Jedro

Oškodovanec ima sicer pravico zahtevati povrnitev škode tudi neposredno od delavca, ki je škodo povzročil namenoma, vendar to lahko, ob upoštevanju pravil o stvarni pristojnosti, uveljavlja le pred sodiščem splošne pristojnosti, ne pa pred delovnim sodiščem.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sta toženca nerazdelno dolžna tožnici plačati odškodnino v znesku 4.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 5. 2004 do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe. V presežku, za znesek 4.345,83 EUR, je tožbeni zahtevek zavrnilo (I./1. tč. izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da sta toženca nerazdelno dolžna tožnici povrniti znesek 526,91 EUR, v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (I./2. tč. izreka). Hkrati je s sklepom odločilo, da sta toženca nerazdelno dolžna nakazati, na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, stroške izvedenca dr. M.K. v znesku 231,08 EUR (II./1. tč. izreka), izvedenke J.P. pa v znesku 203,52 EUR (II./2. tč. izreka).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe in zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, s stroškovno posledico. Navaja, da se ne strinja z dosojeno višino zahtevane odškodnine, saj je občutno prenizko odmerjena. V pritožbi nadalje ponavlja potek dogodkov, zaradi katerih je močno psihično trpela. Tako navaja, da je bila zaradi ravnanja prvega toženca pol leta v bolniškem staležu. Tožnica je dogodke ponovno izpostavila, ker meni, da jim je sodišče prve stopnje dalo premajhno težo. Pri določitvi odškodnine bi slednje moralo upoštevati, da je zdravljenje trajalo eno leto (od junija 2003 do novembra 2004), in da je bila tožnica tudi hospitalizirana. Izpostavila je ugotovitve izvedenca prim. A.P. in asist. J.P., ki je izdelala izvedensko mnenje za Medicinsko fakulteto Univerze v ... Sodni izvedenec dr. M.K. je sicer v izvedenskem mnenju prišel do nekoliko drugačnih zaključkov kot prej navedena izvedenca, vendar pa je svoje izvedensko mnenje na naroku dne 15. 9. 2010 omilil. Ob upoštevanju vseh okoliščin primera, tožnica meni, da je prisojena odškodnina v znesku 4.000,00 EUR, občutno prenizko odmerjena. Poseg je bil namreč tako močan, da bi moralo sodišče prve stopnje tožničinemu zahtevku v celoti ugoditi. Da je bila stopnja posegov zelo velika kaže tudi dejstvo, da je tožnica v samomorilne namene zaužila zdravila. Sodišče prve stopnje je dogodkom pripisalo premajhno težo. Slednje je upoštevalo tudi dejstvo, da je bila tožnica s 1. 1. 2003 premeščena na drugo delovno mesto in je tudi premestitev prav gotovo vplivala na njeno psihično stanje. Navedeno drži, vendar pa vseeno velja, da je, ob upoštevanju vseh okoliščin primera, tožnici prisodilo prenizko odškodnino. Predmet pritožbene graje je tudi stroškovna odločitev sodišča prve stopnje. Tožnica meni, da bi ji moralo slednje priznati vse priglašene pravdne stroške. Neutemeljeno ji niso bili priznani stroški za sestanek s stranko, pred narokom in pripravo na narok ter za poročilo stranki. Brez obrazložitve je sodišče prve stopnje navedlo zgolj, da ti stroški za pravdo niso bili potrebni. Tožnica je te stroške priglasila skladno z Odvetniško tarifo (Tar. št. 39). Za sestavo prve pripravljalne vloge je dobila priznanih 300 točk, namesto priglašenih 400 točk (Tar. št. 19 Odvetniške tarife). Pri stroškovni odločitvi bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi tožničin uspeh po temelju, zato bi moralo ugotoviti, da je v pravdi uspela s 73,95 %, tožena stranka pa le s 26,05 %. Ob upoštevanju navedenega in po pobotu odmerjenih pravdnih stroškov pravdnih strank, bi morala tako toženca tožnici, iz tega naslova, plačati znesek 2.346,99 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe in zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje se, iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena ZPP, pritožujeta oba toženca s skupno pritožbo. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožničin tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne, s stroškovno posledico, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo, v tem obsegu, vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da je odgovornost prvega toženca v obravnavani zadevi lahko le krivdna, drugi toženec pa odgovarja kot delodajalec za škodo, ki jo povzroči delavec. Priča I.K. osebno ni zaznala ničesar. Izpovedala je le glede dejstev, o katerih naj bi ji povedala tožnica. Gre torej za posredne dokaze. Glede na izpovedbe ostalih zaslišanih prič pa toženca menita, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno poklonilo vero priči I.K. in na njeno izpovedbo ter izpovedbo psihiatrinje iz bolnišnice O. oprlo izpodbijano sodbo. Tožnica vse od pričetka zdravljenja pri psihiatru dr. P. pa do sprejema v bolnišnico O. ni povedala razloga za njeno bolezen. Za njeno obolelost, v času domnevne spolne zlorabe, ne obstajajo biološki pogoji. Če bi jo prvi toženec s takšno intenziteto spolno zlorabljal, kot navaja, bi morala že takrat poiskati zdravniško pomoč, česar pa ni storila. V nasprotju z doktrino je namreč, da bi po več kot treh letih od očitane spolne zlorabe trpela takšne duševne bolečine, katerih očitno v času spolne zlorabe ni trpela. Navedeno je pojasnil izvedenec psihiatrične stroke dr. M.K., ki je navedel, da je imel bistveno vlogo za tožničino stanje njemu neznan dogodek dne 2. 6. 2003, ali kak dan prej in, da ima obravnavano spolno nadlegovanje bistveno manjšo vlogo oziroma moč. Izvedenskega mnenja Medicinske fakultete Univerze v ... ni izdelala komisija, kot je bilo to zahtevano v sklepu sodišča prve stopnje, ampak je mnenje izdelala zgolj psihiatrinja J.P., ki nima statusa sodne izvedenke, zato se to mnenje ne bi smelo uporabiti v dokazne namene, saj je izdelano v nasprotju s tretjim odstavkom 245. člena ZPP. Mnenja tudi ni podpisal predstojnik katedre ali Medicinske fakultete zato, že zaradi pomanjkanja formalnih sestavin, ne predstavlja mnenja institucije. Sodišče prve stopnje dokazne ocene ne bi smelo opreti na omenjeno izvedensko mnenje, ki pa je navsezadnje, v bistvenih zaključkih, povsem nasprotujoče mnenju sodnega izvedenca dr. M.K.. Ob upoštevanju okoliščine, da se obstoj duševnih bolečin ne da objektivno dokazati in, ker se tožnica v času domnevnega spolnega nadlegovanja ni zdravila, sta toženca, glede na ostale izvedene dokaze (izpovedbo priče S.K. in izvedenca dr. M.K.) prepričana, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje povsem zmotno ugotovilo. Tožnica si je zgodbo o domnevnem spolnem nadlegovanju izmislila. Podrejeno ugovarjata tudi višini prisojenega zneska odškodnine. Tožnica ni mogla trpeti tako intenzivne posttravmatske stresne motnje kot to navaja. Lahko bi šlo le za prilagoditveno motnjo, saj intenziteta stresnega dogodka – spolnega nadlegovanja, četudi bi obstajala, ni bila takšne intenzitete, da bi lahko povzročila posttravmatsko stresno motjo. Nenazadnje tožnica sploh ni znala navesti sprožilnega momenta. To bi lahko bilo vabilo na zagovor zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 6. 2003, ki je bil verjetno za tožnico stresni dogodek. Priglašata pritožbene stroške.

