Jedro

Tožeča stranka vrednosti spornega predmeta ni navedla, tožena stranka temu ni ugovarjala in ni opozorila na to pomanjkljivost. Sodišče ni preverilo, ali je v tožbi vrednost spornega predmeta navedena, ampak je brez odprave te pomanjkljivosti začelo z obravnavanjem glavne stvari.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožeče stranke z dne 10.5.1991 zaradi zgrešene pasivne legitimacije in ni dopustilo spremembe tožbe zoper novo toženo stranko, ker ta v spremembo tožbe ni privolila. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočni sklep je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri trdi, da je ta dovoljena kljub temu, da ni prej označila vrednosti spornega predmeta in to v reviziji označuje kot vrednost spora "odškodnino, ki presega tisto, ki bi jo dobil za porušeno hišo po zakonu o razlastitvi".

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP (1977)), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

Spor o zahtevku za ugotovitev ničnosti pogodbe se po svoji naravi uvršča med premoženjske spore, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, izročitev stvari ali izvršitev kakšne druge dajatve. Tožeča stranka je svoj zahtevek ves čas postopka (v tožbi, v pripravljalnih vlogah in tudi v reviziji) označevala kot zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe, nikoli pa ni v denarnem znesku izrazila vrednosti spornega predmeta.

V drugem odstavku 186. člena ZPP (1977) je določeno, da mora v primeru, če je pristojnost, sestava ali pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, tožnik v tožbi navesti vrednost spornega predmeta. Če je tožnik navedel očitno previsoko ali prenizko vrednost, tako da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti, sestavi sodišča ali pravici do revizije, se mora sodišče najkasneje na pripravljalnem naroku, če tega naroka ni bilo, pa na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari, na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti (tretji odstavek 40. člena ZPP (1977)). Po določbah ZPP (1977) je torej določitev vrednosti spornega predmeta v prvi vrsti dolžnost tožeče stranke, sodišče pa ima dolžnost preveriti primernost označbe vrednosti spornega predmeta. Na opustitev določitve vrednosti spornega predmeta lahko opozori tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo oziroma najpozneje na naroku pred začetkom obravnavanja glavne stvari, da bi si na tak način tudi ona zagotovila pravico do vložitve (dovoljene) revizije.

Tožeča stranka vrednosti spornega predmeta ni navedla, tožena stranka temu ni ugovarjala in ni opozorila na to pomanjkljivost. Sodišče ni preverilo, ali je v tožbi vrednost spornega predmeta navedena, ampak je brez odprave te pomanjkljivosti začelo z obravnavanjem glavne stvari.

Po določbi tretjega odstavka 382. člena ZPP (1977) revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, izročitev stvari ali izvršitev kakšne druge dajatve, če vrednost spornega predmeta ne presega 80.000,00 SIT. Ker je tožeča stranka opustila navedbo vrednosti spora, si ni zagotovila pravice do dovoljene revizije in jo je revizijsko sodišče moralo zavreči (392. člen v zvezi s 400. členom ZPP (1977)).