Jedro

Istovetnost tožnika ni več sporna, saj se v upravnem spisu nahaja fotokopija njegovega potnega lista.

Tožnik je bil dne 30. 8. 2011 nastanjen v Centru za tujce, kjer je šele dne 22. 9. 2011 izrazil namen vložitve prošnje za mednarodno zaščito v RS. Tako ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času kljub temu, da je za to imel možnost, saj je bil od dne 29. 8. 2011 v stalnem stiku s policisti najprej na PP in nato ves čas v Centru za tujce.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od 27. 9. 2011 do 27. 12. 2011. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Niti ob podaji prošnje kot tudi ne do izdaje tega sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, s katerim bi glede na določbe Zakona o tujcih lahko izkazal svojo istovetnost. Na vprašanje, ali poseduje kakšen osebni dokument za ugotavljanje istovetnosti, je navedel, da pri sebi nima nobenega osebnega dokumenta. Na vprašanje, ali je kdaj imel dokumente, kot sta potni list in osebna izkaznica in če si jih lahko pridobi, je navedel, da ima v Pakistanu potni list in osebno izkaznico in bo poskušal to pridobiti. Sam si je organiziral pot v Iran, nato do Istanbula in za tem do Grčije. Sam je odšel na pot do Aleksandrije, tam ga je policija odpeljala na podoben kraj, kot je potekal sprejem prošnje za mednarodno zaščito v Centru za tujce. Tam je prejel odločbo, da mora zapustiti državo v enem mesecu. Odšel je v Atene, kjer je živel en mesec, od tam je odšel v mesto Tiva, kjer je bil tri mesece, potem se je skupaj s 30 do 35 osebami skril v cevi na tovornem vlaku, ki je bil namenjen v Avstrijo. Na neki železniški postaji je prišla grška policija in jih prijela. Zaprt je bil mesec dni in pol, nato je dobil sklep, da mora državo zapustiti v treh mesecih. Vrnil se je v Tivo, od tam v Atene, kjer je agentu plačal 1.800 EUR, da ga prepelje v Avstrijo. V Ljubljani na železniški postaji ga je prijela policija. Tožena stranka meni, da je istovetnost prosilca za mednarodno zaščito nesporno ugotovljena, ko prosilec predloži eno od navedenih listin, določenih v Zakonu o tujcih, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost. V tem primeru pristojni organ ugotavlja le pristnost tega dokumenta. Glede na to, da tožnik ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, je izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Tudi upravno sodišče je že glede ugotavljanja istovetnosti zapisalo, da po presoji sodišča niti ni bistvenega pomena, zakaj je tožnik brez dokumentov in da je z dejstvom, da je brez osebnega dokumenta, s katerim ni mogoče preveriti njegove istovetnosti, izpolnjen pogoj iz 1. alineje 1. odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). To odločitev je potrdilo tudi vrhovno sodišče. ZMZ v 1. odstavku 51. člena določa, da se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca (1. alineja), suma zavajanja in zlorabe postopka, zlasti iz razlogov 4., 5., 6., 7., 8., 9., 10., 12., 14. in 15. točke 55. člena tega zakona (2. alineja) in zaradi utemeljenih razlogov ogrožanja življenja ali premoženja (3. alineja). Za zavajanje in zlorabo po 5. in 6. točki 55. člena ZMZ se med drugim šteje, da prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je imel za to možnost in da je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Kot izhaja iz depeše PP Ljubljana-Center, je bil tožnik dne 30. 8. 2011 nastanjen v Centru za tujce v Postojni, kjer je dne 22. 9. 2011, po štiriindvajsetih dneh bivanja izrazil namen vložitve prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Na vprašanje, zakaj ni že ob prijetju s strani policije podal prošnje za mednarodno zaščito in zakaj tudi ne ob nastanitvi v Centru za tujce, ampak šele pozneje, je odgovoril, da takrat ni vedel, če to sploh obstaja v Slovenji, da se je v Centru za tujce pogovarjal z drugimi tujci, od katerih je izvedel, da lahko poda prošnjo za azil. Tožena stranka ugotavlja, da je v konkretnem primeru podan sum zavajanja in zlorabe postopka v smislu, da tožnik ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času kljub temu, da je za to imel možnost, saj je bil od dne 29. 8. 2011 v stalnem stiku s policisti najprej na PP Ljubljana-center in nato ves čas v Centru za tujce na Velikem Otoku pri Postojni in je šele po skoraj mesecu dni bivanja v Centru za tujce izrazil namen podati prošnjo za mednarodno zaščito. Njegovo pojasnilo, da prej ni vedel, da lahko zaprosi za azil in da je to izvedel od drugih, je za toženo stranko nesprejemljivo, saj se od osebe, ki je v izvorni državi resnično ogrožena, pričakuje, da za mednarodno zaščito zaprosi v najkrajšem možnem času. Iz ravnanja tožnika izhaja, da je za mednarodno zaščito zaprosil izključno zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, saj je za mednarodno zaščito zaprosil šele po štiriindvajsetih dnevih po nastanitvi v Centru za tujce, kamor je bil nastanjen zato, da bi bil iz ozemlja Republike Slovenije prisilno odstranjen. V konkretnem primeru so nedvomno podani razlogi za omejitev gibanja iz 5. in 6. točke 55. člena ZMZ. Z odločitvijo o omejitvi gibanja tožena stranka ni prestopila obsega oziroma mej prostega preudarka, ampak se je gibala znotraj njega. Prav tako je tožena stranka odločila z namenom danega pooblastila. V primeru omejitve gibanja zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka je namen zakonodajalca povsem jasen, to je vsaj omejevati, če ne že preprečevati zlorabe postopka priznanja mednarodne zaščite. V tem primeru pa zlorabe ne bi bilo mogoče preprečiti na drug način, kot da se je tožniku omejilo gibanje. Če bi tožnika tožena stranka nastanila v katerem drugem oddelku azilnega doma, bi lahko tožnik brez težav zapustil azilni dom in odšel v kakšno drugo državo članico Evropske unije v skladu s svojim prvotnim namenom, tako da bi pristojnemu organu onemogočil izvedbo že začetega postopka mednarodne zaščite, kar pa ne bi bilo v skladu z namenom ZMZ, ki omogoča, da se zaščita nudi ljudem, ki trpijo utemeljen strah pred preganjanjem iz razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, ali ljudem, ki bi bili ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega bivališča v primeru oseb brez državljanstva, soočeni z utemeljenim tveganjem, da utrpijo resno škodo. Najpomembneje je, da se prosilcem tekom postopka zagotovi osnovno oskrbo in zaščito, ne pa da se jim omogoča ilegalno prehajanje mej z željo uresničevanja drugih razlogov, kot so na primer ekonomski in drugi, in ne zaščita pred preganjanjem v izvorni državi. V konkretnem primeru so podani zadostni razlogi za omejitev gibanja na podlagi 1. in 2. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ do prenehanja razlogov. Tožena stranka se je odločila, da se tožniku gibanje omeji na prostore Centra za tujce v Postojni, saj njegove navedbe kažejo na begosumnost, zato meni, da bo lahko le s takšno omejitvijo mogoče preprečiti nadaljnje zlorabljanje postopka mednarodne zaščite. Z ilegalnim prehajanjem meja različnih držav tožnik po mnenju tožene stranke kaže na izrazito begosumnost in zlorabljanje sistema mednarodne zaščite, v prošnji navaja, da je njegova cilja država Avstrija, v katero je imel namen oditi, kot tudi to, da je posredniku - agentu v Grčiji plačal 1.800 EUR za ilegalno pot do Avstrije, zato je omejitev na Center za tujce nujna tudi iz tega razloga.