Tožnica je na pritožbo tožencev odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je o tej zadevi že odločilo. S sodbo opr. št. 313/2004 z dne 9. 6. 2006 je tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je zaključilo, da ni mogoče zaključiti, da je bil nad tožnico izvajan psihični pritisk v takšni meri, da bi ga lahko opredelili kot protipravno ravnanje. Po podani pritožbi s strani tožnice je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 1297/2006 z dne 6. 2. 2008, navedeno odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Slednje je v novem postopku o tožbenem zahtevku odločilo s sedaj izpodbijano sodbo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se sklicujeta pravdni stranki, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka tudi v razmerju do prvega toženca, kljub temu, da za takšno odločanje ni bilo stvarno pristojno. Po določbi 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) je namreč delovno sodišče stvarno pristojno le za odločanje o zahtevku zoper delodajalca, ne pa tudi zoper prvega toženca. Izjema velja po drugem odstavku 5. člena ZDSS-1 le v primeru, ko je poleg delodajalca tožena kot sospornik tudi zavarovalnica. Za škodo, ki jo njegovi delavci povzročijo tretji osebi (med katere spadajo tudi sodelavci), odgovarja delodajalec po določbah 147. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), ki ima zoper delavca, ki je škodo povzročil, regresni zahtevek (tako tudi Vrhovno sodišče RS v odločbi VIII R 17/2010 z dne 14. 9. 2010). Oškodovanec ima sicer pravico zahtevati povrnitev škode tudi neposredno od delavca, ki je škodo povzročil namenoma, vendar to lahko, ob upoštevanju pravil o stvarni pristojnosti, uveljavlja le pred sodiščem splošne pristojnosti (1. člen ZPP). Kljub navedenemu pa pritožbeno sodišče v izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje, zaradi navedenega, ni poseglo, ker, v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, na stvarno pristojnost ne pazi po uradni dolžnosti, pravdni stranki pa v pritožbi, v tej smeri, ugovora nista postavili.

