Jedro

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče razsodilo, da je tožena stranka iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo dolžna tožniku plačati 14.460,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2013 dalje do plačila (točka I izreka). V presežku do zahtevanih 60.540,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 9. 2010 in za zakonske zamudne obresti od zneska 14.460,00 EUR za obdobje od 28. 9. 2010 pa do 5. 9. 2013, je zavrnilo tožbeni zahtevek (točka II izreka). V odločbi o pravdnih stroških (točka III izreka) je tožečo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 793,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude.

2. Prvostopno sodbo s pritožbama izpodbijata obe pravdni stranki.

3. Tožena stranka izpodbija obsodilni del prvostopne sodbe in uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbija odločitev prvostopnega sodišča, da ni podana soodgovornost tožnika k nastanku nepremoženjske škode. Nepravilen in v nasprotju z izvedencem prometne stroke je zaključek prvostopnega sodišča, da tožena stranka ni z zadostno stopnjo verjetnosti dokazala, da tožnik ob vožnji z motorjem ni uporabljal čelade oziroma je to imel na glavi tako malomarno nameščeno, da mu je ob trčenju padla iz glave. Nasprotno, na podlagi izvedenskega mnenja ter prič policistov, ki sta bila na kraju prometne nesreče, bi lahko sodišče le zaključilo, da tožnik ob vožnji z motorjem ni imel čelade oziroma je imel le to nepravilno (malomarno) nameščeno na glavi. Na podlagi take ugotovitve pa izhaja materialnopravni zaključek, da je tožnik v deležu 25 % soodgovoren za nastanek nepremoženjske škode. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugotovi, da je podan 25 % soprispevek tožnika zaradi nepravilne uporabe oziroma namestitve čelade. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper zavrnilni del prvostopne sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Prvostopno sodišče je z odmerjeno odškodnino v skupnem znesku 93.300,00 EUR tožniku odmerilo prenizko odškodnino primerjajoč prisojene odškodnine v podobnih primerih. Pri tem se pritožba sklicuje na odločbe VS RS II Ips 295/93, II Ips 52/97 in II Ips 267/99, pa tudi na II Ips 278/93. Po pritožbi bi prvostopno sodišče, upoštevaje sodno prakso za podobne primere, moralo tožniku odmeriti višjo odškodnino za prestane telesne bolečine (ta je odmerjena v znesku 36.300,00 EUR), za strah (ta je odmerjena v znesku 5.000,00 EUR), za skaženost (ta je odmerjena v znesku 2.000,00 EUR) in za zmanjšanje življenjske aktivnosti (ta je odmerjena v znesku 50.000,00 EUR). Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožniku odmeri višja odškodnina za vtoževano nepremoženjsko škodo.

5. Tožena stranka ni vložila odgovora na pritožbo. Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev pritožbe tožene stranke in za ugoditev pritožbi tožeče stranke.

6. Pritožbi sta neutemeljeni.

7. Odškodninski temelj ni sporen. Zavarovanec toženke je izključni krivec za nastanek prometne nesreče, v kateri je tožnik utrpel nepremoženjsko škodo. Podana je krivdna odgovornost zavarovanca toženke (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 131. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ).

8. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da ni podana po toženi stranki uveljavljana deljena odgovornost tožnika po določbi 171. člena OZ(1) zaradi nepravilne (malomarne) namestitve čelade. Prvostopno sodišče ima prav, da tožena stranka ni z zadostno verjetnostjo izkazala, da tožnik ob vožnji z motorjem ni imel čelade, oziroma da te ni imel pravilno nameščene na glavi, zaradi česar mu je ob trčenju padla iz glave in zato so bile poškodbe glave hujše, kot bi jo imel v primeru pravilne uporabe čelade. Do takšnega pravilnega zaključka je prišlo prvostopno sodišče na podlagi izpovedbe povzročitelja prometne nesreče (zavarovanca toženke), ki je zaslišan v kazenskem postopku povedal, da je „za svetlim vozilom videl samo čelado motorista“ in že je prišlo do prometne nesreče. Iz izpovedbe zavarovanca tožene stranke tako izhaja, da je tožnik ob vožnji z motorjem uporabljal čelado, kar je tožnik tudi povedal sam. Da pa je tožnik imel čelado na glavi pripeto malomarno, pa ni mogoče zaključiti na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca prometne stroke, ki je v izvedenskem mnenju podal le teoretične ugotovitve, iz kakšnih razlogov je lahko čelada tožnika obležala na pločniku. Ti so po izvedencu naslednji: čelade tožnik ni imel nameščene na glavi, čelada ni bila pravilno nameščena na glavo tožnika, čelada ni bila pripeta oziroma naprava za pritrjevanje čelade ni bila tehnično brezhibna, čelada je bila pravilno nameščena na glavo tožnika, vendar je med trčenjem prišlo do okvare mehanizma za pritrjevanje, to je do pretrganja pritrdilnega jermena oziroma do okvare sponke za spenjanje. Na podlagi takih ugotovitev izvedenca, ob neobstoju čelade v času izdelave izvedenskega mnenja, pa prvostopno sodišče ni imelo zadostne podlage za presojo, da je tožnik imel na glavi čelado malomarno nameščeno. Do takega zaključka tudi ne privede ugotovitev izvedenca, da iz fotografij v spisu (kazenski spis) ni mogoče opaziti nepravilnost, zaradi katerih čelada med vožnjo ne bi mogla biti pravilno nameščena na glavo voznika. Taka ugotovitev namreč ne pomeni, da je bila čelada po prometni nesreči tehnično brezhibna (nepretrganost pritrdilnega jermena, okvara sponke za spenjanje), temveč le ugotovitev, da iz fotografije ni mogoče opaziti nepravilnosti na čeladi, zaradi katerih ta ne bi mogla biti pravilno nameščena na glavo voznika. Pri tem pa iz same fotografije (te se nahajajo v kazenskem spisu) tudi ni razvidna tehnična brezhibnost čelade. Zraven tega pa je izvedenec navedel, da je tehnično mogoče, da je čelada obležala na pločniku, tudi v primeru če je bila pravilno nameščena na glavo tožnika, vendar je med trčenjem prišlo do okvare mehanizma za pritrjevanje, to je do pretrganja pritrdilnega jermena oziroma do okvare sponke za spenjanje. Navedenega dejstva pa zgolj iz fotografije ni mogoče ugotoviti. Na podlagi takšnega izvedenskega mnenja, upoštevaje izpovedbo tožnika in zavarovanca toženke ter dejstva, da čelade več ni, je prvostopno sodišče tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da ni izkazana zadostna stopnja verjetnosti, da tožnik ni uporabljal čelade, oziroma da je imel le to na glavi malomarno nameščeno. Tako pa tožniku tudi ni očitati deljene odgovornosti po določbi 171. člena OZ. Nasprotna pritožbena izvajanja tožene stranke so neutemeljena.

