Jedro

Neposredna naravna vzroka škodnega dogodka sta dva: zaradi zaviranja blokirano prednje kolo motorja in spolzkost vozišča. Če bi tožnik vozil počasneje, do padca ne bi prišlo. Neskrbnosti vzdrževalca cest (ker ni očistil vozišča) konkurira tožnikova neskrbnost, ki jo predstavlja prehitra vožnja - deleža odgovornosti: vzdrževalec ceste 60 %, tožnik 40 %.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 960.000 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje, in znesek 60.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.8.1992 dalje, višji tožbeni zahtevek za 8.280.000,00 SIT pa je zavrnilo. Toženo stranko je tudi zavezalo, da mora tožniku povrniti 306.241 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.9.2000 dalje. Tožniku je naložilo, da mora stranskemu intervenientu povrniti 403.070 SIT stroškov postopka, toženi stranki pa 32.550 SIT stroškov postopka, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.9.2000 dalje. Dosojeni znesek predstavlja odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel v prometni nesreči, ko je kot motorist padel na cestišču, ki je bilo posuto s slivami. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka (pri kateri je imelo JP Komunala ..., p.o. - v nadaljevanju Komunala, zavarovano odškodninsko odgovornost) odgovarja za 30 % škode, ker cestišče ni bilo očiščeno.

Zoper to sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, pritožbeno sodišče pa je pritožbama delno ugodilo, tako da je sodbo razveljavilo v odločitvi glede odškodnine za gmotno škodo (glede 60.000 SIT z obrestmi v dajatvenem delu in glede 240.000 SIT z obrestmi v zavrnilnem delu) ter v odločbi o pravdnih stroških in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbijano sodbo pa je spremenilo v odločitvi glede odškodnine za negmotno škodo, tako da je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 1.680.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.9.2000 dalje, v presežku (za nadaljnjih 7.320.000 SIT) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. V preostalem delu je pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V razlogih je navedlo, da znaša tožnikov delež sokrivde 40 % in ne 70 %, ter da znaša pravična odškodnina za strah 300.000 SIT.

Zoper to sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava ter navajala, da so slive na cestišču spadale v okvir izrednega pregleda. Komunala bi jih lahko odstranila le, če bi bila o tem obveščena. Takega obvestila pa ni prejela. Po Pravilniku o obnavljanju, rednem vzdrževanju in varstvu cest (Uradni list SRS, št. 11/88 - v nadaljevanju Pravilnik) je prepovedano puščati na cesti različen material ali predmete, če se s tem poslabša ali onemogoča preglednost ceste ali drugače ovira ali ogroža promet. Prepovedano je tudi puščati ali metati na cesto kakršnekoli predmete, ali na drug način onesnaževati cesto. To pomeni, da je za slive na vozišču izključno odgovoren lastnik drevesa, s katerega so padale. Zato Komunala ni odškodninsko odgovorna.

Sicer pa je bilo ves čas sporno, ali so bile na vozišču slive. Iz policijskega zapisnika in iz izpovedbe obeh zaslišanih prič (policistov) to ne izhaja. Prav tako ni mogoče slediti verodostojnosti izpovedb prič, ki so se nahajale na kraju škodnega dogodka. Vprašljive so tudi fotografije, ki jih je predložil tožnik, saj iz njih ni razvidno, kdaj so bile posnete. Edini verodostojen dokaz je zato policijski zapisnik (kjer pa slive niso omenjene).

Za nesrečo je tako v celoti odgovoren tožnik sam. Do nje namreč ne bi prišlo, če bi upošteval prometne predpise in vozil s primerno hitrostjo po desni strani vozišča ter pravočasno ustavil pred križiščem. Zmotno je stališče sodišč druge in prve stopnje, da pomanjkanje vozniškega dovoljenja ni v vzročni zvezi s prometno nesrečo. Če bi imel namreč tožnik vozniški izpit, bi se zavedal nevarnosti vožnje s prekoračeno hitrostjo v nočnih razmerah. Tožnik tako ravno zaradi pomanjkanja znanja ni vozil s prilagojeno hitrostjo. Če bi imel ustrezno znanje, bi pri vožnji uporabljal varnostno čelado, kar bi vplivalo na obseg škode. Razen tega je vzrok škode tudi nepravilna stran vožnje (saj bi sicer tožnik ovinek speljal po zunanjem robu, kar je bistveno lažje). Pri odločanju o tožnikovem prispevku k prometni nesreči sodišče ni dovolj upoštevalo 8. člena Zakona o pravdnem postopku.