Tožnik v tožbi navaja, da se tožena stranka sklicuje na to, da je tožnik zavračal odvzem prstnih odtisov ali fotografiranja, da je utemeljeval prošnjo na podlagi lažne istovetnosti ali ponarejenih dokumentov in da je namerno uničil druge dokumente (7., 8. in 10. alineja 1. odstavka 55. člena ZMZ). Vse navedene alineje tožena stranka v sklepu ni obrazložila, zato je podana bistvena kršitev določb postopka. Tožena stranka je svojo odločitev, da je tožnik zlorabljal postopek, oprla zgolj na okoliščino, da je prošnjo vložil šele 22. 9. 2011, policija pa ga je prijela že 30. 8. 2011, zaradi česar mu očita, da prošnje ni vložil takoj, ko je bilo to mogoče. Niti Konvencija o statusu beguncev niti Protokol o statusu beguncev niti ZMZ ne določajo prekluzivnega roka za vložitev prošnje za azil glede na datum vstopa v državo. V 35. členu ZMZ je določeno le, da mora tujec v najkrajšem možnem času izraziti namen za vložitev prošnje. Določa tudi, da se mora prosilcu za azil omogočiti, da čimprej vloži svojo prošnjo za azil. Okoliščina, da je tožnik vložil prošnjo za azil 22. 9. 2011, ni sama po sebi sestavni del prošnje za azil. Tožnik je pojasnil, da ni vedel, da lahko zaprosi za azil. Tožena stranka je njegovo navedbo zavrnila z utemeljitvijo, da to ni sprejemljiv razlog, saj se od osebe, ki je v izvorni državi ogrožena, pričakuje, da bo zaprosila za azil v najkrajšem možnem času. Taka zavrnitev tožnikove trditve ni argumentirana, saj pisno zaprosilo zahteva znanje, ki pa ga tožnik ni imel. Tožena stranka tožniku očita, da je prošnjo vložil izključno zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz Slovenije. V obrazložitvi sklepa tožena stranka ni navedla razlogov za tak zaključek. Zgolj to, da je tožnik zaprosil za azil po štiriindvajsetih dneh, ne dovoljuje takega zaključka. Omejitev gibanja temelji tudi na ugotavljanju istovetnosti tožnika. Izrečeni ukrep omejitve gibanja pomeni poseg v pravico do osebne svobode. V skladu s 3. odstavkom 15. člena ustave so posegi v človekove pravice dopustni samo v primerih, ki jih dovoljuje ustava oziroma kadar to zahtevajo pravice drugih ali javna korist, ko torej za poseg obstaja ustavno dopusten cilj. Oceniti pa je potrebno, ali je poseg v skladu s splošnim načelom sorazmernosti. Zgolj zaradi ugotavljanja istovetnosti tožnika ni dopustno pridržati zgolj zato, ker je prosilec za mednarodno zaščito. Gre za dolgotrajen poseg v človekovo pravico do osebne svobode in sam razlog ugotavljanja istovetnosti sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolgotrajen poseg v osebno svobodo, kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika. Zlasti pa še, če so tožniku odvzeli prstne odtise in ga fotografirali, bi že s temi ugotovitvami tožena stranka lahko ugotovila istovetnost tožnika. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi oziroma ga spremeni tako, da se tožnik nastani na odprti oddelek v azilnem domu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, naj se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je na glavni obravnavi dne 12. 10. 2011 v dokaznem postopku vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka in v skladu z določbo 5. odstavka 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da potnega lista ni vzel s seboj, ker ni imel vize. Poleg potnega lista ima še osebno izkaznico. Iz matične domovine mu je bila poslana kopija potnega lista. V nobeni izmed držav, skozi katere je potoval, ni zaprosil za azil zato, ker ni vedel, da lahko poda prošnjo za azil. Njegova cilja država je bila katerakoli evropska država, agent pa mu je predlagal, da bi ga prepeljal v Avstrijo. Ko je v Ljubljani prišel v stik s policisti, pri njih ni zaprosil za azil, ker ni vedel, da lahko poda prošnjo za azil, ko pa je prišel v Center za tujce, je to slišal od drugih. Po razmeroma dolgem času je zaprosil za azil zato, ker ni vedel, da lahko poda prošnjo za azil, nekaj dni kasneje pa je srečal državljane Pakistana, ki so govorili njegov jezik in oni so dajali prošnje za azil in mu povedali, da tudi on lahko poda prošnjo za azil. Prošnje za azil ni podal zato, ker nikoli ni slišal za azil, nikoli ni vedel, da azil sploh obstaja. Na vprašanje, zakaj je različen datum rojstva naveden v potnem listu od tistega, ki ga je navedel v prošnji, je povedal, da potnega lista ni imel s seboj, potoval je v težkih razmerah in se ni spomnil točnega meseca rojstva. Na vprašanje, zakaj je rekel, da še ni slišal za azil, v prošnji pa je navedel, da v Grčiji ni hotel podati prošnje, ker so se razmere poslabšale, je odgovoril, da ni mislil reči, da ni hotel podati prošnje za azil v Grčiji, ampak je hotel povedati, da so tam le težke razmere.

Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na 1. in 2. alinejo 1. odstavka 51. člena ZMZ v povezavi s 5. in 6. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ.

ZMZ v 51. členu v 1. odstavku med drugim določa, da se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca ali suma zavajanja in zlorabe postopka iz razlogov, navedenih v 4., 5., 6., 7., 8., 9., 10., 12., 14. in 15. točki 55. člena tega zakona. Iz citirane določbe 1. odstavka 51. člena ZMZ izhaja, da je zakonodajalec toženo stranko pooblastil, da o ukrepu o omejitvi gibanja odloča po prostem preudarku, če je podan kateri izmed alternativno določenih razlogov iz 1., 2. ali 3. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ. Če je upravni organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določbo 3. odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 51/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1). Na podlagi te določbe sodišče preveri zgolj to, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za izrek ukrepa o omejitvi gibanja. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča tožena stranka v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka. Vendar pa pri tem sodišče ugotavlja, da obstajajo le razlogi za omejitev gibanja iz 2. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ v povezavi s 5. in 6. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ, saj po ugotovitvah sodišča ni več podan razlog za omejitev gibanja iz 1. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ. Po mnenju sodišča namreč istovetnost tožnika ni sporna, saj se v upravnem spisu nahaja fotokopija njegove potnega listna. Na glavni obravnavi je tožeča stranka še enkrat predložila fotokopijo njegovega potnega lista, katerega pa je tožnik vložil v spis šele po izdaji izpodbijanega sklepa. Tudi po mnenju tožene stranke je identiteta sedaj res izkazana.