V obravnavani zadevi je tožnica v tožbi navedla, da je bila na delovnem mestu žrtev spolnega nadlegovanja s strani prvega toženca. Zaradi teh protipravnih dejanj v predmetnem postopku vtožuje odškodnino za nastalo nepremoženjsko škodo. Iz naslova duševnih bolečin zaradi posega v osebnostne pravice, od obeh tožencev, solidarno zahtevala odškodnino v višini 8.345,85 EUR.

Sodišče prve stopnje je tožničinemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo, ker je ugotovilo, da je bila tožnica žrtev spolnega nadlegovanja s strani prvega toženca. Tožnici je prisodilo 4.000,00 EUR. Takšno odločitev sodišča prve stopnje izpodbijata obe pravdni stranki. Pritožbeno sodišče tokrat izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje ocenjuje kot materialnopravno pravilno.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da sodišče prve stopnje v zvezi z dokazom, izvedenskim mnenjem strokovne institucije Medicinske fakultete Univerze v ... (v nadaljevanju MF U), ni kršilo pravil postopka in je nanj utemeljeno oprlo svojo dokazno oceno. V skladu s tretjim odstavkom 245. člena ZPP se sme izvedensko delo zaupati tudi strokovni instituciji, kar je storilo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi. V takem primeru je stvar notranje organizacije dela strokovne institucije, da določi, kdo in koliko njenih delavcev bo opravilo izvedensko delo. Iz dopisov te strokovne institucije sodišču prve stopnje izhaja, da je predsednik komisije za izvedenska mnenja MF U Doc. dr. A.Č., dr. med. svetnik, za obravnavano izvedensko mnenje, določil asist. J.P., dr. med, spec. psih., kar je slednja potrdila tudi na naroku in je mnenje, v obravnavani zadevi, za to institucijo tudi izdelala. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe tožencev, da sodišče prve stopnje na tako pridobljeno mnenje, svoje dokazne ocene ne bi smelo opreti, ker naj ne bi imela statusa sodne izvedenke. Okoliščina, da mnenje ni podpisal predstojnik oziroma MF, temveč izvedenka osebno, pa tudi ne predstavlja zadostne podlage za zaključek, kot ga navajata toženca v pritožbi, da sodišče prve stopnje zaradi formalnih pomanjkljivosti na to mnenje ne bi smelo opreti svoje dokazne ocene.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila tožnica žrtev spolnega nadlegovanja na delovnem mestu s strani prvega toženca, in sicer na način, da se jo je slednji pogosto dotikal, jo objemal in ji govoril opolzke besede, jo vabil “ven” in na morje ter jo enkrat tudi poljubil. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje in jo sprejema. Za takšen zaključek je imelo oporo v izvedenih dokazih, zlasti izpovedbi zaslišane priče I.K. in D.L. – P., ki sta obe potrdili resničnost tožničinih trditev o spolnem nadlegovanju na delovnem mestu s strani prvega toženca. Priča I.K. je izpovedala, da je iz tožničinega obnašanja razbrala, da ima določene težave in ko jo je konec leta 2002, ko sta bili skupaj na kavi, vprašala kaj jo muči, ji je tožnica povedala, da ima probleme s šefom, ker jo vabi ven, da ji je dejal, da si jo želi, jo otipaval in ji govoril opolzke besede. Priča D.L. – P. pa je potrdila, da ji je tožnica že ob njunem prvem srečanju v Psihiatrični bolnišnici O. tožila, da ima težave v službi in, da je maltretirana s strani direktorja. Priča pa je tudi prepričljivo pojasnila, da je prepričana, da si tožnica zgodbe ni izmislila. Sodišče prve stopnje je izpovedbi teh dveh prič, kot tudi druge izvedene dokaze, ki so pričale o pravnorelavantnih dejstvih, pravilno povzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe in jih tudi pravilno umestilo v svojo dokazno oceno, zato pritožbeno sodišče pravilnih razlogov sodišča prve stopnje ne ponavlja (stran 4 in 5 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbene navedbe tožencev, ki izpodbijajo to dokazno oceno so v celoti neutemeljene.

