Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo v izpodbijani sodbi, da že sama grožnja z ustrelitvijo v povezavi s spremljajočimi okoliščinami (obtoženčeva jeza, vpitje, razburjenost, nakazana primerjalna vrednost oškodovankinega življenja in znesek odmerjene globe) vsebuje konkretno ogrozitev osebne varnosti ter da se zadevi po opisu dejanja bistveno razlikujeta, saj v sami vožnji za uradno osebo ni konkretne ogrozitve uradne osebe, zaradi česar bi morala biti po stališču vrhovnega sodišča izrecno konkretizirana dejanska nevarnost za uradno osebo, saj iz samega očitanega ravnanja takšna nevarnost ni izhajala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 180,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po četrtem odstavku 299. člena KZ-1 in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo eno leto zapora ob dveletni preizkusni dobi. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtožencu naložilo povračilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke oškodovanke.

2. Zoper sodbo se je pritožil obtoženčev zagovornik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zaradi kršitve kazenskega zakona. Višjemu sodišču je predlagal, da izpodbijano „sodbo spremeni tako, da obtoženega oprosti očitkov po obtožbi oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje“.

3. Ker je zagovornik obtoženega zahteval opravo javne seje pritožbenega senata, je pritožbeno sodišče skladno s prvim odstavkom 378. člena ZKP dne 19. 8. 2022 odredilo, da se obvesti stranke in zagovornika o seji, razpisani za dne 6. 9. 2022. Obvestila so bila za vse obveščene izkazana. Na sejo ni pristopil predstavnik tožilstva, ker pa je bilo Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani o seji pravilno obveščeno, je pritožbeno sodišče sejo opravilo, saj skladno s četrtim odstavkom 378. člena ZKP neudeležba v redu obveščenih ni ovira, da senat ne bi imel seje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb ter proučitvi podatkov spisa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse potrebne dokaze, pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva ter na tej podlagi sprejelo pravilne dokazne in pravne zaključke ter obtožencu izreklo obsodilno sodbo. Svojo presojo je obrazložilo z argumentiranimi, logičnimi in prepričljivimi razlogi, ki jih sodišče druge stopnje sprejema, in se jim v izogib ponavljanju tudi v celoti pridružuje.

6. Pritožnik sicer pravilno opozarja, da se je sodišče dolžno opredeliti do navedb obrambe, vendar pa so pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi z večino izpostavljenih okoliščin v zaključni besedi obrambe, ni soočilo, predvsem delom izpovedb prič, ki jim sodišče ni namenilo nobene pozornosti, kljub temu, da je v določenem delu nanje opiralo svoje zaključke, neobrazložene in jih kot takih ni mogoče preizkusiti, sodišče druge stopnje pa niti ob preizkusu po uradni dolžnosti ni ugotovilo zatrjevane kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Pritožbeno sodišče se ne strinja z očitkom, da je podano nasprotje med abstraktnim in konkretnim opisom dejanja, ker iz opisa po oceni zagovornika izhaja le subjektiviziran občutek strahu za osebno varnost, medtem ko abstraktni del opisa zahteva objektivizacijo te okoliščine. Iz opisa dejanja namreč jasno izhaja, da se je obtoženec maščeval oškodovanki zaradi izdaje odločbe o prekršku, tako da ji je zagrozil, da raje kot da plača globo, jo ustreli, kar je vodilo v izpolnitev zakonsko predpisane prepovedane posledice, ki je v tem primeru ogrozitev osebne varnosti, ki je po oceni drugostopenjskega sodišča ustrezno opisana z navedbo, da se je zaradi navedenega oškodovanka močno ustrašila in se pričela tresti. Iz takega zapisa jasno izhaja objektivna ogroženost osebne varnosti oškodovanke, četudi je izražena z oškodovankinim občutkom, ki pa je objektivno, na ravni opisa dejanja neposredna posledica ravnanja obtoženca.