Vendar pa še vedno obstaja razlog za omejitev gibanja iz 2. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ v povezavi z 5. in 6. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ. Sodišče glede na vse navedeno torej ugotavlja, da ni podan razlog za omejitev gibanja po 1. alineji 1. odstavka 55. člena ZMZ in da to med strankama ni sporno. V 5. točki 1. odstavka 55. člena ZMZ v povezavi z 2. alinejo 1. odstavka 51. člena ZMZ je določeno, da se za sum zavajanja in zlorabe postopka šteje tudi, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost, med tem ko je v 6. točki 1. odstavka 55. člena ZMZ določeno, da se za sum zavajanja in zlorabe postopka šteje, če je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa glede obstoja teh dveh razlogov, zato skladno z določilom 2. odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj ugotavlja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je bil tožnik dne 30. 8. 2011 nastanjen v Centru za tujce v Postojni, kjer je šele dne 22. 9. 2011 izrazil namen vložitve prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, da tožnik ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času kljub temu, da je za to imel možnost, saj je bil od dne 29. 8. 2011 v stalnem stiku s policisti najprej na PP Ljubljana-center in nato ves čas v Centru za tujce in je šele po skoraj mesecu dni bivanja v Centru za tujce izrazil namen podati prošnjo za mednarodno zaščito. Sodišče se tudi strinja s stališčem, da se od osebe, ki je v izvorni državi resnično ogrožena, pričakuje, da za mednarodno zaščito zaprosi v najkrajšem možnem času. Strinja pa se tudi s tem, da iz ravnanja tožnika izhaja, da je za mednarodno zaščito zaprosil izključno zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, saj je za mednarodno zaščito zaprosil šele po štiriindvajsetih dnevih po nastanitvi v Centru za tujce, kamor je bil nastanjen zato, da bi bil iz ozemlja Republike Slovenije prisilno odstranjen.

Sodišče ne pritrjuje tožbenim navedbam, da se tožena stranka v obrazložitvi sklicuje, da je tožnik zavračal odvzem prstnih odtisov ali fotografiranja, da je utemeljeval prošnjo na podlagi lažne istovetnosti ali ponarejenih dokumentov in da je namerno uničil druge dokumente. Tožena stranka namreč svoje odločitve ni utemeljila na 7., 8., in 10. točki 1. odstavka 55 člena ZMZ, ampak na 5. in 6. točki 1. odstavka 55. člena ZMZ. Iz navedenih razlogov ne gre za bistveno kršitev določb postopka, kot se očita v tožbi. Res je, kot je navedeno v tožbi, da ni nikjer določen prekluzivni rok za vložitev prošnje za azil glede na datum vstopa v državo, vendar pa je potrebno upoštevati, da je tožnik izrazil namen vložiti prošnjo šele 22. 9. 2011, torej je minilo tri tedne od prijetja, ko je šele vložil prošnjo za mednarodno zaščito, to pa je vsekakor tako dolg rok, da je tožena stranka utemeljeno sklepala, da ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času. Sodišče ne more slediti tožbenim navedbam, da tožnik ne bi vedel, da lahko zaprosi za azil. Sodišče meni, da je možnost zaprositi za azil, v kolikor je določena oseba preganjana, tako splošno znano dejstvo, da zagotovo vsakdo ve, da taka možnost obstaja. V tožbi je tudi navedeno, da v obrazložitvi sklepa tožena stranka ni navedla razlogov za zaključek, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil izključno, da bi odložil prisilno odstranitev iz Slovenije. S tem v zvezi sodišče meni, da je v zadostni meri pojasnjeno, zakaj tožena stranka meni, da je podan tudi ta razlog za omejitev gibanja. V obrazložitvi sklepa je namreč navedeno, da iz ravnanja tožnika izhaja, da je v Republiki Sloveniji za mednarodno zaščito zaprosil izključno zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, to pa zato, ker je za zaščito zaprosil šele po štiriindvajsetih dneh po nastanitvi v Centru za tujce, v ta center pa je bil nastanjen zato, da bi bil iz ozemlja Republike Slovenije prisilno odstranjen. Sodišče meni, da je s tem tožena stranka dovolj obrazložila navedeni razlog.

Iz vsega navedenega torej izhaja, da ni več podan razlog za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti tožnika. Na samo pravilnost odločitve tožene stranke pa to nima nobenega vpliva, ker še vedno obstajata razloga iz 5. in 6. točke 1. odstavka 55. člena v zvezi z 2. alinejo 1. odstavka 51. člena ZMZ.

Sodišče je odločilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.