Jedro

Gibanje udeleženca v prometu po nasprotni strani od tiste, ki je predpisana, ne povzroči samo po sebi tudi njegove soodgovornosti, če ni v vzročni zvezi z nastankom škodnega dogodka.

Izrek

Pritožbama se d e l n o u g o d i tako, da: ? se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i v odločitvi glede odškodnine za gmotno škodo (za 60.000,00 SIT z obrestmi v prisodilnem delu in za 240.000,00 SIT z obrestmi v zavrnilnem delu) in v odločitvi o pravdnih stroških v celoti, in se v tem obsegu v r n e zadeva v ponovno odločanje; ? se izpodbijana sodba s p r e m e n i v odločitvi glede odškodnine za negmotno škodo tako, da je poslej tožena stranka dolžna plačati tožniku 1.680.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.9.2000 dalje do plačila, v presežku za še 7.320.000,00 SIT z obrestmi pa se tožbeni zahtevek zavrne. Glede preostalega izpodbijanega, a nespremenjenega in nerazveljavljenega dela, se pritožbi z a v r n e t a kot neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje v tem obsegu potrdi . Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku znesek 960.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje, in znesek 60.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.8.1992 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek za 8.280.000,00 SIT z obrestmi pa je zavrnilo kot neutemeljenega. Odločilo je, da mora tožena stranka povrniti tožniku 306.241,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.9.2000 dalje do plačila; ter da mora tožeča stranka povrniti stranskemu intervenientu 403.070,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.9.2000 dalje do plačila, toženi stranki pa plačati 32.550,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.9.2000 dalje do plačila. Prisojeni znesek predstavlja denarno odškodnino za gmotno in negmotno škodo, ki jo je tožnik utrpel v prometni nezgodi kot motorist ob padcu na cestišču, posutem s slivami. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je zavarovanec tožene stranke odgovoren tožniku za nastalo škodo v obsegu 30 %, ker cestišča ni očistil, in je temu deležu ustrezno tožnikovemu zahtevku ugodilo, za preostali del škode pa je tožnik odgovoren sam. Zoper zavrnilni del sodbe se je pritožil tožnik, uveljavljal vse pritožbene razloge po določbi 1.odstavka 338.člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, in predlagal ustrezno spremembo sodbe, podredno pa njeno razveljavitev. Navajal je, da so zaključki sodišča zmotni, ker namreč očitane kršitve določil 41., 45., 46. in 161. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, ZTVCP, niso v nikakršni zvezi z nastalo nesrečo. Vožnja blizu levega roba cestišča ni bila razlog za nastalo nesrečo. Tako bi bilo le, če bi tožnik vedel, da na levi strani cestišča ležijo slive, tega pa ni vedel. Po teoriji ratio legis ni vzročne zveze, ker namen pravila 41.člena ZTVCP ni v izogibanju slivam, temveč v preprečevanju trčenj z vozili, ki vozijo iz nasprotne smeri. Ugotovitev sodišča, da tožnik ni prilagodil hitrosti vožnje razmeram na cesti, pa je v nasprotju z mnenjem izvedenca, ki je ugotovil, da je tožnik ob zaviranju prekoračil dovoljeno hitrost le za 2,5 km/h. Tudi ta kršitev ni bila v vzročni zvezi z nesrečo, ker bi tožnik padel tudi ob dovoljeni hitrosti, glede na ugotovitev izvedenca, da bi se tožnik izognil padcu le ob hitrosti 55 km/h. Izključni vzrok za padec so bile na tleh ležeče slive, ki jih zavarovanec tožene stranke ni počistil. Sodba ne deluje pozitivno na zavest o tem, kako vestno je treba opravljati javne službe zaradi skrbi za varnost, ter ne ščiti oškodovanca temveč upravljalca. Sodišče ni zavzelo dokončnega stališča o vprašanju, ali je vožnja brez ustreznega vozniškega dovoljenja v vzročni zvezi z nastalo nesrečo, zato se sodba ne da preizkusiti. Nepravilna je tudi odločitev o višini odškodnine za negmotno škodo, ker je prisojena prenizko. Tožnik