Previsoka je tudi odškodnina za nepremoženjsko škodo. Skupno obdobje telesnih bolečin je trajalo le dobre tri mesece, od česar je bilo več kot dva meseca lahkih telesnih bolečin. Zaradi poškodbe je bil tožnik hospitaliziran, vendar je bilo zdravljenje le konzervativno. Zato bi bila iz tega naslova primerna odškodnina 800.000 SIT. Previsoka je tudi odškodnina za strah, saj primarnega strahu tožnik ni trpel, sekundarni strah pa se je v nekoliko intenzivnejši obliki kazal le v prvih tednih zdravljenja, nato pa je prešel v skrb pred morebitnimi trajnimi posledicami in invalidnostjo. Tožnikove življenjske aktivnosti so zmanjšane za približno 5 %. Tožnik je manj sposoben za dolgotrajnejše duševne obremenitve, za dela, ki zahtevajo daljšo zbranost in kreativno mentalno delovanje ter za dela v neugodnih klimatskih pogojih in za večje fizične obremenitve. Za to obliko škode je upravičen do 800.000 SIT.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, stranskemu intervenientu in tožniku, ki nanjo niso odgovorili.

Revizija ni utemeljena.

I. O podlagi odškodninske obveznosti: Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - 58/2003), so brez pomena vse tiste revizijske navedbe, ki gredo v tej smeri. To velja zlasti za kritiko dokaznega zaključka, da so bile na cestišču slive, da je eden od (naravnih) vzrokov za tožnikov padec tudi "zaporedna povozitev nekaj sliv s (zaradi zaviranja blokiranim) prednjim kolesom" ter za (šele) v reviziji uveljavljano novoto, da tožnik ni imel čelade.

Revizijsko sodišče je tako vezano na dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Njegovi bistveni elementi so naslednji:

1. tožnik se je z motorjem pripeljal po mestni ulici s preveliko hitrostjo (brez vozniškega dovoljenja in po levi strani);

2. zaradi prevelike hitrostjo je pred križiščem s prednostno cesto močno zaviral;

3. ker so bile na vozišču slive (ki so zaradi svoje maščobne tvarine ustvarile drsno spolzkost med prednjo pnevmatiko in asfaltno prevleko), prednje kolo motorja (ki je bilo zaradi zaviranja blokirano) ni imelo več zadostnega tornega koeficienta in tožnik je zato (ob sočasnem delovanju dveh neposrednih naravnih vzrokov: blokiranega prednjega kolesa motorja in spolzkosti vozišča) padel ter pri tem utrpel (predvsem) nepremoženjsko škodo;

4. da bi varno ustavil, bi moral voziti največ s hitrostjo 55 km/h (vozil pa je s hitrostjo, ki je bila celo višja od še dovoljene hitrosti 60 km/h);

5. slive so bile na vozišču zato, ker so odpadale z vej, ki so segale nad cesto.

Škodni dogodek je torej posledica dveh protipravnih ravnanj: Komunala kot vzdrževalka cest ni poskrbela za redno vzdrževanje ceste (prim. drugo alinejo 82. člena Zakona o cestah - Uradni list SRS, št. 2/88) tako, kot je konkretizirano s pripadajočim izvršilnim aktom - Pravilnikom. Ta v 21. členu vzdrževalcu ceste nalaga čiščenje vozišča in odstranjevanje predmetov in snovi, ki ogrožajo ali ovirajo promet. Komunala bi torej morala (o)čistiti vozišče, ali pa preprečiti padanje sliv na vozišče (npr. z odstranitvijo vej, ki so segale nad cesto). Ta njena opustitev predstavlja kršitev stroge profesionalne skrbnosti vzdrževalca cest. Tožena stranka se tudi ne more sklicevati na to, da spadajo "padajoče slive ... v okvir izrednega pregleda in bi jih zavarovanec tožene stranke lahko odstranil le, če bi bil o tem obveščen". Padanje sliv z vej, ki segajo v zračni prostor ceste, ni izreden dogodek (kot npr. padec drevesa na cesto, razlitje olja, razsutje tovora ipd.), pač pa reden sezonski pojav, za katerega bi morala Komunala (ki jo zavezuje standard stroge profesionalne skrbnosti) vsekakor vedeti (kot mora npr. vedeti, da pozimi rado zmrzuje na določenih cestnih odsekih).

Prav tako je jalovo revizijsko sklicevanje, da je v 61. členu Pravilnika prepovedano puščati na cesti različen material ali predmete, če se s tem poslabša ali onemogoča preglednost ceste ali drugače ovira ali ogroža promet, ter da je zato za "na tleh ležeče slive odgovoren izključno lastnik spornega drevesa". Morebitna odgovornost lastnika drevesa, s katerega so padale slive, namreč ne izključuje, niti ne zmanjšuje odškodninske odgovornosti Komunala, ki ji profesionalna skrbnost (jasno izražena tudi v omenjeni določbi 21. člena Pravilnika) nalaga takšno ali drugačno ukrepanje (bodisi čiščenje vozišča, bodisi odstranitev nad cesto segajočih vej), s katerim se zagotovi nemotena, predvsem pa varna uporaba ceste. Ali je spolzkost vozišča mogoče pripisati tudi ravnanju lastnika drevesa, je zato za razmerje med tožnikom (oškodovancem) in povzročiteljem škode (Komunalo) irelevantno (prim. tretji odstavek 206. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89, v nadaljevanju ZOR).

