Jedro

Dopust v osnovi ni namenjen izobraževanju delavca ali njegovi udeležbi kot predavatelja na strokovnih srečanjih. Ni pa ovira, da ga delavec porabi za kaj takega, kolikor navedene strokovne aktivnosti ne sodijo med delovne obveznosti oziroma niso odobrene kot službene odsotnosti. Toliko bolj pa v takih primerih velja, da imajo pri izrabi (odobritvi) letnega dopusta prednost potrebe delovnega procesa pred željami delavca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter za priznanje trajanja delovnega razmerja in vseh prejemkov in drugih pravic. Tožena stranka je redno odpoved podala na podlagi tretje alineje prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR). Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka storila vse, kar je potrebno, da je tožniku omogočila zagovor, pri čemer ni bila dolžna na zagovor vabiti tudi neposredno nadrejenega delavca. Če se delavec zagovora ne udeleži, nosi posledice svojega ravnanja on sam in ne delodajalec. Tožena stranka je tožnika opozarjala na kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja zaradi odsotnosti z dela v mesecu marcu 2010. Tožnik je po prejetem opozorilu pred odpovedjo neopravičene odsotnosti še večkrat ponovil (odsotnost z dela od 26. do 28. 5. 2010 ter od 1.6. do 3. 6. 2010, 31. 5. 2010 pa je predčasno odšel z dela). Letni dopust mu za dneve odsotnosti ni bil odobren, ker bi po presoji predstojnika odsotnost tožnika motila delovni proces, udeležba na kongresu oziroma predavanje v tujini pa ni bilo v interesu klinike.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka je navedla in dokazala, kako bi bil moten delovni proces zaradi odsotnosti tožnika in je sodišče pravilno uporabilo določbe 165. člena ZDR. Tožniku tudi na dan predvidenega zagovora ni bil odobren dopust in ga je samovoljno koristil, zato tožena stranka ni bila dolžna slediti prošnji tožnika za preložitev zagovora.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče 165. člen ZDR tolmači absolutno preozko. Prepoved koriščenja letnega dopusta je bila neutemeljena. Tožnik je delal izključno v ambulanti, tožena stranka pa zatrjuje oteženo delo na oddelku, na katerem tožnik nikoli ni delal. Prepoved koriščenja dopusta je tudi v nasprotju z dolgoletno prakso pri toženi stranki tako glede koriščenja dopusta tožnika kot glede ostalih zaposlenih. Zato gre tudi za diskriminacijo, ki se kaže tudi v ugotovitvi, da tožniku dopust ni bil odobren, ker je veliko drugih zaposlenih na dopustu. Tožnik ni bil razporejen na delo v drugo ambulanto oziroma na bolnišnični oddelek, čeprav naj bi bil razlog za prepoved koriščenja dopusta prav moten delovni proces oziroma pomanjkanje zdravnikov zaradi koriščenja dopusta. Sodišče ni presojalo zakonitosti preklicev že odobrenih dopustov. Tožena stranka je vedela, da tožnik v spornih dneh, ko je koristil letni dopust, predava na strokovnih kongresih, se izobražuje in s tem deluje v korist pacientov in javno korist ter seveda tudi v korist tožene stranke. Sodišče ni obrazložilo, zakaj naj v konkretnem primeru ne bi šlo za šikanozno ravnanje. Tudi ravnanje tožene stranke v zvezi s preložitvijo zagovora prav tako izpolnjuje vse znake šikanoznega ravnanja. Določitev zagovora na dan, za katerega je delodajalcu znano, da bo delavec v tujini, ne more zadostiti obveznosti delodajalca, da poskuša zagotoviti zagovor. Tožena stranka tožnika na domnevno kršitev predčasnega zapuščanja delovnega mesta v opozorilih z dne 1. in 2. 4. 2010 ni opozorila, zaradi česar je odpoved nezakonita.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizija zgolj omeni v uvodu, ne da bi navedla in obrazložila za katere kršitve naj bi šlo. Zato v tem delu izpodbijane sodbe niti ni bilo mogoče preizkusiti.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Revizija ni dovoljena zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri svoji odločitvi upoštevalo sodišče druge stopnje.

10. Pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga mora delodajalec pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (prvi odstavek 83. člena ZDR). Z opozorili z dne 1. in 2. 4. 2010 je tožena stranka to storila in to povsem konkretno, ne zgolj pavšalno. Pri tem ni pomembno, ali je v teh opozorili navedla vse morebitne kršitve tožnika. Sodišče v postopku zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi presoja le, ali je bilo dano opozorilo utemeljeno ali ne. Presoja torej le utemeljenost tistih očitkov, ki so v opozorilu navedeni. Ni pa nujno, da morajo biti kasnejše kršitve, zaradi katerih je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana, enake oziroma istovrstne, kot kršitve v opozorilu.