je trpel fizične bolečine preko 100 dni, še vedno ima bolečine, sodišče pa ni upoštevalo vseh neugodnosti tekom zdravljenja, to je hospitalizacije v trajanju 20 dni, številnih pregledov, infuzijske terapije in jemanja zdravil. Tožnik je utrpel same hude poškodbe in ima še po šestih letih glavobole, slabšo koncentracijo in slabši spomin, ter bolečine v desni rami. Glede na ugotovitve sodišče, za kakšne aktivnosti je tožnik manj sposoben, težo posledic poškodbe, ter mladost tožnika, je prisojena odškodnina prenizka. Tožnik je za športne aktivnosti prikrajšan, srednješolsko šolanje pa je moral celo opustiti. Nepravilna je tudi odločitev, da mora tožnik povrniti pravdne stroške stranskemu intervenientu, saj mu sodišče sploh ne bi smelo dovoliti sodelovanja v postopku zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Če bi vtoževani znesku presegal zavarovalno vsoto, bi sodišče tožbeni zahtevek v presežku pač zavrnilo, sodba pa ne bi vplivala na zavarovanca tožene stranke. Poleg tega je do pravde prišlo po krivdi toženke, ter tožnik zdaj ne more biti kaznovan tako, da bo plačal zavarovancu toženke še stroške. Tožniku kljub uspehu v pravdi v tem delu ni bil priznan niti del stroškov. Tožena stranka je izpodbijala prisodilni del sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, ter predlagala ustrezno spremembo sodbe, podredno pa njeno razveljavitev. Navajala je, da se ne protivi ugotovitvi sodišča, da je bil njen zavarovanec v času škodnega dogodka pristojen za vzdrževanje in čiščenje občinskih cest. Pregledniška služba je delovala med 7. in 15. uro. V preostalem času pa je ta služba delovala v stalni pripravljenosti na domu, obvestila o dogodkih in poškodbah na cesti pa so se zbirala pri vratarju, ki je nato obvestil vzdrževalno službo in preglednika zaradi sanacije. Padajoče slive na cesti predstavljajo nenadno oviro, ki jo lahko vzdrževalec odpravi le, če je o njej obveščen. Pravilnik o pregledništvu cest določa, da so pregledi redni, občasni in izredni. Padajoče slive sodijo v okvir izrednega pregleda. O njih zavarovanec tožene stranke ni bil obveščen. Po Pravilniku o obnavljanju, rednem vzdrževanju in varstvu cest je bilo v času škodnega dogodka določeno, da je prepovedano puščati na cesti različen material ali predmete, če se s tem poslabša ali onemogoča preglednost ceste ali drugače ovira ali ogroža promet. Zato je za na tleh ležeče slive odgovoren izključno lastnik spornega drevesa. Nevzdržno je stališče, da primarni lastnik ne odgovarja zato, ker ne živi več na naslovu, kjer raste drevo. Sodišče je preuranjeno zaključilo, da je do padca tožnika prišlo zato, ker je motorno kolo v času blokiranega zaviranja prevozilo na cesti ležeče slive in zaradi tega zdrselo po cestišču. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnik pričel 32 m pred padcem blokirano zavirati in je blokirano zaviral 7 m, nakar je motorno kolo drselo še 4 m in nato padlo na desni bok. Torej je bilo kolo neobvladljivo že v času blokiranega zaviranja in ne šele na slivah. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da so se slive nahajale šele neposredno pred vhodom v križišče. torej je tožnik padel že prej. Še vedno pa je sporno, ali so na cesti v času škodnega dogodka sploh bile slive, ker policisti tega niso potrdili, ostale priče pa so neverodostojne. Fotografije, ki jih je predložil tožnik, so lahko bile posnete v kakšnem drugem času, ali pa so slive lahko padle na tla po škodnem dogodku. Do nezgode ne bi prišlo, če bi tožnik upošteval cestnoprometne predpise in vozil po ozki mestni lici s primerno hitrostjo ob desni strani vozišča. Gotovo je soprispevalo k nezgodi, da je vozil brez vozniškega dovoljenja. Višina prisojene odškodnine ni primerna pretrpljeni škodi tožnika in ni v skladu s sodno prakso, ter meri na kompenziranje tožnikove sokrivde. Odškodnina iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti