Jedro

Glede na potek dogodkov, kot so ugotovljeni s strani prvostopenjskega sodišča, je utemeljeno sklepati, da ni bilo pričakovati izpolnitve niti v primeru postavitve dodatnega primernega roka s strani toženke. Zato toženkino ravnanje, ko se na ponudbo za zaposlitev, ki je bila dana po 9 mesecih, ni odzvala, dejansko predstavlja konkludenten odstop od pogodbe. Toženka je bila tako prosta obveznosti sklenitve pogodbe o zaposlitvi, vendar navedeno ne pomeni, da je bila prosta tudi obveznosti vračila prejetih denarnih sredstev.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: „1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 4.560,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2021 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.

2. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 1.000,50 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.“

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pritožbene stroške v znesku 279,99 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 4.560,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila skupaj z zahtevanimi stroški postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 1.122,54 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so določbe pogodbe jasne in se uporabljajo tako, kot se glasijo, tožeča stranka bi torej morala toženki ponuditi zaposlitev v roku enega meseca po zaključku študija na A. fakulteti in ne v roku enega meseca po opravljenem strokovnem izpitu. Navedeno pomeni, da tožnica jasne pogodbene obveznosti ni izpolnila. Vendar pa bi v zvezi z dolžnostjo vračila štipendije sodišče moralo uporabiti določbe Obligacijskega zakonika, ki se nanašajo na prenehanje pogodbe zaradi neizpolnitve (III. poglavje). Toženka ni upravičena zadržati prejetih sredstev štipendije. Od tožeče stranke ni zahtevala izpolnitve obveznosti, prav tako ni odstopila od pogodbe, kar vse predvideva 103. člen OZ, kar pomeni, da je pogodba o štipendiranju med pravdnima strankama ostala v veljavi. Ker pa se toženka nato ni zaposlila pri tožnici, je pravzaprav s konkludentnimi dejanji uveljavila razdrtje pogodbe. S tem pa je kršila pravila OZ in bi moralo sodišče zahtevku ugoditi. Izpolnitev obveznosti tožeče stranke povsem očitno ni bistvena sestavina pogodbe o zaposlitvi, upoštevaje Zakon o zdravniški službi je v praksi celo neizvedljiva, vsled česar bi sodišče lahko ugotovilo celo, da gre za nično pogodbeno določilo. Ker ne gre za bistveno sestavino pogodbe, je imela tožeča stranka pravico, da tudi kasneje izpolni pogodbeno obveznost, toženka pa je prav tako imela pravico, da tožeči stranki sama določi primeren dodaten rok za izpolnitev, kar pa ni storila. Ker je toženka z odklonitvijo prijave na razpis z dne 8. 3. 2017 samovoljno razdrla pogodbo med pravdnima strankama, se torej šteje, da je pogodba razvezana. To pa pomeni, da ima stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar je dala. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka smiselno uveljavljala navideznost pogodbe. Nezakonito določilo pogodbe o enomesečnem roku zaposlitve toženke po njenem končanem študiju, ne pa pravilno po opravljenem 6-mesečnem pripravništvu in opravljenem strokovnem izpitu, ni imelo namena zavajati tretje osebe, je zgolj izraz nehotene nepravilne uporabe prava. Uporaba 50. člena OZ ni na mestu. Toženka izkorišča nezakonito pogodbeno določilo za to, da ji ne bi bilo potrebno vrniti sredstev prejetih štipendij, hkrati pa sama ne bi izpolnila svojega dela pogodbene obveznosti zaposlitve. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka je podala odgovor na pritožbo tožeče stranke, v katerem prereka njene pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbije sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in na katere se zgolj pavšalno sklicuje tožeča stranka. Glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je zaradi zmotne uporabe materialnega prava sprejelo nepravilno odločitev.

6. Tožeča stranka je zahtevala vračilo sredstev, ki jih je toženi stranki izplačala na podlagi pogodbe o kadrovskem štipendiranju za 6. letnik izobraževanja na A. fakulteti Univerze v B.. Zahtevo je temeljila na trditvah, da se toženka kljub pogodbeni zavezi, da se bo po zaključku študija zaposlila pri tožeči stranki za poln delovni čas vsaj za 12 mesecev, pri tožeči stranki ni zaposlila, zato je dolžna vrniti prejete zneske štipendij, kot to določa pogodba.

