Jedro

Po presoji sodišča druge stopnje uporaba teorije jajčne lupine v konkretnem primeru ni utemeljena. Čeprav je pritrditi stališču pritožbe, ki se nanaša na zgoraj povzete zaključke izvedencev v zvezi s "teoretično možnostjo, da bi bila lahko prometna nesreča sprožilec srčnega infarkta", ni spregledati, da se uporaba teorije jajčne lupine nanaša na vpliv (ugodnih) pogojev za nastanek hujše posledice škodnega dogodka zaradi osebnih lastnosti oškodovanca. V konkretni zadevi uporaba te doktrine ni odločilna za presojo vzročne zveze, saj se ne presoja zgolj konkretni končni obseg škode, ampak tudi sama vzročna zveza med škodljivim ravnanjem in posledicami na zdravju tožnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo naložilo toženi stranki (v nadaljevanju toženka), da plača tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) 1.770,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 7. 2020 dalje do plačila, vse v roku 15 dni od prejetja pisnega odpravka sodbe (točka I izreka) in odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti 96,27% stroškov pravdnega postopka, toženka pa je dolžna tožniku povrniti 3,73% stroškov pravdnega postopka (točka II izreka).

2. Zoper zavrnilni del citirane sodbe je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnik se zavzema za ugoditev pritožbi, prisojo še nadaljnje odškodnine v znesku 45.630,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 7. 2020 in pravdnimi stroški, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je storilo bistveno kršitev določb postopka, ker izrek ne vsebuje zavrnilnega dela in je sodba nepopolna, hkrati pa je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo ter tožniku prisodilo prenizko odškodnino. Tožnik je v postopku zatrjeval, da je srčni infarkt posledica škodnega dogodka. Pritožba izpostavlja, da je izvedenec kardiolog na strani 23 osnovnega izvedenskega mnenja v zadnjem odstavku zapisal, da se "zaradi bolečine in stresne reakcije, ki sta lahko prisotni po prometni nesreči, lahko poviša krvni tlak, obenem pa se lahko v telesu sprožijo hormonski in vnetni odgovori, ki potencialno vplivajo na predhodno spremenjene koronarne arterije". Ob tem bi lahko prišlo do zapore koronarne arterije in bi posledice prometne nesreče torej lahko predstavljale sprožilni element za nastanek srčnega infarkta pri že predhodno spremenjenih koronarnih arterijah. Pritožba pojasnjuje, da čeprav je bila koronarna bolezen prisotna že pred prometno nesrečo, je potrebno upoštevati, da je šlo za nemo bolezensko stanje, škodni dogodek pa je nato sprožil manifestacijo prej nemih bolezenskih sprememb. Pritožba se sklicuje na teorijo jajčne lupine, citira odločbe iz sodne prakse in pojasnjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na takšne dejanske ugotovitve ob pravilni uporabi materialnega prava zaključiti, da je toženka odgovorna tudi za škodo, ki je tožniku nastala v posledici srčnega infarkta. Posledično je tožnik upravičen do višje odškodnine za nepremoženjsko škodo za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, prav tako pa tudi pretrpljen strah, ki se je zaradi srčnega infarkta ponovno intenziviral do hude stopnje ter v blagi stopnji traja še danes. Prav tako pa je tožnik upravičen tudi do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, v zvezi s čemer bo moralo sodišče odrediti dopolnitev izvedenskega mnenja, da bo izvedenec pojasnil, kako je tožnik oviran v vsakdanjem življenju. Zaradi prisoje prenizke odškodnine je nepravilna tudi stroškovna odločitev, ki je obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka, saj iz nje ne izhaja natančen znesek stroškov oziroma višina obveznosti, ampak le procent uspeha.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo pojasnjuje zakaj pritožba ni utemeljena in se zavzema za njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih in s pritožbo grajanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP), pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, razjasnilo vse relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev in o tožbenem zahtevku pravilno materialnopravno odločilo. Sodišče druge stopnje v celoti sprejema zaključke sodišča prve stopnje ter v nadaljevanju odgovarja le na bistvene pritožbene očitke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Pritrditi je sicer pritožbi, da je iz izreka "izpadel" zavrnilni del, vendar tožnik v ustreznem času ni predlagal izdaje dopolnilne sodbe v skladu s 325. členom ZPP, hkrati pa je iz obrazložitve zadeve popolnoma jasno, da je bil tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zavrnjen v preostalem delu, ki mu sodišče prve stopnje ni ugodilo, to je v znesku 45.630,00 EUR.1

7. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, niti ni pritožbeno sporno, da je tožnik v posledici prometne nesreče utrpel udarnino glave, zlom 10. in 11. rebra levo, udarnino prsnega koša in udarnino levega kolena. Sporno je bilo predvsem, ali so vse zdravstvene težave, ki jih v tožbi navaja tožnik, posledica prometne nesreče ali ne oziroma ali so le-te v vzročni zvezi s škodnim dogodkom.

