Jedro

Prva toženka je v dveh delih prekršila svojo pogodbeno obveznost strokovnega popravila motorja. Izostal je preizkus delovanja motorja, ki bi kot del servisnega procesa moral biti v celoti opravljen še pred izročitvijo motorja tožniku ter pri ponovni montaži vztrajnika ni bila uporabljena nova matica, pač pa stara.

Nespametno ravnanje tožnika je sodišče utemeljeno štelo kot njegov soprispevek k nastanku škode.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. V tej zadevi je tožnik zahteval odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, nastalo zaradi razleta navtičnega motorja, ki ga je predhodno servisirala prva toženka.1 Tožnik je bil v dogodku huje poškodovan.

2. Sodišče je dopustilo spremembo tožbe, po tem pa razsodilo tako, da je prvi in drugi toženki naložilo v solidarno plačilo odškodnino v višini 57.098,46 EUR ter dosmrtno mesečno rento v višini 105,00 EUR od 6. 1. 2022 dalje, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Glede stroškov je odločilo po uspehu strank v postopku (tožnik 75%, prva in druga toženka 25%).

3. Zoper takšno sodbo sta pritožbo vložili obe pravdni stranki.

4. Tožnik sodbo izpodbija zaradi napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da bi toženki morali odgovarjati tudi za napako v materialu vztrajnika, ker se glede na določila Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) štejeta za proizvajalca. Nadalje meni, da mu soprispevka, ki ga je ugotovilo sodišče, (primarno) sploh ni mogoče pripisati. Dejstvo, da na motorju ni bil nameščen pokrov, ni moglo povzročiti večjega obsega škode. Sodišče je neutemeljeno štelo, da je dokazano obratno. Podredno navaja, da je ocenjen soprispevek previsok. Toženki nista dokazali, koliko bi bile poškodbe ob uporabi pokrova manjše. Navaja, da je višina določene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za zmanjšanje življenjskih aktivnosti nesorazmerna s sodno prakso v podobnih primerih. Sodišče bi mu moralo prisoditi vse, kar je zahteval. Enako meni glede zahtevane mesečne rente za tujo pomoč. Iz podanih trditev je bilo jasno, da je uveljavljal že zapadle zneske, tj. od zaključka zdravljenja do postavitve zahtevka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi postavljenemu zahtevku.

5. Toženki v odgovoru menita, da je tožnikova pritožba neutemeljena in predlagata njeno zavrnitev.

6. Iz vseh pritožbenih razlogov toženki vlagata tudi svojo pritožbo. Zaradi obsežnosti pritožbenih navedb pritožbeno sodišče njeno vsebino povzema le v bistvenem. V pritožbi navajata, da kršitev pogodbene obveznosti ni izkazana, saj so bila med servisiranjem upoštevana vsa navodila in uporabljena pravilna orodja. Tožniku so predlagali menjavo vztrajnika, ki ga je kasneje razneslo, a se sodišče do tega ni opredelilo. Napačna je ugotovitev, da motorja pred izročitvijo tožniku niso preizkusili. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje reševalcev, ki so prišli na kraj dogodka, in ogled delavnice. Oboje bi dalo boljši uvid v nastanek dogodka. Menita, da je sodišče to, da matica ni bila zamenjana, avtomatično štelo za vzrok, vzročnosti pa ni obrazložilo. Glavni in edini vzrok za dogodek je bila napaka v materialu vztrajnika, a se teži le-te sodišče ni posvetilo. Vzročne zveze med škodo in opravljenim servisom zato ni oz. je bila pretrgana. Napačna je ugotovitev sodišča, da tožnikov motor z vpoklicem ni bil zajet. Za dokazovanje te navedbe predlagata tudi izvedbo novih dokazov, ki jih prej nista mogla pridobiti. Navajata, da je tožnikov soprispevek ocenjen prenizko. Če bi tožnik uporabljal zaščitni pokrov motorja, bi bile posledice škode manjše. Koliko, bi lahko pojasnil izvedenec, a ga sodišče ni zaprosilo za dopolnitev mnenja. Ni jasno, kako je sodišče samo izpeljalo zaključek o višini soprispevka, saj za to nima potrebnega strokovnega znanja. Napačna je ugotovitev sodišča, da tožnik sam ni posegal v motor, nepopolne pa so ugotovitve o pravilnosti tožnikove izvedbe preizkusa motorja. Vse to bi sodišče moralo upoštevati pri določitvi soprispevka. Glede višine določene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za zmanjšanje življenjskih aktivnosti navajata, da odškodnina odstopa od sodne prakse in bi morala biti nižja, ter se ob tem sklicujeta na primere iz sodne prakse. V zvezi z rento za tujo pomoč navajata, da tožnik za povišan zahtevek ni podal ustreznih trditev, čeprav bi jih lahko, zato sodišče ne bi smelo dovoliti izvedbe informativnega dokaza. S prisoditvijo rente je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek. Izpodbijata tudi odločitev o stroških. Višjemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, oz. podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

7. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 8. Pritožbi nista utemeljeni.

9. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo relevantnih napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno in v zadostni meri pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

10. Med strankama ni bilo sporno, da je do razleta motorja prišlo po tem, ko je prva toženka opravila servis, tožnik pa je, po nasvetu oz. navodilu2 serviserja neposredno po tem preizkus delovanja motorja opravil še doma. Stranki sta torej sklenili podjemno pogodbo, s katero se je prva toženka zavezala, da bo motor popravila tako, da bo brezhibno deloval. Ker ni, je treba škodni dogodek obravnavati v zvezi s predstavljenim pogodbenim razmerjem. Prvostopenjsko sodišče je zato zahtevek pravilno presojalo po določbah, ki urejajo poslovno odškodninsko odgovornost.3

11. Čeprav uporaba pravil poslovne odškodninske odgovornosti zaradi svoje specialne narave praviloma izključuje uporabo pravil o neposlovni odškodninski odgovornosti, kamor spada tudi producentska odgovornost po ZVPot, na katero se v pritožbi sklicuje tožnik,4 gre v obravnavanem primeru za specifično situacijo. Ne gre za presojo istega ravnanja, ki bi se hkrati obravnavalo po dveh podlagah.5 S pravili poslovne odgovornosti so zajete kršitve v zvezi s pogodbo, producentska odgovornost pa zajema ravnanje pred tem, neodvisno od kasneje sklenjene pogodbe, in vzpostavlja odgovornost, ker je bil (predhodno) v obtok dan proizvod, ki je zaradi napak postal nevaren. Te odgovornosti se ni mogoče razbremeniti zgolj zato, ker producent (oz. kdor zanj šteje) kasneje sklene še (podjemno) pogodbo.

12. Vendar pa je zaključek sodišča, da toženki za dokazane mikroskopske razpoke v litini vztrajnika ne moreta odgovarjati, pravilen.6 Na poslovni podlagi ne zato, ker napake, kar potrjuje ugotovitev izvedenca in kar je ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče,7 ni bilo mogoče opaziti (in v zvezi s tem torej ni mogoč očitek kršitve pogodbene obveznosti), po producentski odgovornosti pa zato, ker toženki nista pasivno legitimirani. Jezikovna razlaga, ki jo ponuja tožnik, tj. da se prva toženka šteje za producenta, ker gre za uvoznika in distributerja,8 ob nespornem dejstvu, da je šlo v zadevi za Hondin motor,9 namreč nasprotuje lojalni razlagi prava EU. ZVPot z ureditvijo producentske odgovornosti predstavlja implementacijo Direktive 85/374/EGS (Direktiva). Odgovornost proizvajalca po Direktivi je urejena ožje, kot izhaja iz zatrjevane gramatikalne razlage. Primarno je za škodo odgovoren proizvajalec, distributer pa le subsidiarno, če proizvajalca ni mogoče identificirati oz. ga distributer ne imenuje.10 Direktiva zahteva popolno harmonizacijo,11 kar pomeni, da države članice pri implementaciji ne smejo višati ravni zaščite potrošnikov. Prav to pa bi se zgodilo, če bi ZVPot razlagali tako, da bi razširili pomen proizvajalca tudi (in brez upoštevanja načela subsidiarnosti) na distributerja oz. uvoznika. Države članice so dolžne pri razlagi prava z evropskim elementom uporabiti načelo lojalne razlage, po kateri se določbe nacionalne pravne ureditve razlagajo v skladu z namenom določb prava EU.12

