Jedro

Po določbi 2. odst. 196. čl. ZPP/77 se sicer do konca glavne obravnave tožba lahko razširi na novega toženca, vendar je potrebna njegova privolitev. Te njegove privolitve sodišče v nobenem primeru ne more in ne sme suplirati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožeče stranke z dne 10.5.1991 (točka 1. izreka), ni dopustilo spremembe tožbe na novega toženca družbo GP (2. točka izreka) in odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 9.945,00 SIT.

Proti sklepu se pritožuje tožeča stranka. Navaja, da sodišče v sedem let trajajočem sporu meritorno še ni odločilo. Sklicuje se na 281. in 288. čl. ZPP in meni, da bi že v fazi predhodnega preizkusa tožbe sodišče moralo presojati pomanjkljivosti, ki se tičejo sposobnosti biti stranka. Sojenje ni bilo v razumnem roku. Izpodbijana pogodba ni bila sklenjena v skladu s pravnim režimom, ki ga je predpisal Zakon o prometu z zemljišči in stavbami. Pogodba je absolutna nična in na ničnost bi moralo sodišče paziti po uradni dolžnosti. Po vročitvi tožbe je za spremembo tožbe potrebna privolitev toženca. Ker pa gre za absolutno nično pogodbo, privolitev ni potrebna. Tretjetožena stranka je tožbo prejela 3.6.1992. Ni krivda tožnika, da je sodišče tretjemu tožencu vročilo tožbo kasneje kot ostalim strankam.

Pritožbeno sodišče ne sme posegati v neizpodbijani del, s tem je kršeno osnovno pravilo pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Iz podatkov v spisu, ki so pomembni za presojo pravilnosti odločitve prvega sodišča o tem, da spremembe tožbe na družbo GP ne dovoli, izhaja: - da je tožnik dne 10.5.1991 vložil tožbo proti 1. Občini Ljubljana-Šiška ter 2. Skladu za komunalno urejanje zemljišč, Komite za varstvo okolja in urejanje prostora pravnemu nasledniku Sklada za komunalno urejanje zemljišč občine Ljubljana-Šiška, Ljubljana, Trg Prekomoriskih brigad 1, - da s tožbo tožnik zahteva ugotovitev ničnosti pogodbe št. 2314/2-68/Ba z ne 15.1.1969 o prenosu pravice uporabe v delu, ki se nanaša na prenos tožnikove parcele št. 206/2, vložek št. 1188 k.o. D. na novega prevzemnika, - da je tožena stranka prejela tožbo 25.7.1991 in nanjo 26.8.1991 odgovorila (list. št. 5, 6), - da je na glavni obravnavi dne 11.11.1991 tožeča stranka popravila ime druge toženke, razširila tožbo na GP, sklicujoč se na 201. čl. ZPP/77, - da je s pisno vlogo dne 14.5.1992 ponovno popravila ime druge toženke, - da iz podpisane povratnice GP izhaja, da je tožbo, odgovor na tožbo, (z razširitivjo tožbe) in pripravljalni spis z dne 14.5.1992 GP prejelo 3.6.1992, - da je s pisno vlogo dne 4.3.1993, ki jo je sodišče prejelo 8.3.1993 GP izrečno izjavilo, da v spremembo tožbe ne privoli, - da se GP v nadaljevanju pravdnega postopka ni udeleževalo.

Odločitev prvega sodišča, ki subjektivne spremembe tožben ni dopustilo, je pravilna. Po določbi 2. odst. 196. čl. ZPP/77 se sicer do konca glavne obravnave tožbo lahko razširi na novega toženca, vendar je potrebna njegova privolitev. Te njegove privolitve sodišče v nobenem primeru ne more in ne sme suplirati in je drugačno pravno naziranje pritožnika zmotno. Na drugačno odločitev ne more vplivati v pritožbi zatrjevano dejstvo, da tožnik s tožbo zahteva ugotovitev ničnosti pogodbe in da mora na ničnost paziti sodišče po uradni dolžnosti. Zmotna in v nasprotju z lastnimi navedbami v pripravljalnem spisu z dne 11.11.1991 (list. št. 12) je pritožbena trditev, da je tožnik že s tožbo zahteval ugotovitev ničnosti sporne pogodbe tudi proti GP, le da je sodišče tožbo slednjemu vročilo kasneje kot ostalim tožencem.

Čim pa prvo sodišče pravilno spremembe tožbe ni dovolilo, je pravilna njegova nadaljna odločitev, da bi tožeča stranka ugotovitev ničnosti pogodbe z dne 15.1.1969 morala zahtevati od obeh pogodbenih strank, torej tudi od GP. Ne more namreč biti dvoma, da se po naravi stvari učinek ničnosti pogodbe lahko razteza le na obe pogodbeni stranki in zato lahko sodišče razsodi le za obe stranki enako. Pogodbeni stranki pa nista le enotna, marveč tudi nujna sospornika. Nujno sosporništvo je inštitut materialnega prava in ni tožena prava stranka, če nista toženi (v obravnavanem primeru) obe pogodbeni stranki, torej tudi GP. To bi sicer narekovalo zavrnitev tožbenega zahtevka, ker pa se tožeča stranka proti temu ne pritožuje, za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka pa ne gre, odločitev pa je za toženke celo ugodnejša, sodišče druge stopnje v to odločitev ni moglo posegati.

Izpodbijani sklep je zato po ugotovitvi, da z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka ni obremenjen, pravilen, in sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sklep potrdilo po določbi 2. tč. 380. čl. ZPP/77. Na ostale pritožbene navedbe, ki za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa niso pomembne, zato pritožbeno sodišče tudi ne bo odgovarjalo.