8. Bistvo pritožbe je, da tožnik ne soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da vse posledice na njegovem zdravju (pritožbeno sporne so le posledice srčnega infarkta, ki se je zgodil po prometni nesreči) niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Pritožba meni, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti teorijo jajčne lupine, saj je škodni dogodek pri tožniku sprožil manifestacijo prej nemih bolezenskih sprememb v obliki srčnega infarkta, zaradi katerih je bilo potrebno zdravljenje in je posledično toženka odgovorna za celoten obseg škode oziroma je tožnik upravičen do odškodnine za celoten obseg škode, ne pa zgolj škodo, ki jo je upoštevalo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

9. Pritrditi je pritožbi, da iz osnovnega izvedenskega mnenja izhaja, da "bi lahko hormonski in vnetni procesi, ki so bili sproženi zaradi bolečine in stresne reakcije ob prometni nesreči, vplivali na predhodno spremenjene koronarne arterije", kar pomeni, da "bi posledice prometne nesreče lahko predstavljale sprožilni element za nastanek srčnega infarkta pri že predhodno spremenjenih koronarnih arterijah". Kljub temu pa ni spregledati nadaljnjih ugotovitev, da "sama koronarna bolezen s prometno nesrečo nima nikakršne povezave, temveč gre za nedvomno predobstoječe spremembe" in pojasnitve iz dopolnitve izvedenskega mnenja, da pa "odstotka vpliva prometne nesreče, kot sprožilnega elementa za nastanek srčnega infarkta, ni mogoče navesti, saj bi za to potrebovali podatke ustreznih raziskav, česar ni na voljo", ob čemer izvedenci pojasnjujejo, da "je ta odstotek zelo majhen". Iz dopolnitve izvedenskega mnenja nadalje izhaja, da se "je ishemična bolezen srca kot srčni infarkt manifestirala po prometni nesreči, vendar je bila glede na razširjenost sprememb na srčnih žilah nedvomno prisotna že pred njo in bi se klinično, to je z nastopom težav, pokazala v kasnejšem času, tudi v odsotnosti prometne nesreče" (kot izhaja iz točke 26 obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je bilo v skladu z izvedenskim mnenjem predobstoječe stanje – razširjena koronarna bolezen z obsežno prizadetostjo vseh treh koronarnih arterij – prisotno že dlje časa, zagotovo vrsto mesecev pred prometno nesrečo in preden se je bolezen manifestirala kot srčni infarkt, zato ne gre za vzročno zvezo s prometno nesrečo. 10. Pritožba takšnemu zaključku nasprotuje. Tožnik se zavzema za uporabo teorije jajčne lupine2 in našteva primere iz sodne prakse, ki po njegovem mnenju kažejo na to, da je potrebno to teorijo uporabiti tudi v konkretnem primeru.

11. Sodišče druge stopnje z zaključkom sodišča prve stopnje soglaša in mu pritrjuje. Po presoji sodišča druge stopnje uporaba teorije jajčne lupine v konkretnem primeru ni utemeljena. Čeprav je pritrditi stališču pritožbe, ki se nanaša na zgoraj povzete zaključke izvedencev v zvezi s "teoretično možnostjo, da bi bila lahko prometna nesreča sprožilec srčnega infarkta", ni spregledati, da se uporaba teorije jajčne lupine nanaša na vpliv (ugodnih) pogojev za nastanek hujše posledice škodnega dogodka zaradi osebnih lastnosti oškodovanca. V konkretni zadevi uporaba te doktrine ni odločilna za presojo vzročne zveze, saj se ne presoja zgolj konkretni končni obseg škode, ampak tudi sama vzročna zveza med škodljivim ravnanjem in posledicami na zdravju tožnika.

