Jedro

Člen 11 Uredbe o plačah in drugih prejemkih pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami je v spornem času v drugi alineji prvega odstavka določal, da dodatek za poveljevanje v MOM znaša 300,00 EUR za poveljnike oddelkov, enotovne podčastnike voda, njemu enake ali višje enote, sektorske podčastnike, namestnike poveljnika čete, njemu enake ali višje enote ter namestnike načelnika odseka bataljona oziroma oddelka ali sektorja, njemu enake ali višje enote oziroma za vodje - inštruktorje na tej ravni. Z 20. 5. 2017 (Ur. l. RS, št. 25/2017) je začel veljati drugi odstavek 11. člena Uredbe, da enake ali višje enote iz prejšnjega odstavka v MOM določi minister na predlog Generalštaba Slovenske vojske oziroma Obveščevalno varnostne službe.

Slednja ureditev, ki je natančneje predpisala način določitve, katere enote so enake ali višje od tistih, na katere Uredba veže dodatek za poveljevanje, ne pomeni, da že pred 20. 5. 2017 ni bilo v pristojnosti tožene stranke, da določi funkcije, na katere veže dodatek. Vseskozi je v pristojnosti tožene stranke, da določi, katere enote se štejejo za enake ali višje od tistih, na katere Uredba veže dodatek za poveljevanje. Kot navaja pritožba, gre za pristojnost tožene stranke, v katero sodišče na predlog delavca ne more posegati. Sodišče se ne more spuščati v notranje delovanje in organizacijo dela tožene stranke (Pdp 38/2017). Pripadnik Slovenske vojske ne more v tovrstnem sodnem sporu doseči ugotovitve, katere enote so enake ali višje od tistih, na katere se nanaša dodatek iz 11. člena Uredbe, če tega ni določil že delodajalec. Prav tako ne more npr. izpodbiti odločitve delodajalca o tem, katere enote so enake ali višje od tistih iz Uredbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje se spremeni tako, da: - se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni izplačati dodatek za poveljevanje v višini 1.611,95 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2017 dalje do plačila, - je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 781,86 EUR, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

II. Tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo, toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 229,50 EUR, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni izplačati dodatek za poveljevanje v višini 1.611,95 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2017 dalje do plačila (I. točka izreka). Postopek je delno ustavilo glede zneska 265,47 EUR (II. točka izreka). Odločilo je še, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka, tožniku pa mora v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 683,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče neutemeljeno zaključilo, da je tožnik upravičen do dodatka za poveljevanje. Oprlo se je na okoliščine iz leta 2017, čeprav je sporno obdobje v letih 2012 in 2013. Ni zadosti obrazložilo, zakaj meni, da je enota A. primerljiva s sektorjem (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Vzelo si je pristojnost, ki si je ne bi smelo (Pdp 38/2017). Tožena stranka sama določi funkcije, na katerih pripada dodatek za poveljevanje, kot npr. s sklepom z dne 27. 6. 2017, kar pa ne velja za predhodno obdobje. Ta sklep je bil izdan na podlagi drugega odstavka 11. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami. Sodišče ne more samo, brez tovrstne podlage, določiti, ali je določena enota enaka ali višja sektorju. Tožnik je bil z aktom o imenovanju z dne 29. 5. 2012 imenovan v začasno skupino. Kot namestnik načelnika A. do dodatka za poveljevanje po navedeni uredbi ni upravičen. Dejansko je bil le vodja te skupine. Tožena stranka je že v postopku na prvi stopnji pojasnila, katerim delavcem, ki so za tožnikom opravljali isto funkcijo, ni priznala dodatka. Sodišče je upoštevalo prepozne navedbe tožnika, ki jih je (glede B.B.) podal tik pred zaključnim narokom. Kršilo je pravila o prekluziji, tudi ni toženi stranki omogočilo, da se o teh navedbah izjavi (kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker sodišče ni odločilo brez glavne obravnave, so strankam nastali stroški postopka. Sporno je namreč le pravno vprašanje statusa enote A. ter statusa namestnika načelnika A..

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in odločitev o stroških postopka v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, glede na odločilna dejstva pa je zmotno uporabilo materialno pravo. V zadevi gre namreč predvsem za pravno vprašanje, kot to pravilno izpostavlja tožena stranka v pritožbi.

6. Bistveno vprašanje spora je, ali lahko sodišče samo, mimo tožene stranke, določi, da so izpolnjeni pogoji za izplačevanje dodatka po 11. členu Uredbe o plačah in drugih prejemkih pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uredba, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl.). Sodišče prve stopnje je zavzelo napačno stališče, da je to dopustno ter posledično tožniku v zvezi z obdobjem od ... do ..., ko je kot namestnik načelnika A. opravljal naloge na mednarodni operaciji oziroma misiji (MOM), priznalo dodatek za poveljevanje.