Glede na to, da so tudi drugi dokazi potrdili resničnost tožničinih trditev o spolnem nadlegovanju na delovnem mestu, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo pričanje I.K. kot verodostojno, kljub temu, da ta ni izpovedala o dogodkih, ki jih je sama zaznala, saj je tudi po oceni pritožbenega sodišča prepričljivo izpovedala, da ji je o tem pripovedovala tožnica. Izpovedbo priče B.K., v delu, ko je navedel, da gre v obravnavanem primeru za izsiljevanje, pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni štelo kot verodostojno. Poleg tega, da ostali izvedeni dokazi potrjujejo nasprotno, je sodišče prve stopnje namreč pravilno upoštevalo tudi okoliščino, da je B.K. zaposlen pri drugemu tožencu, s prvim tožencem pa skupaj dela že 20 let. Te okoliščine pa tudi po oceni pritožbenega sodišča, utemeljijo zaključek, da izpovedbe te priče ni mogoče oceniti kot objektivne in nepristranske.

Toženca nadalje v pritožbi skušata izpodbiti dokazno oceno sodišča prve stopnje z navajanjem, da za tožničino obolelost, v času domnevne spolne zlorabe, ne obstajajo biološki pogoji. Menita, da bi v primeru, če bi jo prvi toženec s takšno intenziteto spolno zlorabljal, kot je navedla, bi morala, že v času teh ravnanj prvega toženca, poiskati zdravniško pomoč, česar pa ni storila. Poudarjata, da je v nasprotju z doktrino, da bi po več kot treh letih, od očitane spolne zlorabe, tožnica trpela takšne duševne bolečine, katerih v času spolnega nadlegovanja ni, kar naj bi potrdil tudi izvedenec dr. M.K., ki je še dodal, da po njegovem mnenju v tožničinem primeru igra bistveno vlogo njemu neznan dogodek, obravnavano spolno nadlegovanje pa ima bistveno manjšo moč. Tudi te njune pritožbene navedbe ne uspejo izpodbiti navedenega zaključka sodišča prve stopnje.