je previsoka, ker je tožnik v skupnem obdobju 3 mesecev 2 meseca trpel lahke telesne bolečine, zdravljenje v bolnišnici pa je bilo konzervativno. Primerna odškodnina bi bila v višini 800.000,00 SIT. Previsoka je tudi odškodnina iz naslova strahu, primerna pa bi bila v višini 200.000,00 SIT. Glede na ugotovljen obseg škode je previsoka tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, primerna pa bi bila v višini 800.000,00 SIT. Tožnik pa ni predložil nobenega dokaza o obstoju in višini premoženjske škode, zato bi moralo sodišče njegov zahtevek zavrniti. Policijski zapisnik, na katerega se je oprlo sodišče, ne more biti dokaz, ker iz njega ni razvidno, kdo je bil lastnik motorja, starost motorja, vrednost motorja in obseg poškodb. Pritožbi sta delno utemeljeni. Tožena stranka neutemeljeno izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o poteku in vzrokih obravnavane prometne nezgode. Da so bile na cestišču v času tožnikovega padca slive, je dokazano tudi po oceni sodišča druge stopnje. Tega dejstva zaslišana policista res nista potrdila, vendar njuni izpovedbi ne moreta biti odločilni, ker je eden od njiju dopuščal tudi obstoj sliv, drugi pa je prav tako izpovedal, da se ne spominja, če so bile na cesti slive. Izpovedi tožnikovega očeta in prič M., Z. in Š. so kljub njihovim osebnim vezem s tožnikom prepričljive zaradi fotografij sliv na cesti, ki jih je po nezgodi posnel tožnikov oče, kar izhaja iz tega, da so na fotografijah vidne tudi sledi policijskih risb na cestišču. Vse to je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo, nenazadnje pa to oceno potrjuje nesporno dejstvo, da so bila ob kraju tožnikovega padca posajena slivova drevesa, katerih veje so segala nad cestišče, do padca pa je prišlo v letnem času, ko je padanje sliv z drevesa običajno. Tožena stranka v pritožbi tolmači podatke, ki jih je podal izvedenec cestnoprometne stroke, v nasprotju z izvedenčevo razlago teh podatkov in njegovim jasnim zaključkom, da sta bila vzroka za prometno nezgodo in padec dva, in sicer blokirano zaviranje sprednjega kolesa motorja in sočasna zaporedna povozitev nekaj sliv z istim kolesom. Če bi tožena stranka menila, da je tak zaključek izvedenca nepravilen, bi morala zahtevati ustrezno dopolnitev njegovega mnenja tako, da bi mu v pritožbi predstavljene dvome postavila kot vprašanja na naroku dne 30.3.1999, ko je bil izvedenec potem, ko je podal pisno mnenje, še ustno zaslišan. Ker tega ni storila, je sodišče prve stopnje utemeljeno in brez dvoma ugotavljalo dejansko stanje na podlagi dejstev, kot jih je izvedenec sicer predstavil. Po določbi 1.odstavka 8.člena ZTVCP, veljavni v času škodnega dogodka, je morala organizacija, ki je skrbela za javne ceste in jih vzdrževala, organizirati in stalno opravljati nadzorstvo nad stanjem in vzdrževanjem javnih cest. Redno vzdrževanje je po določbi 82.člena Zakona o cestah, ZCes, zajemalo tudi nadzor nad prevoznostjo in uporabnostjo ceste z rednimi, občasnimi in izrednimi pregledi. Izredni pregledi se opravijo ob izrednih dogodkih, ki jih Pravilnik o obnavljanju, rednem vzdrževanju in varstvu cest določa primeroma (poplave, potresi, plazovi...). Iz tega opisa je razvidno, da so mišljeni izredni elementarni pojavi, med katere pa tudi po oceni sodišča druge stopnje ne spada padanje sadja z dreves, ki je predvidljiv sezonski pojav. Zato bi moralo biti odkrito z rednimi pregledi, katerih namen je stalno zagotavljanje pogojev za varen promet na javnih cestah. Notranja organizacija dela oz. način doseganja tega cilja je stvar zavarovanca tožene stranke in za to zadevo ni pomemben, bistveno je le, ali je nadzor in vzdrževanje cest učinkovito. Res je 61.člen pravilnika določal, da je prepovedano na cesti puščati kakršnekoli predmete, ki bi ovirali ali ogrožali promet, vendar če je uporabnik ceste ali lastnik oz. upravljalec obcestnega zemljišča ali objekta ravnal v nasprotju z določbami 61.