Jedro

Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno ocenilo, da do poškodbe tožnika ni prišlo ob podiranju drevesa, temveč mu je spodrsnilo na klančini, ko je šel po posodo z gorivom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 83.965,65 EUR iz naslova nematerialne in materialne škode z zakonskimi zamudnimi obrestmi in mesečne rente v višini 150,00 EUR (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 3.999,65 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).1 Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da odloči, da je podan temelj tožbenega zahtevka ter vrne zadevo v nadaljnje odločanje prvostopnemu sodišču oz. podrejeno, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi ter vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje pred novim sodnikom, vse s stroškovno posledico, da se tožencu naložijo v plačilo pritožbeni stroški tožnika, s plačilom v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo dalje do plačila. Navaja, da je prvostopno sodišče izključno sledilo tožencu, njegovi ženi in hčerki, ki pa so glede na celoten postopek zelo negativno nastrojeni zoper tožnika. Sodišče njihovih izpovedi ni ustrezno in kritično presojalo, ampak jim je slepo verjelo, kljub veliko nelogičnostim. Poudarja, da sodišče strank in prič ni zaslišalo na istem naroku in sta se priči imeli možnost pripraviti na zaslišanje in izpoved v popolnosti prilagoditi tožencu. Obenem dokazi, ki jih je toženec predlagal oz. vložil v spis, nimajo nobene zveze z obravnavanim dogodkom, ampak z njimi poskuša le diskreditirati tožnika. Očitno so vložena kazenska sodba Okrajnega sodišča v Novem mestu ter navedbe toženca pod točko IV. in V. odgovora na tožbo, ki se tičejo hčerke A. A., vplivale na sodišče in tožnik zato ni bil obravnavan enakopravno. Ni nelogično, da je B. B. prosila tožnika, če jima pride pomagat pri delu v gozdu, sploh ker so želeli videti vnučka in tožnik seveda ni odklonil takšne pomoči, saj je šlo za takratnega tasta in taščo. Tudi dokazni postopek je pokazal, da tožencu in njegovi ženi pri gozdnih opravilih večkrat kdo pomaga, zato je sodišče narobe zaključilo, da tožnika toženec in žena nista prosila za pomoč. Sodišče nadalje zmotno sledi tožencu, njegovi ženi in hčerki, kdaj so prišli v gozd in kdaj je prišlo do nezgode. Njihove izpovedi se namreč v tem delu ne ujemajo in so nelogične. Četudi bi bil neprimerno obut, kot je trdil toženec in priči, bi to kvečjemu pomenilo, da je k dogodku soprispeval, sicer pa bi mu toženec moral preprečiti, da dela v gozdu v neprimerni obutvi. Nesreče ob podiranju dreves so pogoste, zato je povsem verjetno, da je do nesreče prišlo v času, ko je toženec podiral drevesa za lastno uporabo. Delo v gozdu je nevarno delo, še posebej pri podiranju dreves, ko ne predstavlja nevarne stvari pri delu v gozdu le delujoča žaga, kot zaključi sodišče, ampak tudi sam način podiranja dreves, kot se ga je lotil toženec. Da je do nesreče res prišlo med podiranjem in ne zgolj žaganjem dreves izhaja tudi iz tega, da je po kantico z bencinom šel tožnik in ne toženec. Sodišče je izpovedbi toženca in prič sledilo kljub temu, da so njihove izpovedbe neverodostojne glede bistvenih okoliščin nesreče kot npr. kako oddaljena je bila kantica z bencinom. Nadalje so izpovedi toženca in prič nedosledne tudi glede števila podrtih dreves. Sodišče verjame tožencu, da je počistil veje okoli posekanega drevesa, vendar tožnik ni padel na vejah točno pod drevesom, ki ga je toženec podiral, temveč poleg tega drevesa. Sodišče tudi ni upoštevalo izvida na dan poškodovanja, iz katerega izhaja, da je tožnik pri zdravniku povedal, da si je pri doskoku iz višine poškodoval levi gleženj. Torej je odskočil in mu ni le zdrsnilo. Navsezadnje sodišče tudi ni izvedlo zaslišanja izvedenca gozdne stroke, ker naj ne bi bilo potrebno, in zaslišanja priče C. C., ker naj ne bi bil substanciran, kar pa ne drži. 3. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče tožnika ni enakopravno obravnavalo. Gre za trditev, ki v nobenem pogledu ni izkazana. Tožnik samo navaja, da ni imel enakopravnega obravnavanja, pri tem pa se ne opira na noben dokaz, ki bi potrjeval to navedbo. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo zaslišati priči na istem naroku kot je zaslišalo tožnika in toženca. Zaslišanje prič na kasnejšem naroku ne predstavlja procesne kršitve.

6. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da je tožnik tožencu in njegovi ženi prišel pomagat sam, prostovoljno, ne da bi ga za to kdo prosil, da je bil obut v športne copate, toženec pa ga je opozoril na neprimerno obutev. Sodišče prve stopnje o tem navede prepričljive razloge v točkah 7, 8 in 9 obrazložitve sodbe, ki jih pritožbene navedbe ne omajejo. Pri tem se je sodišče pravilno oprlo tudi na izpovedbi prič B. B. in A. A., ki ju je tudi kritično ocenilo.

7. Sodišče prve stopnje je v sodbi tudi pravilno ocenilo, da do poškodbe tožnika ni prišlo ob podiranju drevesa, temveč mu je spodrsnilo na klančini, ko je šel po posodo z gorivom. Razlogi v dokazni oceni so prepričljivi in pritožbeno sodišče jih sprejema. Med njimi ni nobenega nasprotja. Prvostopno sodišče je pravilno pojasnilo, da tožnikova izpoved, da mu je zdrsnilo, ko je med podiranjem oziroma žaganjem drevesa, premera okrog 30 cm, potiskal drevo, ni logična. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo izpovedi toženca in prič, da se v času škodnega dogodka ni podiralo drevja, temveč le žagalo že podrta drevesa, tožnik pa ni padel, ko naj bi pridržal drevo, temveč ko je šel iskat posodo z gorivom. V zvezi s tem pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v točkah 10, 11, 12 in 13 obrazložitve sodbe, nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene in dokazne ocene sodišča prve stopnje ne omajejo.

8. V nasprotju s pritožnikovimi navedbami je sodišče pravilno ocenilo izpovedbe toženca in prič za verodostojne. Izpoved toženca, da je bila kantica bencina 15 metrov stran oddaljena od njega, B. B. in tožnik pa 8 metrov, ni v nasprotju z izpovedjo priče B. B., da je bila kantica od nje oddaljena približno 8 metrov. Prav tako zgolj iz dejstva, da je tožnik bil tisti, ki je šel po kantico bencina, ne izhaja, da so podirali drevesa, kot to poskuša prikazati pritožnik.

9. Iz izvida z dne poškodovanja, t.j. 29.12. 2011, izhaja le, da je tožnik pri zdravniku povedal, da je do poškodbe prišlo pri doskoku. To se smiselno ujema tudi z dejansko oceno prvostopnega sodišča, da je do poškodbe prišlo z zdrsom po brežini navzdol, saj je moral tožnik na koncu zdrsa pristati oz. doskočiti.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožnikova dokazna predloga za postavitev izvedenca gozdarske stroke ali varstva pri delu in za zaslišanje C. C. Kot je pravilno pojasnilo prvostopno sodišče, zaslišanje izvedenca gozdarske stroke ali varstva pri delu ne bi v ničemer spremenilo zaključkov sodišča, svojega predloga za zaslišanje C. C. pa tožnik ni substanciral. 11. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Zaradi pritožbenega neuspeha tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške (prvi odst. 154. člena ZPP in prvi odst. 165. člena ZPP). Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve (1. odst. 155. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.