V tem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje pridobilo tri izvedenska mnenja (prim. A.P., dr. med., spec. psih; dr. M.K., dr. med., spec. psih. in mnenje strokovne institucije MF U, ki ga je izdelala asist. J.P., dr. med., spec. psih.). Vsa tri mnenja je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzelo in na njih gradilo svoje zaključke o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka. Po oceni pritožbenega sodišča vsa tri mnenja potrjujejo, oziroma vsaj ne izključujejo tožničinih trditev, da ji je vtoževana škoda nastala v posledici protipravnih ravnanj obeh tožencev. Izvedenec prim. A.P. je navedel, da je tožnica ves čas zdravljenja trpela posttravmatsko stresno motnjo, ki je nastopila kot posledica pravice do telesne nedotakljivosti (nadlegovanja), prav tako je asist. J.P. jasno navedla, da sta se motnji (prilagoditvena in posttravmatska stresna) pri tožnici pojavili zaradi mobbinga s strani nadrejenega. Tudi na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca dr. M.K., ki je sicer dal večji poudarek in vlogo vzroku (sprožilnemu momentu) za tožničin obisk psihiatra, ni mogoče zaključiti, da tožnica ni bila žrtev spolnega nadlegovanja s strani prvega toženca. Že v izvedenskem mnenju je slednji namreč navedel, da je saniran del tožničinih duševnih težav, ki so bile posledica verjetnega posega v pravico do telesne in duševne nedotakljivosti. Svoje izvedensko mnenje pa je na naroku tudi dodatno utemeljil. Dopustil je možnost, da je nenapovedana prekinitev delovnega razmerja bila lahko sprožilni moment, ki se je nadgradil nad spolno nadlegovanje izpred pol leta in, da je tožnica tako hudo reagirala zaradi dogodkov, ki so se pred tem dogajali. Izvedenec je sicer navedel, da iz prakse ne pozna primera, da bi zaradi stresnega dogodka prišlo do tako hitrega in hudega poslabšanja zdravstvenega stanja šele po pol leta, dopustil pa je možnost, da se razvije. Zaradi navedenega ni mogoče napraviti takšnega zaključka, kot ga navajata toženca v pritožbi, da tožnica, glede na izpostavljene okoliščine, ni mogla biti žrtev spolnega nadlegovanja s strani prvega toženca.

Nenazadnje pa tudi okoliščina, na katero opozarjata toženca v pritožbi, da tožnica vse od pričetka zdravljenja pri psihiatru dr. P., pa do sprejema v Psihiatrični bolnišnici O., ni povedala razloga za njeno bolezen, navedenega zaključka ne uspe izpodbiti. Asist. J.P. je namreč, tudi po oceni pritožbenega sodišča, v svojem izvedenskem mnenju, prepričljivo pojasnila, da je spolno nadlegovanje močan stres in da hudim stresnim reakcijam sledi umikanje od danih okoliščin in da zadeve pridejo za nami, ko je človekova borbenost izčrpana. Sicer pa je tudi izvedenec dr. M.K. navedel, da je običajno tako, da hujši kot je povod, težje ga pacienti povedo.

Pogosto dotikanje nadrejenega, objemanje svojih podrejenih, opolzko govorjenje, poljubi in povabila na morje ipd. so ravnanja, ki niso pravno dopustna. Vse opisano ima znake t.i. spolnega nadlegovanja na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je obstoj vseh elementov odškodninske odgovornosti obeh tožencev pravilno ugotovilo, zato pritožbeni očitek tožencev, da nista odškodninsko odgovorna, ni utemeljen. Protipravna ravnanja prvega toženca so se pokazala v obliki ponavljajočega se dotikanja, objemanja ter poljuba tožnice. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je opisano ravnanje povzročilo pri tožnici psihično stisko zaradi občutka nelagodnosti, strahu in osramočenosti, zaradi česar je resno zbolela.

Glede na navedeno je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. Toženca tožnici odškodninsko odgovarjata za povzročeno škodo, in sicer prvi toženec že na podlagi določbe 131. člena ZDR, drugi toženec pa na podlagi določbe 184. člena ZDR v zvezi s 45. členom ZDR in 131. členom OZ (enako 154. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in nadalj.). Okoliščina, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je podana protipravnost ravnanj obeh tožencev, ker nista izpolnila svoje obveznosti, določene v 45. členu ZDR, na kar opozarjata v pritožbi, zaradi navedenega na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve, ne vpliva.

