Jedro

Če zapuščinski sodnik eno stranko napoti na pravdo, ker so v zapuščinskem postopku med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna dedna pravica, je pravni interes za ugotovitveno tožbo izkazan že s pravnomočnim napotitvenim sklepom.

Izjava o odpovedi učinkuje tudi glede pozneje najdenega premoženja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se glede prve tožnice razveljavi in zadeva vrne temu sodišče v novo sojenje, glede druge tožnice pa se spremeni tako, da se njena tožba zavrže. II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Druga tožnica je hči zakoncev C. in se je po materi, ki je umrla prva, odpovedala dedovanju tako, da je po njej dedoval le vdovec Š. C. V zapuščini po njem pa se je odpovedala dedovanju v korist svoje hčere, prve tožnice. Toženka je oporočna dedinja po pok. Š. C. Prva tožnica je bila na to pravdo napotena v zapuščinskem postopku po njem.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnic za ugotovitev, da sodijo v skupno premoženje pokojnih zakoncev Š. in A. C. nepremičnini v L. in osebno vozilo znamke A., da sta deleža na tem premoženju zakoncev enaka in da polovica tega premoženja ne sodi v zapuščino po Š. C. Odločilo je tudi o stroških postopka. Tako je odločilo, ker ocenilo, da tožnici nimata pravnega interesa za predmetno tožbo, kajti po A. C. naj po navedenem v nobene primeru ne bi mogli dedovati.

3. Zoper sodbo se tožnici pritožujeta, predlagata njeno spremembo v smeri ugoditve zahtevku, ali pa razveljavitev ter novo sojenje, opredeljujeta pa tudi pritožbene stroške. Sodišču očitata, da se sploh ni ukvarjalo z vprašanjem skupnega premoženja, ker jima je neupravičeno odreklo pravni interes za vloženo tožbo; tega izkazujeta že z napotitvenim sklepom zapuščinskega sodišča, zato se po njunem prepričanju sodišče sploh ne bi smelo ukvarjati z vprašanjem, kdo bo dedoval po A. C. - to bo stvar njene zapuščine.

4. Toženka je na pritožbo odgovorila, se zavzela za njeno zavrnitev ter opredelila svoje stroške v zvezi s podanim odgovorom. Pritrjuje stališču sodišča prve stopnje o pomanjkanju pravnega interesa za vloženo tožbo, ker po A. C. tožnici ne moreta več dedovati in utemeljuje, zakaj.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Pritrditi je treba pritožbi, da je sodišče prve stopnje prvi tožnici, ki je bila na to pravdo napotena od zapuščinskega sodišča, neutemeljeno odreklo pravni interes.1 Če zapuščinski sodnik eno stranko napoti na pravdo, ker so v zapuščinskem postopku med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna dedna pravica, je pravni interes za ugotovitveno tožbo izkazan že s pravnomočnim napotitvenim sklepom. Pravdno sodišče krši 187. čl. ZPP (sedaj 181. čl. ZPP) in 210. čl. ZD, če takšno tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrže. Tako se izrecno glasi pravno mnenje, sprejeto na občni seji VSS 22. 6. 1994.2 Pravnega interesa zato v takšnih primerih ni potrebno posebej izkazovati. S tem, ko je tožnica na podlagi napotitvenega sklepa tožbo vložila, je izkazala tudi svoj pravni interes.

