Jedro

V situaciji, ko sta bila videti oba potencialna dediča enakovredna tudi po kriteriju iz 2. alinee drugega odstavka 7. člena ZDKG (usposobljenost za poklic kmeta), določiti pa je mogoče le enega prevzemnika zaščitene kmetije, je bilo treba poiskati pomožna merila. Le v tej funkciji je razumeti omenjanje kriterijev iz 2. alinee prvega odstavka 7. člena ZDKG v prvostopenjskem sklepu. Pri tem je prvostopenjsko sodišče pravilno opozorilo na temeljna izhodišča zakona, med katerimi je tudi sposobnost oziroma možnost za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitenih kmetij oziroma glede na konkreten primer tudi konkretne zaščitene kmetije. Sposobnost zapustnikovega brata za opravljanje kmetijske dejavnosti na konkretni zaščiteni kmetiji pa je glede na njegov prispevek k ohranitvi kmetije z več desetletji trajajočo pomočjo še za časa zapustnikovega življenja večja od sestrine sposobnosti, ki je pričela na to kmetijo pogosteje zahajati in pomagati šele v letu 2002.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku s sklepom o dedovanju odločilo, da v zapuščino po pokojnem I. Š. spadajo njegove nepremičnine v vl. št. 3 k.o. P. (izrek pod točko 1a), dve hranilni knjigi (izrek pod točkama 1b in 1c) ter subvencije iz kmetijstva (izrek pod točko 1d). Ker gre za zaščiteno kmetijo, je glede zapuščine pod 1a in 1d odločilo, da jo deduje le zapustnikov brat A. Š., glede zapuščine pod 1b in 1c pa, da jo dedujejo zakoniti dediči (brat, sestra in štiri nečakinje) po ustreznih dednih deležih (izrek pod točko 2). Po pravnomočnosti sklepa o dedovanju je odredilo pri zapustnikovih nepremičninah, vpisanih v vl. št. 3 k.o. ..., vknjižbo lastninske pravice v korist in na ime prevzemnika A. Š. in naročilo določenima bankama izplačilo denarnih sredstev na obeh hranilnih knjižicah zakonitim dedičem (izrek pod točko 3).

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo zapustnikove sestre in dedinje N. H. in v izpodbijanem delu v izreku pod točko 2 glede določitve dediča premoženja pod 1a in 1d ter v 1. alinei 3. točke izreka glede odrejene vknjižbe potrdilo sklep prvostopenjskega sodišča. Obe sodišči sta pri konkurenci dedičev za prevzemnika zaščitene kmetije na podlagi kriterijev iz 7. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Ur. l. RS, št. 70/95 in nadaljnji; ZDKG) dali prednost zapustnikovemu bratu A. Š. pred zapustnikovo sestro N. H..

Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije v pravočasni (prvi) zahtevi za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju zahteva) izpodbija sklep sodišča druge stopnje v celoti, sklep sodišča prve stopnje pa v obsegu pritožbenega izpodbijanja dedinje N. H.. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker sta obe sodišči nepravilno uporabili določbi 3. alinee prvega odstavka in 2. alinee drugega odstavka 7. člena ZDKG, sodišča prve stopnje pa tudi določbo 2. alinee prvega odstavka 7. člena ZDKG. Podrejeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – UPB3), ker obstoji v pritožbeni sodbi (prav v sklepu) nasprotje med razlogi sodišča o obstoju statusa kmeta kot odločilnem dejstvu za določitev dediča zaščitene kmetije in listinami v spisu, zaradi česar sodbe (prav sklepa) pritožbenega sodišča ni mogoče preizkusiti. Zato predlaga tako spremembo odločitve pritožbenega sodišča, da se ugodi pritožbi dedinje N. H. in sodbo (prav sklep) sodišča prve stopnje spremeni tako, da bo kot dedinja zapustnikove zaščitene kmetije določena N. H., podrejeno pa razveljavitev sodbe (prav sklepa) pritožbenega sodišča, kateremu naj se zadeva vrne v novo odločanje.