člena, je morala organizacija za redno vzdrževanje cest zagotoviti varstvo ceste na stroške uporabnika oz. lastnika (63.člen pravilnika). Zavarovanec tožene stranke je torej opustil dolžno ravnanje, zaradi česar tožniku odgovarja za nastalo škodo na podlagi določbe 1.odstavka 154.člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR. Glede na citirano določbo 63.člena pravilnika se tožena stranka odgovornosti ne more ekskulpirati niti z navajanjem, da je bil za slive na cesti in za nastalo škodo odgovoren lastnik drevesa. V takem primeru je odgovornost zavarovanca tožene stranke še vedno podana zaradi določbe 3.odstavka 206.člena ZOR, ki pravi, da solidarno odgovarjajo za povzročeno škodo tisti, ki so jo povzročili, delali pa neodvisno drug od drugega, če ni mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročeni škodi. Posamezni storilec se v takem primeru svoje odgovornosti lahko reši le, če dokaže, da ni vzročnosti med njegovim ravnanjem in nastalo škodo. To pa je toženi stranki uspelo le delno dokazati, v obsegu tožnikove sokrivde. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo ugotovitve izvedenca cestnoprometne stroke in zaključilo, da je do prometne nezgode prišlo tudi po krivdi tožnika zaradi njegove prehitre vožnje, zaradi česar je tožnik pred zavijanjem v levo, na glavno cesto, premočno zaviral. Zaradi zaviranja blokirano kolo se ob navozu na spolzke slive ni več oprijemalo vozišča, zaradi česar je tožnik izgubil ravnotežje in padel. Do takšnega zaviranja je torej prišlo zaradi prevelike hitrosti vožnje in ne zaradi neizkušenosti tožnika v prometu, zato je sodišče prve stopnje izrecno in pravilno obrazložilo, da vožnja brez vozniškega dovoljenja in s tem kršitev 161.člena ZTVCP ni v vzročni zvezi z nezgodo. Tožeča stranka pa v pritožbi neutemeljeno minimizira prehitro vožnjo z navedbo, da je le za 2,5 km/h prekoračil dovoljeno hitrost. Tožnik ni kršil le določbe 1.odstavka 46.člena ZTVCP, ker je v naselju prekoračil dovoljeno hitrost 60 km/h, temveč je kršil tudi določilo 1.odstavka 45.člena ZTVCP, ki od voznika zahteva vožnjo tudi pod sicer dovoljeno hitrostjo, če to zahtevajo razmere na cesti. Ta določba namreč pravi, da mora voznik hitrost vožnje prilagoditi lastnostim in stanju ceste, vidljivosti, preglednosti, vremenskim razmeram, stanju vozila in tovora, gostoti prometa in drugim prometnim razmeram, tako da se lahko vozilo pravočasno ustavi pred vsako oviro, ki jo je v danih razmerah mogoče pričakovati. Tožnik se je po stranski cesti bližal prometnemu znaku "Stop" pred križiščem s prednostno cesto. Da bi lahko varno ustavil, preden bi zapeljal v križišče in na glavno cesto, bi moral po mnenju izvedenca peljati s hitrostjo do 55 km/h, da ob enakem reagiranju ne bi padel. Tožnik hitrosti vožnje torej ni prilagodil danim razmeram, to je okoliščini, da se bliža križišču, pred katerim bi moral ustaviti, ob dejstvu, da je vožnja z motornim kolesom, ki ima le dve kolesi, manj stabilna, zaradi česar je potrebno pri vožnji tudi večja previdnost. Zaradi takšne prehitre vožnje je tožnik blokirano zaviral, to pa je ob navozu na slive povzročilo njegov padec. Tožnik je zato soodgovoren za nastanek prometne nezgode in škode na podlagi določbe 192.člena ZOR, delež njegove sokrivde pa po presoji sodišča druge stopnje znaša 40 % in ne 70 %. Sodišče prve stopnje je namreč nepravilno uporabilo določbo 192.člena ZOR, ker je štelo, da mora pri presoji obsega tožnikove sokrivde upoštevati tudi kršitev določb 1. in 2. odstavka 41.