13. Ena ključnih ugotovitev sodišča, ki temelji na prepričljivi dokazni oceni in sledi izvedenskemu mnenju A. A. je, da je prva toženka v dveh delih prekršila svojo pogodbeno obveznost strokovnega popravila motorja – izostal je preizkus delovanja motorja, ki bi kot del servisnega procesa moral biti v celoti opravljen še pred izročitvijo motorja tožniku, pri ponovni montaži vztrajnika pa ni bila uporabljena nova matica, pač pa stara. Neutemeljen in protispisen je pritožbeni očitek, da naj bi iz prej omenjenega izvedenskega mnenja izhajalo, da je bil servis v celoti pravilno opravljen.14

14. Prvostopenjsko sodišče torej kršitve pogodbene obveznosti ni ugotovilo zaradi nezamenjanega vztrajnika (tj. dela motorja). Čeprav je do škodnega dogodka prišlo ravno zaradi razleta slednjega, resnične potrebe po menjavi ni bilo mogoče ugotoviti. Tudi iz pritožbenih navedb izhaja, da je bila menjava predlagana zaradi rje, ne pa zaradi napake materiala vztrajnika, ki je bila (v skupku, poleg ostalih) vzrok nastanka škode. Zato dejstvo, ali je bila menjava tožniku dejansko predlagana, ali ne, ni pravno elevantno in se sodišče prve stopnje do tega niti ni bilo dolžno opredeliti.15

15. Hkrati se kot neutemeljen kaže tudi očitek, da je sodišče napačno ugotovilo, da preizkus delovanja motorja ni bil opravljen. Sodišče druge stopnje v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje.16 Ob tem še dodaja, da ni mogoče spregledati, da je bilo tožniku ob prevzemu motorja svetovano oz. naročeno, naj delovanje motorja preizkusi doma, kar navaja (in dokazuje) že prva toženka sama, češ da je to povsem običajno. Prav nobene potrebe za tak nasvet, še manj pa navodilo, ne bi bilo, če bi bil servisni postopek v celoti zaključen in preizkus delovanja že opravljen. Karikirano, a vendar, če bi bil motor že preizkušen in v celoti brezhibno strokovno popravljen, bi prva toženka tožniku kvečjemu _zaželela_ srečno plovbo.

16. Čeprav s splošnim sklicevanjem na načelo ekonomičnosti, je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrnilo (med drugim) dokazni predlog za zaslišanje reševalcev in za ogled servisne delavnice.17 Prvega zato, ker dokazni predlog ni bil substanciran, saj ni jasno, o katerem (odločilnem) dejstvu glede nastanka dogodka bi lahko izpovedali reševalci, ki so prišli na kraj po tem, in jih prva toženka niti ni poimensko navedla. Ob tako nekonkretiziranem dokaznem predlogu se tudi prvostopenjsko sodišče ni moglo nadrobno opredeliti do razlogov za zavrnitev. Drugega pa je utemeljeno zavrnilo zato, ker so bile navedbe o generalnem poteku servisiranja že dokazane z izpovedbami zaposlenih pri prvi toženki in jim je sodišče prve stopnje tudi sledilo. Kako se servis _v splošnem_ opravlja, pravzaprav niti ni bistveno.

17. Ugotovljenih posledic dogodka, tj. ugotovitev glede nastanka (in obsega) premoženjske in nepremoženjske škode, stranki v pritožbi ne izpodbijata. Neutemeljen pa je pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče ni pojasnilo obstoja vzročne zveze med tako nastalo škodo in prej ugotovljenimi kršitvami pogodbe. Skladno z mnenjem A. A.,18 ki mu ugotovitve prvostopenjskega sodišča torej ne nasprotujejo, je sodišče prve stopnje kot vzrok štelo skupek dejstev – nepravilno opravljen servis, kot že pojasnjeno zgoraj, napako v materialu vztrajnika in – nenazadnje – ravnanje tožnika, zaradi katerega je bil obseg škode večji, kot bi bil sicer, kar je upoštevalo v obliki soprispevka.19 Zakaj in kako je bila tudi nezamenjana matica vzrok nastanka škode, je sodišče prve stopnje prav tako pojasnilo20 in tudi v tem delu v celoti sledilo izvedenskemu mnenju A. A. Neutemeljen je zato očitek, da je vzročnost pripisalo avtomatično, prav tako ne vzdrži očitek o selektivnem povzemanju mnenja.21