Kot rečeno sta neposredna naravna vzroka škodnega dogodka dva: zaradi zaviranja blokirano prednje kolo motorja in spolzkost vozišča. Če bi tožnik vozil počasneje (s hitrostjo do 55 km/h), do padca (kljub slivam na cestišču) ne bi prišlo. V prejšnjih odstavkih opisani neskrbnosti Komunale konkurira tožnikova neskrbnost, ki jo predstavlja prehitra vožnja. Tožena stranka vidi njegov prispevek k škodnemu dogodku tudi v tem, da tožnik ni vozil po desni strani ceste ter da ni imel vozniškega dovoljenja.

Vendar revizijsko sodišče sprejema pravni zaključek pritožbenega sodišča, "da gibanje udeleženca v prometu po nasprotni strani od tiste, ki je predpisana, ne povzroči samo po sebi tudi njegove soodgovornosti, če ni v vzročni zvezi z nastankom škodnega dogodka", ter da tožnikova vožnja po levi strani ni "pravni" vzrok nesreče. Pravilno je pojasnilo, da namen kršene norme (vožnja po desni strani) ni varovati motoriste pred padci zaradi spolzkega vozišča, pač pa preprečevati trčenja nasproti si vozečih vozil. Zato tožnikovega padca (pravno) ni mogoče pripisati temu, da ni vozil po desni strani ceste (njegov padec s stališča norme, ki zapoveduje vožnjo po desni strani, ni normativno adekvaten).

Neutemeljeno je tudi revizijsko sklicevanje na dejstvo, da tožnik ni imel vozniškega dovoljenja. Pritožbeno sodišče je namreč v zvezi s tem zapisalo naslednjo dejansko ugotovitev: "Do takšnega zaviranja je torej prišlo zaradi prevelike hitrosti vožnje in ne zaradi neizkušenosti tožnika v prometu, zato je sodišče prve stopnje izrecno in pravilno obrazložilo, da vožnja brez vozniškega dovoljenja in s tem kršitev 161. člena ZTVCP ni v vzročni zvezi z nezgodo". Tožnikova neskrbnost (ki jo je treba kot njegov prispevek k škodnemu dogodku primerjati z neskrbnostjo Komunale) je namreč v tem, da je vozil prehitro. Zato ob tem, da tožena stranka vidi kot edino posledico pomanjkanja vozniškega dovoljenja tožnikovo prehitro vožnjo (ne pa npr. nezadostno znanje ali neizkušenost pri obvladovanju motorja v kritičnih situacijah), dejstva, da je bil brez vozniškega dovoljenja, ni mogoče še posebej upoštevati kot dodaten ali samostojen vzrok škode. To, da je bil tožnik brez vozniškega dovoljenja, je torej že zajeto z njegovo prehitro vožnjo.

Primerjava vzročnih prispevkov k škodnemu dogodku pokaže, da je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je toženo stranko (oz. Komunalo) razbremenilo le za 40 % odškodninske odgovornosti. Kršitev varnostnega predpisa o vzdrževanju ceste (ki predstavlja kršitev stroge profesionalne skrbnosti) je namreč v primerjavi s tožnikovo kršitvijo (prehitra vožnja) večja in zato terja tudi 60 % delež odškodninske odgovornosti (192. člen ZOR).

II. O višini zahtevka: Tožnik je v nesreči utrpel pretres možganov, zlom senčne kosti, izliv krvi v desno srednje uho ter udarnine desnega ramena, desne roke in trebuha. Ob nezgodi je bil nezavesten, kasneje pa je imel hude bolečine kontinuirano en dan, občasno en dan, srednje močne bolečine kontinuirano en teden, občasno dva tedna, lahke bolečine pa štiri tedne in občasno šest tednov (šteto kumulativno). Glede na trajanje in intenzivnost bolečin (ter neugodnosti med zdravljenjem, ki sta jih ugotovili in v sodbah opisali sodišči druge in prve stopnje) je upoštevaje sodno prakso v podobnih primerih negmotnih škod tožnik upravičen do dosojenega zneska zadoščenja. Enako velja glede odškodnine za strah. Čeprav zaradi nezavesti ni imel primarnega strahu, pa je trpel strah za izid zdravljenja, ki je bil tri tedne intenziven, en mesec pa zmeren. Dosojen znesek zadoščenja ustreza trajanju in intenzivnosti te oblike negmotne škode ter sodni praksi v primerljivih primerih. Končno je pravilna tudi odmera odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tudi tu sta pravilno uporabljeni tako načelo individualizacije višine odškodnine kot načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine.

Ker je tako pritožbeno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in ker očitka bistvene kršitve določb pravdnega postopka revident ni konkretiziral (pritožbenemu sodišču je očital le, da "ni v zadostni meri upoštevalo 8. člen ZPP"), je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo.