Jedro

Tožnici z odločbo invalidske komisije priznana invalidnosti I. kategorije ni zadostna podlaga za to, da bi se njenemu možu prisodila odškodnina za njegove duševne bolečine zaradi ženine posebno težke invalidnosti.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se 1.) v točki I. izreka znesek 9.300.000,00 SIT nadomesti z zneskom 5.300.000,00 SIT; 2.) v točki II. izreka zavrne tožbeni zahtevek, ki glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati drugemu tožniku P. M. kot odškodnino za nepremoženjsko škodo znesek 3.750.000,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe dalje - v 15 dneh pod izvršbo." 3.) v točki IIl. izreka glasi: "Tožena stranka Zavarovalnica je dolžna plačati tožnici Ma. P. pravdne stroške v znesku 670.384,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.7.1998 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo." V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti obe pritožbi tožnikov kot neutemeljene zavrnejo in se izpodbijana sodba v nespremenjenih delih ter sklep sodišča prve stopnje potrdita.

Tožnika sama trpita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora tožena zavarovalnica tožnici Ma. P. poleg že izplačane akontacije 500.000,00 SIT in poleg pravnomočno priznanega zneska 5.329.022,00 SIT za nepremoženjsko škodo plačati še 9.300.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.7.1998 dalje. Tožniku M. P. pa mora tožena zavarovalnica za duševne bolečine zaradi poškodb njegove žene (tožnice) plačati 1.000.000,00 SIT z enakimi zamudnimi obrestmi.

Višja zahtevka obeh tožnikov (do 23.099.200,00 SIT oziroma do 3.750.000,00 SIT) je prvo sodišče zavrnilo, toženki pa še naložilo, da tožnikoma povrne 1.750.347,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi obrestmi.

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče sodni izvedenki dr.

T. odmerilo izvedenino in tožnikoma naložčilo, da založita manjkajoči predujem 20.613,00 SIT.

Tožnika se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta proti zavrnilnemu delu sodbe in proti sklepu, tožena stranka pa proti obsodilnemu delu sodbe, prav tako iz vseh dovoljenih pritožbenih razlogov.

Tožnica najprej opozarja, da je izrek, ki se nanaša nanjo, posledica napačnega izračuna. Iz obrazložitve sodbe namreč izhaja, da ji je po seštevku za posamezne postavke dodatno priznanih zneskov odškodnine prisojeno skupno še 17.300.000,00 SIT in ji mora tako tožena stranka po odbitku že pravnomočno prisojenega zneska 5.329.000,00 SIT ter 170.978,00 SIT kot valorizacije že plačane akontacije, plačati še 11.300.000,00 SIT in ne 9.300.000,00 SIT. Sodišče druge stopnje naj to napako odpravi. V ostalem pa tožnica meni, da je glede na ugotovljena dejstva ter njene dosedanje navedbe odškodnina prisojena v prenizkih zneskih. Enako zatrjuje tožnik v zvezi z njemu priznano odškodnino in ponovno poudarja, da je njegova prizadetost zaradi ženine hude invalidnosti praktično enako huda kot bi bila ob njeni smrti, le da bo trajnejša kot bi bila oh smrti, ki bi jo vendar slej ko prej prebolel. Oba tožnika torej predlagata, da se sodba spremeni tako, da se njunima zahtevkoma v celoti ugodi.

Tožena stranka zatrjuje, da je svojo obveznost že v celoti izpolnila, kar ji je sedaj naloženo več, pa presega znesek primerne oz. pravične odškodnine, presega pa tudi znesek preostale zavarovalne vsote.

Njenega ugovora omenjene zavarovalne vsote sodišče ni upoštevalo in je tako napačno uporabilo materialno pravo. Za vsoto sta se stranki dogovorili s pogodbo, ki je bila predložena v spis. Višja vsota bi se lahko upoštevala le, če bi bila z odredbo vlade že do škodnega dogodka zvišana, kar pa se v tem primeru ni zgodilo. Stališče prvega sodišča v tej zvezi navaja retroaktivnost določb novega Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu. V celoti neutemeljeno je odškodnina prisojena tožniku, saj niso podani zakoniti pogoji za uveljavljano škodo zaradi duševnih bolečin v primeru posebno težke invalidnosti bližnjega sorodnika. Previsoko so končno odmerjeni tudi pravdni stroški. Toženka torej predlaga, da se sodba ustrezno spremeni oz.

razveljavi.

