Jedro

Tožena stranka je utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, saj je tožnik (samovoljno) koristil letni dopust, ki mu zaradi preobilice dela ni bil odobren.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, s katero je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 4. 2003 in aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 8. 2008, nezakonita in se razveljavi ter da se ugotovi, da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo in še traja, zato je tožena stranka dolžna tožniku za ves čas priznati delovno dobo, vse prejemke in druge pravice iz delovnega razmerja po veljavnih predpisih ter mu povrniti stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila pod izvršbo. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma sodbo spremeni ter toženi stranki naloži, da tožniku povrne stroške pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo naslednjega dne po poteku paricijskega roka do plačila, pod izvršbo. V pritožbi navaja, da je tožnik v postopku zatrjeval in tudi predložil verodostojne dokaze, da mu tožena stranka s tem, ko mu ni omogočila zagovor pred redno odpovedjo iz krivdnega razloga, vzela pravico, da se o očitanih kršitvah izjasni. Zakon o delovnih razmerjih v 2. odstavku 83. člena določa, da mora delodajalec delavcu pred redno odpovedjo iz krivdnega razloga omogočiti zagovor. Navedena določba je realizacija splošnega načela o pravici do zagovora, ki izhaja iz 29. člena Ustave Republike Slovenije, 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah. Bistvo postopka je ravno v tem, da se delavec seznani z očitki in dejstvi s strani delodajalca. Sodišče v sodbi navaja, da se je tožnik z očitki tožene stranke seznanil dne 9. 7. 2010, ko je prejel vabilo na zagovor, kar pa ne zadosti smislu navedene določbe oziroma takšna seznanitev z očitkom ni ekvivalentna s seznanitvijo delavca z očitanimi kršitvami na zagovoru, ko bi delavec takšne kršitve lahko ovrgel. Tožena stranka je tožnika vabila na zagovor dne 15. 7. 2010, vendar je tožnik še istega dne, ko je prejel vabilo, po elektronski pošti toženi stranki posredoval prošnjo za preložitev zagovora. Zagovora ni odklonil, niti se ni opredelil do očitanih kršitev, zato prošnje za preložitev termina ni mogoče razumeti kot, da je tožnik svojo pravico do obrambe izkoristil. Tožena stranka je vedela, da je tožnik od 12. 7. 2010 do 16. 7. 2010 odsoten, pa mu je šele 12. 7. 2010 odgovorila, da prošnji za preložitev zagovora ni ugodila. Tožena stranka ni imela nobenega razloga, da prošnji za preložitev zagovora ne bi ugodila, saj je tožniku odsotnost do 16. 7. 2010 odobrila. Tožnik se ne strinja z zaslišanjem prof. dr. R.K. in B.M.M., v postopku odpovedi, saj nista bila nadrejena tožniku, medtem ko neposredno nadrejenega prof. dr. D.N. delodajalec ni zaslišal. Le-ta bi lahko pojasnil, da je tožnik bil na odobrenem letnem dopustu. Sodišče tudi nepravilno pojasnjuje, da je bil tožnik v opozorilu z dne 1. 4. 2010 in z dne 2. 4. 2010 opozorjen na kršitev, da naj bi predčasno zapustil delovno mesto, torej na kršitev, ki jo tožena stranka navaja v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ugotovitev sodišča, da je tožena stranka tožnika za navedeno kršitev opozorila s tem, ko je tožnika pozvala naj vestno in skladno s pogodbo o zaposlitvi izpolnjuje svoje pogodbene obveznosti, je pavšalna in nepravilna. Z navedenimi opozorili je tožena stranka tožnika opozorila na kršitev neopravičenih izostankov, od 1. 3. 2010 do 8. 3. 2010, 19. 3. 2010 in 26. 3. 2010. Tožena stranka v opozorilu ni navedla kraj in čas, ko bi naj tožnik predčasno zapustil delovno mesto. Sodišče se je sklicevalo na izpovedbo dr. D.N., da je zaradi odsotnosti tožnika imel težave z razporejanjem dela. Pri tem pa je sodišče spregledalo, da letni dopust tožnika nikakor ni mogel vplivati na delo na oddelku, saj tožnik na oddelku ni delal, temveč je delal zgolj v ambulanti. Sodišče tudi ni presojalo ali je dejansko obstajala resna in utemeljena grožnja za delovni proces, v kolikor bi tožnik imel odobren letni dopust. Tožena stranka ni izkazala utemeljene in resne grožnje, da bo zaradi koriščenja dopusta tožnika, od 26. 5. 2010 do 29. 5. 2010 moten delovni proces. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo zakaj je zaključilo, da je bila neodobritev letnega dopusta utemeljena oziroma so zanjo obstajali utemeljeni razlogi. Glede na navedeno je tožnik prepričan, da bi se sodišče moralo opredeliti tudi do vprašanja doseganja delovnih rezultatov tožnika, saj ni razjasnjeno zakaj je tožnik dobil odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče nadalje tudi ni pojasnilo zakaj nadaljevanje delovnega razmerja ni možno in je zgolj pavšalno obrazložilo, da nadaljevanje delovnega razmerja ni možno. Tožnik priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da so vsi pritožbeni razlogi neutemeljeni in da je sodba sodišča prve stopnje pravilna ter zakonita. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka prejela prošnjo za preložitev zagovora tožnika, ki pa jo je pisno zavrnila ter o tem obvestila tožnika in ga tudi opozorila, da na dan zagovora nima odobrenega dopusta. Tožena stranka je predložila dokazne listine – predhodno izdana opozorila, ki jih je sodišče v dokazane namene vpogledalo in zaključilo, da je tožnik bil opozorjen na kršitve delovnih obveznosti. Neutemeljene pa so tudi trditve tožnika, da se je delo v njegovi odsotnosti normalno odvijalo in da so bili pacienti oskrbljeni. Tožena stranka je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka je v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga tožniku očitala, da je brez odobritve predstojnika Kliničnega oddelka za ..., neopravičeno izostal z dela od 26. 5. 2010 do 28. 5. 2010, od 1. 6. 2010 do 2. 6. 2010 in 3. 6. 2010 ter dne 31. 5. 2010 predčasno zapustil delovno mesto. Tožena stranka je navedla, da tožnik v spornem času ni imel odobrenega letnega dopusta in mu tudi ni bila odobrena druga oblika opravičene odsotnosti z dela, zato je kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, kar predstavlja razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. odstavka 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji).

