Jedro

Iz poteka zdravljenja izhaja, da se je pri tožniku zdravstveno stanje slabšalo in je kontinuirano zdravljenje potekalo brez prekinitev od 5. 4. 2006 do 25. 6. 2012. Tako je kljub navedbi izvedenca, da je bilo 20. 11. 2006 zaključeno aktivno zdravljenje, pravilna ocena sodišča prve in druge stopnje, da je bilo oškodovančevo stanje stabilizirano šele tri mesece po zadnji operaciji v juniju 2012 in tožniku glede na potek zdravljenja glede uveljavljanja odškodninskega zahtevka ni mogoče očitati nobene neskrbnosti. Tako je pravilna odločitev, da tožnikova terjatev ob vložitvi tožbe 11. 4. 2012 še ni zastarala (352. člen Obligacijskega zakonika).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 2.212,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 11. 4. 2012 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je tožena zavarovalnica dolžna plačati 101.000,00 EUR odškodnine za škodo, ki mu je nastala 4. 4. 2006 na delovnem mestu pri gradnji mostu, ko je padel na rob opaža in si je zlomil kolenski plato desne golenice in raztrgal notranji menisk tega kolena.

2. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo najprej odločilo, da ni utemeljen ugovor zastaranja tožene stranke. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Zoper takšno odločitev tožena stranka vlaga revizijo zaradi napačne uporabe materialnega prava. Meni, da je oškodovanec za vse elemente, ki bi mu omogočili uveljaviti odškodninski zahtevek, izvedel že ob zaključku primarnega zdravljenja. Poudarja, da je izvedenec K. na 4. strani izvedenskega mnenja jasno zapisal, da je bilo pri tožniku aktivno zdravljenje zaključeno 20. 11. 2006, kar pomeni, da sta ob vložitvi tožbe že potekla tako subjektivni kot objektivni rok zastaranja. Toženka opozarja, da če določena škoda ob zaključku zdravljenja ne bi bila predvidljiva, potem bi tožnik to lahko uveljavljal kot takoimenovano novo škodo, ni pa ta morebitna dodatna škoda, za katero se v trenutku, ko je možno uveljaviti odškodninski zahtevek še niti ne ve, razlog za podaljševanje teka subjektivnega ali objektivnega zastaralnega roka, saj potem ta ne bi imel nobenega smisla. Poudarja, da sodbe Vrhovnega sodišča RS, ki bi obravnavala identično dejansko stanje sicer ni, vendar kot pomembne navaja odločbe opr. št. II Ips 692/2008, 574/2008, 305/2008, 642/2006 in 7/2004, 570/2002. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

