Jedro

Ničnost je namreč vselej skrajna sankcija, ki se praviloma uveljavi le, kadar so prizadeti širši družbeni interesi, medtem ko je ugotoviti, da 52. člen ZZZDR, ki je v razmerju do Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR specialni predpis, varuje zgolj interese zakoncev v njunem medsebojnem razmerju, hkrati pa daje zakoncu možnost, da reagira na nedovoljeno ravnanje drugega zakonca, in sicer tako, da pravne posle, sklenjene v nasprotju z 52. členom ZZZDR izpodbija. V primeru, da prizadeti zakonec tega ne stori, pa ima do drugega zakonca denarno terjatev, s katero zahteva nadomestitev vrednosti deleža na premoženju, s katerim je drugi skupni lastnik nedovoljeno razpolagal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je nasproti tožene stranke zahtevala, da ji ta izstavi za vpis v zemljiško knjigo sposobno listino, na podlagi katere se bo pri vl. št. 410 in 411 k.o. P. in pri 1/2 nepremičnin pri vl. št. 1697 k.o. P., ki so last tožeče stranke, izbrisala zastavna pravica tožene stranke, vpisana na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v M., opr. št. Rig 46/96 z dne 24.11.1996 v roku 15 dni, sicer bo to listino nadomestila ta sodba. Zavrnilo je tudi zahtevek tožeče stranke za plačilo denarnega zneska v višini 16.899,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.6.2000 dalje do plačila ter stroške postopka. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 187,78 EUR v roku 15 dni po prejemu te sodbe, do takrat brezobrestno, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

2. Zoper prvostopenjsko sodbo se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pojasnjuje, da je tožena stranka vedela, da so posli, ki jih je sklepala z D.P., v nasprotju z določili 52. in 54. člena ZZZDR in zato je stališče sodišča prve stopnje, da so ti posli izpodbojni, materialnopravno zmotni. Ničnost namreč ni zgolj posledica kršitve določb ZZZDR, temveč tudi posledica moralno spornega ravnanja tožene stranke oz. ravnanja v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter standardom skrbnosti. Tožena stranka je namreč vedela, da so deponirana sredstva deloma last tožeče stranke in jo je tako „de facto" spravila v položaj, ko hipotekarno jamči za kratkoročne kredite, ki jih je najel njen bivši mož. Pritožba tudi ne sprejema zaključkov sodišča prve stopnje, da izjava tožeče stranke z dne 30.12.1999 ne predstavlja veljavne pobotne izjave. V pritožbi tudi izpostavlja, da se že od marca 1999 trudi za priznanje enakega položaja zakoncev pred zakonom. Izpostavlja, da je zaradi razveze zakonske zveze prišla tožena stranka z enostranskimi dogovori z enim od zakoncev v nekoliko spremenjen položaj, kar pa se ob upoštevanju določil Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih -ZZZDR ter Ustave Republike Slovenije ne bi smelo zgoditi. Tožena stranka, bi jo morala sprejeti za enakovredno poslovno partnerico, vendar je več kot deset let načrtno ignorirala njene dopise. Predlaga, da ,,pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi oziroma podrejeno, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje pred drugega sodnika, ker si je o zadevi razpravljajoča sodnica očitno že dokončno izoblikovala mnenje, v vsakem primeru pa naj toženi stranki sodišče naloži povrnitev pravdnih stroškov."

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po pregledu in preizkusu zadeve, tako v smeri uveljavljanih pritožbenih razlogov, kot tudi po uradni dolžnost (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na dejanske okoliščine, zbrane in ocenjene v dokaznem postopku na prvi stopnji uporabilo pravo materialno pravo. Svojo odločitev je natančno in skrbno obrazložilo, pri tem pa ni storilo tistih bistvenih kršitev določb procesnega prava, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Slednje zato v celoti povzema razloge izpodbijane sodbe kot pravilne, glede na pritožbena izvajanja pa dodaja:

6. Pritožbeni očitek, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je kredit najet pri banki BK G z dne 24.6.1996, nenamenski ter da je obstajal le medsebojni dogovor med zakoncema o namenski porabi kredita, in sicer za izgradnjo novega Peugeot centra napačen, je neutemeljen. Iz vsebine kreditne pogodbe namreč ne izhaja, za kakšen namen je kredit dan oziroma za kakšno investicijo, zato je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da za dogovor med zakoncema o izgradnji Peugeot centra, tožena stranka ni vedela, kot tudi ne BK G. Z dopisom tožene stranke tožeči stranki z dne 14.9.1999 pa je tožena stranka tožečo stranko le obvestila, da bi lahko do izbrisa hipoteke na njeni stanovanjski hiši prišlo le, če bi se uspešno prodalo zemljišče, na katerem se naj bi gradil Peugeot Center in po plačilu kratkoročnega kredita in preostanka devizne garancije. Iz tega dopisa ne izhaja, da bi Peugeot Center gradila tožeča stranka in njen sedaj bivši mož.

7. Tudi iz sklenjene garancijske pogodbe z dne 12.12.1995, ki je bila dopolnjena z aneksom številka 1 z dnem 9.4.1996, prav tako izhaja zgolj, da je s to pogodbo tožena stranka odobrila samostojnemu podjetniku D.P. izstavitev devizne plačilnega garancije v višini 500.000,00 DEM za zavarovanje kredita, najetega pri BK Gin tudi v teh dokumentih ni nikjer zapisano, da naj bi pri tem šlo za namenski kredit. 8. Pritožbeno sodišče se tudi strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da se tožničin mož, ko je dne 8.7.1997 sklenil pogodbo o kratkoročnem kreditu št. 342/97-KK, ni držal dogovora med zakoncema o namenski rabi deponiranih sredstev pridobljenih s kreditom BK G ter da je s takšnim dejanjem z njegove strani šlo za nedovoljeno razpolaganje s skupnim premoženjem, vendar takšen posel nikakor ni ničen, kot to uveljavlja pritožba. Ničnost je namreč vselej skrajna sankcija, ki se praviloma uveljavi le, kadar so prizadeti širši družbeni interesi, medtem ko je ugotoviti, da 52. člen ZZZDR, ki je v razmerju do Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR specialni predpis, varuje zgolj interese zakoncev v njunem medsebojnem razmerju, hkrati pa daje zakoncu možnost, da reagira na nedovoljeno ravnanje drugega zakonca, in sicer tako, da pravne posle, sklenjene v nasprotju z 52. členom ZZZDR izpodbija. V primeru, da prizadeti zakonec tega ne stori, pa ima do drugega zakonca denarno terjatev, s katero zahteva nadomestitev vrednosti deleža na premoženju, s katerim je drugi skupni lastnik nedovoljeno razpolagal. Enako tudi velja glede pogodbe o kratkoročnem kreditu št. 114/99, ki jo je sklenil D.P. s.p. s toženo stranko dne 5.3.1999. Tožnica je tako imela možnost navedeni pogodbi o kratkoročnem kreditu oziroma pogodbo o zastavi depozita izpodbijati, vendar le-tega ni storila, tako da so navedene pogodbe v veljavi. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pobotna izjava z dne 1.6.2000 tudi ni nična. Pritožbeno sodišče povzema zaključke glede ničnosti pobotne izjave iz obrazložitve sodbe, stran 7, sodišča prve stopnje v izogib ponavljanju, medtem ko pritožbenim izvajanjem in utemeljevanjem, zakaj bi bile pogodbe kratkoročnega kredita in pobot z deponarnimi sredstvi nične, ker bi naj nasprotovale prisilnim predpisom in morali, ne more slediti. Tožničine navedbe in utemeljevanja, da je hipotekarna zavarovana terjatev prenehala, ko je podala pobotno izjavo v dopisu toženi stranki z dne 30.12.1999, pa so tudi neutemeljene. V konkretnem primeru je dejstvo, da tožnica za obveznosti njenega bivšega moža iz garancijske pogodbe ne jamči osebno kot porok, ampak gre za stvarnopravno zavarovanje, kjer tožnica kot zastaviteljica s svojimi nepremičninami jamči za tujo obveznost in zato ne more uveljavljati porokovih ugovorov po 1009. členu ZOR. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, ko je ugotavljalo, ali je tožnica dne 30.12.1999 podala pobotno izjavo v smislu 337. člena ZOR ter zaključilo, da hipotekarna zavarovana terjatev tožene stranke iz naslova garancijske pogodbe ni prenehala s pobotom. Razen tega pa so bila deponirana sredstva že porabljena in terjatev iz naslova depozita ni več obstajala, zato tudi hipotekarno zavarovana terjatev ni mogla prenehati s pobotom. Najpomembnejše pa je, da tožena stranka ni bila kreditodajalka in zato ne more v skladu z določili 296. člena ZOR, ki določa, da je upnik dolžan sprejeti izpolnitev od tretjega, saj se je tožeča stranka z dopisom z dne 30.12.1999 zavzemala za zaprtje kreditnega razmerja, katerega upnica je bila tuja banka - BK G, in ne tožena stranka. Šele izjavo tožnice v dopisu z dne 10.12.2001 bi bilo moč šteti kot pobotno izjavo, vendar tožnica, kot že povedano, kot zastaviteljica, ni imela na voljo porokovih ugovorov po 1009. členu ZOR.