18. Sodišče prve stopnje se je torej posvetilo vprašanju obstoja razpok na vztrajniku in jih štelo kot pomemben vzrok.22 Vendar pa pritožbene navedbe o tem, da bi bila ta napaka materiala glavni in edini vzrok nastanka škode, kot je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, niso dokazno podprte. Pritožnik ugotovitve izvedenca A. A. tudi v tem delu nepravilno povzema. Izvedenec je namreč zaključil, da je do razleta vztrajnika prišlo zaradi _spleta_ različnih okoliščin, do česar pa _najverjetneje_ ne bi prišlo, če litina vztrajnika ne bi imela razpok.23 Takšna ugotovitev ne omogoča sklepanja, da ostali razlogi niso prispevali k nastanku škode, niti sklepa o prekinitvi vzročne zveze.

19. Po presoji drugostopenjskega sodišča je bistveno za presojo le, da je vztrajnik res imel napako. Prepričljiva je dokazna ocena o tem, da toženki nista uspeli dokazati, da bi bil motor (kot nevaren proizvod) tudi odpoklican.24 Nedokazan odpoklic nujno ne pomeni kontradiktornosti z obstojem napake. Splošno znano je, da po naravi stvari vsak izdelek z napako ne more biti tudi odpoklican. Nove dokaze, ki jih toženki predlagata v pritožbi, drugostopenjsko sodišče ocenjuje kot nedovoljene. Ob dejstvu, da v postopku sploh ni bilo sporno, da je prva toženka pooblaščeni Hondin serviser, so neprepričljive navedbe o tem, da od Honde nista mogla pravočasno pridobiti konkretnih informacij o odpoklicu tožnikovega tipa motorja, ki naj bi bil izdan že več kot deset let pred škodnim dogodkom. V skladu z načelom iniciative strank v postopku morajo stranke že tekom (oz. predvsem) prvostopenjskega postopka biti (dovolj) aktivne in poskrbeti, da za svoje trditve predlagajo ustrezne dokaze.25 Izvedba novih dokazov je v pritožbenem postopku izjema, ki zahteva ozko razlago in tehtne razloge.26

20. Prvostopenjsko sodišče je torej ugotovilo obstoj vseh predpostavk poslovne odškodninske odgovornosti in dodatno še, da razbremenilni razlogi niso dokazani (240. čl. Obligacijskega zakonika - OZ).27 Kot že izpostavljeno, je upoštevalo tudi ugotovitev izvedenca A. A., da je (med strankama nesporno) dejstvo, da je tožnik preizkus delovanja motorja izvajal brez zaščitnega pokrova, povzročilo, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer. O tem, zakaj bi zaščitni pokrov moral biti nameščen in kakšen vpliv je odsotnost pokrova imela na nastanek škode, je prvostopenjsko sodišče navedlo prepričljive in dokazno podprte razloge.28 Nespametno ravnanje tožnika je zato utemeljeno štelo kot njegov soprispevek k nastanku škode (1. odst. 171. čl. OZ).

21. S tem je tudi pojasnjeno, zakaj tožnikovi pritožbeni očitki o tem, da nameščen pokrov ne bi imel vpliva, ne vzdržijo. Pritožbeno sodišče ob tem še pojasnjuje, da so navedbe o tem, da naj bi izvedenec A. A. _zgolj_ v splošnem trdil, da bi pokrov moral biti nameščen, saj je nasprotno nevarno, protispisne.29 Prav tako ne drži, da se A. A. ni opredelil do mnenja predhodno postavljenega izvedenca in da s tem ne bi odpravil nejasnosti, kar je pojasnilo že sodišče prve stopnje.30 Razlog za to, da se na mnenje prej postavljenega izvedenca, ki je glede vpliva pokrova res trdil drugače, ni mogoče naslanjati, pa navaja že tožnik sam. Mnenje izvedenca B. B. je bilo nejasno in prav z namenom odprave nejasnosti je bil postavljen A. A., na čigar ugotovitve tožnik ni imel pripomb.