4. Sodišče je revizijo vročilo tožniku, ki je nanjo odgovoril in vztraja, da je bilo zdravljenje zaključeno septembra 2012 kot sta pravilno odločili sodišči prve in druge stopnje. Predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče kljub temu, da nobena od pravdnih strank tega ne izpostavlja, uvodoma poudarja, da je vmesno sodbo mogoče izdati o podlagi odškodninskega zahtevka. To pa pomeni, da mora sodišče z vmesno odločiti o obstoju vseh predpostavk odškodninske obveznosti in ugovorih povezanih s tem (poleg ugovora zastaranja tudi o morebitnih ugovorih glede vzročne zveze, kamor spada tudi ugovor deljene odgovornosti, o ugovorih glede obstoja škode...), ne pa le o enem od ugovorov, kot je to napačno storilo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi. Izrek vmesne sodbe bi se tako pravilno glasil: zahtevek tožnika je/ni po podlagi utemeljen.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednji potek zdravljenja: - 5. 4. 2006 - uravnava kostnih ulomkov in učvrstitev položaja z L ploščo in vijaki - longeta in bergle; - 11. 4. 2006 - tožnik odpuščen v domačo oskrbo; - junij 2006 - fizikalna terapija; - 19. 9. 2006 - tožnik napoten na artroskopsko revizijo sklepa; - 3. 10. 2006 - atroskopska operacija desnega kolena, odstranitev del strganega notranjega meniska, toaleta zmehčanih hrustančnih površin, zgladitev stopničke na notranjem platoju golenice in ugotovitev zmehčanega hrustanca prve stopnje; - 20. 11. 2006 zaključeno aktivno zdravljenje; - 22. 11. 2006 - vrnitev zaradi bolečin - injekcija kortizonskega zdravila in fizikalna terapija; - 8. 1. 2007 - injecirana hialuronska kislina; - 9. - 23. 4. 2007 - odstranitev osteosistentskega materiala na desni golenici; - 7. 9. 2007 - pregled, kjer ugotovijo hudo popoškodbeno obrabo desnega kolena, ki se ni odzvala na terapijo - napotitev k ortopedu; - 6. 10. 2007 - ortoped predlaga vstavitev endoproteze in tožnika uvrsti na čakalno listo; - junij 2008 - hospitalizacija zaradi šena (bakterijsko vnetje) na desni goleni in bolezni jeter; - 29. 1. 2009 - tožnik že sprejet na operacijo in nato odpuščen zaradi povišane telesne temperature; - februar 2009 - ponovno zdravljenje šena z antibiotiki do septembra 2010; - 9. 2010 -16. 9. 2010 - impantacija totalne kolenske endoproteze; - 11. 10. 2010 - sum na okužbo ob kolenski endoprotezi; - november 2010 - fizikalna terapija; - 13. 12. 2010 - ponovno znaki vnetja in punkcija; - 20. 12. 2010 - hospitaliziran v V.; - do 18. 10. 2011 - antibiotična terapija - razni pregledi zaradi vnetja; - 12. 10. 2011 - priznana III. kategorija invalidnosti; - 13. 3. 2012 - ponovni pregled in predlagana operacija zaradi vstavitve proteze tudi na pogačici; - 14. - 25. 6. 2012 implantacija še pogačičnega dela endoproteze.

8. Res je, na kar opozarja toženka v reviziji, da se je v sodni praksi izoblikovalo stališče, da se šteje, da je obseg nepremoženjske škode znan, ko je zaključeno zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode (telesnih bolečin, zmanjšanja življenjskih aktivnosti ...), stanje oškodovanca pa je stabilizirano. Res je tudi, da se določena stopnja skrbnosti zahteva tudi od oškodovanca samega: četudi oškodovanec za obseg škode in njenega povzročitelja morebiti ne ve, subjektivni zastaralni rok prične teči, ko bi glede na vse okoliščine primera ob običajni skrbnosti lahko zvedel za vse elemente, ki zadoščajo za uveljavljanje odškodninskega zahtevka, oziroma ko bi ob ravnanju s skrbnostjo, kakršna se zahteva v pravnem prometu, lahko prišel do podatkov o relevantnih okoliščinah.

9. Iz zgoraj povzetega poteka zdravljenja izhaja, da se je pri tožniku zdravstveno stanje slabšalo in je kontinuirano zdravljenje potekalo brez prekinitev od 5. 4. 2006 do 25. 6. 2012. Tako je kljub navedbi izvedenca, da je bilo 20. 11. 2006 zaključeno aktivno zdravljenje, pravilna ocena sodišča prve in druge stopnje, da je bilo oškodovančevo stanje stabilizirano šele tri mesece po zadnji operaciji v juniju 2012 in tožniku glede na potek zdravljenja glede uveljavljanja odškodninskega zahtevka ni mogoče očitati nobene neskrbnosti. Tako je pravilna odločitev, da tožnikova terjatev ob vložitvi tožbe 11. 4. 2012 še ni zastarala (352. člen Obligacijskega zakonika).

10. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlog ni podan, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Odločitev, da toženka sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora toženka tožniku tudi povrniti njegove stroške odgovora na revizijo v znesku 2.212,54 EUR (1.778,00 EUR (tar. št. 3300), 2% mat. stroške in 22% DDV) po veljavnem Zakonu o odvetniški tarifi.