11. Pred redno odpovedjo iz krivdnega razloga mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči (drugi odstavek 83. člena ZDR). Zakon primeroma kot eno od takih okoliščin navede tudi, če se delavec neopravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Po dejanskih ugotovitvah sodišča je tožnik prejel vabilo na zagovor 9. 7. 2010. Zagovor naj bi se opravil 15. 7. 2010. Tožnik je še isti dan po elektronski pošti prosil za preložitev zagovora, ker da bo navedenega dne odsoten zaradi sestanka v Švici in da je zaprosil za redni dopust. Vendar je sodišče ugotovilo, da tožniku v tem času dopust ni bil odobren. Tožnik bi torej na dan zagovora moral biti na delu in se ne more sklicevati na odsotnost zaradi dopusta, ki mu ni odobren. Ker očitno tudi ni šlo za službeno odsotnost, gre torej za primer neopravičenega neodziva na vabilo na zagovor.

12. Po določbi prvega odstavka 165. člena ZDR se letni dopust izrablja upoštevaje potrebe delovnega procesa ter možnosti za počitek in rekreacijo delavca ter upoštevaje njegove družinske obveznosti. Zakon določa tudi, da je letni dopust mogoče izrabiti v več delih s tem, da mora en del trajati najmanj dva tedna (prvi odstavek 163. člena ZDR), ter, da ima delavec pravici izrabiti (le) en dan letnega dopusta na tisti dan, ki ga sam določi (tretji odstavek 165. člena ZDR). Vendar tudi v tem primeru le, če ne bi bil resneje ogrožen delovni proces (četrti odstavek 165. člena ZDR).

13. Dopust v osnovi ni namenjen izobraževanju delavca ali njegovi udeležbi kot predavatelja na strokovnih srečanjih. Ni pa ovira, da ga delavec porabi za kaj takega, kolikor navedene strokovne aktivnosti ne sodijo med delovne obveznosti oziroma niso odobrene kot službene odsotnosti. Toliko bolj pa v takih primerih velja, da imajo pri izrabi (odobritvi) letnega dopusta prednost potrebe delovnega procesa pred željami delavca. Po revizijskih navedbah tožnik izhaja iz nasprotnega stališča: „delo v ambulanti je prilagodil sodelovanju na kongresih in drugih strokovnih srečanjih“. Ob dejanskih ugotovitvah, da sodelovanje na kongresih in drugih strokovnih srečanjih ni bilo v interesu tožene stranke, tako izhodišče ne more biti sprejemljivo.

14. Za odločitev bistvena dejanska ugotovitev je, da tožniku v spornih dneh (26. 5. do 28. 5. 2010, 1. 6. do 2. 6. 2010 in 3. 6. 2010) dopust ali kakršnakoli druga odsotnost z dela ni bila odobrena. Sodišče je ugotovilo tudi, da je bil razlog za neodobritev odsotnosti tožniku potreba delovnega procesa. Tožnik pri tem spregleda, da ni šlo samo za „oteženo delo na oddelku“. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje (zadnji odstavek na 6. strani obrazložitve prvostopne sodbe), je šlo tudi za težave zaradi odsotnosti tožnika na njegov ambulantni dan.

15. Revizijsko sodišče se strinja z nižjima sodiščema, da pri ravnanju tožene stranke ni šlo za diskriminacijo ali šikano. Glede na definicijo diskriminacije po 6. členu ZDR bi šlo za diskriminacijo, kolikor bi tožena stranka obravnavala tožnika neenako v primerjavi z drugimi delavci glede na kakšno njegovo osebno okoliščino. Da bi šlo za kaj takega, tožnik ne zatrjuje. Poleg tega pa ni mogoče primerjati neodobritve letnega dopusta tožniku za namene, za katere ga je želel koristiti, z odobritvijo dopusta za namene, za katere je letni dopust predviden. Torej primarno za počitek in rekreacijo delavca ob upoštevanju tudi družinskih obveznosti. Prav tako ga ni mogoče primerjati z morebitno odobritvijo odsotnosti drugim delavcem za namene izobraževanja, kadar se to izvaja v interesu delodajalca.

16. Ker je glede na navedeno sodišče druge stopnje ob ugotovljenem dejanskem stanju materialno pravo pravilno uporabilo, revizijski razlog ni utemeljen in je zato revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).