Neutemeljena je pritožbena trditev tožnika, da tožena stranka ni pojasnila kako bi bil moten delovni proces, če bi tožnik izrabil svoj dopust, zato tožena stranka ni dokazala resen in utemeljen razlog za odpoved. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na 165. člen ZDR, ki določa, da se letni dopust koristi glede na potrebe delovnega procesa ter možnosti za počitek in rekreacijo delavca ter upoštevaje njegove družinske obveznosti. En dan letnega dopusta ima delavec pravico izrabiti na tisti dan, ki ga sam določi, o čemer mora predhodno obvestiti delodajalca. Le-ta mu tega dne dopusta ne more odreči, razen v primeru, če bi to resneje ogrozilo delovni proces (2. odstavek 165. člena ZDR). Tožena stranka tožniku ni odobrila koriščenja letnega dopusta v času 12. 7. 2010 do 18. 7. 2010, ker zaradi koriščenja dopustov ni bilo nikogar, ki bi prevzel delovne obveznosti v ambulanti. Nadrejeni delavec tožnika prof. dr. D.N. je izpovedal, da je zaradi številnih izpadov med samimi zdravniki (specializacija, upokojitve, bolezni, dežurstva) ter zaradi številnih odsotnosti tožnika, imel težave z razporejanjem dela in enostavno ni imel drugih zdravnikov za delo na oddelkov. Tožnika je že dne 15. 2. 2010 in 4. 4. 2010 opozoril, da v zvezi s predlaganim koriščenjem letnega dopusta, v terminih 25. 2. 2010, od 28. 2. 2010 do 7. 3. 2010, 8. 3. 2010, 19. 3. 2010, od 21. 3. 2010 do 28. 3. 2010, 6. 4. 2010, od 8. 4. 2010 do 10. 4. 2010 in od 21. 4. 2010 do 25. 4. 2010, od 29. 4. 2010 do 8. 5. 2010 in od 26. 5. 2010 do 29. 5. 2010, tožniku ni odobren letni dopust, ker bi to zelo motilo proces dela na kliničnem oddelku. Dne 18. 6. 2010 pa je prof. dr. D.N. tožnika seznanil, da glede na to, da so uspeli obveznosti za ambulantno delo porazdeliti med sodelavce in sodelavke, preklicuje neodobren letni dopust za čas 21. 6. 2010 do 26. 6. 2010 in 30. 6. 2010 do 7. 7. 2010 tako, da v tem času lahko koristi letni dopust, ne more pa koristiti rednega letnega dopusta v času 12. 7. 2010 do 18. 7. 2010 zaradi tega, ker je veliko drugih zaposlenih na dopustu in ni nikogar, ki bi lahko prevzel delovne obveznosti v ambulanti.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnika, v zvezi z njegovim predlogom, da v času od 26. 5. 2010 do 28. 5. 2010 koristi dopust, pisno opozorila dne 15. 2. 2010, da zaradi zagotovitve nemotenega procesa dela na Kliničnem centru ne more koristiti dopusta v tem času zaradi predavanja v tujini, ker le-to ni v interesu klinike. Prav tako je tožnik brez odobritve predstojnika izostal z dela 1. 6. 2010 in 2. 6. 2010 zaradi koriščenja letnega dopusta zaradi predavanja v tujini, kar prav tako ni bilo v interesu klinike. Tožnik je s tem kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih vsebujejo določbe 31., 33. in 35. člena ZDR (31. člen ZDR zavezuje delavca k vestnemu opravljanju dela na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, da upošteva organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu, prav tako pa je dolžan, skladno z 32. členom ZDR, upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih delovnih obveznosti iz delovnega razmerja). Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je tožnik s svojim ravnanjem kršil pogodbene obveznosti, zato je tožena stranka utemeljeno tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Koriščenje letnega dopusta je pravica delavca, vendar pa delavec te svoje pravice ne more izrabiti enostransko, neodvisno od volje in potreb delodajalca. Tožena stranka tožniku ni odobrila koriščenje letnega dopusta v obdobju od 26. 5. 2010 do 28. 5. 2010, 1. 6. 2010 in 2. 6. 2010 ter 3. 6. 2010, ker delovni proces tega ni omogočal. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da v spornem primeru tudi ne gre za šikanozno ravnanje tožene stranke do tožnika. Šikana je izvrševanje pravice v nasprotju z njenim namenom. Izvrševanje pravice je nedopustno, če ima namen, da drugemu povzroči škodo. Šikana je zloraba pravice na škodo drugega, kar pa v danem primeru ni podano in je zato ugovor o šikani neutemeljen.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev tožnika, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožena stranka tožniku ni omogočila zagovor pred redno odpovedjo iz krivdnih razlogov. Tožena stranka je tožniku dne 9. 7. 2010 vročila vabilo na zagovor za dne 15. 7. 2010. Tožnik je še istega dne, ko je prejel vabilo, naslovil na toženo stranko prošnjo za preložitev datuma zagovora in navedel, da se zagovora dne 15. 7. 2010 ne more udeležiti, ker je v času od 12. 7. 2010 do 16. 7. 2010 odsoten, s čimer je tožena stranka seznanjena. Tožnik se neutemeljeno sklicuje, da je imel v času od 12. 7. 2010 do 16. 7. 2010 odobreno koriščenje letnega dopusta, saj je glede na dopis tožene stranke, ki je bil poslan tožniku dne 18. 6. 2010 povsem jasno, da tožena stranka tožniku rednega letnega dopusta, v času 12. 7. 2010 do 18. 7. 2010, ni odobrila zaradi tega, ker je veliko drugih na dopustu in ni nikogar, ki bi lahko prevzel delovne obveznosti v ambulanti. Glede na to, da tožniku ni bilo odobren dopust v tem terminu, je tožnik dopust tudi samovoljno koristil, zato tožena stranka glede na navedeno ni bila dolžna slediti prošnji tožnika in zagovor predviden za dne 15. 7. 2010, preložiti.

Pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni (2. odstavek 83. člena ZDR). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožnika vabila na zagovor z vabilom dne 9. 7. 2011, zagovor pa bi naj potekal dne 15. 7. 2010, kar pomeni, da je upoštevalo zakonski rok. Delodajalec je svoje obveznosti prost, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu zagovor omogoči oziroma, če delavec to izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove vabilu na zagovor.

Pravica delavca, da se zagovarja o razlogih za odpoved pogodbe o zaposlitvi je gotovo pomembna, pa ni absolutna. To velja tudi v primeru, če delodajalec sicer poskuša delavcu zagovor omogočiti in mu to ne uspe iz razlogov, ki so na strani delavca, delodajalcu ni mogoče očitati, da delavcu zagovora ni omogočil (sodba Vrhovnega sodišča Republike VIII Ips 68/2006 z dne 23. 5. 2006).

Tožena stranka je storila vse, kar je potrebno, da bi tožniku zagovor omogočila in je s tem izpolnila tudi svojo obveznost iz 2. odstavka 83. člena ZDR. Tožnik v času, ko je predlagal preložitev zagovora z dne 15. 7. 2009 zaradi udeležbe na kongresu, ni imel odobren letni dopust. Sicer pa bi lahko tožnik podal tudi pisni zagovor.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev tožnika, da v opozorilu tožene stranke z dne 1. 4. 2010 in z dne 2. 4. 2010 ni bil opozorjen na kršitev (predčasno zapuščanje delovnega mesta, torej na kršitev, ki jo je tožena stranka navajala v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec mora v skladu s 1. odstavkom 83. člena ZDR-A pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, najkasneje v 60-ih dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve, pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Opozorilo pomeni, da delodajalec delavca preventivno opozori, da mora pogodbene obveznosti izpolnjevati, sicer bo sledila odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je na podlagi vpogleda opozorila z dne 1. 4. 2010 ter z dne 2. 4. 2010 ugotovilo, da je tožena stranka opozorila tožnika na kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, v zvezi z neopravičenimi izostanki z dela (od 1. 3. 2010 do 8. 3. 2010 ter od 19. 3. 2010 do 26. 3. 2010) ter neevidentiranja prisotnosti in odsotnosti na delovnem mestu ter ga pozvala, da vestno in skladno s pogodbo o zaposlitvi izpolnjuje svoje pogodbe in druge obveznosti iz delovnega razmerja in se zadrži nadaljnjim kršitvam teh obveznosti. Predčasna zapustitev delovnega mesta, brez odobritve nadrejenega delavca, ki je sicer trajala le del delovnega dneva, pa prav tako predstavlja neupravičeno odsotnost z delovnega mesta in kršitev pogodbe in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Po 1. odstavku 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe prisoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija in tudi ne tistih, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP sam krije stroške pritožbe.