22. Pritožbeni očitki, da bi tožnik ob preizkusu še kako nepravilno ravnal, so ostali nedokazani in tudi za to je prvostopenjsko sodišče navedlo prepričljive razloge.31 Ob tem gre izpostaviti že prej nanizane vzroke nastanka škode, med katerimi (na strani tožnika) drugih razlogov ni. Morebitne ostale pomanjkljivost se tako kažejo za neodločilne. Prav tako ne gre prvostopenjskemu sodišču očitati nasprotujočih zaključkov glede tožnikove laičnosti na eni in poznavanju motorjev na drugi strani. Tožnik ni profesionalec, a ravno zato, ker so navtični motorji njegov hobi, o njih precej ve. Prvostopenjsko sodišče je oboje utemeljeno upoštevalo kot okoliščine primera pri določitvi tožnikovega soprispevka. V nasprotju z ravnanjem, ki se pričakuje od povprečno skrbnega človeka (10. čl. OZ; načelo neminem laedere (nikomur ne škoduje) velja tudi za oškodovanca) je po presoji pritožbenega sodišča tudi to, da je tožnik pristal na to, da del preizkusa motorja opravi sam, namesto da bi vztrajal, da ga opravi za to usposobljen servis, to je, da toženka dokonča svoj posel. 23. Obe stranki v pritožbi pravilno navajata, da A. A. ni mogel povedati, koliko bi bile škodne posledice ob uporabi pokrova manjše. Prav za primer, ko takšne razmejitve ni mogoče opraviti, zakon predvideva, da sodišče samo prisodi odškodnino, upoštevajoč vse okoliščine primera.32 To pa ni mogoče brez določitve višine soprispevka, kar je prvostopenjsko sodišče tudi storilo. Pri določitvi soprispevka, deleža k nastanku škode, torej ne gre za dejansko vprašanje, za razrešitev katerega bi bilo potrebno izvedenčevo strokovno znanje, temveč gre za pravno, sodniško oceno.

24. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je 30% soprispevek ustrezen. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo tožnikovo ravnanje nepazljivo (glede na dejstvo, je je bil poznavalec, celo presenetljivo), upoštevajoč dejstvo, da bi vsak uporabnik motorja moral vedeti, da mora biti pokrov pri vsakem delovanju obvezno nameščen.33 Primeri, ki jih v pritožbi navajata toženki, in s katerimi utemeljujeta zahtevo po višji določitvi soprispevka, so z obravnavano zadevo neprimerljivi. Tožniku gre v konkretni zadevi res očitati nepazljivo (lahkomiselno) ravnanje, nikakor pa njegovega ravnanja ni mogoče šteti kot odločilnega za nastanek škode.34 Po drugi strani pa glede na jasne ugotovitve o tožnikovem napačnem ravnanju tudi ni mogoče zaključiti, da je bil njegov prispevek zanemarljiv; izvedenec je tezo, da bi bila škoda enaka ali celo hujša, tudi če bi tožnik pravilno ravnal, odločno zavrnil kot golo špekulacijo. Po presoji pritožbenega sodišča prisojen soprispevek ne odstopa od podobnih oz. primerljivih primerov iz sodne prakse.35

25. Izhodišče za presojo primernosti višine določene odškodnine za nepremoženjsko škodo so neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje.36 Prvostopenjsko sodišče je (brez upoštevanja soprispevka) odmerilo odškodnino: za telesne bolečine in nevšečnosti 25.000,00 EUR (približno 19 neto plač), za strah 2.500,00 EUR (približno 2 neto plači), za zmanjšanje življenjskih aktivnosti 30.000,00 EUR (približno 23 neto plač), za skaženost 3.000,00 EUR (približno 2 neto plači), skupaj 60.500,00 EUR (približno 47 neto plač).37

26. Tožnikova poškodba (kompleksna poškodba levega brahialnega pleteža) se po Fisherjevemu sistemu razvrščanja telesnih poškodb uvršča med hude - IV. skupina, zlom kosti s komplikacijami in daljšim zdravljenjem ter naknadnimi zdravniškimi posegi. Za takšno vrsto poškodb povprečna odškodnina znaša 58 povprečnih neto plač.38 Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih kaže primerno umeščenost tožniku prisojene odškodnine v okvir ostalih skupno prisojenih odškodnin, kot tudi posameznih zneskov za pretrpljene telesne in duševne bolečine (načelo objektivne pogojenosti odškodnine).39 Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so pri določenih zneskih (in končnemu skupnemu) prav tako v zadostni meri upoštevane konkretne okoliščine zadeve, tožnikove posebnosti (načelo individualizacije). Prisojena odškodnina zato ustreza standardu pravične denarne odškodnine (179. čl. OZ).