9. Pritrditi tudi ni pritožbi tožeče stranke, da je prvostopno sodišče tožniku za utrpelo nepremoženjsko škodo prisodilo prenizko odškodnino. Ni sporno, da je tožnik rojen leta 1962, sicer invalidski upokojenec, kot motorist v prometni nesreči utrpel obtolčenino možganov, odprt zlom obeh kosti desne goleni, zlom leve stegnenice, zlom trnastih podaljškov vretenc C6, C7, Th1 in Th2, udarnino pljuč obojestransko popolno raztrganino obeh križnih vezi desnega kolena, zlom petega rebra levo in desetega rebra desno z izlivom tekočine med podrebrnico in podpljučnico, zlom desne koželjnice, rano na desnem uhlju in odrgnine v področju spodnjih udov.

10. V posledici navedenih poškodb je tožnik trpel fizične bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju in strah ter utrpel skaženost in zmanjšanje življenjske aktivnosti, vrste, intenzitete, trajanja in v obsegu, kot povsem pravilno ugotavlja že prvostopno sodišče v točkah 21 do 40 razlogov prvostopne sodbe in čemur pritožba tožeče stranke ne oporeka. Prvostopno sodišče je tožniku od vtoževane odškodnine v znesku 55.000,00 EUR za prestane fizične bolečine odmerilo odškodnino v znesku 36.300,00 EUR, za prestani strah je tožnik vtoževal odškodnino 20.000,00 EUR, prvostopno sodišče pa mu je odmerilo 5.000,00 EUR, iz naslova zmanjšanje življenjske aktivnosti je tožnik vtoževal 65.000,00 EUR, prvostopno sodišče pa mu je odmerilo 50.000,00 EUR, iz naslova skaženosti pa je prvostopno sodišče tožniku odmerilo odškodnino v znesku 2.000,00 EUR, tožnik pa je vtoževal 10.000,00 EUR. Odmerjena odškodnina za navedene vrste nepremoženjske škode je v skladu z obstoječo sodno prakso in to tudi s sodbami VS RS, na katere se sklicuje tožeča stranka. Pri tem namreč ni prezreti, da so bile sodbe Vrhovnega sodišča, na katere se sklicuje tožeča stranka, izdane leta 1993, 1997, 1999, torej v obdobju, ko v Republiki Sloveniji še ni bilo plačilno sredstvo EUR, temveč tolar, plačna razmerja pa so bila tudi drugačna kot v sedanjem obdobju. Pri tem pritožba tožeče stranke tudi prezre, da je tožnik sicer utrpel hude telesne poškodbe, vendar v posledici le teh ni utrpel katastrofalne škode. Tudi upoštevaje novejšo sodno prakso je v obravnavanem primeru odškodnina tožniku v skupnem znesku 93.300,00 EUR pravilno odmerjena. Odmerjena je v skladu s 179. členom in 182. členom OZ ter v skladu z načelom individualizacije pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo ter obstoječo sodno prakso za podobne primere. Nasprotna pritožbena izvajanja tožeče stranke so neutemeljena.

11. Dejstvo je, da je tožena stranka tožniku že izplačala odškodnino v revaloriziranem znesku 78.840,00 EUR in je tako tožniku dolžna plačati še 14.460,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2013, kot je pod točko I izreka pravilno odločilo prvostopno sodišče. 12. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni ugotovilo uradoma upoštevne kršitve določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

13. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, tožeča stranka z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve in zato pravdni stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.

Op. št. (1) : Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Kadar ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega dejanja, prisodi sodišče odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera.