Jedro

Sklep o dedovanju rešuje vprašanje, kdo je dedič za vse zapustnikovo premoženje, ne glede na to, ali se je v zapuščinskem postopku zanj vedelo ali ne, ali se ga je obravnavalo v celoti ali ne, in ne glede na to, ali je v celoti opisano v sklepu o dedovanju ali ne. Zaradi tega sodišče, če se pojavi novo premoženje, ne opravi nove zapuščinske obravnave, ampak samo z novim sklepom razdeli to premoženje na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju (221. člen ZD).

Določba ZD o nepreklicljivosti dedne izjave izhaja iz potrebe po zagotavljanju stabilnosti pravnih razmerij. Čeprav gre za enostranski pravni posel, ima ta premoženjskopravne posledice, primerljive z razpolagalnimi pravnimi posli. S preklicem dedne izjave bi namreč posegli v pravice, ki so jih že pridobili drugi. Stališče revidentke, da bi sodišče moralo v primeru, ko se kasneje najde obsežnejše nove premoženje, dopustiti preklic ali spremembo dane dedne izjave, bi bilo v nasprotju z jasnimi pravnimi pravili o nepreklicljivosti, nepogojnosti in zlasti s pravilom, da odpoved ne more biti delna. Prav zato pa ZD v drugem odstavku 138. člena ZD dediču daje možnost zahtevati razveljavitev dedne izjave zaradi zmote. Dedič, ki bo z zahtevkom uspel, bo skupaj z drugimi dediči postal univerzalni naslednik celotne zapuščine.

Ni pravilno stališče revidentke in nekaterih senatov višjih sodišč, da se izjava o odpovedi dediščini ne nanaša na pozneje najdeno premoženje, če je s tem obseg zapuščine bistveno spremenjen. Sodišče seveda lahko pozove stranke, ali so v primeru, ko se kasneje najde novo premoženje, pripravljene skleniti nov dedni dogovor. Če pa do tega ne pride, lahko dedič, ki se je odpovedal dediščini, zahteva le razveljavitev dedne izjave zaradi zmote. Pri odločanju je treba uporabiti 46. člen OZ, po katerem mora biti zmota bistvena in opravičljiva.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 896,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji postopek**

1. A. A. in B. A. sta bila poročena od leta 1957 do leta 2011, ko je B. A. umrla. Imela sta hčer C. A. in sina D. A., ki pa je umrl pred njima brez potomcev.

2. V zapuščinskem postopku po pokojni B. A. se je hči C. A. odpovedala dedovanju, tako da je vse materino premoženje dedoval oče. Po materini smrti pa je oče 13. 3. 2012 napravil oporoko, s katero je dvosobno stanovanje z garažo in osebni avto zapustil nečakinji E. A..

3. Dne 11. 12. 2013 je umrl tudi A. A.. V zapuščinskem postopku po njem se je hči C. A. v svojem imenu odpovedala dedovanju in na njeno mesto je vstopila njena hči F. A.. Ta je v zapuščinskem postopku ugovarjala, da ½ premoženja, s katerim je pokojni ded razpolagal z oporoko, ne spada v njegovo zapuščino, ker pripada pokojni babici na račun njenega deleža na skupnem premoženju. Zapuščinsko sodišče je tako F. A. napotilo na pravdo z zahtevkom za ugotovitev, da sporno premoženje ne spada v zapuščino po pokojnem A. A..

4. Tožbo sta vložili F. A. in C. A.. Sodišče prve stopnje je zahtevka obeh zavrnilo in obrazložilo, da ne gre za novo premoženje, saj je to premoženje že obstajalo ob smrti pokojne B. A.. Poudarilo je, da se je C. A. v zapuščinskem postopku po pok. B. A. dedovanju odpovedala in da bi tudi v primeru, da bi z zahtevkom uspela, zaradi odpovedi dedovanju to premoženje dedoval sedaj že pokojni A. A.. Tako je ocenilo, da tožnici nimata pravnega interesa za vložitev tožbe.