27. Pritožbene navedbe pravdnih strank o tem, da je dosojena odškodnina prenizka oz. previsoka ter da odstopa od sodne prakse, so tako neutemeljene. Tožnik v pritožbi ne navaja konkretnih primerov iz sodne prakse, do katerih bi se pritožbeno sodišče lahko opredelilo. S primeri, ki jih navajata toženki,40 pa slednja zgrešita v tem, da pri primerjavi prisojenih odškodnin ni ključen nominalno prisojeni znesek, temveč število neto mesečnih plač v času izdaje odločbe, ki je zajeto s posameznim zneskom. Ob stalni inflaciji in rasti plač je takšna matematična operacija edina možnost, s katero je (še) mogoča primerjava dosojenih odškodnin. Že bežen izračun pokaže, da tožniku prisojena odškodnina tudi glede na primere, na katere se sklicujeta, (navzgor) ne odstopa.

28. Tožniku je bila (ob ostali odškodnini za premoženjsko škodo, ki je pritožbi ne izpodbijata) priznana renta za tujo pomoč41 od postavitve zahtevka (6. 1. 2022) do konca življenja. V zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik že v tožbi navedel trditveno podlago in zahteval odškodnino za (preteklo) tujo pomoč.42 Ob izsledkih kasneje izvedenih dokazov, zlasti izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke, pa je tožnik svoj zahtevek res zvišal (deloma za preteklo, dodatno za bodočo pomoč) in zahteval izplačilo rente, za kar je navedel ustrezno trditveno podlago.43 Slednje že pojmovno ne ustreza definiciji poizvedovalnega dokaza, kot zmotno navajata toženki.44 Prvostopenjsko sodišče je zato, ob očitnih razlogih smotrnosti, takšno spremembo tožbe utemeljeno dopustilo.45 Ker je pri odločanju o dosojeni renti ostalo v okviru (na novo) postavljenega zahtevka, so neutemeljeni očitki o prekoračitvi.

29. Vendar pa iz tožnikovih navedb, s katerimi je zvišanje zahtevka oz. rento utemeljeval, ni jasno, zakaj bi mu pripadala že od 1. 11. 2019, kot sicer izhaja iz zahtevka. Da so _bili s tem mišljeni_ tudi že zapadli zneski, od zaključka zdravljenja dalje, bi ob jasnem pravilu, da se denarna renta praviloma plačuje mesečno vnaprej, tj. od vloženega zahtevka dalje,46 tožnik moral ustrezno pojasniti. Odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je zahtevano rento za vmesni čas (do postavitve zahtevka) zavrnilo,47 je zato pravilna.

30. V luči te sodbe, ki odločitev prvostopenjskega sodišča v celoti potrjuje, se kot končno neutemeljen kaže tudi pritožbeni očitek o nepravilno ocenjenem uspehu pravdni strank, ki bo osnova za končno določitev pravdnih stroškov.

31. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbi pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

32. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožniki morajo sami kriti vsak stroške svoje neuspelih pritožb (1. odst. 154. čl. ZPP).