8. Prvostopenjsko sodišče je svojo presojo pravilno utemeljilo na okoliščini, da je bistvena razlikovalna okoliščina med kaznivim dejanjem grožnje po 135. členu KZ-1 ter kaznivim dejanjem maščevanja uradni osebi po četrtem odstavku 299. člena KZ-1 ravno v maščevanju zaradi uradnega dejanja in ne, kot zmotno trdi pritožnik, v konkretni in dejanski ogroženosti osebne varnosti, ki bi po njegovem stališču morala izhajati iz konkretnih okoliščin, da bi bili izpolnjeni znaki kaznivega dejanja po četrtem odstavku 299. člena KZ-1. 9. Sodišče druge stopnje se strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, ki je pravilno uporabilo metodo razločevanja, da s strani obrambe izpostavljena odločba vrhovnega sodišča I Ips 44709/2012 z dne 19. 5. 2016 ni primerljiva z obravnavano zadevo. Pravilno je upoštevalo stališče vrhovnega sodišča, da mora biti v opisu dejanja konkretizirana dejanska nevarnost za osebno varnost. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo v izpodbijani sodbi, da že sama grožnja z ustrelitvijo v povezavi s spremljajočimi okoliščinami (obtoženčeva jeza, vpitje, razburjenost, nakazana primerjalna vrednost oškodovankinega življenja in znesek odmerjene globe) vsebuje konkretno ogrozitev osebne varnosti ter da se zadevi po opisu dejanja bistveno razlikujeta, saj v sami vožnji za uradno osebo ni konkretne ogrozitve uradne osebe, zaradi česar bi morala biti po stališču vrhovnega sodišča izrecno konkretizirana dejanska nevarnost za uradno osebo, saj iz samega očitanega ravnanja takšna nevarnost ni izhajala.

10. Pravilna je pritožbeno napadena teleološka in jezikovna razlaga inkriminacijske določbe, ki jo pritožnik neutemeljeno izpodbija z zatrjevanjem, da subjektivni občutki ne zadoščajo, saj je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je bila izrečena grožnja glede na vsebino in naravo takšnega značaja, da je objektivno lahko povzročila konkretno ogroženost in je pri oškodovanki tudi povzročila občutek ogroženosti, prestrašenosti in strahu (točka 23 sodbe), kar zgolj dodatno potrjuje, da je bila ogrožena oškodovankina osebna varnost. Pritožbeno sodišče se ne strinja z zagovornikovo tezo, da takšno stališče zabriše mejo med kaznivim dejanjem grožnje in kaznivim dejanjem maščevanja uradni osebi, saj je, kot izpostavlja sodišče prve stopnje, bistvena razlika med obema kaznivima dejanjema, da je grožnja izrečena zaradi maščevanja uradni osebi. S kaznivim dejanjem po četrtem odstavku 299. člena KZ-1 je namreč varovano nemoteno izvrševanje uradnih dejanj in varnost uradnih oseb, ki v okviru svojih pravic izvršujejo uradna dejanja, pri čemer je kazenskopravno varstvo uradnim osebam zagotovljeno tudi pred grožnjami, ki ogrožajo njihovo osebno varnost oziroma življenje, telo ali premoženje. Razlikovalni element med obema dejanjema je tako ravno maščevanje za uradno dejanje, ki motivira storilca dejanja, da ogrozi osebno varnost, življenje, telo ali premoženje uradne osebe. Zaradi okoliščine maščevanja uradni osebi je kaznivo dejanje maščevanja uradni osebi specialno kaznivo dejanje v razmerju do grožnje, zato ob takšni razlagi, ne bo prišlo do prekrivanja med obema kaznivima dejanjema in tudi ne gre za širjenje mej kaznivosti po četrtem odstavku 299. člena KZ-1, kot neutemeljeno očita zagovornik.

11. Pritožnik neutemeljeno izpodbija opiranje prvostopenjskega sodišča na sodbo vrhovnega sodišča I Ips 12400/2013-334 z dne 23. 7. 2013, kjer je sicer obravnavalo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklepe o priporu, vendar pa je sodišče v tem sklepu ob presoji konkretizacije znakov kaznivega dejanja maščevanja uradni osebi izrecno izpostavilo, da same grožnje z ubojem pomenijo resno in konkretno grožnjo za osebno varnost druge osebe, kar nedvomno potrjuje pravilnost stališča prvostopenjskega sodišča, saj gre za materialnopravno stališče glede pomena grožnje z ubojem kot sredstva za ogrožanje osebne varnosti uradne osebe in ne gre zgolj za procesnopravno presojo, kot zmotno trdi zagovornik.

