Jedro

Ker sklepanje sodišča druge stopnje o neobstoju tožničine stiske ne temelji na medsebojno sklenjeni verigi indicev, na podlagi katerih je sodišče sprejelo svojo dokazno oceno, je obrazložitev izpodbijane sodbe tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti.

Pogodbena stranka, ki želi zase pridobiti nesorazmerno premoženjsko korist, ne more postati žrtev oderuštva.

O izkoriščanju lastnosti ali položaja prikrajšane pogodbene stranke ne govorimo samo takrat, kadar pogodbena stranka izkoristi drugo pogodbeno stranko z aktivnim ravnanjem, torej tako, da ustvari nesorazmerje med izpolnitvama (v konkretnem primeru napiše pogodbo in določi ceno), ampak tudi, kadar zavestno pristane na že ustvarjeno stanje z namenom pridobiti zase ali koga tretjega premoženjsko korist.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo ničnost prodajne pogodbe z dne 20. 12. 2000, sklenjene med pravdnima strankama za enoinpolsobno stanovanje št. 4, ki se nahaja v prvem nadstropju stanovanjske hiše ... Odločilo je še o pravdnih stroških. Ugotovilo je obstoj tako objektivnega kot subjektivnega elementa oderuške pogodbe.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. V zvezi s subjektivnim elementom oderuške pogodbe je na podlagi opravljene pritožbene obravnave ugotovilo, da je bila tožnica tista, ki je zavajala kupce z originali pogodb za stanovanje in je ravnala prefrigano, zato ni mogoče šteti, da je bila neizkušena ali lahkomiselna. Nasprotno tožencu ni mogoče očitati, da si je s svojim ravnanjem zase izgovoril kakršnokoli korist. Navedbe revidenta

3. Tožeča stranka je zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje pred drugim senatom. Navaja, da je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj iz izpodbijane odločbe ni razvidno, katere dokaze je presojalo in na podlagi katerih dokazov je sprejelo drugačno dokazno oceno kot sodišče prve stopnje. Ni jasno, na podlagi česa je prišlo do prepričanja, da naj bi bila tožnica tista, ki je zavajala kreditodajalce z originalnimi pogodbami za stanovanje. Res je sicer, da je najela posojilo pri družbi O. d. o. o., ki si je s pogodbo izgovorila oderuške obresti in pridobitev lastninske pravice na posojilojemalčevih nepremičninah. Ne glede na to je tožnica s posojilodajalcem sklenila poravnavo. M. K. ji je zamolčala, da so vse obveznosti do družbe O. poravnane s posojilom, ki ga je zanjo uredila pri M. C., in ji neresnično zatrjevala, da mora M. C. ves znesek vrniti. Tako je bila tožničina stiska dejansko še hujša in v takšnih okoliščinah je sklenila sporno pogodbo s tožencem, ki je bil seznanjen z okoliščinami, v katerih se je znašla. Podana je tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožnica za ureditev razmerij nikoli ni pooblastila M. K., nanjo se je le obrnila s prošnjo, da ji uredi posojilo, ker je morala vrniti denar O. Ugotovitev, da toženec ni vplival na višino cene, je v nasprotju z njegovo izpovedbo na naroku za glavno obravnavo 14. 11. 2005 v zadevi P 1266/2003-I. Ugotovitev sodišča druge stopnje, da je tožnica za prodano stanovanje prejela višjo kupnino, kot bi jo sicer, če bi se stanovanje prodalo na javni dražbi po polovični ceni, pa je v nasprotju z izpovedjo priče M. C., ki je na naroku za glavno obravnavo 15. 12. 2008 izpovedal, da je bil on tisti, ki je poplačal dolg, ki ga je imela tožnica do družbe O. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker obstoja subjektivnega elementa, ki mora obstajati ob sklenitvi pogodbe, ni presojalo v skladu z določbo 141. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Bistveno je, ali se je toženec zavedal, da je bila tožnica ob sklepanju sporne pogodbe v težkem gmotnem položaju, nezadostno izkušena, lahkomiselna ali odvisna in da je njeno stisko izkoristil. Toženec je to dobro vedel, saj ga je o tem informirala M. K. Na nepremičninski trg se je spoznal in je prodajno pogodbo sklenil, da bi si pridobil nesorazmerno korist. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do dejstva, da je toženec celo sam štel, da tožnica ni sposobna sama izpeljati pravnega posla, kot je izpovedal na naroku za glavno obravnavo 24. 11. 2005 v zadevi P 1266/2003-I. Tožnica je svoj tožbeni zahtevek dodatno utemeljevala tudi na podlagi 103. člena ZOR v zvezi z 12. členom ZOR, o čemer pa sodišče druge stopnje ni zavzelo nikakršnega stališča, zato v tem delu izpodbijana sodba nima razlogov.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev in priglaša revizijske stroške. Meni, da tožnica z uveljavljanjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava dejansko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljen revizijski razlog. Iz revizije ni mogoče razbrati, na podlagi česa je tožnica napravila sklep, da sodišče druge stopnje ni ocenjevalo obstoja subjektivnega elementa v času sklepanja pogodbe.

