Jedro

Širšo določitev kraja opravljanja dela iz 16. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije je treba razlagati v duhu Direktive Sveta 91/533/EGS. Ker je kraj opravljanja dela ena od bistvenih sestavin pogodbe o zaposlitvi, mora biti delavcu pred vstopom v delovno razmerje jasno, kje bo delo opravljal. Ta podatek je za delavca pomemben, saj tako lahko vnaprej predvidi, koliko časa bo porabil za pot na in iz dela, si po potrebi organizira ustrezen prevoz in uskladi svoje družinske obveznosti. Kraj opravljanja dela je lahko širše določen, vendar le kadar glavnega ali stalnega kraja dela ni. Nejasna pogodbena določila v zvezi s krajem opravljanja dela, pa je treba razlagati v korist delavca (in dubio pro operario).

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se deloma spremeni tako, da se pritožba tožene stranke delno zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi v točki I, II in delno v točki III izreka, razen v delu, ki se nanaša na odločitev o nadomestilu plače in stroške postopka (del točke III in točka IV izreka sodbe sodišča prve stopnje). V tem delu se sodba sodišča druge stopnje razveljavi in vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožnici dne 25. 4. 2014 nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi in ugodilo njenemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku. Presodilo je, da zaradi zaprtja poslovalnice tožene stranke v Celju ni prenehala potreba po tožničinem delu pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi, saj je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delo prodajalke primarno v Šentjurju in zgolj po potrebi v drugih poslovalnicah.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Presodilo je, da je bila napotitev tožnice na delo v Celje skladna s pogodbo o zaposlitvi in Kolektivno pogodbo dejavnosti trgovine Slovenije (v nadaljevanju KPDTS) (1), ki v 16. členu dopušča možnost širše opredeljenega kraja opravljanja dela, glede na mrežo organizacijskih enot delodajalca, da tožena stranka zaradi napotitve ni bila dolžna tožnici ponuditi v podpis spremembe pogodbe o zaposlitvi zaradi spremenjenih okoliščin in da se je tožnica z napotitvijo strinjala, saj ni izkoristila možnosti po prvem odstavku 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (2) (v nadaljevanju ZDR-1).

3. Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče druge stopnje napačno interpretiralo 16. člen KPDTS, ki ureja opredelitev kraja opravljanja dela v pogodbi o zaposlitvi. V tožničini pogodbi o zaposlitvi naj bi bil kot kraj opravljanja dela primarno opredeljen Šentjur in le po potrebi druge poslovalnice v Sloveniji, zato bi morala tožena stranka tožnici ob napotitvi na delo v Celje, ponuditi v podpis novo pogodbo o zaposlitvi. Prenehala naj bi le potreba po delu tožnice v Celju ne pa potreba po njenem delu v Šentjurju, kjer naj bi bil njen primaren kraj opravljanja dela. Tožena stranka pa naj bi v odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla zgolj to, da je potreba po tožničinem delu prenehala v Celju ne pa tudi v Šentjurju. Zaprtje poslovalnice naj bi bil utemeljen odpovedni razlog le, če bi bila v konkretnem primeru res podana odpoved iz tega razloga, podana pa naj bi bila zaradi osebnih lastnosti oziroma značaja tožnice, kar naj bi ugotovilo sodišče prve stopnje. Stališče sodišča druge stopnje, da to dejstvo ni bistveno, naj bi bilo materialnopravno zmotno. Sodišče druge stopnje naj bi zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (3) (v nadaljevanju ZPP), saj naj bi navedlo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožničino delo v Šentjurju ni bilo več potrebno, čeprav sodišče prve stopnje tega ni ugotovilo.

4. Tožena stranka je vložila odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev. Navaja, da je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo določbo 16. člena KPDTS, ki omogoča širšo opredelitev kraja opravljanja dela.

5. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Revizija je utemeljena.

7. V tem sporu so bila ugotovljena naslednja dejstva, na katera je revizijsko sodišče vezano. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena od leta 2008 dalje. Zadnjo pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko je sklenila 24. 2. 2012, ko je pričela opravljati delo v poslovalnici v Šentjurju. Tožničina pogodba o zaposlitvi je v točki 6 določala, „da bo delavka opravljala delo v poslovalnici Šentjur ter po potrebi v ostalih poslovalnicah v Sloveniji (točka 6.1.) in da je delodajalec upravičen zaposliti delavko v okviru zakonskih ter kolektivno pogodbenih predpisov tudi v vseh drugih enotah in jo tudi trajno ali začasno premestiti ter da delavka izraža svojo načelno pripravljenost za premestitev na drugi kraj opravljanja dela (točka 6.2.)“ Tožnica je bila s 1. 2. 2014 napotena na delo v poslovalnico v Celje brez pisne spremembe pogodbe o zaposlitvi. Dne 25. 4. 2014 ji je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kot razlog pa je navedla ukinitev poslovalnice v Celju, ki jo je z dnem 8. 6. 2014 tudi dejansko zaprla.