Na pritožbo tožene stranke sta tožnika odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

V pritožbi zoper sklep pa tožnika navajata, da je bilo plačilo izvedenine oz. predujma naloženo toženi stranki, ki se je to tudi zavezala plačati, zato naj se sklep v 2. točki v tem smislu spremeni.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožbi tožnikov (zoper sodbo in sklep) pa nista utemeljeni.

Prvostopenjskim razlogom za uporabo določb sedaj veljavnega zakona o najnižjih zavarovalnih vsotah sicer ni mogoče v celoti pritrditi, je pa odločitev glede višine zavarovalne vsote, ki naj se v konkretnem primeru uporabi pravilna. Osnovni namen zavarovanja odgovornosti lastnikov motornega vozila je namreč v tem, da daje oškodovancu možnost uveljavljati svoje odškodninske zahtevke neposredno od zavarovalnice kot finačno močnejše organizacije in v tem, da odškodninska odgovornost preide od povzročitelja na zavarovalnico.

Oba navedena namena pa sta lahko dosežena le, če so z zavarovanjem pokrite vse škode, ki jih je mogoče pričakovati ob enem škodnem dogodku, razen povsem izjemnih, katastrofalnih škod, ki presegajo razumno zavarovalno vsoto. Tako stališče je v novejši sodni praksi že večkrat izraženo in uveljavljeno, privede pa do upoštevanja ureditve v smislu določil Zakona o obveznem zavarovanju v prometu (Ur.l. RS št. 70/94) o najnižjih zavarovalnih vsotah. V pritožbi tožene stranke navedeno stališče o valorizaciji z vladnimi odloki je sicer veljalo in se izvajalo v časih visoke inflacije, vendar pa uvodoma navedenim namenom zavarovanja avtomobilske odgovornosti v sedanjem pravnem redu več ne ustreza. Toženkini ugovori v zvezi z višno zavarovalne vsote torej niso utemeljeni.

Prav pa ima delno tožena stranka glede višine tožnici prisojene odškodnine iz naslova fizičnih bolečin ter duševnih bolečin zaradi zmanjnjšanja življenskih aktivnosti, v celoti pa glede tožniku priznane odškodnine v smislu 3. odst. 201. člena ZOR.

Nobenih pomislekov pritožbeno sodiše nima o poravilnosti in ustreznosti prvostopenjskih ugotovitev o teži, obsegu in trajanju posledic tožničinih poškodb, kakršne temeljijo na primerno povzetih mnenjih izvedencev ter na izpovedi same tožnice. V celoti tudi sprejema prvostopenjsko odločitev in razloge v zvezi z odškodnino za skaženost (skupno 800.000,00 SIT). Ocenjuje pa, da na zgoraj navedeni podlagi tožnici prisojena odškodnina za prestane telesne bolečine in nevšečnosti (skupaj 5.000.000,00 SIT) vendarle presega okvir in namen določil 200. člena Zakona obligacijsiih razmerjih (ZOR).

Za navedeno škodno postavko sedaj tožnici priznani dodatni znesek 3.000.000,00 SIT je zato znižalo za 2.000.000,00 SIT. Odškodnina za fizične bolečine tako skupno znaša 3.000.000,00 SIT. V skladu z navedenim predpisom pa je bilo treba znižati tudi odškodnino iz naslova tožničinih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenske aktivnosti. Za tovrstno njuno škodo je po presoji pritožbenega sodišča primerna in pravična odmera zneska 7.000.000,00 SIT. Sedaj prisojenih dodatnih 6.000.000,00 SIT (skupno 11 milijonov) je torej znižalo za 4.000.000,00 SIT. Tožnici se tako za vso nepremoženjsko škodo ob upoštevanju že pravnomočno prisojenega zneska ter izplačane akontacije (skupaj 5,8 milijonov SIT) skupno prisodi odškodnina 11.100.000,00 SIT. Z novo odmero, kot je obrazložena, pa je odpravljena tudi napaka v izračunu v izreku izpodbijane sodbe, na katero tožnica v pritožbi utemeljeno opozarja.

