Jedro

Odškodnine v prejšnjem obdobju (nekje do leta 2005) so bile ustaljene na nekoliko višji ravni kot v vtoževanem obdobju (do škodnega dogodka je prišlo v letu 2010). Odločbe iz 90. let prejšnjega stoletja zato niso (več) primerne za primerjalno analizo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo 14.460,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2013 dalje do plačila. V presežku (za plačilo 60.540,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti in za zakonske zamudne obresti od zneska 14.460,00 EUR od 28. 9. 2010 do 5. 9. 2013) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo tudi plačilo 793,96 EUR toženčevih pravdnih stroškov.

2. Višje sodišče je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in odločilo, da krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

3. Zoper sodbo višjega sodišča (v zvezi s prvostopenjsko sodbo) pravočasno in dovoljeno revizijo vlaga tožeča stranka. Uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve in druge stopnje ter zmotno uporabo materialnega prava (370. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi ter sodbi sodišča prve in druge stopnje spremeni, podredno pa, da ju razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Navaja, da ji je bila, v primerjavi z drugimi podobnimi primeri, prisojena prenizka skupna odškodnina in odškodnina po posameznih postavkah. Sklicuje se na odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 295/93, II Ips 267/99, II Ips 278/93, II Ips 52/97 in v zvezi z vsako vrsto škode, za katero zahteva plačilo odškodnine, navaja, katerim od navedenih odločb naj bi nasprotovala. Izpostavlja tudi, da je napačna ocena višjega sodišča, da je prisojena odškodnina skladna z odločbami na katere se sklicuje. Utemeljitev, da so bile te izdane, ko je bilo plačilno sredstvo še tolar in ko naj bi bila plačna razmerja drugačna, se ji zdi nesmiselna. Poudarja, da je to irelevantno, saj se za primerjavo priznanih odškodnin v različnih obdobjih uporablja kriterij povprečne plače. 4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Pravna podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je 179. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Temeljni načeli za njeno odmero sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu ter izhaja iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, na podlagi katerih se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno.

7. Tožeča stranka v konkretnem sporu izpodbija pravilnost uporabe načela objektivne pogojenosti višine odškodnine. Meni, da je ta, v primerjavi z odškodninami, priznanimi v drugih primerih, prenizka. Pri tem se sklicuje na starejše odločbe Vrhovnega sodišča (iz 90. let prejšnjega stoletja). Slednje zato že na tem mestu poudarja, da so bile odškodnine v prejšnjem obdobju (nekje do leta 2005) ustaljene na nekoliko višji ravni kot v vtoževanem obdobju (do škodnega dogodka je prišlo v letu 2010). Odločbe, na katere se sklicuje tožnik, tako že iz tega razloga niso (več) primerne za primerjalno analizo.1 Vrhovno sodišče je zato opravilo primerjavo z novejšimi odločbami.

8. Najprej velja ponoviti, da iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožeča stranka v prometni nesreči utrpela: obtolčenino možganov, odprt zlom obeh kosti desne goleni, zlom leve stegnenice, zlom trnastih podaljškov vretenc C6, C7, Th1 in Th2, obojestransko udarnino pljuč, popolno raztrganino obeh križih vezi desnega kolena, zlom petega rebra levo in desetega rebra desno z izlivom tekočine med porebrnico in popljučnico, zlom desne koželjnice, rano na desnem uhlju ter odrgnine v področju spodnjih udov. Zaradi posledic navedenih poškodb, ji je bila priznana odškodnina v skupnem znesku 93.300,00 EUR.

**_Glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem_**

9. Tožnik navaja, da mu je sodišče v tem delu prisodilo odškodnino v višini 36.300,00 EUR - torej 36 povprečnih mesečnih neto plač v RS v obdobju izdaje sodbe sodišča prve stopnje (v nadaljevanju povprečna plača). Meni, da je to premalo, saj je bila v zadevi II Ips 295/93 za enako dolgo zdravljenje ter podobne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, tožniku priznana odškodnina v višini 59 povprečnih plač, v zadevi II Ips 267/99 pa je tožnik za manj nevšečnosti, manj bolečin in le eno poškodbo (stegnenice) prejel odškodnino v višini 43 povprečnih plač.