5. Revizija je utemeljena.

6. Očitana procesna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je le navidezna. Tako imenovana protispisnost obstaja le, če sodišče napačno povzame listine ali zapisnike o zaslišanju strank, prič in izvedencev, ne pa, kadar te listine napačno dokazno tolmači. V tem primeru gre (lahko) le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

7. Sodišče druge stopnje se je sicer resda izrazilo malce nespretno, ko je zapisalo, da je "tožnica za ureditev razmerij pooblastila K.", vendar s tem več kot očitno ni merilo na obstoj medsebojnega pooblastilnega razmerja. Tudi sicer je izpovedbe strank in prič povzelo pravilno, zato gre v tem delu in v delu, v katerem revidentka meri na nasprotji med ugotovitvijo sodišča, da toženec na višino cene ni vplival in njegovo izpovedjo v zadevi P 1266/2003-I; in ugotovitvijo sodišča, da je tožnica za prodano stanovanje prejela večjo kupnino, kot bi jo sicer, če bi se stanovanje prodalo na javni dražbi po polovični ceni in izpovedjo priče M. C., za poskus konstruiranja procesne kršitve z izpodbijanjem dejanskega stanja. Revizijsko sodišče nedovoljenega revizijskega razloga ne more in ne sme upoštevati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Utemeljen pa je očitek, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. O oderuški pogodbi (141. člen ZOR) govorimo takrat, kadar se z namenom nesorazmerne obremenitve ene pogodbene stranke izkoristi njen šibkejši položaj ali lastnost. Revizijsko sodišče se strinja z izhodiščem sodišča druge stopnje, da se na institut oderuštva, ki zagotavlja uresničevanje načela enakih vrednosti izpolnitev iz 15. člena ZOR, ne more sklicevati tisti, ki ravna nepošteno. To bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in bi pomenilo uveljavljanje pravice v nasprotju z njenim namenom (12. člen ZOR). Izkazani namen domnevno prikrajšane pogodbene stranke, da zase pridobi premoženjsko korist, logično izključuje obstoj subjektivnega elementa oderuštva. Drugače povedano, pogodbena stranka, ki želi zase pridobiti nesorazmerno premoženjsko korist, ne more postati žrtev oderuštva.

9. Kršitve postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP so funkcionalne narave in jih je mogoče prepoznati tako, da sodbe zaradi napak v sestavi sodbe sploh ni mogoče preizkusiti. Zaključek sodišča druge stopnje, da je bila tožnica tista, ki je zavajala kupce z originali pogodb za stanovanje, in razlogi o neobstoju njene stiske temeljijo na ugotovitvah, da je za stanovanje dobila večjo kupnino, kot bi jo prejela, če bi se to prodalo na javni dražbi po polovični ceni; da je za ureditev razmerjih pooblastila M. K., ki se spozna na zasebni trg posojil; ter da je razpolagala z (4) originalni pogodbe in je stanovanje v letu 2007 ponovno prodala. Navedeni argumenti ne sestavljajo logične in miselno povezane celote, saj ob uporabi pravil izkušenj in logičnega mišljenje ne utemeljujejo sklepa o tožničinem nepoštenem ravnanju. Tožnica v reviziji utemeljeno opozarja, da je predmet presoje, ali je pogodba oderuška ali ne, sklenitvena faza pogodbe (pogodba je bila sklenjena 20. 12. 2000). Iz tega razloga je nepomembno, ali je tožnica stanovanje v letu 2007 ponovno prodala. Zlasti pa manjka ugotovitev o odločilnem dejstvu, da je tožnica pogodbo s tožencem sklenila ne z namenom, da bi poplačala dolg M. C. ali družbi O., ampak da bi zase pridobila premoženjsko korist (torej z namenom, da ga še enkrat proda, potem ko je že sklenila pogodbo s C.). Ker sklepanje sodišča druge stopnje o neobstoju tožničine stiske ne temelji na medsebojno sklenjeni verigi indicev, na podlagi katerih je sodišče sprejelo svojo dokazno oceno, je obrazložitev izpodbijane sodbe tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti. Vrhovno sodišče je zato reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). Predlogu tožeče stranke, da se sojenje opravi pred drugim senatom (356. člen v zvezi s 383. členom ZPP), ni sledilo, ker niso podane nobene okoliščine, ki bi narekovale tako postopanje.

10. Utemeljen je tudi revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s subjektivnim elementom oderuštva. Oderuštvo je posledica zavestnega ravnanja, pri čemer je treba izhajati iz namere ene pogodbene stranke prikrajšati drugo pogodbeno stranko z namenom, da se na drugi strani doseže premoženjska korist (prvi odstavek 141. člena ZOR). O izkoriščanju lastnosti ali položaja prikrajšane pogodbene stranke ne govorimo samo takrat, kadar pogodbena stranka izkoristi drugo pogodbeno stranko z aktivnim ravnanjem, torej tako, da ustvari nesorazmerje med izpolnitvama (v konkretnem primeru napiše pogodbo in določi ceno), ampak tudi, kadar zavestno pristane na že ustvarjeno stanje z namenom pridobiti zase ali koga tretjega premoženjsko korist. Na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje je vsekakor mogoče sklepati o zavestnem in voljnem dejanju toženca. Ker je sodišče druge stopnje svoje stališče, da tožencu ni mogoče očitati, da si je s svojim ravnanjem izgovoril korist, izoblikovalo le na podlagi ugotovitve, da je sprejel ponujeno ceno, pri čemer je ocenil, da je ta zanj ugodna, ni pa nanjo kakorkoli vplival, je zmotno uporabilo materialno pravo.

11. Stroškovni izrek temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.