člena ZTVCP. Sodna praksa je že pred časom izrekla, da gibanje udeleženca v prometu po nasprotni strani od tiste, ki je predpisana, ne povzroči samo po sebi tudi njegove soodgovornosti, če ni v vzročni zvezi z nastankom škodnega dogodka. Gotovo je podana naravna vzročnost med tožnikovo vožnjo po levi strani cestišča (kjer so bile na tleh slive) in njegovim padcem. Ni pa vsak naravni vzrok škodnega dogodka tudi pravno upošteven. Zato je sodna praksa pri iskanju pravno upoštevnih vzrokov opustila teorijo o naravni vzročnosti oz. sine qua non teorijo, ker je po tej teoriji kot relevanten upoštevan vsak naravni vzrok, to pa pripelje do nepravilnih in nepravičnih zaključkov, ker se ne ločuje med pomembnimi in nepomembnimi vzroki. Sodna praksa je razvila nove teorije o vzročni zvezi, ki iščejo le odločilne vzroke za nek škodni dogodek, npr. teorijo ratio legis, ki upošteva le tiste vzroke, ki obenem pomenijo kršitev pravne norme in jih pravna norma glede na svoj cilj šteje za vzroke, ali pa teorijo o adekvatni vzročnosti, katere uporaba v praksi prevladuje, in ki izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, kot pravno upošteven vzrok šteje le tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do obravnavane posledice. Kateri so naravni vzroki, je dejansko vprašanje, kateri od teh naravnih vzrokov pa so pravno upoštevni, pa je pravno vprašanje. Ker sodišče prve stopnje okoliščine, da je tožnik vozil po napačni strani cestišča, ni presojalo z vidika sedaj prevladujočih teorij o vzročni zvezi, pač pa le po teoriji o naravni vzročnosti, je nepravilno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka namreč utemeljeno ugovarja, da namen kršene norme ne meri na preprečevanje padcev udeležencev v prometu, temveč meri na preprečevanje medsebojnih trčenj udeležencev. Padec prav tako ni adekvatna posledica vožnje po nasprotni strani cestišča od predpisane. Je pa adekvatna posledica navoza z vozilom na spolzke slive ob preveliki hitrosti, ker oba dejavnika po rednem teku stvari povzročata nestabilnost motornega kolesa in zato padce. Zaradi prehitre vožnje pa je tožnik k škodnemu dogodku in nastanku škode prispeval v deležu 40 %. Tožnik je ob škodnem dogodku v starosti 17 let utrpel pretres možganov, zlom senčne kosti, izliv krvi v desno srednje uho, ter udarnine desnega ramena, desne roke in trebuha. S tožbo je vtoževal plačilo denarne odškodnine za prestano negmotno škodo v obliki telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ter za gmotno škodo zaradi poškodovanega motornega kolesa. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova telesnih bolečin in prestanih neugodnosti tekom zdravljenja prisodilo 1.300.000,00 SIT. Ugotovilo je, da je tožnik prenašal telesne bolečine v strnjenem obdobju treh mesecev, od teh 2 dni hude bolečine, tri tedne srednje, preostalo obdobje pa lažje bolečine. Izvedenec je potrdil tožnikov trditve, da še sedaj prenaša občasne glavobole, ter ob večjih fizičnih obremenitvah bolečine v desni rami, torej so občasne lažje bolečine ostale trajno. Tožnik je bil 21 dni hospitaliziran, prestal je več medicinskih preiskav (RTG, EEG, CT...). V okviru zdravljanja prestano infuzijsko terapijo in jemanje zdravil je sodišče prve stopnje prav tako upoštevalo pri razsoji, ker je upoštevalo obseg neugodnosti, kot je opisan v izvedenskem mnenju, ki ga je tudi v tem delu sprejelo. Po odpustu iz bolnice pa je moral še 10 dni strogo mirovati. Po presoji sodišča druge stopnje pritožbi pravdnih strank nista utemeljeni, ker je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tako ugotovljen obseg škode kot okvir odškodnin, kot ga je izoblikovala sodna praksa v primerljivih zadevah. Enako velja tudi za prisojeno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče je tožniku iz tega naslova prisodilo 1.200.000,00 SIT odškodnine. Tožnik je zelo mlad utrpel poškodbo, katere posledice se kažejo v tem, da bo vse življenje manj sposoben za mentalne aktivnosti, zaradi česar je izpustil eno šolsko leto, ter za fizične aktivnosti v okolju, kjer je hrup, vročina, svetlobne obremenitve oz. za težje fizične obremenitve, in manj sposoben za športne aktivnosti, pri čemer je moral vaterpolo opustiti. Splošno zmanjšanje aktivnosti je izvedenec označil z okvirno oceno v