5. Sodišče druge stopnje pa je pritožbi tožnic ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje glede prve tožnice razveljavilo in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, glede druge tožnice pa spremenilo tako, da je njeno tožbo zavrglo. Obrazložilo je, da je pravni interes prve tožnice za tožbo izkazan že s pravnomočnim napotitvenim sklepom, zato sodišče prve stopnje njenega zahtevka ni pravilno zavrnilo. Strinjalo pa se je z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da ne gre za novo premoženje in da zato druga tožnica, ki na pravdo ni bila napotena, zaradi odpovedi dedovanju in poteku roka za izpodbijanje te dedne izjave, nima pravnega interesa za vložitev tožbe. Ker pa je v tem primeru pravilno zavrženje tožbe in ne zavrnitev tožbenega zahtevka, je pritožbi druge tožnice delno ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo.

6. Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje s sklepom II DoR 40/2019 z dne 16. 5. 2019 dopustilo revizijo druge tožnice glede vprašanj: 1. ali se v primerih, ko pozneje najdeno premoženje po njegovi vrsti in/ali vrednosti bistveno spreminja obseg zapuščine, dedna izjava oziroma odpoved dedovanju, podana v pravnomočno končanem zapuščinskem postopku, nanaša tudi na kasneje najdeno premoženje; 2. ali je po določbi prvega odstavka 221. člena Zakona o dedovanju pozneje najdeno premoženje vse tisto (nepremično) premoženje, ki spada v zapuščino in ni bilo zajeto s pravnomočnim sklepom o dedovanju, čeprav so nekateri ali vsi dediči vedeli za to premoženje že v času zapuščinske obravnave.

**Revizija**

7. Na podlagi tega sklepa druga tožnica vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja, da so bila v zapuščinskem postopku po pokojni B. A., v katerem se je odpovedala dedovanju, predmet dedovanja le denarna sredstva in je bila vrednost zapuščine negativna. Premoženje, ki je predmet te pravde, tako po vrednosti pomembno spreminja vrednost zapuščine. Meni, da je napačno stališče pritožbenega sodišča, da dana dedna izjava veže tudi v takem primeru. Druga tožnica opozarja, da se je pritožbeno sodišče sklicevalo na odločbe višjih sodišč II Cp 2021/2010, II Cp 1474/2011 in I Cp 887/2015, vendar v nobeni od teh zadev ni šlo za primer, ko bi najdeno premoženje bistveno spremenilo obseg zapuščine. Opozarja, da je vprašanje veljavnosti dedne izjave, v primeru, ko novo premoženje bistveno spremeni obseg zapuščine, obravnavalo vrhovno sodišče RS v pravnem mnenju VS012002 z dne 5. 8. 1977, Višje sodišče v Kopru v odločbi I Cp 1112/2000 in Višje sodišče v Ljubljani v odločbi I Cp 916/2001 in v vseh treh primerih je bilo zavzeto stališče, da odpoved dedovanju ne velja, kadar pozneje najdeno premoženje bistveno spremeni obseg zapuščine. V zadevi Višjega sodišča v Kopru Cp 463/2011 pa je bila pritožba zavrnjena z utemeljitvijo, da z novim premoženjem obseg zapuščine ni bistveno spremenjen. Druga tožnica opozarja, da so bile podobne okoliščine v denacionalizaciji in je zakonodajalec zato že v prvem odstavku 80. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) določil, da dedne izjave, podane do izdaje odločbe o denacionalizaciji, nimajo pravnega učinka glede premoženja, ki pripade upravičencu po odločbi o denacionalizaciji. Opozarja, da se je za enako razlago zavzelo tudi Vrhovno sodišče v načelnem pravnem mnenju iz leta 1970, ko je zavzelo stališče, da se odpoved v korist določenega dediča šteje za izjavo o odstopu dednega deleža le na tedaj znanem zapuščinskem premoženju. Meni, da bi z vidika ustavno-skladne razlage in načela enakosti morali v obravnavanem primeru zavzeti enako stališče. 8. Druga tožnica meni tudi, da je materialnopravno napačno stališče pritožbenega sodišča, da je pozneje najdeno premoženje v smislu določb Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) le tisto premoženje, za katerega dediči niso vedeli v času zapuščinske obravnave. Poudarja, da že po naravi stvari zapustnik po smrti ne more pridobivati novega premoženja. Zato gre vselej za premoženje, ki je že obstajalo ob smrti zapustnika, ni pa bilo zajeto s sklepom o dedovanju. Opozarja, da tudi ni pomembno, ali so dediči za to premoženje vedeli. Sklicuje se na sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1581/2016 in I Cp 884/2017 ter knjigo Vesne Rijavec, Dedovanje. Opozarja tudi na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 305/96, v kateri je to zavzelo stališče, da je zahtevek zakoncev glede skupnega premoženja stvarnopravne narave in ne zastara. Meni, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno razlagali 221. člen ZD, odstopili od sodne prakse in teorije in nedopustno posegli v njeno ustavno pravico do zasebne lastnine. Druga tožnica v nadaljevanju uveljavlja tudi procesne kršitve glede katerih pa revizija ni bila dopuščena. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, naj odločbi obeh sodišč razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

**Odgovor na revizijo**

9. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Uvodoma opozarja, da druga tožnica v reviziji uveljavlja tudi procesne kršitve, glede katerih revizija ni bila dopuščena. Sicer pa opozarja, da sporno stanovanje tudi ni bilo skupno ampak posebno premoženje pokojnega A. A.. Meni, da je odločitev pritožbenega sodišča pravilna in opozarja na enake novejše odločbe višjih sodišč v Mariboru I Cp 887/2015, v Ljubljani II Cp 1474/2011 in Kopru Cp 463/2011. Opozarja tudi, da je pri denacionalizaciji drugače, saj dediči ob podajanju dedne izjave niso mogli računati s tem, da jim bo to premoženje kdaj vrnjeno. Poleg tega je v drugem odstavku 80. člena ZDen določeno, da pa določba prvega odstavka ne velja za dedne izjave, dane pred podržavljenjem premoženja in za dedne izjave, dane v postopku denacionalizacije, kar dokazuje, da je zakonodajalec štel, da gre za znano premoženje. Meni, da se določba 221. člena ZD nanaša le na premoženje, ki je bilo v zapuščinskem postopku spregledano. Opozarja, da namen 221. člena ZD ni, da bi dedičem omogočil, da čeprav vedo za premoženje, svojih pravic v zapuščinskem postopku ne uveljavljajo, jih pa uveljavljajo naknadno v škodo sodedičev, ki so se na njihove dane izjave zanesli. Predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo druge tožnice zavrne.

10. Revizija ni utemeljena.

**O utemeljenosti revizije**

11. Druga tožnica ima prav, ko v reviziji navaja, da sklep o dedovanju rešuje vprašanje, kdo je dedič za vse zapustnikovo premoženje, ne glede na to, ali se je v zapuščinskem postopku zanj vedelo ali ne, ali se ga je obravnavalo v celoti ali ne, in ne glede na to, ali je v celoti opisano v sklepu o dedovanju ali ne.1 Zaradi tega sodišče, če se pojavi novo premoženje, ne opravi nove zapuščinske obravnave, ampak samo z novim sklepom razdeli to premoženje na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju (221. člen ZD). Nadaljnje vprašanje pa je, ali se odpoved dedovanju, podana v pravnomočno končanem zapuščinskem postopku, nanaša tudi na kasneje najdeno premoženje.

12. Odpoved dediščini je izjava volje, ki jo poda dedič po zapustnikovi smrti o tem, da noče biti dedič. Dedič izjavo lahko poda najkasneje do konca postopka na prvi stopnji, torej do izdaje sklepa o dedovanju (133. člen ZD).

13. Dedovanje je univerzalno pravno nasledstvo. Dedič vstopi v vse pravice in obveznosti, ki jih je zapustnik imel ob smrti. Prav zato odpoved dediščini ne more biti delna, ne pogojna in se ne more preklicati (prvi odstavek 136. člena in prvi odstavek 138. člena ZD). Dedič se lahko odpove dedovanju le v svojem imenu ali pa tudi v imenu svojih potomcev in zaradi jasnosti mora sodišče dediča, ki podaja takšno izjavo, na to posebej opozoriti (peti odstavek 208. člena ZD). Odpoved v korist določenega dediča se ne šteje za odpoved dediščini, temveč za izjavo o odstopu svojega dednega deleža (136. člen ZD).

