Jedro

Zaprtje poslovalnice tožene stranke oziroma ukinitev organizacijske enote (kjer je delala tožnica) predstavlja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Sodišče nima pristojnosti ocenjevati poslovne odločitve tožene stranke, da zapre poslovalnico in je ne organizira na drugem naslovu, saj so organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja v avtonomni sferi delodajalca. Napotitev tožnice iz ene poslovalnice v drugo pa ni predmet obravnavanega individualnega delovnega spora. Bistveno je, da tožena stranka dela tožnice zaradi zaprtja poslovalnice ni več potrebovala. Zato je podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj tožničino delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni bilo več potrebno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, podana dne 25. 4. 2014, nezakonita.

2. Tožnici s 6. 6. 2014 pogodba o zaposlitvi ni zakonito prenehala.

3. Tožena stranka je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, jo prijaviti v matično evidenco pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ji za čas od 6. 6. 2014 do poziva nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom mesečne plače najmanj v znesku minimalne plače 789,15 EUR bruto in ji izplačati neto plačo 603,32 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za plačo iz preteklega meseca, akontacijo dohodnine in prispevke v znesku 185,83 EUR mesečno pa nakazati Davčni upravi RS, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Tožnica sama krije svoje stroške postopka.“

II. Stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana 25. 4. 2014, nezakonita (I. točka izreka). Nadalje je ugotovilo, da tožnici s 6. 6. 2014 pogodba o zaposlitvi ni zakonito prenehala (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, jo prijaviti v matično evidenco pokojninskega in invalidskega zavarovanja in ji za čas od 6. 6. 2014 do poziva nazaj na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom mesečne plače najmanj v znesku minimalne plače 789,15 EUR bruto in ji izplačati neto plačo 603,32 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za plačo iz preteklega meseca, akontacijo dohodnine in prispevke v znesku 185,83 EUR mesečno pa nakazati Davčni upravi RS (III. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti 619,15 EUR stroškov postopka v 8 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje v izreku pravilno ugotovilo, da je podan poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj se je zaprla poslovalnica A., v kateri je tožnica delala, hkrati pa je v izreku razsodilo, da je odpoved nezakonita. Meni, da je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje v nasprotju s prepisi zapisnikov in z izpovedbami prič ugotovilo, da naj ne bi prenehala potreba po delu tožnice kljub zaprtju poslovalnice, ker naj bi lahko še naprej delala v poslovalnici B.. Razlogovanje sodišča prve stopnje, da naj bi bil resnični razlog za odpoved v tožničinem karakterju, je neutemeljeno, saj spregleda razlog, ki je bil izrecno naveden (zaprtje poslovalnice), hkrati pa se oklepa domnevnega ustnega pogovora, ki ga je imela tožnica z vročevalcem odpovedi. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo tudi, da je bilo delo tožnice v poslovalnici B. potrebno na dan 1. 2. 2014. Navaja, da bi tožnica v poslovalnici B. lahko ostala le pod pogojem, da bi pristala na skrajšani delovni čas, česar pa ni storila. Prvostopenjsko sodišče je nadalje napačno ugotovilo dejstvo, da naj bi bila premestitev tožnice iz poslovalnice B. v poslovalnico A. nezakonita. V poslovalnici A. je namreč obstajala potreba po njenem delu, saj je bilo tam potrebno povečati fond ur, da bi se zagotovilo večji nadzor nad poslovalnico in s tem preprečilo kraje ter izboljšalo inventurni rezultat. Tožnica tudi ni bila diskriminirana zaradi starosti, saj so vse zaslišane priče izpovedale, da je bila delavka, ki je kljub zaprtju poslovalnice ohranila zaposlitev, starejša in bolj izkušena od tožnice. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer drugi odstavek 49. člena ZDR-1 glede spremembe kraja opravljanja dela ter 16. člen Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije glede širše opredeljenega kraja opravljanja dela. Napačno je ugotovilo, da je bil kraj opravljanja dela določen zgolj kot B., saj iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je bil določen kot „B. in ostale poslovalnice delodajalca po potrebi“. Če je kraj opravljanja dela širše določen, mora delavec po (enostranskih) navodilih delodajalca opravljati delo v vsakem kraju, kjer ima delodajalec poslovalnico in oddaljenost ni večja od 3 ur, ne da bi prišla v poštev določba 49. člena ZDR-1, saj se s takšnimi premestitvami pogodbeno določeni kraj dela ne spremeni. Sodišče prve stopnje je mimo določbe 200. člena ZDR-1, ki določa prekluzivni rok za uveljavljanje kršitev, presojalo vprašanje (ne)veljavnosti napotitve. Prav tako ni upoštevalo določbe ZUTD, ki določa, da delavec v primeru ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja ne more prejeti celotnega nadomestila plače, temveč le razliko med prejetim denarnim nadomestilom do polne plače. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo po pooblaščencu pravočasno odgovarja, predlaga njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba, niti tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izrek sodbe ni nerazumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe; sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo lahko v celoti preizkusilo.

