodišče. 15. Na pravilne zaključke izpodbijanega sklepa ne vpliva pritožničino sklicevanje na odločbe prvostopenjskih in drugostopenjskega sodišča z območja Višjega sodišča v Mariboru. Sodišče druge stopnje je po pregledu v pritožbi citiranih odločb ugotovilo, da so v večini primerov starejšega datuma in vse izdane pred odločbo Ustavnega sodišča. Od vseh zadev, na katere se sklicuje pritožnica, je bila le ena predmet presoje na Vrhovnem sodišču RS, ki pa je 17. 7. 2014 z odločbo I Ips 10314/2012 ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti, izpodbijano pravnomočno sodbo v delu, ki se je nanašal na predlagatelja, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz obrazložitve izhaja, da so predlagatelji izpostavili tudi, da ni bil spoštovan dveletni rok iz drugega odstavka 154. člena ZKP, zaradi česar naj bi prišlo do kršitev obsojenčevih ustavnih pravic do komunikacijske zasebnosti in do varstva osebnih podatkov. Vrhovno sodišče RS je pravnomočno sodbo razveljavilo iz razloga precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev in ker je ugotovilo, da je očitano kaznivo dejanje treba pravno opredeliti kot kaznivo dejanje po prvem odstavku 257. člena KZ-1, ki pa ne sodi med kazniva dejanja, glede katerih je mogoče uporabiti PPU iz prvega odstavka 150. člena ZKP, zato je odpadla potreba po presoji utemeljenosti očitka o nedovoljenosti dokazov. Judikatura, na katero se sklicuje pritožnica lahko pripomore k razreševanju podobnih pravnih primerov, vendar odločbe prvostopenjskih in drugostopenjskih sodišč niso zavezujoče, ker ne predstavljajo neposrednih notranjih pravnih virov kot so to Ustava, zakoni, in odločbe Ustavnega sodišča, katere pa je potrebno spoštovati kot neposredno zavezujoče pravne vire.

16. Neupoštevne so pritožbene navedbe, da bi bilo potrebno pri presoji dveletnega roka upoštevati določbe o zastaranju kazenskega pregona. Roki o zastaranju kazenskega pregona so materialni roki in so urejeni v kazenskem zakonu. Že je bilo navedeno, da državna tožilka zaradi poteka dveletnega roka ni sankcionirana v smislu, da ne more vložiti zahteve za preiskavo, temveč v smislu, da ne more uporabiti gradiva iz PPU, ki mora biti uničeno, če kazenskega pregona ni začela znotraj dveletnega roka. Zato je povsem neutemeljeno sklicevanje na odločbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 226/99, I Ips 282/2001 in I Ips 379/2007, saj se ne nanašajo na problematiko v zvezi s četrtim odstavkom 153. člena in drugim odstavkom 154. člena ZKP. Neupoštevno je tudi pritožničino sklicevanje na odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice. V zadevi nemško zvezno ustavno sodišče 2BvR2101/09 z dne 9. 11. 2011 ne gre za primerljivo situacijo, medtem ko je pritožnica ostalih šest odločb le naštela, pri tem pa ni navedla nobenih razlogov, kako naj bi vplivale na pravilnost odločitve preiskovalne sodnice.

17. Pritožnica tudi ni navedla konkretnih razlogov, zakaj naj bi gradivo iz PPU po preteku dveletnega roka, znotraj katerega ni začela kazenskega pregona, bili dovoljeni dokazi. Zgolj prepisovanje zakonskega teksta iz 18. člena ZKP ne zadošča. 18. Glede na navedeno razlogi, s katerimi je pritožnica izpodbijala sklep sodišča prve stopnje, niso bili utemeljeni, zato je sodišče druge stopnje njeno pritožbo zavrnilo.