8. Na podlagi 4. alineje prvega odstavka 31. člena ZDR-1 je ena od bistvenih sestavin pogodbe o zaposlitvi tudi navedba kraja opravljanja dela. Če se spremeni v pogodbi določen kraj opravljanja dela, se sklene nova pogodba o zaposlitvi, razen v primerih, ko gre za spremembe, ki so posledica uveljavitve pravice do dela s krajšim delovnim časom v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali predpisi o starševskem varstvu (drugi odstavek 49. člena ZDR-1). KTDTS, ki je veljala med strankama, je v 16. členu določala, da je kraj opravljanja dela, dogovorjen s pogodbo o zaposlitvi, lahko širše opredeljen, in sicer glede na mrežo organizacijskih enot delodajalca.

9. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je bil kraj opravljanja dela v tožničini pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 2. 2012 „širše določen“ v smislu možnosti, ki jo dopušča 16. člen KTDTS. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je na podlagi 6.1. točke pogodbe o zaposlitvi kot kraj opravljanja dela navedena poslovalnica Šentjur in (le) po potrebi ostale poslovalnice v Sloveniji. Ker pogodba o zaposlitvi v konkretnem primeru dejansko določa glavni kraj opravljanja dela, ni mogoče govoriti o širši določitvi kraja opravljanja dela. S točko 6 tožničine pogodbe o zaposlitvi zato ni bila uporabljena možnost iz 16. člena KTDTS. Širša določitev kraja opravljanja dela bi lahko prišla v poštev le v primeru, ko glavnega kraja opravljanja dela, glede na naravo dela, ne bi bilo mogoče določiti.

10. Ta razlaga je skladna tudi z besedilom določbe člena 2(2)(b) Direktive Sveta 91/533/EGS (4) (v nadaljevanju Direktiva), ki določa, „da mora delodajalec delavca pisno obvestiti o kraju opravljanja dela, če stalnega ali glavnega kraja opravljanja dela ni, pa o tem, da je zaposlen na različnih krajih in v registriranih poslovnih enotah ali, kjer je to primerno, na sedežu delodajalca. Iz druge in pete uvodne izjave Direktive izhaja, da gre pri tem za formalizacijo delovnih razmerij, ki je namenjena boljšemu varstvu zaposlenih pred možnimi kršitvami njihovih pravic in večji preglednosti trga dela ter za izboljšanje delovnih pogojev in višjega življenjskega standarda zaposlenih. Obveznost pisne obvestitve iz navedene določbe je ZDR-1 v nacionalni pravni red prenesel z določbo 4. alineje prvega odstavka 31. člena oziroma z zahtevo, da mora biti v (pisni) (5) pogodbi o zaposlitvi naveden kraj opravljanja dela. Države članice ne smejo sprejeti predpisov, ki bi položaj zaposlenih urejali na manj ugoden način kot Direktiva, po drugi strani pa lahko sprejmejo in uporabljajo predpise, ki so za zaposlene ugodnejši. V duhu Direktive je treba razlagati tudi širšo določitev kraja opravljanja dela iz 16. člena KTDTS. Ker je kraj opravljanja dela ena od bistvenih sestavin pogodbe o zaposlitvi, mora biti delavcu pred vstopom v delovno razmerje jasno, kje bo delo opravljal. Ta podatek je za delavca pomemben, saj tako lahko vnaprej predvidi, koliko časa bo porabil za pot na in iz dela, si po potrebi organizira ustrezen prevoz in uskladi svoje družinske obveznosti. Kraj opravljanja dela je lahko širše določen, vendar le kadar glavnega ali stalnega kraja dela ni. Nejasna pogodbena določila v zvezi s krajem opravljanja dela, pa je treba razlagati v korist delavca (in dubio pro operario).