7. Prav tako ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedena kršitev - protispisnost je podana zgolj takrat, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, ne pa, če sodišče vsebino listin, zapisnikov oziroma prepisov tolmači drugače kot stranka oziroma jim pripiše drugačen dokazni pomen. V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. V konkretnem primeru nestrinjanje tožene stranke z ugotovitvijo, da ni prenehala potreba po njenem delu, ne pomeni kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje, torej pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, podane tožnici s strani tožene stranke. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena od 25. 10. 2008 dalje, zadnja pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena 24. 2. 2012, ko je tožnica pričela opravljati delo v poslovalnici v B.. Tožnica je bila s 1. 2. 2014 napotena na delo v A., v poslovalnico na C. 15. Tožena stranka je tožnici dne 25. 4. 2014 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Pogodba o zaposlitvi je prenehala 6. 6. 2014, od takrat dalje je tožeča stranka prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje.

9. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnih razlogov ni zakonita. Prvostopenjsko sodišče je naprej ugotovilo, da je zaprtje poslovalnice A. veljavna poslovna odločitev, ki je sodišče nima pristojnost ocenjevati. Nato se je ukvarjalo z vprašanjem, ali je zaradi zaprtja poslovalnice A., v kateri je tožnica od 1. 2. 2014 dejansko delala, prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela pod pogoji sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 2. 2012, ki določa, da tožnica opravlja delo prodajalke v poslovalnici B. ter po potrebi v ostalih poslovalnicah v Sloveniji.

10. Za presojo zakonitosti podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je treba upoštevati Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1). Poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je v 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca.

11. Iz pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 2. 2012 izhaja, da je kraj opravljanja dela določen kot „poslovalnica B. ter po potrebi ostale poslovalnice v Sloveniji“. Med strankama ni sporno, da je tožnica najprej odpravljala delo v poslovalnici B., nato je bila 29. 1. 2014 napotena na delo v poslovalnico A., na C. 15, kjer je opravljala delo od 1. 2. 2014. 12. Sodišče prve stopnje se je pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga najprej ukvarjalo z vprašanjem upravičenosti napotitve tožnice iz poslovalnice B. v poslovalnico A.. Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da presojanje upravičenosti navedene napotitve ni predmet obravnavanega individualnega spora. Tudi sicer ni relevantno, ali je postalo delo tožnice v poslovalnici B. nepotrebno in je bila iz tega razloga napotena v A.. Ključno je, da je tožena stranka ugotovila, da je bilo tožničino delo potrebno v poslovalnici A. in jo je zato napotila tja. Takšna napotitev je bila v skladu s pogodbo o zaposlitvi in Kolektivno pogodbo dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 111/2006 in nasl. – Kolektivna pogodba), ki v 16. členu dopušča možnost širše opredeljenega kraja opravljanja dela, glede na mrežo organizacijskih enot delodajalca. Na podlagi navedenega tudi ni mogoče pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka tožnici ponuditi v podpis spremenjeno pogodbo o zaposlitvi zaradi spremenjenih okoliščin skladno z 49. členom ZDR-1, ko jo je s 1. 2. 2014 napotila na delo v drug kraj, iz poslovalnice B. v poslovalnico A.. Če se tožnica z napotitvijo v poslovalnico A. ni strinjala, je imela možnost skladno z določbo prvega odstavka 200. člena ZDR-1 pisno zahtevati, da tožena stranka kršitev njene pravice opravljati delo v poslovalnici B. odpravi in jo razporedi nazaj na delo v poslovalnico B.. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da tožnica navedenega ni storila, pri čemer morebitna ustna zahteva oziroma ustno nestrinjanje z napotitvijo ne zadostuje. Glede na navedeno je šteti, da se je tožnica z napotitvijo strinjala.