obsegu 5 %. Po presoji sodišča druge stopnje pritožbi neutemeljeno zahtevata spremembo sodbe v tem delu. Glede na drugačno določitev obsega tožnikove sokrivde mu je tožena stranka dolžna plačati 60 % pravične odškodnine, in sicer iz naslova telesnih bolečin 780.000,00 SIT in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 720.000,00 SIT. Tožena stranka pa utemeljeno zahteva znižanje odškodnine iz naslova prestanega strahu. Glede na to, da tožnik primarnega strahu zaradi nezavesti ni trpel, trpel pa je strah za izid zdravljenja, ki je bil 3 tedne intenziven in 1 mesec zmeren, prisojena odškodnina v višini 700.000,00 SIT močno presega odškodnine, kot jih sodišče prisoja v drugih primerljivih zadevah. Zato je sodišče druge stopnje odškodnino iz tega naslova znižalo na 300.000,00 SIT, kar predstavlja pravično višino, ki ustreza tudi sodni praksi. Od tega zneska je tožnik zaradi sokrivde upravičen do plačila 60 %, kar znaša 180.000,00 SIT. Skupno je sedaj tožena stranka dolžna plačati 1.680.000,00 SIT, v preostalem za 7.320.000,00 SIT pa tožnikov zahtevek ni utemeljen. Pritožba tožene stranke je utemeljena tudi v delu, kjer je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino za gmotno škodo. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je verjelo tožniku, da je utrpel gmotno škodo zaradi poškodbe motornega kolesa, ko pa je v zapisniku, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje, kot lastnik motornega vozila navedena tretja oseba in ne tožnik, kar kaže na to, da škoda ni nastala na tožnikovemu premoženju. Zato je obrazložitev in odločitev v tem delu sodbe v nasprotju z vsebino listine, na katero se sklicuje sodišče, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14.točki 339.člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP. Zato je sodišče druge stopnje sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obseg vrnilo v novo odločanje zaradi odprave navedene pomanjkljivosti. Zaradi narave kršitve je bilo potrebno razveljaviti odločitev o tem zahtevku v celoti, tako v prisodilnem kot v zavrnilnem delu, saj sta stranki izpodbijali oba dela. Pritožba tožeče stranke pa utemeljeno izpodbija odločitev o tem, da je tožeča stranka dolžna povrniti pravdne stroške stranskemu intervenientu. Sklep o stroških najprej nima razlogov o tem, zakaj je sodišče stroške prisodilo K. C. p.o., čeprav je bilo z vlogo z dne 3.3.1999 obveščeno, da kot samostojna pravna oseba in kot intervenient nastopa v postopku C. K. d.d., ki je drug pravni subjekt zaradi osamosvojitve obrata v sklopu K. C., v času izdaje odločbe pa sta obstajala oba gospodarska subjekta, kar je razvidno iz sodnega registra. Zato sodišče pravdnih stroškov ni prisodilo aktivno legitimiranemu subjektu. Sklep o stroških tudi nima razlogov o tem, zakaj je sodišče stranskemu intervenientu prisodilo stroške. Koliko je intervenient upravičen do povrnitve stroškov, se namreč presoja neodvisno od uspeha v pravdi glavne stranke. Stroški se mu priznajo glede na to, koliko je njegovo sodelovanje koristilo postopku in zbiranju procesnega gradiva (tako tudi Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ, str. 239). Zato je sodišče druge stopnje tožeči stranki tudi v tem delu ugodilo in sklep o stroških intervenienta razveljavilo, da bo o njih sodišče prve stopnje ponovno odločilo v skladu z navedenim. Tudi o ostalih pravdnih stroških postopka na prvi stopnji bo moralo sodišče prve stopnje odločati ponovno zaradi delne razveljavitve sodbe, ker je odločitev o pravdnih stroških odvisna od uspeha v pravdi v celoti. Sodišče druge stopnje je glede na obrazloženo delno ugodilo obema pravdnima strankama in izpodbijano odločbo delno razveljavilo (354.člen ZPP), delno spremenilo (4.točka 358.člena ZPP), v prostalem obsegu pa pritožbi zavrnilo in sodbo potrdilo (353.člen ZPP). O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo (3.odstavek 165.člena ZPP).