Jedro

Absolutno zastaranje odškodninske terjatve teče od tedaj, ko je škoda nastala, to pa je po končanem zdravljenju, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode, stanje oškodovanca pa je stabilizirano. Za pričetek teka objektivnega zastaralnega roka za zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode je torej pomembno, kdaj se je oškodovančevo zdravstveno stanje objektivno gledano ustalilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da ni zastaral tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za škodo, ki je tožniku nastala v škodnem dogodku dne 4. 4. 2006, ter da bo glede odgovornosti za nastalo škodo in o višini tožbenega zahtevka odločalo po pravnomočnosti vmesne sodbe, odločitev o stroških postopka pa je pridržalo za končno odločbo.

2. Odločitev sodišča prve stopnje s pravočasno pritožbo izpodbija toženka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

V pritožbi navaja, da nikakor ni mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni potekel objektivni zastaralni rok. Navaja, da Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v 352. členu določa, da odškodninska terjatev v vsakem primeru zastara v petih letih, odkar je škoda nastala, kar pomeni, da je potekel absolutni zastaralni rok. Obseg nepremoženjske škode je skladno z ustaljeno sodno prakso znan, ko je končano tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode, stanje oškodovanca pa je stabilizirano. Po mnenju pritožnice je bilo to 20. 11. 2006, ko je tožnik zaključil z aktivnim zdravljenjem. Z obrabo kolenskega sklepa, ki je posledica poškodbe, se je tožnik seznanil dne 7. 9. 2007, ko ga je ortoped v Murski Soboti napotil na pregled k ortopedu, ki se ukvarja z endoprotetiko, kjer mu je 6. 10. 2007 ortoped iz Valdoltre predlagal operativni poseg - vstavitev kolenske endoproteze. Z vidika zaključka zdravljenja gre v nadaljevanju za tako imenovano novo škodo, to je iz istega škodnega dogodka izvirajočo škodo, ki ob zaključku zdravljenja še ni bila znana. Tudi s to se je tožnik seznanil več kot tri leta pred vložitvijo tožbe, zaradi česar je tožba vložena 11. 4. 2012 vložena tako po poteku objektivnega, kot tudi subjektivnega roka. Dne 6. 10. 2007 je bil tožnik seznanjen z operativnim posegom, vstavitvijo kolenske endoproteze in uvrščen na čakalno listo za ta poseg. Tožnik je takrat vedel za vse posledice, ki ga čakajo in razvoj bolezni je bil predvidljiv. Škoda povzročena v škodnem dogodku dne 4. 4. 2006 je bila hitro predvidljiva, kljub dolgotrajnemu zdravljenju, začetek teka objektivnega zastaralnega roka pa tudi ni vezan na vedenje oškodovanca o škodi. V konkretnem primeru sta tako potekla tako objektivni, kot tudi subjektivni zastaralni rok.

Toženka zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni v smislu pritožbenih navedb, podrejeno pa zadevo odstopi sodišču prve stopnje v nadaljnje postopanje in odločanje.

3. Tožnik na pritožbo toženke ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob preizkusu zadeve (o vprašanju zastaranja tožbenega zahtevka se sicer ne presoja z vmesno sodbo na podlagi 315. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, saj ne gre za podlago tožbenega zahtevka) ugotavlja, da prvostopno sodišče pri svojem odločanju ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP, prav tako pa je vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo in glede na le-te sprejelo pravilen materialnopraven zaključek, da tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za škodo, ki je tožniku nastala v škodnem dogodku dne 4. 4. 2006, ni zastaral. 6. Stališče sodbe sodišča prve stopnje, da je bila tožba vložena pred potekom objektivnega zastaralnega roka, temelji na naslednjih ugotovitvah: - da je do škodnega dogodka prišlo 4. 4. 2006, - da je tožnik vložil tožbo dne 11. 4. 2012, - da je zdravljenje potekalo od nastanka poškodbe 4. 4. 2006 (tožnik je v škodnem dogodku utrpel zlom notranjega kondila desne golenice) do poteka treh mesecev po zadnjem operativnem posegu v juniju 2012, torej septembra 2012. 7. Drugi odstavek 352. člena OZ določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo v vsakem primeru zastara v petih letih, odkar je škoda nastala. Absolutno zastaranje odškodninske terjatve torej teče od tedaj, ko je škoda nastala, to pa je po končanem zdravljenju, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode, stanje oškodovanca pa je stabilizirano. Za pričetek teka objektivnega zastaralnega roka za zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode je torej pomembno, kdaj se je oškodovančevo zdravstveno stanje objektivno gledano ustalilo. Nepremoženjska škoda, ki je predmet obravnavanja, obsega telesne bolečine, nevšečnosti med zdravljenjem, pretrpljen strah in trpljenje zaradi prikrajšanj, ki so posledica poškodb. Škoda tako nastaja med kontinuiranim zdravljenjem in nastane z ustalitvijo zdravstvenega stanja po zaključku kontinuiranega zdravljenja, do česar je po ugotovitvah izpodbijane sodbe prišlo tri mesece po zadnjem operativnem posegu v juniju 2012, torej septembra 2012. Takšen zaključek sodišča prve stopnje temelji na izvedenskem mnenju v postopku postavljenega sodnega izvedenca S. K., dr. med., specialista ortopeda, ki je v dopolnitvi izvedenskega mnenja izrecno napisal, da je bilo pri tožniku zdravljenje poškodbe, ki jo je utrpel v delovni nezgodi dne 4. 4. 2006, zaključeno šele tri mesece po zadnjem operativnem posegu junija 2012. Tako hitro razvijajoča se popoškodbena obraba desnega kolena (posledično potrebna vstavitev kolenske endoproteze), kot tudi kronično vnetje na desni goleni (erizipel ali šen), zaradi česar je bilo zdravljenje tako dolgotrajno, sta po navedbah izvedenca neposredna posledica v škodnem dogodku utrpele poškodbe. Navedeno pomeni, da je bila tožba vložena pred iztekom objektivnega zastaralnega roka.

8. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da je tožniku nepremoženjska škoda nastala že 20. 11. 2006, ko je bilo aktivno zdravljenje zaključeno, saj takšnega stališča podano izvedensko mnenje ne podpira, ter da gre kasneje za tako imenovano novo škodo, ki izvira iz istega škodnega dogodka, pa ob zaključku zdravljenja še ni bila znana. Nova škoda je namreč tista škoda, ki izvira iz istega škodnega dogodka, v zvezi s katerim je bila že prisojena oziroma dogovorjena odškodnina, pa v času sojenja oziroma sklenitve sodne poravnave ni bilo gotovo, ali bo nastala, in če bo, kakšen bo njen obseg. V obravnavanem primeru pa ne gre za takšno situacijo.

9. Po navedenem pritožbeno sodišče pritožbi ni moglo priznati uspeha, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 164. člena v zvezi s 165. členom ZPP.