7. Res je to pritožbeno sodišče ob obravnavanju pritožbe prve tožnice zoper napotitveni sklep3 (ta je želela, da bi se zapuščinski postopek po pok. Š. C. prekinil do pravnomočne rešitve zapuščinskega postopka po pok. A. C. navedlo, da „se odpira vprašanje smiselnosti takšnih pravd. Edini dedič pok. A. C. je namreč njen (sedaj pokojni) zakonec Š. C., saj se je hči V. C. dedovanju odpovedala. [...] Izid pravde, na katero je pritožnica napotena, zato na obseg zapuščinskega premoženja pok. Š. C. dejansko ne bo vplival. Tudi če bo ugotovljeno, da je ½ tega premoženja last pok. A. C., bo ta del preko dedovanja ponovno prešel v zapuščinsko premoženje pok. Š. C..“ To vprašanje je seveda še vedno aktualno. Vendar pa pritožnici nimata prav, da bi, če bi „sodišče res tako mislilo“, že tedaj sklep o napotitvi na pravdo razveljavilo, pa ga ni, pač pa ga je potrdilo. Toženka, oporočna dedinja, se namreč zoper sklep o napotitvi ni pritožila, in tudi prva tožnica se ni pritožila zoper prekinitev postopka in napotitev na pravdo, pač pa le zoper odrejeno trajanje prekinitve. In ker je tako sklep o prekinitvi zapuščinskega postopka po pok. Š. C. in napotitvi prve tožnice na pravdo zoper toženko zaradi ugotovitve skupnega premoženja in izločitve deleža na njem iz zapuščine pravnomočen, njej ni več mogoče odrekati pravnega interesa za vloženo tožbo.

8. Drugače pa je z drugo tožnico, saj ona svojega interesa za tožbo ne izkazuje z napotitvenim sklepom, pač pa le s svojimi navedbami, da se je njena dedna izjava v zapuščini po pok. A. C. (o odpovedi dedovanju) nanašala le na tedaj znano premoženje. To njeno stališče pa je brez razumne podlage. Odpoved dedovanju ne more biti niti pogojna niti delna (136. čl. ZD), izjava o odpovedi pa učinkuje tudi glede pozneje najdenega premoženja. Takšna je ustaljena sodna praksa.4 Obstoj skupnega premoženja zakoncev sicer sploh ni novo najdeno premoženje ali premoženje, za katerega se ob smrti zapustnice ne bi moglo vedeti. In, kot je to pritožbeno sodišče pojasnilo v že omenjenem pritožbenem postopku glede napotitvenega sklepa, velja sicer, da lahko dedič (s tožbo v pravdi) zahteva razveljavitev dane dedne izjave, če je bila povzročena s silo, grožnjo ali zvijačo, ali če je bila dana v zmoti (2. odst. 138. čl. ZD), vendar pa je takšna zahteva vezana na subjektivni in objektivni rok po 99. čl. OZ, ki je glede na datum, ko je bila dedna izjava dana (20. 6. 2012), že potekel. Takšno je ustaljeno stališče sodne prakse.5 Druga tožnica torej ni izkazala, kako bi lahko imela korist od uspešne tožbe v tej zadevi, ne razpolaga pa z napotitvenim sklepom sodišča, zaradi česar ji te koristi ne bi bilo treba izkazovati. Njeni pritožbi je bilo treba ugoditi le v tem, da se njena tožba zavrže in ne zavrne njen zahtevek.

9. Na podlagi obrazloženega je bilo treba izpodbijano sodbo glede prve tožnice razveljaviti ter vrniti zadevo v sojenje prvostopenjskemu sodišču, ki vsebinsko sojenja sploh še ni opravilo in ga zato ne more nadomestiti sodišče druge stopnje, zaradi tega pa se sojenje (ki ga še ni bilo) tudi ne bo nič zavleklo (1. in 2. odst. 355. čl. ZPP), glede druge tožnice pa spremeniti tako, da se njena tožba zavrže (2. odst. 181. čl. ZPP v zvezi s 6. al. 358. čl. v zvezi s 1. odst. 347. čl. ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških prve tožnice in toženke je pridržana za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP), druga tožnica pa sama krije stroške svoje neuspešne pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).

PRAVNI POUK Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Pritrditi ji je treba tudi v tem, da bi pomanjkanje pravnega tožbenega interesa vodilo kvečjemu do zavrženja tožbe (kar bo rezultat za drugo tožnico), ne pa do vsebinske zavrnitve zahtevka. 2 Pravna mnenja VSS 1/94 str.7. 3 VSL sklep I Cp 88/2017 z dne 8. 3. 2017. 4 Sklepa tukajšnjega pritožbenega sodišča II Cp 2021/2010, 147472011, sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 887/2015. 5 Glej npr. sklepa tukajšnjega pritožbenega sodišča II Cp 593/2001 in II Cp 4008/2008.