12. Sodišče druge stopnje se sicer strinja s pritožnikom, da subjektivna ocena oškodovanca o ogroženosti osebne varnosti ne more zadoščati za obstoj prepovedane posledice po četrtem odstavku 299. člena KZ-1, vendar pa v obravnavni zadevi ne gre za tak položaj, saj že sama grožnja z ustrelitvijo vsebuje ogrozitev osebne varnosti. Pritožnik pri izpodbijanju stališča prvostopenjskega sodišča izpostavlja sodno prakso vrhovnega sodišča, pri čemer se sklicuje na sodno prakso v zvezi s kaznivim dejanjem po tretjem odstavku 299. člena KZ-1, kjer gre za kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja, kjer mora po naravi stvari storilec aktivno ravnati v smeri preprečitve uradnega dejanja, medtem ko gre pri kaznivem dejanju maščevanja uradni osebi po četrtem odstavku 299. člena KZ-1 za ravnanje storilca kot odziv na opravljeno uradno dejanje uradne osebe, zato kaznivi dejanji nista primerljivi in izpostavljena sodna praksa v tem delu (I Ips 37093/2012, I ips 59133/2012, I Ips 27298/2010, VSM II Kp 48457/2015, VSK III Kp 25881/2014) na pravilnost presoje ne vpliva.

13. Judikat vrhovnega sodišča I Ips 49894/2018 z dne 18. 11. 2021 in sodbo Višjega sodišča v Celju v isti zadevi II Kp 49894/2018 z dne 8. 12. 2020 pritožnik zmotno interpretira na način, da je šlo za maščevanje uradni osebi, ker so bile grožnje izrečene tako, da se je storilec približal oškodovancu, in ker je bila oškodovancu poznana nasilna preteklost storilca, ki mu je bila zasežena tudi večja količina orožja. Iz navedene odločbe izhaja jasno stališče, da grožnje, ki predstavljajo napoved uboja oškodovanca in njegove družine in nato samomora, objektivno predstavljajo resno grožnjo, zmožno uresničitve, zaradi katere se je oškodovanec upravičeno bal za svojo varnost in varnost svoje družine. Navedene okoliščine v zvezi z načinom izrekanja grožnje in okoliščine v zvezi s storilcem pa resnost grožnje dodatno potrjujejo. Tudi v zadevi I Ips 26381/2011-135 z dne 6. 9. 2012 je vrhovno sodišče izpostavilo, da že izrečene grožnje predstavljajo resno grožnjo, ki je objektivno sposobna ogroziti varnost, zgolj v dodatno utemeljitev resnosti grožnje pa je vrhovno sodišče pritrdilo nižjim sodiščem, da resnost grožnje predstavljajo tudi siceršnje okoliščine (predkaznovanost storilca in posest noža ob storitvi). Zato je brezuspešno poudarjanje zagovornika, da obtoženec ni bil predkaznovan, da ni prišlo do fizičnega stika, posesti orožja ali nastanka telesnih poškodb, saj že sama grožnja z ustrelitvijo zadošča za ogroženost osebne varnosti oškodovanke. Tako tudi v sodbi VSL III Kp 52340/2018 z dne 25. 3. 2020, kjer je višje sodišče izpostavilo, da je že sama vsebina grožnje o pobitju policistov in njihovih otrok po vrsti in intenziteti take narave, da ne dopušča nobenih pomislekov o resnosti grožnje, pri čemer je le kot dodatne okoliščine navedlo predhodno nasilnost storilca, kar sicer izpostavlja pritožnik. Podobno tudi v pritožbeno izpostavljeni sodbi Višjega sodišča v Celju II Kp 30619/2015 z dne 14. 2. 2017, kjer so bile za presojo bistvene grožnje storilca zoper policiste, kot dodatne okoliščine pa je sodišče za ogroženost oškodovancev štelo tudi kontinuiranost groženj, pri čemer že zgolj ena grožnja izpolnjuje znake kaznivega dejanja maščevanja.