10. Navedbe niso utemeljene. V zadevi II Ips 295/1993 je zdravljenje tožnika trajalo bistveno dlje kot v predmetni zadevi. Hujše so bile tudi njegove telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Upravičeno mu je bila zato priznana višja odškodnina. V zadevi II Ips 267/1999 pa višina odškodnine ni bila predmet revizijske presoje (Vrhovno sodišče se je ukvarjalo le s podlago odškodninske odgovornosti, razmerjem med odškodnino in zavarovalnino ter razmerjem med odškodnino in invalidnino). Ta že iz tega razloga ni ustrezna za primerjalno analizo.

11. Drugih ugovorov v zvezi z višino odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem tožeča stranka ne daje. Kljub temu Vrhovno sodišče ugotavlja, da je višina odškodnine primerljiva z odškodninami v podobnih (novejših) primerih.2 **_Glede strahu_**

12. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da tožnik v predmetni zadevi ni trpel primarnega strahu. Sekundarni strah glede izida zdravljenja in trajnih posledic poškodb je trpel 8 mesecev v zelo veliki intenzivnosti (ker ni vedel, ali bo sploh še lahko hodil). Naslednje 4 mesece je bil strah še intenziven, potem pa pol leta blažji. Za to mu je bila priznana odškodnina v višini 5.000,00 EUR (5 povprečnih plač).

13. Revident takšno odškodnino primerja z odškodninami v zadevah: II Ips 278/93, v kateri je bilo tožniku zaradi prestanega strahu priznanih 30 povprečnih plač odškodnine, II Ips 295/93, kjer je tožnik prejel 10 povprečnih plač ter II Ips 52/97 in II Ips 267/99 kjer sta tožnika za pretrpljen strah prejela odškodnino v višini 17 povprečnih plač. Tudi v tem delu se sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča, izdane pred letom 2000, ki (kot že rečeno) za primerjalno analizo niso primerne. Vrhovno sodišče je zato opravilo primerjavo s priznanimi odškodninami za primerljiv strah v novejši sodni praksi.3 Na podlagi opravljene analize ugotavlja, da je priznana odškodnina tudi v tem delu povsem v mejah odškodnin, priznanih v podobnih primerih.

**_Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti_**

14. Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je tožnik zaradi opustitve dejavnosti, ki so povezane z gibanjem, kakšno leto po nesreči doživljal intenzivne duševne bolečine. Kasneje so se te omilile do zmerne stopnje. Intenzivne duševne bolečine je ob izdaji prvostopenjske sodbe še doživljal zaradi težav pri spolnosti in vpliva osebnostnih sprememb na partnerski odnos. Ugotovljeno je tudi, da tožnik po nesreči ni več zmožen za dolgo hitro hojo po neravnem terenu, da je znatno oviran pri teku in drugih športnih dejavnostih, z desnico ne more dvigovati težkih breme, ima hude glavobole s slabostmi, ne prenese hrupa ne vročine, postal je pozabljiv in ima težave z miselno pozornostjo in koncentracijo. Postal je nedružaben in zaprt vase. Za primerjalno analizo je pomemben tudi podatek, da je bil tožnik v času nesreče star 48 let. 15. Glede na navedeno sta nižji sodišču tožniku priznali 50.000,00 EUR (50 povprečnih plač) odškodnine. Tožnik meni, da je to premalo in se sklicuje na odločbo II Ips 267/1999, s katero je bila iz tega naslova priznana odškodnina v višini 113 povprečnih plač. Kot je že bilo obrazloženo, ta odločba za primerjalno analizo ni primerna, saj Vrhovno sodišče v njej višine odškodnine ni presojalo. Drugih ugovorov v zvezi z višino priznane odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnik ne daje. Vrhovno sodišče kljub temu dodaja, da je odmerjena odškodnina tudi v tem delu skladna z novejšo sodno prakso, oziroma je celo nekoliko višja od odškodnin, ki so tožnikom običajno priznane zaradi duševnih bolečin ob podobno zmanjšanih življenjskih aktivnostih.4 **_Glede duševnih bolečin zaradi skaženosti_**

16. V zvezi s tem je ugotovljeno, da so tožeči stranki ostale brazgotine na spodnjih udih, prsnem košu, vratu in uhlju. Kot moteča je opredeljena tudi šepajoča hoja. Tožeča stranka ima zaradi brazgotin komplekse in ne hodi več na bazene. Zaradi krajše desne noge se počuti manjvredno. Na podlagi navedenega sta ji sodišči prve in druge stopnje priznali odškodnino v višini 2.000,00 EUR (tj. 2 povprečni plači).

17. Revident navaja, da je odškodnina tudi v tem delu nižja od odškodnin, prisojenih v zadevah, na katere se sklicuje. Vrhovno sodišče pa ugotavlja, da je odškodnina, priznana za skaženost, na spodnji ravni odškodnin, priznanih v primerljivih zadevah, a kljub temu ostaja v njihovih mejah.5 **_Sklepno_**

18. Odškodnina, ki je bila tožniku priznana v predmetni zadevi (tako v skupnem znesku kot po posameznih postavkah) je povsem primerljiva z drugimi odškodninami, priznanimi v podobnih primerih - torej za podobne poškodbe in (predvsem) za primerljive posledice, ki so jih tožniki zaradi škodnega dogodka utrpeli.

19. Glede na navedeno, revizija ni utemeljena. Vrhovno sodišče jo je zato zavrnilo (378. člen ZPP), vključno z v njej vsebovano zahtevo za povrnitev revizijskih stroškov.

1 Tako tudi VSRS v sodbah II Ips 10/2014 in II Ips 155/2015 2 V zadevi II Ips 281/2014 je bilo npr. tožniku za primerljive bolečine in nevšečnosti priznanih 35 povprečnih plač odškodnine, enako v zadevi II Ips 728/2008, nekoliko višja odškodnina (40 povprečnih plač) je bila tožnici, za nekoliko hujše bolečine in nevšečnosti, priznana v zadevi II Ips 2010/2012, nekoliko nižja (34 povprečnih plač) pa tožniku v zadevi II Ips 62/2011. 3 Glej npr. odločbi II Ips 210/2012 in II Ips 281/2014, kjer sta tožnika za primerljiv strah prav tako prejela odškodnino v višini 5 povprečni plač, v zadevah II Ips 62/2011 in II Ips 18/2011 je bila ta nekoliko nižja (4 in 3,6 povprečne plače), v zadevi II Ips 443/2009 pa nekoliko višja (6 povprečnih plač). 4 Tako je bila npr. v zadevi II Ips 443/2009 bistveno mlajšemu tožniku (29 let) za primerljive (delno celo hujše posledice - nefunkcionalnost desne roke) prisojena odškodnina v višini 45 povprečnih plač, v zadevi II Ips 728/2008 je 32-letni tožnik prejel 40 povprečnih plač odškodnine, v zadevi II Ips 210/2012 pa je tožnica (študentka) za hujše duševne bolečine (zaradi opustitve aktivnega ukvarjanja z gimnastiko in zmanjšanja učnih sposobnosti) prejela enako odškodnino kot tožnik (50 povprečnih plač). 5 V zadevah II Ips 210/2012 in II Ips 62/2012 sta npr. tožnika prejela 5 povprečnih plač odškodnine, a gre za mlajši osebi, pri katerih so posledice poškodb vidne (tudi) na obrazu, kar upravičuje višjo odškodnino. V zadevi II Ips 273/2013 je tožnik enako odškodnino kot v predmetnem sporu prejel za nekoliko manjšo skaženost. V zadevi II Ips 274/2015 je za podobne posledice kot v konkretnem sporu (brez šepanja) tožnik prejel 1,5 povprečne plače odškodnine, v zadevi II Ips 888/2007 pa mu je bilo za primerljive posledice priznanih 3,5 povprečne plače.