9. Prav tako ni moč slediti pritožbenim očitkom, da je prišlo s pogodbo o kratkoročnem kreditu z dne 8.7.1997 do prenove obveznosti in da od takrat obveznosti niso bile več zavarovane s hipoteko in da je le-ta zato prenehala. Iz vsebine namreč ne izhaja volja strank, da se opravi prenovitev ter da bi se za obveznosti iz te pogodbe nadomestila kakšna prejšnja obveznost, zato obveznosti tožničinega bivšega moža do BK G niso prenehale, ampak so obstajale še naprej, poleg njunih obveznosti iz pogodbe o kratkoročnem kreditu z dne 8.7.1997. Ob takšnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je pravilen zaključek, da hipotekarno zavarovana terjatev tožene stranke ni prenehala, ne s pobotom in ne z novacijo.

10. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki, da je tožena stranka kot specialist pri sklepanju pogodbenega razmerja ter ob njenem vedenju, da gre za skupno premoženje zakoncev in ob vedenju, da se tožnica ne strinja s kakršnimkoli razpolaganjem njenega dela premoženja, kljub temu sklepala posle z D.P. ter skupaj z njim razpolagala s premoženjem tožnice in ga uporabljala kot zastavljeno premoženje za kredite, ki jih je le zase najemal D.P.,ter da so zato vse pogodbe, ki so bile sklenjene nične, saj je tožena stranka kršila načelo vestnosti in poštenja ter načelo skrbnosti strokovnjaka pri sklepanju pogodb z D.P.. Tožeča stranka, kot že obširno pojasnjeno, bi bila upravičena te pogodbe izpodbijati, medtem ko v njih ni nobenih elementov oziroma znakov ničnosti po Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR.

11. Dejstvo v tem konkretnem primeru je, da je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke zaprtje kredita do BK banke, katero je šteti kot tretjo osebo, da je kreditojemalec pri BK banki bil bivši mož tožeče stranke, medtem ko je tožnica bila le zastaviteljica svojega premoženja in ne kreditojemalka in tudi ne porok. Tožnica bo morala notranja razmerja in spore s svojim bivšim možem reševati zaradi njegovega eventualno nezakonitega ravnanja s skupnim premoženjem le z njim, ne pa s tretjimi osebami.

12. Po obrazloženem je višje sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Po členu 165/1 ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP krije stroške neuspele pritožbe tožeča stranka sama.