14. Dedna izjava je enostranski pravni posel, za veljavnost katerega morajo biti izpolnjeni pogoji: poslovna sposobnost, možnost in dopustnost, prava volja in oblika. Dedič, ki je dal izjavo, lahko zahteva razveljavitev izjave, če je bila povzročena s silo, grožnjo ali zvijačo, ali če je bila dana v zmoti (drugi odstavek 138. člena ZD).

15. Odpoved dediščini učinkuje retroaktivno, od smrti zapustnika dalje. Gre za odpoved pravici do dedovanja in ne za odpoved premoženju, pridobljenem z dedovanjem. Prav v tem se odpoved dedovanju razlikuje od odstopa dednega deleža sodediču. Pri slednjem gre za odstop že podedovanega premoženja ali njenega dela, ne pa za odstop in prenos dedne pravice, ki je neprenosljiva in vezana na določeno osebo - dediča. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je to upoštevalo tudi pri oblikovanju načelnega pravnega mnenja, da se odpoved dediščini v korist določenega dediča šteje za izjavo o odstopu deleža na znanem zapuščinskem premoženju, ne pa tudi o odstopu deleža na pozneje najdenem premoženju.2

16. Določba ZD o nepreklicljivosti dedne izjave izhaja iz potrebe po zagotavljanju stabilnosti pravnih razmerij. Čeprav gre za enostranski pravni posel, ima ta premoženjskopravne posledice, primerljive z razpolagalnimi pravnimi posli. S preklicem dedne izjave bi namreč posegli v pravice, ki so jih že pridobili drugi. Stališče revidentke, da bi sodišče moralo v primeru, ko se kasneje najde obsežnejše nove premoženje, dopustiti preklic ali spremembo dane dedne izjave, bi bilo v nasprotju z jasnimi pravnimi pravili o nepreklicljivosti, nepogojnosti in zlasti s pravilom, da odpoved ne more biti delna. Prav zato pa ZD v drugem odstavku 138. člena ZD dediču daje možnost zahtevati razveljavitev dedne izjave zaradi zmote. Dedič, ki bo z zahtevkom uspel, bo skupaj z drugimi dediči postal univerzalni naslednik celotne zapuščine.

17. ZD nima natančnejših pravil glede uveljavljanja zahtevka za razveljavitev izjave, zato je bilo v teoriji izpostavljeno vprašanje, ali se uporabijo splošna pravila obligacijskega prava o izpodbijanju pravnih poslov ali pa pravila, ki veljajo za neveljavnost oporoke. Zaradi primerljivosti učinkov te izjave z razpolagalnimi pravnimi posli je bilo zavzeto prepričljivo stališče, da se uporabljajo splošna pravila obligacijskega prava in da je upoštevna tudi zmota dediča o vrednosti zapuščine kot zmota o bistvenih lastnosti stvari.3

18. Tako ni pravilno stališče revidentke in nekaterih senatov višjih sodišč4, da se izjava o odpovedi dediščini ne nanaša na pozneje najdeno premoženje, če je s tem obseg zapuščine bistveno spremenjen.5 Sodišče seveda lahko pozove stranke, ali so v primeru, ko se kasneje najde novo premoženje, pripravljene skleniti nov dedni dogovor. Če pa do tega ne pride, lahko dedič, ki se je odpovedal dediščini, zahteva le razveljavitev dedne izjave zaradi zmote. Pri odločanju je treba uporabiti 46. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po katerem mora biti zmota bistvena in opravičljiva. Za odločitev o pravilnosti odločitve v obravnavani zadevi zadošča že ugotovitev, da druga tožnica obstoja opravičljive zmote (da je bila ob odpovedi dedovanju v opravičljivi zmoti glede tega, katero premoženje spada v skupno premoženje njenih staršev in s tem tudi v zapuščino po pokojni materi) sploh ni zatrjevala, predvsem pa ni zatrjevala, da je vložila tožbo z zahtevkom za razveljavitev izjave o odpovedi dedovanju. Zato je že zato pravilna ocena sodišča druge stopnje, da ni izkazala, da bi lahko imela pravno korist od tega, da se ugotovi, da sporno premoženje ne spada v zapuščino po pokojnem A. A. (drugi odstavek 181. člena ZPP).6