7. V izpodbijani sodbi, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za plačilo 4.560,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je ugotovljeno: - da sta pravdni stranki dne 9. 5. 2015 sklenili pogodbo o kadrovskem štipendiranju za izobraževanje na A. fakulteti Univerze v B., za 6. letnik, v katerega je bila toženka vpisana v študijskem letu 2015/2016; - da se je toženka s pogodbo zavezala, da sprejme zaposlitev na ustrezno delovno mesto pri tožeči stranki v roku enega meseca po zaključku izobraževalnega programa na tej stopnji, za katero je prejemala kadrovsko štipendijo in da se bo zaposlila pri tožeči stranki za poln delovni čas vsaj za 12 mesecev; - da iz 6. člena pogodbe izhaja, da v kolikor se štipendistka ne zaposli pri tožeči stranki ali se zaposli brez pisnega soglasja pri drugem delodajalcu, mora v celoti vrniti izplačane kadrovske štipendije; - da 8. člen pogodbe ureja obveznost delodajalca, da s štipendistko po končanem izobraževanju na tej stopnji izobraževanja, ki je predmet pogodbe, najkasneje v enem mesecu po zaključku izobraževanja sklene pogodbo o zaposlitvi na ustreznem delovnem mestu s polnim delovnim časom najmanj za eno leto; - da v obravnavanem primeru zaključek izobraževanja pomeni zaključek izobraževanja na programu medicina s pridobitvijo naziva „doktorica medicine“ dne 6. 6. 2016, ko je toženka zaključila študij in diplomirala; - da je toženka tožečo stranko o zaključku izobraževanja na A. fakulteti obvestila; - da tožeča stranka v roku 30 dni po zaključku izobraževanja toženki ni ponudila zaposlitve in z njo torej ni sklenila pogodbe o zaposlitvi; - da med strankama ni bil sklenjen nikakršen dogovor, na podlagi katerega bi obveznost zaposlitve nastala po opravljenem strokovnem izpitu za zdravnika; - da odlog zaposlitve ni bil dogovorjen, saj toženka s tem v zvezi pripravljenega aneksa (B5) ni podpisala; - da tožeča stranka nima pooblastil za izvajanje pripravništva diplomantov medicine; - da je toženka dne 24. 2. 2017 po 6 mesečnem pripravništvu v Splošni bolnici C. v D. opravila strokovni izpit za poklic zdravnika in o tem obvestila tožečo stranko, ki je dne 7. 3. 2017 na Zavod RS za zaposlovanje poslala prijavo prostega delovnega mesta zdravnik brez specializacije - po opravljenem sekundariatu za določen čas 12 mesecev, ki je bil objavljen dne 8. 3. 2017 in o tem obvestila toženko; - da se toženka na prosto delovno mesto ni prijavila in se tudi ni zaposlila pri tožeči stranki.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pogodba o štipendiranju tožečo stranko zavezovala, da s toženko najkasneje v enem mesecu po končanem izobraževanju sklene pogodbo o zaposlitvi na ustreznem delovnem mestu. Ker te obveznosti ni izpolnila v roku, je bila s ponudbo, ki je bila objavljena dne 8. 3. 2017, torej 9 mesecev po tem, ko je toženka zaključila izobraževanje, prepozna. Zavzelo je stališče, da toženka s tem, ko se ni prijavila na prosto delovno mesto po razpisu z dne 8. 3. 2017, ni kršila svojih obveznosti iz pogodbe o štipendiranju, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

9. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, konkretno določb Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 97/07, UPB). Zgolj dejstvo, da tožeča stranka svoje obveznosti (ponudbe) zaposlitve toženke ni (pravočasno) izpolnila, še ne daje podlage za zaključek o neutemeljenosti tožbenega zahtevka. V konkretnem primeru gre povsem očitno za zamudo pri izpolnitvi tožeče stranke, ki je bila po pogodbi o štipendiranju dolžna s toženko najkasneje v enem mesecu po končanem izobraževanju skleniti pogodbo o zaposlitvi na ustreznem delovnem mestu. Zaradi načela pogodbene svobode strank (3. člen OZ) in načela dispozitivnosti določb OZ (2. člen OZ) imata pogodbenika možnost, da vprašanje posledic neizpolnitve oziroma zamudo pri izpolnitvi pogodbenih obveznosti uredita sporazumno že ob sklenitvi pogodbe. Iz besedila predložene pogodbe, na podlagi katere je tožeča stranka temeljila svoj zahtevek, ne izhaja, da bi stranki posebej dogovorili vprašanje posledic zamudne izpolnitve s strani tožeče stranke1. Ker jih nista dogovorili, s tem v zvezi veljajo splošna pravila OZ. Nobena od strank ni zatrjevala drugega namena pogodbe, kot povsem evidentno izhaja že iz njenega besedila in je tudi sicer običajen v štipendijskih pogodbah, t.j. zaposliti štipendistko na ustreznem delovnem mestu pri tožeči stranki (za 12 mesecev) po tem, ko zaključi izobraževanje. Tožeča stranka je takšen namen tudi sicer izrecno zatrjevala, toženka pa mu ni oporekala in je torej navedeno med strankama nesporno. Besedilo pogodbe - drugega nobena od strank ni uveljavljala - ne daje podlage za razlago, da sta se pravdni stranki dogovorili, da je čas izpolnitve bistvena sestavina pogodbe, zamuda roka pa sama po sebi še ne pomeni, da ni mogoče doseči izpolnitve namena pogodbe. Če rok ni bistvena sestavina, mora upnik, preden odstopi od pogodbe, dolžniku pustiti primeren dodatni rok za izpolnitev (105. člen OZ). Če pa iz dolžnikovega ravnanja izhaja, da svoje obveznosti ne bo izpolnil niti v dodatnem roku, lahko odstopi od pogodbe, ne da bi mu pustil dodatni rok (106. člen OZ).

10. Tožeča stranka ne izpodbija pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je vedela, da je pogodbeni rok za zaposlitev tožene stranke vezan na zaključek študija na A. fakulteti Univerze v B. in ne na opravljen strokovni izpit po zaključku pripravništva. Iz aneksa k pogodbi o štipendiranju (B5), ki ga je s tem v zvezi presojalo sodišče prve stopnje, pa ne izhaja zgolj njeno vedenje o tem, kdaj prične teči rok za izpolnitev pogodbene obveznosti, ampak je izrecno navedena tudi namera o zaposlitvi toženke po opravljenem strokovnem izpitu. Ker iz navedenega aneksa jasno izhaja namera po zaposlitvi toženke šele po opravljenem strokovnem izpitu (pri čemer ni jasno, kdaj bo strokovni izpit opravljen), slednje ne predstavlja izpolnitve v roku, ki bi ga bilo mogoče opredeliti kot primeren dodatni rok. Četudi rok ni bil bistvena sestavina pogodbe, pa tudi sicer ni bilo v domeni tožeče stranke, da poljubno določi čas izpolnitve obveznosti. Svojo obveznost je bila dolžna izpolniti v dogovorjenem roku. Glede na potek dogodkov, kot so ugotovljeni s strani prvostopenjskega sodišča, je utemeljeno sklepati, da ni bilo pričakovati izpolnitve niti v primeru postavitve dodatnega primernega roka s strani toženke. Zato toženkino ravnanje, ko se na ponudbo za zaposlitev, ki je bila dana po 9 mesecih, ni odzvala, dejansko predstavlja konkludenten odstop od pogodbe. Toženka je bila tako prosta obveznosti sklenitve pogodbe o zaposlitvi, vendar navedeno ne pomeni, da je bila prosta tudi obveznosti vračila prejetih denarnih sredstev. Če je namreč ena stranka popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, ima že na podlagi drugega odstavka 111. člena OZ pravico do vrnitve tistega, kar je dala.2 V konkretnem primeru sta obe stranki pogodbo le deloma izpolnili (toženka je diplomirala, tožeča stranka pa je izpolnila obveznost štipendiranja in toženki skladno s pogodbo o štipendiranju izplačala 4.560,12 EUR, ni pa toženki pravočasno ponudila ustrezne zaposlitve, toženka pa se pri tožeči stranki po naknadnem „pozivu" tudi ni zaposlila). Vendar pa je dejstvo, da je bila podlaga oziroma glavni namen plačevanja štipendije prav zaposlitev toženke pri tožeči stranki po zaključku izobraževanja, ta podlaga pa se ni uresničila. To pa pomeni, da je podan temelj za tožbeni zahtevek tudi iz naslova neupravičene obogatitve po tretjem odstavku 190. člena OZ, kar je tožeča stranka pravilno izpostavila že v postopku pred sodiščem prve stopnje.3

11. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da znesek izplačanih štipendij znaša 4.560,12 EUR in da je toženka prišla v zamudo z dnem vložitve tožbe, to je dne 2. 3. 2021. Vse navedeno daje podlago za zaključek, da tožeča stranka utemeljeno in skladno z določilom 378. v zvezi 299. členom OZ zahteva plačilo navedenega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2021. 12. Ker je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, le materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, so izpolnjeni pogoji za spremembo sodbe. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo na podlagi prvega odstavka 351. člena v zvezi s 358. členom ZPP spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. Ker je tožeča stranka po spremembi odločitve na pritožbeni stopnji v sporu uspela, je upoštevaje prvi odstavek 154. člena ZPP upravičena do povračila potrebnih stroškov postopka. Pritožbeno sodišče je temu ustrezno tako spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. Utemeljeno priglašeni stroški tožeče stranke pred sodiščem prve stopnje znašajo 1340 točk (300 točk za tožbo – tar. št. 16/1/a Odvetniške tarife – v nadalj. OT, Ur. l. RS, št. 67/03 in nadalj., 2x225 (450) točk za dve pripravljalni vlogi – tar. št. 16/2, 300 točk za zastopanje na prvem naroku – tar. št. 16/3a, 250 točk urnina, 40 točk za odsotnost iz pisarne - četrti odst. 7. čl. OT), kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 804,00 EUR. K temu je potrebno prišteti še materialne stroške (16,08 EUR) ter 22 % DDV v višini 180,42 EUR. Celotni stroški postopka pred sodiščem prve stopnje, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki tako znašajo 1.000,50 EUR. Te stroške je dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Pritožbeno sodišče pa tožeči stranki ni priznalo priglašenih stroškov za posvete s stranko, saj je nagrada za to opravilo že zajeta v nagradi za zastopanje.

13. Tožeča stranka je s pritožbo uspela, zato je upravičena do povrnitve utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Utemeljeno priglašena nagrada za pritožbo znaša 375 točk (tar. št. 16/4 OT) oziroma 225,00 EUR, k temu pa je potrebno prišteti še 4,50 EUR materialnih stroškov in 22 % DDV v višini 50,49 EUR. Celotni utemeljeno priglašeni pritožbeni stroški tožeče stranke tako znašajo 279,99 EUR. Posledično je pritožbeno sodišče toženki naložilo, da tožeči stranki povrne stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega paricijskega roka. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP.

1 Ni npr. določeno, da je štipendist prost vseh pogodbenih obveznosti, če mu štipenditor po končanem izobraževanju v roku enega meseca ne zagotovi ustrezne zaposlitve. 2 Odločitev ne bi bila drugačna niti v primeru, da bi bil rok, v katerem je bila tožeča stranka dolžna izpolniti obveznost sklenitve pogodbe oziroma obveznost toženki ponuditi ustrezno zaposlitev, bistvena sestavina pogodbe. V tem primeru bi bila pogodba razvezana po samem zakonu, nastopili pa bi povsem enaki učinki razvezane pogodbe, kot v primeru odstopa od pogodbe (111. člen OZ). 3 Primerjaj VSRS, opr. št. VIII Ips 57/2019.