V izpodbijani sodbi so v zvezi s prisojeno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostnih pravic ustrezno upoštevana merila za odmero nepremoženjske škode, določena v 179. členu OZ. Temeljni načeli za odmero te odškodnine, vsebovani v zakonu, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom mora denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti, izravnati s škodnim dogodkom porušeno vrednostno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. V tem delu je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse relavantne dejanske okoliščine. Odškodnina v višini 4.000,00 EUR ustrezno upošteva obseg nastale škode. Skupni odmerjeni znesek pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 4,1 takratnih povprečnih neto plač. Odškodnina iz tega naslova, v tako prisojeni višini, predstavlja za tožnico pravično zadoščenje, pri čemer je ta skladna tudi z odškodninami za tovrstno nepremoženjsko škodo v podobnih primerih. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na pravilno obrazložitev sodišča prve stopnje le sklicuje (stran 5 do 9 obrazložitve izpodbijane sodbe).

Toženca v pritožbi navajata, da je izvedensko mnenje, ki ga je za strokovno institucijo pripravila asist. J.P., v bistvenih zaključkih, nasprotujoče mnenju sodnega izvedenca dr. M.K., da tožnica ni mogla trpeti tako intenzivne posttravmatske stresne motnje kot to navaja ter, da bi šlo v tožničinem primeru lahko le za prilagoditveno motnjo. Na drugi strani tožnica v pritožbi razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o višini denarne odškodnine iz navedene postavke nepremoženjske škode utemeljuje tako, da ponovno poudarja okoliščine, ki bi po njenem prepričanju morale imeti za posledico odmero odškodnine v zahtevanem znesku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bile vse okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje v zvezi z vtoževano škodo ugotovilo, torej tudi tiste, ki jih pravdni stranki v pritožbi ponovno izpostavljata, pri odmeri odškodnine pravilno ovrednotene in upoštevane (podroben obseg te tožničine nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na 5 do 9 strani izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je tako ustrezno upoštevalo, da je bila tožnica zaradi psihičnih težav v bolniškem staležu približno pol leta, pomoč je poiskala pri osebnem zdravniku, ambulantnem psihiatru, zaradi poslabšanja psihičnega stanja je bila 10 dni hospitalizirana v Psihiatrični bolnišnici O., po odpustu pa je nadaljevanja s psihiatričnem zdravljenjem. Psihično trpljenje je pri tožnici povzročilo hujše zdravstvene težave. Bila je v podrejenem položaju, zaradi česar se ji je položaj zdel brezizhoden. Obravnavanemu ravnanju je bila izpostavljena dve leti in pol. Pri odmeri odškodnine pa je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo, da je bila s 1. 1. 2003 premeščena na drugo delovno mesto, kar je vplivalo na njeno psihično stanje. S temi dejanskimi ugotovitvami se pritožbeno sodišče strinja, pravdni stranki pa jih v pritožbi tudi ne izpodbijata.

V zvezi s skladnostjo pridobljenih izvedenskih mnenj pritožbeno sodišče sicer pritrjuje tožencema, da so v samih izvedenskih mnenjih določena razhajanja, med drugim tudi o tem, ali je tožnica trpela posttravmatsko stresno motnjo, ali prilagoditveno motnjo. Izvedenec prim. A.P. je namreč ocenil, da je tožnica ves čas zdravljenja trpela posttravmatsko stresno motnjo in je stopnjo posega ocenil kot hudo, izvedenka asist. J.P. je ocenila, da sta se pri tožnici pojavljali obe motnji, pri čemer je stopnjo posega ocenila kot zelo hudo, izvedenec dr. M.K. pa je na zaslišanju pojasnil, da se je odločil za prilagoditveno motnjo. Sodišče prve stopnje je v ta namen izvedenca dr. M.K. in asist. J.P. na naroku tudi soočilo. Kljub navedenemu pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da navedena nasprotja v ugotovitvah izvedencev niso takšna, da bi narekovala angažiranje novega izvedenca. Izvedenec dr. M.K. je namreč na naroku pojasnil, da se v klinični sliki hujših oblik prilagoditvene motnje lahko pojavljajo popolnoma enaki simptomi, kakor pri posttravmatski stresni motnji in da so, v klinični sliki, vsi trije izvedenci ugotavljali približno isto simptomatiko. Navedel je tudi, da se je v praksi velikokrat dogajalo, da je ocena stresnega dogodka delno pogojena tudi z osebnimi izkušnjami, znanjem in stališči psihiatra, ker se tega pač ne da natančno izmeriti. Nadalje je še pojasnil, da je razlog za razliko med njegovim izvedenskim mnenjem in izvedenskim mnenjem prim. A.P. tudi v tem, da se ne da natančno izmeriti, kaj je hud, ali zelo hud poseg v telo drugega. Glede na navedeno ter ob upoštevanju okoliščine, da sta izvedenec prim. A.P. in asist. J.P. povsem jasno in skladno potrdila, da je imela tožnica psihične težave zaradi nedopustnega posega v njeno pravico do telesne nedotakljivosti, izvedenec dr. M.K. pa je to možnost dopustil, je sodišče prve stopnje v zvezi z ugotavljanjem tožničine škode pravilno upoštevalo ugotovitve vseh treh izvedencev.