13. Ker sodišče prve stopnje pri odločitvi o utemeljenosti odpovednega razloga zaradi prenehanja potrebe po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni pravilno upoštevalo določbe 16. člena Kolektivne pogodbe, ki predvideva možnost širše določenega kraja opravljanja dela, je zmotno uporabilo materialno pravo. Posledično je sodišče prve stopnje tudi napačno odločilo o tožbenem zahtevku za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnici je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana, ker njeno delo v poslovalnici A., na C. 15, zaradi zaprtja poslovalnice ni bilo več potrebno. Zaprtje poslovalnice tožene stranke oziroma ukinitev organizacijske enote predstavlja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje in pravilno navedlo, da sodišče nima pristojnosti ocenjevati poslovne odločitve tožene stranke, da zapre poslovalnico in da je ne organizira na drugem naslovu, saj so organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja v avtonomni sferi delodajalca. Kot že omenjeno, vprašanje same napotitve v poslovalnico A. ni predmet obravnavanega individualnega delovnega spora. Posledično tudi zaključek sodišča prve stopnje, da iz ravnanj tožene stranke pri napotitvi delavk v in iz poslovalnice A. in iz izpovedi prič izhaja, da je bil dejanski odpovedni razlog osebna okoliščina, tj. tožničin značaj, ne vpliva na drugačno rešitev zadeve. Bistveno je, da tožena stranka dela tožnice zaradi zaprtja poslovalnice v A. ni več potrebovala. Navedeno pomeni, da je podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj tožničino delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni bilo več potrebno. Na drugačno rešitev v zadevi ne vpliva niti dejstvo, da je bil v skladu s pogodbo zaposlitvi kot kraj opravljanja dela še vedno določen tudi B.. Tudi tam namreč ni bilo več potrebe po opravljanju dela tožnice. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje (sicer v zvezi z vprašanjem upravičenosti napotitve na delo v poslovalnico A.), tožničino delo v poslovalnici B. ni bilo več potrebno. Tudi iz izpovedi priče D.D. izhaja, da ko se je zapirala poslovalnica v A., ni bilo potrebe po delu tožnice v B.. Ker torej niso podani razlogi za nezakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je tožbeni zahtevek za ugotovitev njene nezakonitosti neutemeljen. Posledično sta neutemeljena tudi uveljavljana reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek.

14. Glede na navedeno je potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek zavrne (5. alineja 358. člena ZPP), kot izhaja iz izreka te sodbe.

15. Pritožbeno sodišče je moralo zaradi spremenjenega uspeha strank v pravdi ponovno odločiti o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker tožnica v pravdi ni uspela, krije sama svoje stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Prav tako tudi tožena stranka krije svoje stroške postopka, ker gre za spor o o prenehanju delovnega razmerja v skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. – ZDSS-1).

16. Pritožbeno sodišče je odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožena stranka je sicer v pravdi uspela, vendar pa na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS-1) sama nosi svoje stroške pritožbe. Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj niso bili potrebni glede na to, da odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k rešitvi v obravnavani zadevi (prvi odstavek 155. člena ZPP).