Zahteva povzema ugotovitve, da je zapustnik umrl brez oporoke, da ni imel otrok, da ni bil poročen in da predstavlja pretežni del zapuščine zaščitena kmetija. Glede na 3. alineo prvega odstavka in 1. alineo drugega odstavka 7. člena ZDKG sta kot prevzemnika prišla v poštev le zapustnikov brat in zapustnikova sestra. Ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta oba enakovredno usposobljena za kmetijsko dejavnost, je na podlagi 2. alinee prvega odstavka 7. člena ZDKG ugotavljalo njun prispevek pri kmetovanju na zapustnikovi kmetiji za časa njegovega življenja in na tej podlagi dalo prednost zapustnikovemu bratu. Pritožbeno sodišče je s tem soglašalo, svojo odločitev pa je oprlo na 2. alineo drugega odstavka 7. člena ZDKG.

Zahteva graja materialnopravno stališče obeh sodišč, da sta oba potencialna dediča enakovredna glede izpolnjevanja pogojev iz 3. alinee prvega odstavka 7. člena ZDKG, povzema vsebino te zakonske določbe ter zatrjuje, da za tako stališče ni podlage v neizpodbitih trditvah dedinje N. H., da je brat delal kot rudar, ona pa ima status kmeta že od leta 1980, od leta 1977 pa samostojno gospodari na svoji kmetiji, ki ne izpolnjuje kriterijev za zaščiteno kmetijo. Zahteva nadaljuje, da so kriteriji 7. člena ZDKG oblikovani stopenjsko, da torej pride v poštev izbira dedičev po naslednjem merilu, če ni podlage za določitev dediča po merilu iz predhodne določbe. Ker je A. Š. od odselitve s kmetije leta 1955 ves čas delal kot rudar in se leta 1982 upokojil, bi moral biti po kriterijih iz navedene zakonske določbe izločen. Tudi določba 2. alinee prvega odstavka 7. člena ZDKG, na katero se je sklicevalo prvostopenjsko sodišče, mu takega položaja ne podeljuje, saj se prispevek dediča k ohranitvi oziroma razvoju zapustnikove kmetije upošteva le, če se za dedovanje potegujejo zapustnikov zakonec in zapustnikovi potomci. Ugotovljena dejstva bi omogočala uporabo 2. alinee drugega odstavka 7. člena ZDKG, na katero se sklicuje pritožbeno sodišče, le v primeru, če bi po izločanju po kriterijih iz prvega odstavka istega člena oba potencialna dediča izpolnjevala pogoje za dedovanje zaščitene kmetije.

Podrejeno uveljavljano procesno kršitev zahteva utemeljuje s trditvijo, da je pritožbeno sodišče pri presoji pravnega standarda usposobljenosti za kmetijsko dejavnost iz 2. alinee drugega odstavka 7. člena ZDKG kot eno od odločilnih okoliščin upoštevalo, da ima A. Š. status kmeta, kar naj bi izkazoval z listino, ki naj bi bila v spisu poleg potrdila o opravljenih izpitih, vendar listine, ki naj bi izkazovala status kmeta v smislu 4. alinee prvega odstavka 24. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (Ur. l. RS, št. 55/2003 – UPB; ZKZ) v spisu ni, iz dopisa Upravne enote Ravne na Koroškem z dne 10.9.2003 pa izhaja ravno nasprotno, da statusa kmeta nima.

Zahteva je bila vročena vsem dedičem, nanjo je odgovoril A. Š., ki je obrazloženo predlagal njeno zavrnitev.

Po zavrnitvi vpisa sklepa o dedovanju v zemljiški knjigi je sodišče prve stopnje 24.8.2005 izdalo dopolnilni sklep, s katerim je točko 3 izreka sklepa o dedovanju dopolnilo z navedbo vseh parcel, ki so vpisane pri vl. št. 3 k.o. P..

Tudi proti temu sklepu je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo pravočasno (drugo) zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja nepravilno uporabo materialnega prava iz 216. člena Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 in nadaljnji; ZD) v zvezi z določbami 2. in 3. alinee prvega odstavka 7. člena in 2. alinee drugega odstavka 7. člena ZDKG. Predlaga tako spremembo izpodbijanega sklepa, da se pri zapustniku lastnih parcelah, vpisanih v vl. št. 3 k.o. ..., odredi vknjižba lastninske pravice v korist in na ime N. H., podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Najprej opozarja, da ne gre za dopolnilni sklep, torej tak, ki bi posegel v odločitev sodišča o vpisu v zemljiško knjigo, temveč se z njim odpravlja pomanjkljivosti tehnične narave, saj se zemljiške parcele vpisujejo v zemljiško knjigo z njihovimi identifikacijskimi znaki (11. in 31. člen Zakona o zemljiški knjigi – Ur. l. RS, št. 58/2003; ZZK-1). Izpodbijani sklep ima naravo popravnega sklepa v smislu 328. člena ZPP. Odreditev vknjižbe je na podlagi 216. člena ZD zakonita le, če je zakonita tudi odločitev o določitvi A. Š. za edinega dediča zaščitene kmetije. Zato naj se obe zahtevi obravnavata skupaj. V nadaljevanju druga zahteva povzema vse razloge prve zahteve, razen razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki je v prvi zahtevi očitana pritožbenemu sodišču. Tudi ta zahteva je bila vročena vsem dedičem, ki nanjo niso odgovorili.

