Jedro

Rok za uveljavljanje privatizacijskega odkupa določa prvi odstavek 123. člena SZ, po katerem je mogoče zahtevo vložiti v dveh letih po uveljavitvi zakona. SZ je začel veljati 19.10.1991 in je zato rok za uveljavljanje pravice do privatizacijskega odkupa potekel 19.10.1993.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za sklenitev prodajne pogodbe za stanovanje v hiši v Ljubljani pod pogoji, ki jih določa Stanovanjski zakon za privatizacijo. Zavrnilo je tudi podrejeni zahtevek za sklenitev prodajne pogodbe za drugo primerno stanovanje. Ugotovilo je, da je tožnik zahteval odkup šele 12.4.1995, s čimer je zamudil rok za vložitev zahteve po 123. členu Stanovanjskega zakona, ki je potekel 19.10.1993. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Ker je tožnik navajal, da je njegovo stanovanje hišniško, je ugotovilo, da po 129. členu Stanovanjskega zakona tako stanovanje ni predmet prodaje po določbah o privatizaciji. Za odkup primernega stanovanja pa je tožnikova zahteva vložena prepozno.

Ugotovilo je še, da se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na peti odstavek 125. člena Stanovanjskega zakona, ker je to določbo razveljavilo Ustavno sodišče s svojo odločbo, opr. št. U I 268/96 z dne 25.11.1999. Tudi če bi peti odstavek 125. člena Stanovanjskega zakona še veljal, bi bila tožnikova zahteva prepozna.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da ugodi podrejenemu zahtevku.

Navaja, da gre za hišniško in ne za službeno stanovanje. O tem se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke prvega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku. V tej zadevi bi bilo treba uporabiti predzadnji odstavek 125. člena Stanovanjskega zakona, po katerem gredo prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice na hišniških stanovanjih iste pravice, kot najemnikom v denacionaliziranih stanovanjih. Po tej določbi je tožnik pravočasno zahteval odkup stanovanja.

Revizija je bila vročena toženim strankam, ki nanjo niso odgovorile, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur. l. RS, št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP 1977).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta zavrnili tožnikov tožbeni zahtevek za sklenitev prodajne pogodbe za stanovanje v hiši Ljubljani in njegov podrejeni zahtevek za sklenitev prodajne pogodbe za drugo primerno stanovanje, ker sta šteli njegovo zahtevo za prodajo z dne 12.4.1995 za prepozno. Stališče, da je tožnik prepozno uveljavljal pravico do nakupa stanovanja s predvidenimi popusti po Stanovanjskem zakonu (v nadaljevanju SZ), je pravilno. Rok za uveljavljanje te pravice določa prvi odstavek 123. člena SZ, po katerem je mogoče zahtevo vložiti v dveh letih po uveljavitvi zakona. SZ je začel veljati 19.10.1991 in je zato rok za uveljavljanje pravice do privatizacijskega odkupa potekel 19.10.1993. Tožnik je vložil zahtevo dne 12.4.1995, torej po izteku tega roka. Zato je izgubil pravico do privatizacijskega odkupa stanovanja.

Tožnik se sklicuje na okoliščino, da je bil imetnik stanovanjske pravice na hišniškem stanovanju. Zato meni, da mu gredo enake pravice, kot jih imajo najemniki v denacionaliziranih stanovanjih (enajsti odstavek 125. člena SZ). Zanje ureja pravice 125. člen SZ. Rok za uveljavljanje pravice do odkupa po 117. in 119. členu SZ je bil določen v noveliranem petem odstavku 125. člena in sicer je trajal štiri mesece od uveljavitve te določbe, to je do 7.9.1994. Zakon o spremembah in dopolnitvah SZ (Ur. l. RS, št. 21/94) je namreč začel veljati 7.5.1994. Ker je tožnik zahtevo za odkup vložil 12.4.1995, je tudi ta rok zamudil. Zato tako njegovo sklicevanje na položaj imetnika stanovanjske pravice v hišniškem stanovanju zanj nima koristi. Njegov tožbeni zahtevek je zavrnjen zaradi nepravočasnosti zahteve za odkup, ne pa zaradi neutemeljenosti te zahteve.

Pravilni so tudi drugostopenjski razlogi, ki se sklicujejo na odločbo Ustavnega sodišča, opr. št. U I 268/96, Ur. l. RS 1/2000. S to odločbo je bila določba petega odstavka 125. člena SZ razveljavljena. Vendar to za odločitev v tej zadevi ni bistveno, ker je tožnik zamudil tudi dodatni rok za vložitev zahteve, ki ga je določal peti odstavek 125. člena SZ. Obravnavanje te ustavne odločbe bi bilo potrebno, če bi tožnik vložil zahtevo za odkup stanovanja pred potekom roka, ki ga določa peti odstavek 125. člena SZ.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani.

Sodiščema ni mogoče očitati bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, ker se nista ukvarjali z vprašanjem utemeljenosti tožnikove zahteve za odkup stanovanja. Po ugotovitvi, da je zahteva prepozna, vprašanje utemeljenosti ni več pomembno. O nepravočasnosti tožnikove zahteve pa je bilo odločeno na podlagi pravilne uporabe določb prvega odstavka 123. člena in petega odstavka 125. člena SZ, slednjega v zvezi z navedeno odločbo Ustavnega sodišča. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP 1977), je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP 1977).