Tudi po oceni pritožbenega sodišča torej pravična denarna odškodnina za tožničino nepremoženjsko škodo znaša 4.000,00 EUR. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožničine nepremoženjske škode. Treba je upoštevati, da ugotovljene zdravstvene težave tožnice potrjujejo, kako močno jo je prizadel poseg v njeno osebno integriteto, vendarle pa je treba upoštevati tudi okoliščino, ki jo je izpostavil tudi izvedenec dr. M.K., da so bila spolna nadlegovanja prvega toženca do tožnice omejena na nagovarjanje, nežne dotike in v zadnji fazi na poljub in ni šlo npr. za posilstvo. Pritožbene navedbe, in sicer tožničine za zvišanje in tožencev za znižanje tako prisojene odškodnine, zato niso utemeljene.

Predmet pritožbene graje je tudi stroškovna odločitev sodišča prve stopnje. Tožnica v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njene priglašene stroške za sestanek s stranko pred narokom in pripravo na narok. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje navedenih stroškov tožnici utemeljeno ni priznalo, ker so zajeti v nagradi za kasneje opravljeno dejanje (v nagradi za zastopanje na naroku). Prav tako sodišče prve stopnje utemeljeno tožnici, ni priznalo priglašenega stroška za poročilo stranki. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje, v tem delu, svojo stroškovno odločitev obrazložilo tako, da je navedlo le, da ti stroški niso potrebni, na pravilnost te izpodbijane odločitve, ne vpliva. Prav tako je sodišče prve stopnje tožnici za sestavo prve pripravljalne vloge z dne 22. 10. 2004 pravilno priznalo le 300 točk od zahtevanih 400 točk (Tar. št. 15/2 OT1 Odvetniška tarifa (OT), Ur. l. RS, št. 67/2003; ki jo je treba, glede na začetek predmetnega sodnega postopka (tožba vložena 26. 5. 2004), na podlagi prvega odstavka 41. člena Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008), uporabiti pri odmeri stroškov predmetnega postopka.). Končni uspeh po višini je tudi po oceni pritožbenega sodišča odločilen za priznanje pravdnih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožničino stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati njen uspeh po temelju in po višini, je materialnopravno zmoten, saj v ZPP za takšno stališče ni najti pravne podlage. Po stališču pritožbenega sodišča je torej tudi v odškodninskem sporu, kakršen je tudi obravnavani, v zvezi z ugotavljanjem uspeha pravdnih strank, odločilno razmerje med prisojenim in s tožbo zahtevanim, torej končni uspeh strank po višini. Takšno pa je tudi večinsko stališče sodne prakse pritožbenega sodišča. Ker pravdni stranki v tem delu ne navajata drugih pritožbenih razlogov, je pritožbeno sodišče stroškovno odločitev sodišča prve stopnje preizkusilo le še v okviru pooblastil iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi po uradni dolžnosti ni storilo, prav tako pa je na podano dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na ta del obrazložitve sodišča prve stopnje le sklicuje (stran 9 in 10 obrazložitve).

Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišča po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Pravdni stranki s pritožbo nista uspeli, zato sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožnica sama krije tudi svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi s sestavo odgovora na pritožbo, ker njen odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).