Zahtevi nista utemeljeni.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zmotno stališče zahteve, da bi morali sodišči zapustnikovega brata izločiti kot dediča zapustnikove kmetije že po kriterijih iz 3. alinee prvega odstavka 7. člena ZDKG. Ker se dediči niso sporazumeli o prevzemniku zaščitene kmetije (1. alinea prvega odstavka navedenega člena) in ker (vsaj neposredna) uporaba 2. alinee prvega odstavka navedenega člena tudi ni prišla v poštev, sta se obe sodišči ukvarjali s kriterijem iz 3. alinee istega odstavka, ki sta ga tudi pravilno obravnavali. Navedeni kriterij je izločevalne narave, saj se po njem izločijo tisti sodediči, ki so se usposobili za poklice izven kmetijske ali gozdarske dejavnosti ali so se v času zapustnikove smrti za takšen poklic usposabljali najmanj že dve leti ali pa so preskrbljeni na kakšen drug način, če so v istem dednem redu sodediči, ki so se ali se usposabljajo za kmetijsko ali gozdarsko dejavnost ali pa niso kako drugače preskrbljeni. Presoja obeh sodišč, da sta po tem kriteriju oba potencialna dediča enakovredna, je materialnopravno pravilna in se z njo strinja tudi Vrhovno sodišče. Temelji namreč na presoji več dejanskih okoliščin, kot jih na strani obeh potencialnih dedičev omenja zahteva. Res se je zapustnikov brat odselil z doma leta 1955, delal kot rudar in se v letu 1982 upokojil ter prejema pokojnino, vendar se je tudi zapustnikova sestra istega leta odselila od doma, gospodinjila na novem domu vse do smrti svojega moža, leta 1977 (zahteva) oziroma 1980 (sodišče druge stopnje) po moževi smrti pa prevzela tudi gospodarjenje na drugi (manjši) kmetiji, po možu pa prejema družinsko pokojnino. Oba sta torej preskrbljena, zapustnikov brat z lastno pokojnino, zapustnikova sestra pa z dohodki od svoje kmetije in z družinsko pokojnino. Glede usposobljenosti obeh za kmetijsko dejavnost sta sodišči pravilno presodili, da je enaka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima zapustnikova sestra status kmeta od leta 1980 in da gospodari na svoji kmetiji. Na zapustnikovo kmetijo je le občasno hodila na obiske, njena prisotnost po letu 2002 pa je bila pogostejša in je zapustniku nudila pomoč predvsem v gospodinjstvu (njen sin pa na sami kmetiji). Zapustnikov brat pa je še v času zaposlitve hodil na domačo kmetijo pomagat, po upokojitvi v letu 1982 pa je na kmetiji stalno pomagal, od pomladi do pozne jeseni je opravljal kmečka opravila in na kmetiji čez teden tudi prespal. Nehal je šele, ko sta sestra in njen sin pričela hoditi na kmetijo in je prišlo do spora. Opravil je vse potrebne izpite za pridobitev statusa kmeta. Vse te dejanske ugotovitve so bile podlaga za pravilno presojo obeh sodišč o enaki usposobljenosti obeh potencialnih dedičev za kmetijsko dejavnost. Zato je zmotno stališče zahteve, da bi moral biti zapustnikov brat izločen po 3. alinei prvega odstavka 7. člena ZDKG.