12. Posledično je potrebno pozornost nameniti uporabi pravil o vzročnosti. Ena od temeljnih predpostavk odškodninske terjatve je vzročna zveza med škodnim ravnanjem odgovorne osebe in nastalo škodo. V konkretnem primeru je potrebno odgovoriti na vprašanje vzročne zveze med ravnanjem odgovorne osebe (povzročitev prometne nesreče) in srčnim infarktom.3

13. Pravo si v primerih, ko se posledica (škoda) pokaže šele po nastanku škodnega dogodka (v konkretnem primeru srčni infarkt, ki se je zgodil nekaj dni po prometni nesreči) pomaga z različnimi teorijami vzročnosti.4 Vrhovno sodišče RS je v sodbi II Ips 113/2019 z dne 15. 5. 2020 začrtalo pomembne smernice, ki jih je potrebno upoštevati v primerih, kadar se pojavlja vprašanje vzročne zveze med škodnim dogodkom in posledicami, ki se pojavijo pri oškodovancih po samem škodnem dogodku, pa niso v neposredni povezavi s samim škodnim dogodkom oziroma škodljivim ravnanjem.

14. Kot izhaja iz zgoraj omenjene sodbe Vrhovnega sodišča RS, nam lahko različne teorije pomagajo odgovoriti na vprašanje, ali odgovorna oseba odgovarja tudi za škodo, ki je nastala po škodnem dogodku, ni pa nujno posledica le-tega. Aktualna sodna praksa praviloma sledi teoriji, ki predvidljivost (adekvatnost) posledic dejanja oziroma ravnanja pri ugotavljanju vzročne zveze kot upoštevno presoja le v razmerju do škodnega dogodka, ne pa tudi v razmerju do konkretnega obsega škode.5 Pri tem se skladu z načelom popolne odškodnine upošteva oškodovanec, kakršen je oziroma se ne upoštevajo morebitna osebna stanja ali lastnosti oškodovanca, zaradi katerih je morebiti obseg nastale škode večji od običajnega.6

15. V zvezi z uporabo teorije o adekvatni vzročnosti je pomembno razlikovanje dveh sklopov vzročnih zvez, in sicer vzročno zvezo med dejanjem (ali opustitvijo) odgovorne osebe in škodnim dogodkom ter vzročno zvezo med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom nastale škode. Da je oškodovanec upravičen do odškodnine za nastalo škodo, morata biti dokazana oba sklopa vzročne zveze, in sicer vsaj z verjetnostjo, ki ustreza mejnemu pragu (zadostne) verjetnosti.

16. V obravnavani zadevi tako ni dvoma o obstoju prvega dela (sklopa) vzročne zveze, torej med ravnanjem odgovorne osebe (nevarno prehitevanje) in škodnim dogodkom (prometno nesrečo), sporen pa je drugi del (sklop) vzročne zveze, in sicer ali je z zadostno verjetnostjo izkazano, da so konkretne težave, ki so privedle do srčnega infarkta, v vzročni zvezi s prometno nesrečo in poškodbo (kot nespornim obsegom škode), ki jo je tožnik utrpel v škodnem dogodku. Odločilno v zadevi je, ali je škodni dogodek (prometna nesreča kot posledica nedopustnega ravnanja povzročitelja) vzrok za srčni infarkt, ki je nastopil šele nekaj dni po škodnem dogodku.

17. V skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS7 se v primerih, kadar vzroka ni mogoče ugotoviti z gotovostjo, uporablja merilo mejnega praga zadostne verjetnosti, pri čemer se pri določitvi, s kakšno stopnjo verjetnosti je treba dokazati, da je ravnanje (oziroma drug vzrok) v vzročni zvezi z nastalo škodo, uporablja stopnja 50%.

18. Glede na takšno izhodišče je ugotoviti, da vzročna zveza med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom nastale škode ni podana, kadar neka škoda ni verjetna posledica (posledica izkazana z mejnim pragom zadostne verjetnosti) škodnega dogodka, oziroma je podana, kadar je konkretni obseg nastale škode, ki je verjetna posledica škodnega dogodka, (neobičajno) večji zaradi osebnega stanja oškodovanca. V konkretnem primeru, kot že omenjeno zgoraj, iz dopolnitve izvedenskega mnenja izhaja, da je odstotek teoretične možnosti vpliva prometne nesreče na nastanek srčnega infarkta zelo majhen, kar pomeni, da ne dosega mejnega praga zadostne verjetnosti (50%) in posledično ni mogoče zaključiti, da je srčni infarkt oziroma da so posledice srčnega infarkta v vzročni zvezi s prometno nesrečo in tožniku odškodnina za te posledice na zdravju ne gre, kakor je pravilno odločilo sodišče prve stopnje.