1 Pojasniti gre, da je druga tožena družba nastala tekom pravdnega postopka s procesom oddelitve od prve toženke. Pasivna legitimacija in solidarna odgovornost toženk nista bili sporni. Točka 2 izpodbijane sodbe. 2 Navedbe strank so se razlikovale v tem, ali je šlo za nasvet ali navodilo. Za kaj od tega je točno šlo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, niti ni bistveno. 3 Točka 13 izpodbijane sodbe. 4 Razdelek II ZVPot. 5 Primerjaj npr. II Ips 94/2013. 6 Točka 31 izpodbijane sodbe. 7 Točka 25 in 31 izpodbijane sodbe. 8 11. odstavek 1. člena ZVPot v zvezi s 4. členom ZVPot. 9 Izrecno točka 13 izpodbijane sodbe. 10 1. in 3. člen Direktive. Da je treba pojem proizvajalca razlagati tako ozko, izhaja tudi iz prakse Sodišča EU, npr. C-52/00, točke 36-39 in 47, C-402/03, točka 29. 11 To stališče je razvidno tudi iz sodb Sodišča EU, npr. C-52/00, točke 16-18, 21, 24, C-183/00, točka 25. 12 Tako tudi VSL I Cp 1397/2016, VSL II Cp 1596/2017. 13 Točke 21, 22 in 27, 28 izpodbijane sodbe. 14 Prvo izvedensko mnenje mag. A. A. (l. št. 304 – 313), dopolnitev mnenja (zlasti l. št 335), enako izhaja iz njegovega zaslišanja (l. št. 336a – 336j). 15 Pravna nerelevantnost obstoja predloga za menjavo vztrajnika je smiselno pojasnjena v točki 26 izpodbijane sodbe in nato še v 2. alineji točke 33. 16 Točki 27 in 28 izpodbijane sodbe. 17 Točka 11 izpodbijane sodbe. 18 Najbolj nazorno in povzeto v izvedenskem mnenju na l. št. 313. Izvedenec kot potencialno mogoč vzrok razleta vztrajnika sicer omenja tudi neznano zgodovino servisiranja motorja. Da bi bilo s predhodno zgodovino (tudi) kaj narobe, stranki nista dokazovali. 19 Zlasti točka 25, tudi 20 in 23 izpodbijane sodbe. 20 Točka 23 izpodbijane sodbe. 21 Pritožba s tem najverjetneje meri na ugotovitve v zvezi s pravilno zategnitvijo matice, vendar tudi te sodišče povzema (točka 22 izpodbijane sodbe) in šteje, da je bila matica pravilno pritrjena. Bistveno je, da bi morala biti nova, pa ni bila. Stara matica je lahko bila poškodovana, možno je, da ni bilo zadosti trenja (točka 23 izpodbijane sodbe). 22 Točki 25 in 26 izpodbijane sodbe. 23 L. št. 313. 24 Točka 16 izpodbijane sodbe. 25 3., 7. in 212. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP). 26 337. čl. v zvezi z 286. čl. ZPP. 27 Točka 30 izpodbijane sodbe. 28 Točka 29, 31 in 32 izpodbijane sodbe. 29 Iz izvedenskega mnenja, dopolnitve in izpovedbe A. A. izhaja, da je bil do neuporabe pokrova precej kritičen. Iz mnenja izhaja, da bi nameščen pokrov ob razletu znižal energijo in skrajšal domet delčkov motorja, zato bi bile posledice manjše (l. št. 309). 30 Točka 32 izpodbijane sodbe. 31 Točka 18 in 33 izpodbijane sodbe. 32 2. v zvezi s 1. odst. 171. čl. OZ. Glej tudi II Ips 992/2008, točka 14. 33 Točka 29 izpodbijane sodbe. 34 Prav za takšne primere gre v zadevah, na katere se sklicujeta toženki – II Ips 563/2000, VDSS Pdp 1119/2014, VSL I Cp 2608/2017. Na tem mestu pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da se tožnik v pritožbi ne sklicuje na konkretne primere iz sodne prakse, do katerih bi se sodišče lahko opredelilo. 35 Konkreten primer, kjer je šlo za izjemno silovit razlet motorja, mogoče primerjati s prometnimi nesrečami, v katerih udeleženci ne uporabljajo varnostnega pasu (običajna uporaba preventivnega zaščitnega sredstva). V takšnih primerih je bil soprispevek, v odvisnosti od konkretnih (tudi pridruženih) okoliščin ocenjen med 20% in 30%, tudi 40% - npr. II Ips 1083/2008, II Ips 154/2007, II Ips 500/2002, II Ips 287/2014, II Ips 255/2014, II Ips 268/2000, II Ips 365/2000, II Ips 636/2008. Glede na tožnikovo ravnanje so npr. primerljive tudi zadeve: VSL III Cp 1027/2015 (30% soprispevek tožnika, ker pred posegom v stroj ni izključil elektrike), VSL II Cp 1869/2011 (30% soprispevek tožnika, ker ni nosil opreme in zaščite, ki mu jo je zagotovil delodajalec), VSL II CP 1495/2021 (30% soprispevek tožnika, ker delodajalca ni opozoril na iztrošenost delovne opreme in pripomočkov oz. si sam ni zagotovil ustreznih novih), VSL II Cp 1028/2017 (30% soprispevek tožnika, zaradi poseganja v delujoč stroj). 