V zvezi z odškodnino, ki jo za svoje duševne bolečine zaradi posledic poškod svoje žene - tožnice, zahteva tožnik, je bilo že v razveljavitvenem sklepu z dne 4.12.1996, opr.št. II Cp 649/96 nakazano, da bo iz tega naslova tožniku mogoče v smislu določila 3. odst. 201. člena ZOR priznati denarno odškodnino v primeru, če bodo pri tožnici ugotovljene trajne in nepopravljive spremembe v njeni telesni in duševni integriteti, torej stanje, povzročeno z uničenjem pomembne sfere njene osebnosti. Opisanih posledic poškodb pa po presoji pritožbenegqa sodišča tudi v ugotovitvah dopolnjenega prvostopenjskega postopka ni mogoeč najti. Glede na mnenja izvedencev ter izpovedbi tožnikov sicer ni dvoma o tem, da tožnica je drugačna kot pred nesrečo, tako v fizičnem kot v psihičnem pogledu, vendar pa teh sprememb v celokupnosti ni mogoče oceniti za tako globalne in katastrofalne, da bi jih bilo možno opredeliti kot posebno težko invalidnost, in s tem temelj za pravno priznano tožnikovo škodo po 3. odstavku 201. člena ZOR. Ne gre namreč prezreti, da tožnica kljub hudim in trajnim posledicam dobljenih poškodb, ki jo sicer v veliki meri ovirajo pri vsakdanjem življenju, vendarle še samostojno deluje na vseh področjih, čeprav ji je bila priznana invalidnost I. katergorije. Sama taka kategorizacija pa seveda še ne daje podlage za utemeljenost odškodninskega zahtevka tožničinega zakonca po navedenem predpisu, ki terja (tako pa tudi sodna praksa) bisteno težjo oz.

večjo stopnjo ali obliko dejanske prizadetosti (na primer ohromelost ipd.).

Kljub nedvomni in utemeljeni tožnikovi čustveni prizadetosti zaradi ženinega stanja mu tako odškodnina za duševne bolečine ne gre.

Po povedanem je torej pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v navedenem obsegu spremenilo (4. tč. 373. člena ZPP) tako, da je tožnici prisojeno odškodnino (za imaterialno škodo) delno znižalo (skupaj za 6.000.000,0O SIT), tožnikov zahtevek za poplačilo nepremoženjske škode, pa po temelju zavrnilo. V razlogih za tako odločitev je podan že tudi odgovor na pritožbo obeh tožnikov, ki jo je torej kot neutemeljeno zavrnilo.

V skladu z opisano spremembo izpodbijane sodbe je bilo treba odločiti še o pravdnih stroških. Tožnika sta skupno iz naslova nematerialne ter materialne škode zahtevala 26.849.200,00 SIT, tožniku pa 104.838,00 SIT. Njun uspeh je tako približno 40 % (tožena stranka torej 60 %), pri čemer je delež tožnikovega uspeha glede na skupno zahtevani znesek neznaten (3. odst. 154. člen ZPP). Po predloženih specificiranih stroškovnikih znašajo stroški tožeče stranke v skladu z veljavno odvetniško tarifo 1.810.960,00 SIT (od tega 40 % je 724.384,00 SIT), priglašeni stroški tožene stranke (samo taksa za odgovor na tožbo) pa 90.000,00 SIT (od tega 60 % je 54.000,00 SIT).

Po medsebojenm pobotanju je tako v skladu z določilom 2. odst. 154. člena ZPP tožena stranka dolžna tožnici povrniti 670.384,00 SIT pravdnih stroškov na prvi stopnji.

V navedenem znesku 1.810.960,00 SI je tožeči stranki znana tudi izvedenina 20.613,00 SIT sedaj iz izpodbijane točke 2. izreka sklepa z dne 21.10.1998, saj je zajeta v stoškovniku, višina pa je bila znana kasneje. Ker je bil tudi ta znesek oz. njegova povrnitev v okviru tožničinih stroškov porazdeljen po uspehu v pravdi, je pritožbeno sodišče zadevno pritožbo tožnikov zavrnilo, čeprav je bila sicer založitev naložena strankama vsaki do 1/2 (list.št. 101).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 2. odst. 166. člena ZPP in je posledica dejstva, da tožnika s pritožbama nista uspela, tožena stranka pa pritoženih stroškov ni priglasila.