19. V nadaljevanju se je sodišče druge stopnje ukvarjalo z višino odškodnine.

20. Tožnik je za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem zahteval odškodnino v znesku 17.500,00 EUR, sodišče prve stopnje mu je prisodilo 3.500,00 EUR. Po mnenju sodišča druge stopnje tako prisojena odškodnina ustreza standardu pravične denarne odškodnine. Potrebno je upoštevati, da je tožnik v posledici prometne nesreče utrpel udarnino glave, zlom 10. in 11. rebra levo, udarnino prsnega koša in udarnino levega kolena. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe (točke od 14 do 18 obrazložitve) je sodišče prve stopnje, upoštevaje vsako izmed teh poškodb, ugotavljalo stopnjo, intenziteto in trajanje telesnih bolečin. Vse poškodbe se uvrščajo v lahke telesne poškodbe, zlom 10. in 11. rebra pa je bila poškodba najvišje stopnje izmed njih, in sicer II stopnje po Fischerju. Glede na stopnjo in trajanje telesnih bolečin, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje, ni pritrditi pritožbi, da je tožnik upravičen do "odškodnine v bistveno višjem znesku", saj (kot je že bilo povedano) tožniku ne gre odškodnina za posledice srčnega infarkta, za kar se neuspešno zavzema pritožba. Upoštevaje, da za poškodbe, ki jih je utrpel tožnik v prometni nesreči, specifično zdravljenje ni bilo potrebno, da so udarnine povzročile le blage bolečine ob pritisku na udarjene dele telesa, zlom reber brez premika pa je povzročal bolečine pri globljem dihanju, posedanju, vstajanju, da so bile srednje hude bolečine z občasnimi hudimi bolečinami prisotne 3 do 7 dni, nato pa so se le-te spremenile v občasne blage do srednje hude bolečine v trajanju dveh tednov, kasneje pa je tožnik v nadaljevanju treh tednov trpel občasne blage bolečine, je s strani sodišča prve stopnje prisojena odškodnina povsem primerna.

21. Za pretrpljen strah je tožnik zahteval odškodnino v znesku 1.500,00 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je prisodilo 1.000,00 EUR. Tožnik izpostavlja, da je sodišče prve stopnje "bistveno prenizko ovrednotilo strah" in se v pritožbi zavzema za prisojo celotnega vtoževanega zneska. Povzema ugotovitve izvedencev in dodaja, da bi moralo sodišče tožniku prisoditi celotno vtoževano odškodnino, saj iz izvedenskega mnenja izhaja, da se "je sekundarni strah zaradi težav s srcem ojačal do hude stopnje in je trajal vse do ponovne obravnave v bolnišnici ter v zmerno hudi intenziteti še okvirno dva meseca, nato pa v blagi intenzitet ter je prisoten še danes". Za prisojo odškodnine po tej postavki so bistvene ugotovitve, da je tožnik utrpel smrtni strah, ki je trajal le nekaj trenutkov, potem pa je tožnik že dojel, da njegovo življenje ni ogroženo in je do prihoda medicinskega osebja več minut trpel zmerno hud strah, kasneje pa je trpel strah za izid zdravljenja, saj ga je bilo upravičeno strah, da se bo njegovo zdravstveno stanje poslabšalo. Pri tem je sodišče prve stopnje sicer povzelo tudi ugotovitve izvedencev, ki so se v povezavi s sekundarnim strahom opredeljevali tudi do "strahu v posledici težav s srcem", a jih zaradi zgoraj pojasnjene razlage vzročne zveze pravilno ni upoštevalo kot bistvenih za prisojo odškodnine "v celotnem vtoževanem znesku", za kar se tožnik neuspešno zavzema. Po mnenju sodišča druge stopnje, upoštevaje stopnjo in trajanje strahu, predstavlja prisojen znesek primerno odškodnino.

22. Tožnik je za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zahteval odškodnino v znesku 31.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je ni priznalo. Pri tem se je oprlo na ugotovitve izvedencev, da poškodbe, ki jih je utrpel tožnik, niso pustile trajnih posledic v smislu zmanjšanja življenjske aktivnosti. Trajne posledice, ki jih trpi tožnik, zaradi katerih je podano zmanjšanje življenjske aktivnosti, niso v vzročni zvezi s prometno nesrečo, kot je že bilo obrazloženo. Posledično se pritožba neuspešno zavzema za "odreditev dopolnitve izvedenskega mnenja", ko naj bi izvedenci pojasnili, "kako je tožnik zaradi srčnega infarkta oviran v vsakdanjem življenju".

23. Pritožbene navedbe tožnika, da je s strani sodišča prve stopnje prisojena odškodnina "bistveno prenizka", se ne izkažejo za utemeljene. Sodišče prve stopnje je odškodnino za nepremoženjsko škodo prisodilo, upoštevaje določbo 179. člena OZ ter odmerilo pravično in primerno denarno odškodnino za posamezno vrsto škode, ustrezna je tudi višina odškodnine za nepremoženjsko škodo v celoti. Znesek 4.500,00 EUR predstavlja v času sojenja (oziroma v času odmere odškodnine, ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje) 3,47 povprečne mesečne neto plače na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji8. Sodišče prve stopnje je uporabilo pravni standard pravične denarne odškodnine, upoštevalo pomen prizadete dobrine in namen odškodnine ter da slednja ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Odškodnina je primerljiva tudi s sodno prakso.9

24. Stroškovna odločitev ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka, kot neutemeljeno graja pritožba, saj je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo četrtega odstavka 163. člena ZPP in v sodbi odločilo le, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu, sklep o višini teh stroškov pa bo izdan šele po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari.

25. Po povedanem je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

26. Pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP). Tožnik s pritožbo ni uspel, toženka pa z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji.

1 Kar je popolnoma jasno tudi tožniku, ki se v pritožbi zavzema za "ugoditev pritožbi in prisojo preostalega vtoževanega zneska 45.630,00 EUR". 2 Po njej se vzpostavlja odgovornost povzročitelja škode tudi za nepredvidljive oziroma težko predvidljive posledice njegovega ravnanja, ki nastanejo zaradi oškodovančevih posebnih lastnosti in občutljivih stanj. Glede na teorijo jajčne lupine mora odgovorna oseba oškodovancu plačati odškodnino tudi za tisto večjo in drugačno škodo, ki je v škodnem dogodku ne bi utrpel, če ne bi imel osebnih lastnosti, ki so jo omogočile. V skladu s to teorijo osebne lastnosti in stanja oškodovanca torej niso pravno relevanten sovzrok, ki bi delno razbremenil odgovorno osebo. 3 V pritožbi se je tožnik osredotočil le na povezavo med prometno nesrečo in srčnim infarktom, tekom postopka na prvi stopnji pa je zatrjeval tudi povezavo med prometno nesrečo, prekomerno težo in sladkorno boleznijo. 4 Več o tem D. Jadek Pensa v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 671 – 678. 5 Nina Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 707 – 713. 6 Npr. II Ips 625/2008, II Ips 1198/2008, II Ips 387/2007, II Ips 457/2005 in druge. 7 Na primer odločbi VSRS II Ips 287/2014 z dne 14. 4. 2016 in II Ips 387/2007 z dne 16. 12. 2009. 8 V mesecu maju 2022 je znašala povprečna mesečna neto plača na zaposleno osebo v RS 1.297,39 EUR. 9 Primerjava v zadevi VSRS II Ips 499/2005 pokaže, da je za hujše oziroma obsežnejše poškodbe (zlom VII., VIII. in IX. rebra na levi strani, stisnjenje desne dojke, udarnina levega ramena, zvin levega gležnja z manjšim odlomkom skočnice, udarnina levega kolena) oškodovanki bila za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, strah in zmanjšanje življenjske aktivnosti prisojena odškodnina v višini 7,29 povprečnih mesečnih neto plač, in sicer za telesne bolečine 3,12 povprečne mesečne neto plače (pri tožniku 2,7 plači), za strah 0,69 povprečnih mesečnih neto plač (pri tožniku 0,77 plač). V zadevi VSRS II Ips 4/2007, kjer gre še za hujše poškodbe (zlom 7. in 8. rebra levo, odrgnine prsnega koša in predela trebušne stene, udarnina srednjega dela obraza, odlom dveh zobnih kron 1. stopnje (zoba 11 in zoba 42) in omajanost zoba 1. stopnje (zoba 41)), je bila oškodovanki za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem priznana odškodnina v višini 5,1 povprečnih mesečnih neto plač, za strah v višini 1,42 povprečnih mesečnih neto plač in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 5,67 povprečnih mesečnih neto plač, skupaj 12,19 plač.