36 Točke 37 – 55 izpodbijane sodbe. Tožnik je (v bistvenem): - utrpel poškodbo rame, zlom nadlahtnice, raztrganino živcev, raztrganino vene in arterije, posledica česar je bila huda krvavitev in šokovno stanje, serijski zlom reber leve strani prsnega koša, zaradi katere so mu ocenili 60% telesno okvaro; - hospitaliziran je bil skupaj 22 dni, na rehabilitaciji skupaj 71 dni, trikrat je bil operiran v splošni anesteziji, prve dni po operaciji je bil v celoti odvisen od osebja, nato je prišlo do zapleta, bil je bronhoskopiran, dolgotrajno je nosil opornice, kompresijske nogavice, kompresijski rokav, vsaj dvakrat je bil RTG slikan, enkrat na CT preiskavi ožilja, trikrat je opravil EMG in MRI preiskavo, zaužil je večjo količino analgetikov in drugih zdravil, dobival transfuzijo in infuzijo, vsaj 200 dni opravljal ambulantno fizioterapijo, vsaj 38 krat je bil na pregledih pri specialistih in vsaj enkrat mesečno pri osebni zdravnici, za fizično delo je bil nesposoben ves čas zdravljenja, praktično nesposoben je tudi po končanem zdravljenju; - vsaj 30 dni je trpel hude stalne in občasne bolečine, srednje stalne in občasne vsaj 22 mesecev, lažje je trpel ves preostali čas zdravljenja, čuti jih še sedaj in jih bo tudi v bodoče; - utrpel je hud primarni strah, nato strah srednje intenzitete, ki ga je doživljal dolgotrajno; - sedaj je leva roka praktično nefunkcionalna, gre za t.i. krempljasto roko, zavrta je vitalna kapaciteta pljuč, predhodnih fizičnih, rekreativnih aktivnosti ne more več opravljati, težko se sam oblači, občasno je psihično potrt; - tožnikova zunanjost je vidno spremenjena, navzven deluje kot invalid, ima obsežne brazgotine. 37 Tožnik je sicer zahteval: za telesne bolečine in nevšečnosti 30.000,00 EUR, za strah 3.500,00 EUR, za zmanjšanje življenjskih aktivnosti 36.000,00 EUR, za skaženost 4.000,00 EUR, skupaj 73.500,00 EUR. 38 Mag. D. Jadek Pensa, B. Novak, M. Smrekar Tomelj, Z. Strajnar, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 762. 39 A. Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2010, primer V/18, str. 354 (skupaj prisojena odškodnina 56 neto plač; za telesne bolečine in nevšečnosti 17, za strah 3, za skaženost 6, za zmanjšanje življenjskih aktivnosti 30), primer V/19, str. 355 (skupaj prisojena odškodnina 54 neto plač; za telesne bolečine in nevšečnosti 20, za strah 2, za skaženost 2, za zmanjšanje življenjskih aktivnosti 30), primer V/20, str. 356 (skupaj prisojena odškodnina 51 neto plač; za telesne bolečine in nevšečnosti 15, za strah 5, za skaženost 4, za zmanjšanje življenjskih aktivnosti 27), primer V/21, str. 357 (skupaj prisojena odškodnina 48 neto plač; za telesne bolečine in nevšečnosti 14, za strah 4, za skaženost 5, za zmanjšanje življenjskih aktivnosti 25). Navedeni primeri se seveda v popolnosti ne morejo enačiti s tožnikovim, vendar pa gre opozoriti na pomembno razliko, ki navedene primere primere razdružuje od tožnikovega – oškodovanci v navedenih primerih so bili bistveno mlajši, v svojih dvajsetih, tožnik pa je bil v času škodnega dogodka star 56 let, kar na odmero odškodnine (med drugim) pomembno vpliva. Glej tudi mag. Jadek Pensa et. al., Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2001,npr. primer 147 (str. 187), primer 148 (str. 188), primer 149 (str. 189), primer 150 (str. 191), ki so z obravnavano zadevo primerljivi. 40 Sklicujeta se na zadeve: II DoR 154/2015, II DoR 112/2018 in II Ips 290/2012. 41 Brez upoštevanja soprispevka je bila tožniku priznana renta v višini 150,00 EUR, kolikor je tudi znašal zahtevek. Točke 69 – 72 izpodbijane sodbe. 42 L. št. 4, hrbtno. 43 L. št. 460, hrbtno. 44 Primerjaj II Ips 4/2014. 45 Razloge je tudi pojasnilo, točka 72 izpodbijane sodbe. 46 2. v zvezi s 1. odst. 167. čl. OZ. 47 Točka 71 izpodbijane sodbe.