Ker v obravnavani zadevi ni šlo za nobeno od situacij iz nadaljnjih alinei prvega odstavka 7. člena ZDKG, sta se sodišči ukvarjali s kriteriji iz drugega odstavka istega člena. V poštev je prišla uporaba 2. alinee drugega odstavka istega člena, po kateri ima med sorodniki iz istega kolena prednost tisti, ki je najbolje usposobljen za opravljanje poklica kmeta, ali kaže, da se bo za to najbolje usposobil. Vendar je bilo že omenjeno, da sta sodišči pravilno presodili, da je sposobnost obeh potencialnih dedičev enaka. Na to presojo ne vpliva okoliščina, da je zapustnikova sestra že v letu 1980 pridobila status kmeta. Pomembna je dejanska in ne formalna usposobljenost, saj zakon ne zahteva, da ima potencialni dedič status kmeta, temveč zadostuje usposobljenost ali celo šele pridobivanje usposobljenosti za opravljanje poklica kmeta. To je tudi razumljivo, saj med dediči za prevzem zaščitene kmetije velikokrat konkurirajo tudi taki, ki nimajo kmetijskega zemljišča v svoji lasti ali zakupu (kar je eden od pogojev za pridobitev statusa kmeta po 24. členu ZKZ).

V situaciji, ko sta bila videti oba potencialna dediča enakovredna tudi po kriteriju iz 2. alinee drugega odstavka 7. člena ZDKG (usposobljenost za poklic kmeta), določiti pa je mogoče le enega prevzemnika zaščitene kmetije, je bilo treba poiskati pomožna merila. Le v tej funkciji je razumeti omenjanje kriterijev iz 2. alinee prvega odstavka 7. člena ZDKG v prvostopenjskem sklepu. Pri tem je prvostopenjsko sodišče pravilno opozorilo na temeljna izhodišča ZDKG (10. in 11. stran sklepa), med katerimi je tudi sposobnost oziroma možnost za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitenih kmetij (1. člen ZDKG) oziroma glede na konkreten primer tudi konkretne zaščitene kmetije. Sposobnost zapustnikovega brata za opravljanje kmetijske dejavnosti (ali poklica kmeta) na konkretni zaščiteni kmetiji pa je glede na njegov prispevek k ohranitvi kmetije z več desetletji trajajočo pomočjo še za časa zapustnikovega življenja večja od sestrine sposobnosti, ki je pričela na to kmetijo pogosteje zahajati in pomagati šele v letu 2002. Zato je materialnopravno pravilna opredelitev pritožbenega sodišča, da je po kriterijih iz 2. alinee drugega odstavka 7. člena ZDKG za opravljanje poklica kmeta bolj usposobljen zapustnikov brat A. Š..

Zahteva pravilno zatrjuje, da v nasprotju z razlogi drugostopenjskega sklepa v spisu ni listine o tem, da ima A. Š. status kmeta in da iz dopisa upravne enote izhaja ravno nasprotno. Nenazadnje to izhaja tudi iz odgovora na zahtevo, kateremu je A. Š. priložil upravno odločbo o pridobitvi statusa kmeta, ki jo je pridobil naknadno, ko se je na podlagi sklepa o dedovanju uspel vknjižiti v zemljiški knjigi in s tem izpolnil že omenjene dodatne pogoje iz ZKZ. Vendar pa je Vrhovno sodišče že pojasnilo, da okoliščina o pridobitvi statusa kmeta ni odločilna okoliščina in zakaj to ni. To pa pomeni tudi, da ne gre za nasprotje v razlogih odločbe o vsebini listine in same listine o določenem odločilnem dejstvu v pomenu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Prav ima tudi druga zahteva glede dejanske vsebine takoimenovanega dopolnilnega sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje odpravilo pomanjkljivosti, ko zaradi njegove pomote sklep o dedovanju ni bil izveden v zemljiški knjigi. Podedovano nepremičnino je pravilno označilo s parcelnimi številkami in ne samo z vložno številko. V zvezi s tem zahteva ne uveljavlja nobene kršitve ZPP. Zatrjuje le zmotno uporabo 216. člena ZD, ki jo povezuje z zatrjevano nepravilno odločitvijo o prevzemniku zaščitene kmetije in pri tem ponavlja razloge iz prve zahteve. Da je odločitev o prevzemniku zaščitene kmetije pravilna, je Vrhovno sodišče že pojasnilo. Zato v povezavi z njo ni mogoče utemeljiti nepravilne uporabe materialnega prava iz 216. člena ZD.

Vrhovno sodišče je na podlagi 378. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP, 163. členom ZD in 6. členom ZDKG zavrnilo obe neutemeljeni zahtevi.