7. Člen 11 Uredbe je v spornem času v drugi alineji prvega odstavka določal, da dodatek za poveljevanje v MOM znaša 300,00 EUR za poveljnike oddelkov, enotovne podčastnike voda, njemu enake ali višje enote, sektorske podčastnike, namestnike poveljnika čete, njemu enake ali višje enote ter namestnike načelnika odseka bataljona oziroma oddelka ali sektorja, njemu enake ali višje enote oziroma za vodje - inštruktorje na tej ravni. Z 20. 5. 2017 (Ur. l. RS, št. 25/2017) je začel veljati drugi odstavek 11. člena Uredbe, da enake ali višje enote iz prejšnjega odstavka v MOM določi minister na predlog Generalštaba Slovenske vojske oziroma Obveščevalno varnostne službe.

8. Slednja ureditev, ki je natančneje predpisala način določitve, katere enote so enake ali višje od tistih, na katere Uredba veže dodatek za poveljevanje, ne pomeni, da že pred 20. 5. 2017 ni bilo v pristojnosti tožene stranke, da določi funkcije, na katere veže dodatek. Vseskozi je v pristojnosti tožene stranke, da določi, katere enote se štejejo za enake ali višje od tistih, na katere Uredba veže dodatek za poveljevanje. Kot navaja pritožba, gre za pristojnost tožene stranke, v katero sodišče na predlog delavca ne more posegati. Sodišče se ne more spuščati v notranje delovanje in organizacijo dela tožene stranke (Pdp 38/2017). Pripadnik Slovenske vojske ne more v tovrstnem sodnem sporu doseči ugotovitve, katere enote so enake ali višje od tistih, na katere se nanaša dodatek iz 11. člena Uredbe, če tega ni določil že delodajalec. Prav tako ne more npr. izpodbiti odločitve delodajalca o tem, katere enote so enake ali višje od tistih iz Uredbe.

9. Sodišče prve stopnje je napačno, mimo tožene stranke (na podlagi dokazne ocene, ki temelji na zmotnem izhodišču, da je sprejem takšnih dokaznih zaključkov sploh možen) odločilo, da je šlo v primeru za enoto A., ki je enaka ali višja sektorju. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bil tožnik s sklepom z dne 29. 5. 2012 imenovan v začasno skupino še z enim pripadnikom Slovenske vojske, ki je opravljal naloge načelnika A.. Obema je bil z istim sklepom priznan položajni dodatek, ki naj bi predstavljal dodatek za poveljevanje. Iz revizijskega poročila tožene stranke z dne 17. 10. 2016 izhaja neupravičenost do tega dodatka. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da je tožnik do dodatka upravičen že zgolj zaradi funkcije, torej v skladu z 11. členom Uredbe, ter da ni nič relevantno, ali je dejansko poveljeval ali ne. Tudi kasnejši sklep tožene stranke z dne 27. 6. 2017, na podlagi katerega je organizacijska enota A. primerljiva s sektorjem, ne daje podlage za zaključek o tem, da je tožnik upravičen do vtoževanega dodatka.

10. Pritožba sodišču prve stopnje očita kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Ker pa je bistvo spora v pravni dilemi, ne v povzetih dejstvih, ki niso odločilna, navedeni pritožbeni očitek ni utemeljen. Ker za odločitev tudi ni pomembno, kateri delavci so dodatek prejeli, kateri ne, tudi s tem v zvezi ni podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP kot tudi ne kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev pravil o prekluziji (286. člen ZPP). Bistven razlog za poseg v izpodbijano odločitev je v zmotnem izhodišču o možni upravičenosti do dodatka.

11. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP), kar je vplivalo tudi na spremembo odločitve o stroških postopka (154. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je toženi stranki potrebne stroške postopka pravilno odmerilo v višini 781,86 EUR oziroma glede na delež uspeha (15 % - zaradi delnega umika tožbe) v višini 117,28 EUR. Ker pa je na podlagi spremenjene odločitve tožena stranka uspela v celoti, se ji priznajo stroški postopka v višini 781,86 EUR.

12. Zaradi uspeha s pritožbo je tožnik, ki krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo, dolžan toženi stranki povrniti še 375 točk za pritožbo, kar z 2 % materialnimi stroški znaša 229,50 EUR (154., 155. in 165. člen ZPP).

13. S popravnim sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 15/2019 z dne 11. 6. 2019 so bile popravljene očitne računske pomote v II. točki izreka sodbe in sklepa ter v 12. točki obrazložitve. S tem prepisom se nadomesti prejšnji prepis sodbe in sklepa Pdp 15/2019 z dne 25. aprila 2019 (tretji odstavek 328. člena ZPP).