19. Revidentka se v reviziji sklicuje tudi na 80. člen ZDen, po katerem dedne izjave, podane do odločbe o denacionalizaciji, nimajo pravnega učinka glede premoženja, ki pripade upravičencu po odločbi o denacionalizaciji. Izhodišče te posebne ureditve je v popravi krivic in jih zato ni mogoče niti smiselno uporabiti v primerih običajnega dedovanja. V večini primerov je premoženje, ki je bilo podržavljeno, predstavljalo glavni del zapustnikovega premoženja. Zato je zakonodajalec izjemoma že predpostavil, da so dediči dedne izjave opravili v zmoti glede predmeta dedovanja.7

20. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP). Odločalo je v senatu, navedenim v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

21. Odločitev, da druga tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora druga tožnica toženki povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 896,00 EUR (tar. št. 21 Odvetniške tarife).

1 K. Zupančič, V. Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, Uradni list RS, 2009, str. 266 in A. Finžgar, Dedno pravo Jugoslavije, Univerza v Ljubljani-Pravna fakulteta, Ljubljana 1982, str. 150. 2 VSS 2-3/70, stran 8 in ZSO, 15.4.1970, stran 227. 3 Vrhovno sodišče Jugoslavije je v odločbi z dne 19. 11. 1960, Rev 1611/60, ZSO V/3 (1960), št. 316 odločilo, da okolnost, da se je pojavilo naknadno premoženje, ki znatno presega prej znano vrednost zapuščin, zadosten razlog za spodbijanje dedne izjave. Povzeto po A. Finžgar, Še o spornih vprašanjih dednega prava, Pravnik, št. 1-3/1974, str. 61 in 62. Glej tudi M. Kreć, D. Pavič, Komentar zakona o nasljeđivanju, 1964, str. 472, N. Gavella, V. Belaj, Nasledno pravo, 2. izdaja, Narodne novine, Zagreb 2008, str. 105. in K. Zupančič, V. Žnidaršič-Skubic, nav. delo, str. 211. 4 Pravdni stranki utemeljeno opozarjata, da je sodna praksa višjih sodišč glede tega vprašanja neenotna. V zadevah VSK I Cp 1112/2000, VSLI Cp 916/2001 in VSK Cp 463/2011 je bilo zavzeto stališče, da se izjava o odpovedi dediščini ne nanaša na pozneje najdeno premoženje, zaradi katerega je obseg zapuščine bistveno spremenjen. V zadevah VSL II Cp 2021/2010, VSL II Cp 1474/2011, VSM I Cp 887/2015, VSL 888/2016 in VSC Cp 358/2019 pa, da odpoved dediščini učinkuje tudi glede pozneje najdenega premoženja, ne glede na njegov obseg. 5 Revidentka se sklicuje tudi na pravno mnenje VS012002 z dne 5. 8. 1977. Zatrjuje, da naj bi šlo za pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, kar pa ne drži. Gre za stališče, zavzeto v hrvaški sodni praksi, VSH Gž 4772/76, 5.8.1977, objavljeno v Pregled VSH 13/78 str. 21, ki se v prevodu glasi: Izjava o odpovedi dediščini, dana v pravnomočno končanem zapuščinskem postopku, se ne nanaša na pozneje najdeno premoženje. 6 Višje sodišče je v izpodbijani sodbi zavzelo tudi stališče, da je v obravnavani zadevi že potekel objektivni rok treh let iz 99. člena OZ za uveljavljanje zahtevka za razveljavitev izjave o odpovedi dedovanju. Tega vprašanja druga tožnica že v predlogu za dopustitev revizije ni izpostavila in posledično glede tega vprašanja revizija ni bila dopuščena. Zato Vrhovno sodišče ni obravnavalo ustreznosti neposredne uporabe objektivnega roka iz 99. člena OZ pri izpodbijanju dednih izjav. 7 Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-16/94.