11. Glede na to, da v konkretnem primeru ne gre za primer širše določitve kraja opravljanja dela v pogodbi v zaposlitvi po 16. členu KPDTS, je treba pogodbeno določilo, „da tožnica po potrebi delo opravlja tudi v ostalih poslovalnicah v Sloveniji,“ razlagati ob upoštevanju določbe 33. člena ZDR-1, na podlagi katerega ima delodajalec možnost, da delavcu (v primerih in pod pogoji, ki jih določa zakon) pisno odredi in ga začasno napoti na ustrezno delo v drug kraj, kot je določen v pogodbi o zaposlitvi, če ta ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca. V kolikor bi šlo za začasno odreditev dela in premestitev tožnice iz poslovalnice Šentjur v poslovalnico Celje na podlagi 33. člena ZDR-1 (česar pa tožena stranka niti ne trdi), zaprtje te poslovalnice ne bi bil zakonit razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. V okviru določb 33. in 49. člena ZDR-1 je treba razlagati tudi določilo točke 6.2. tožničine pogodbe o zaposlitvi, da je delodajalec upravičen zaposliti delavko v okviru zakonskih ter kolektivno pogodbenih predpisov tudi v vseh drugih enotah in jo tudi trajno ali začasno premestiti ter da delavka izraža svojo načelno pripravljenost za premestitev na drugi kraj opravljanja del. V primeru trajne premestitve v drug kraj je treba upoštevati drugi odstavek 49. člena ZDR-1, ki zahteva pisno spremembo pogodbe o zaposlitvi, v primeru začasne premestitve pa delodajalec lahko ravna po 33. členu ZDR-1, če so izpolnjeni zakonski pogoji.

12. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da tožničina opustitev ravnanja po prvem odstavku 200. člena ZDR-1 izraža oziroma „se šteje za strinjanje“ s spremembo kraja opravljanja dela. Enako stališče je revizijsko sodišče zavzelo že v sklepu VIII Ips 297/2015 z dne 17. 5. 2016. Pisna zahteva delavca za odpravo kršitve in zahteva za sodno varstvo sta izraz pravovarstvenega upravičenja delavca. Osrednja prvina pravice je možnost (ne dolžnost), da pravni subjekt ravna na določen način. Zato opustitev izvrševanja (uveljavljanja) pravice (do pravnega varstva) ni mogoče razlagati v škodo upravičenca v vsebinskem smislu. Posledice opustitve postopanja po 200. člena ZDR-1 so vezane na pravovarstveni zahtevek, in ne na vsebino podanih izjav. Zgolj dejstvo, da zaposleni od delodajalca ne zahteva odprave kršitve ali da pravice ne uveljavlja pred sodiščem, samo po sebi ne pomeni, da se z izjavo druge (močnejše) pogodbene stranke strinja.

13. Glede na to, da je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za poslovalnico v Šentjurju, tožena stranka pa ji je podala odpoved iz poslovnega razloga zaradi zaprtja poslovalnice v Celju, tožena stranka ni izkazala obstoja utemeljenega poslovnega odpovednega razloga, saj zaradi zaprtja poslovalnice v Celju tožničino delo pod pogoji njene pogodbe o zaposlitvi (po kateri tožnica delo opravlja v Šentjurju) ni prenehalo. Pri tem niso pomembne ugotovitve v zvezi z morebitnim obstojem poslovnega razloga tudi v poslovalnici Šentjur, saj tožnici odpoved ni bila podana iz tega razloga.

14. Ker je revizija utemeljena že iz zgoraj navedenih razlogov, se revizijsko sodišče do ostalih revizijskih navedb ni opredeljevalo.

15. Glede na navedeno, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje delno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, razen v delu, ki se nanaša na odločitev o nadomestilu plače in stroške postopka, v katerem je odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (380. člen ZPP). Sodišče druge stopnje se bo v nadaljevanju opredelilo do pritožbenega ugovora, da je tožnica za čas prejemanja nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti upravičena le do razlike med pripadajočo plačo in prejetim nadomestilom, saj se v izpodbijani sodbi do tega vprašanja ni opredelilo, glede na to, da je štelo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

16. Odločitev o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

(1)

Ur. l. RS, št. 111/2006 in nadaljnji.

(2) Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji.

(3)

Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji.

(4)

Direktiva Sveta 91/533/EGS z dne 14. oktobra 1991 o obveznosti delodajalca, da zaposlene obvesti o pogojih, ki se nanašajo na pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje, UL ES, L 288, 18. 10. 1991. (5) Zahteva iz 17. člena ZDR-1.