14. Obravnavano ravnanje obtoženca, ko je oškodovanki izrekel, da raje kot da plača kazen, jo ustreli, kar je pri oškodovanki povzročilo prestrašenost za osebno varnost in tresenje, zanesljivo izpolnjuje zakonski znak ogroženost osebne varnosti in ni potrebno, da bi bile podane kakršnekoli druge okoliščine, niti da bi imela oškodovanka z obtožencem kakršnekoli druge predhodne težave, da bi bila šele takrat ogrožena osebna varnost. Po presoji pritožbenega sodišča, je takšna izjava nedvomno sposobna pri sleherni osebi ogroziti osebno varnost in je primerljiva z dejanskimi očitki v zgoraj obravnavanih primerih, kjer so storilci ravno tako v bistvenem grozili s smrtjo uradni osebi oziroma njenim bližnjim. Po pojasnjenem je neutemeljen pritožbeni očitek, da je presoja prvostopenjskega sodišča v nasprotju z materialnim pravom in tudi niso podane zatrjevane kršitve pravice do enakosti pred zakonom, do enakega varstva pravic, do sodnega varstva ali pravica do poštenega sojenja.

15. Sodišče prve stopnje je podalo zanesljivo dokazno oceno izpovedi oškodovanke, ki jo je ocenilo kot prepričljivo in verodostojno ter podprto z izpovedbami drugih prič, njena izpovedbo je utemeljeno ocenilo kot konsitentno in logično, zlasti pa se pritožbeno sodišče strinja, da oškodovanka ni imela nobenega motiva, da bi obtoženca obremenila, če grožnje ne bi bile izrečene. Pritožnik brezuspešno izpostavlja, da izpoved oškodovanke, da se je ustrašila, da bi se grožnje uresničile, ne more izkazovati objektivizirane ogroženosti osebne varnosti oškodovanke, saj je bistven zaključek izpodbijane sodbe, da grožnja z ustrelitvijo že sama po sebi, po naravi in vsebini predstavlja konkretizacijo ogrozitve osebne varnosti (točka 24 sodbe). Kot dodatno relevantno okoliščino pa je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi izpovedbo oškodovanke in izpovedbe njenih sodelavcev, ki so izpovedali o njeni prestrašenosti in pretresenosti. Povsem neutemeljen je pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi veže prestrašenost oškodovanke na prisotnost obtoženčevega sina, saj je v izpodbijani sodbi jasno izpostavljeno, da je bil obtoženec že prej neugoden ter v pogovoru izražal jezo in razburjenje, kar je pri oškodovanki povzročilo prestrašenost, da se bo grožnja uresničila. Iz oškodovankine izpovedbe je povsem iztrgana pritožbena navedba, da se je oškodovanka bala zaradi medijskih poročanj in na splošno, saj je bil vir njenega strahu v obtoženčevi grožnji, pri čemer pa je oškodovanka zgolj dodala, da se je bala uresničitve grožnje tudi zaradi medijskega poročanja o podobnih dogodkih, kjer je oseba svoje grožnje tudi uresničila.

16. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka, saj je sodišče v zadostni meri pojasnilo pritožbeno izpostavljeno neskladje med izpovedjo oškodovanke, da jo je obtoženec tikal in vsebino grožnje, kjer je uporabljeno vikanje („vas ustrelim“), na podlagi izpovedi oškodovanke, ki jo potrjujejo tudi podatki prekrškovnega spisa, da je postopek vodila le ona in se je grožnja lahko nanašala le na njo. V zadevi je bistveno, da je obtoženec grozil oškodovanki zaradi izdane odločbe o prekršku, pri tem pa za sam obstoj kaznivega dejanja ni odločilno, ali je uporabil naslavljanje z vikanjem ali tikanjem, zato ni odločilno, da oškodovanka ni znala pojasniti navedenega razlikovanja. Pritožbeno zatrjevanje, da je bila grožnja naslovljena na vse, torej ne le na oškodovanko, nima nobene podlage v dokaznem gradivu, saj se je tudi po presoji pritožbenega sodišča izrečena grožnja nanašala na oškodovanko, niti ni nobenega logičnega razloga, zakaj bi se grožnja nanašala na druge osebe, saj je obtoženec klical ravno oškodovanko, ki jo je predhodno klical tudi sin obtoženca in to zaradi izdane odločbe, ki jo je izdala ravno oškodovanka, kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče. Ker samo tikanje ni odločilno dejstvo, tudi ni relevantno sklicevanje pritožnika na zapis v zapisniku z dne 24. 5. 2017, kjer je navedeno, da je obtoženec v postopku rekel, da je oškodovanko, naslovljeno z „vas“, klical B. B. glede mesta na tržnici, s čimer pritožnik ne more omajati nedvomnega zaključka prvostopenjskega sodišča, da se je grožnja nanašala na oškodovanko, kar je bistveno, ne glede na uporabljeno naslavljanje, pri čemer pa tudi pritožbeno sodišče nima razloga, da ne bi sledilo izpovedi oškodovanke, da jo je obtoženec v postopku tikal in sprejema oceno prvostopenjskega sodišča, da spomin po toliko letih zbledi.

17. Sklicevanje pritožnika na okoliščino, da je bil oškodovanki izdan opomin pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, kot razlog za neverodostojnost oškodovanke, je brezuspešno, saj razlogi za odpoved zaposlitve oškodovanki pri presoji očitanega dejanja niso relevantni. Oškodovanka o tej okoliščini tudi ni bila vprašana, temveč zgolj o načinu prenehanja zaposlitve, na kar je odgovorila, da je podala odpoved, kar so povedale tudi zaslišane priče C. C. in D. D. Za presojo verodostojnosti oškodovanke nima nobene teže niti pritožbeno grajana izpovedba oškodovanke, da je ovadbo podala 13. 10. 2017, ki je neskladna z datumom zapisnika o sprejemu ustne ovadbe, kjer je naveden 16. 10. 2017, saj sam datum podaje ovadbe glede na siceršnjo verodostojno izpoved ni bistven.

18. Pritožbeni očitek, da je izpovedba oškodovanke v preiskavi temeljila na zapisku, ki ga je uporabljala med zaslišanjem, je netočen, saj oškodovanka ni „ves čas izpovedovala na podlagi pisne predloge“, ampak je imela pri sebi zapisek, na katerem so bile oporne točke (l. št. 11 v spisu), sicer pa je izpovedovala prosto. Nadalje pa je oškodovanka na glavni obravnavi ob tem, da je sicer vztrajala pri izpovedbi v preiskavi, prosto izpovedala o dogajanju, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, zato sklicevanje na zapisek oškodovanke o dogajanju ne omaje ocene prvostopenjskega sodišča, da je bila oškodovankina izpoved verodostojna. Brez uspeha je pritožbeno zatrjevanje, da gre za enostavno pripoved in da ni potrebovala zapiska, saj je priča C. C. povedala, da je bila oškodovanka marljiva in si je veliko zapisovala, zato napravljeni zapisek tudi po oceni pritožbenega sodišča nikakor ne omaje verodostojnosti izpovedi oškodovanke v smeri pritožbenega zatrjevanja, da je zapisek napravila zato, da bi čim bolj vplivala na presojo sodišča. 19. Tudi s pritožbenim izpostavljanjem, da oškodovanka v fazi preiskave ni izpovedala, da se je počutila ogroženo ali da se je zbala za osebno varnost, pritožnik ne more uspeti. Oškodovanka je povedala, da se je grožnje ustrašila, grožnja z ustrelitvijo pa nedvomno povzroči občutek ogroženosti osebne varnosti. Pritožnik ne more omajati presoje z izpostavljanjem izpovedi oškodovanke, da bi danes ravnala drugače, saj je pomembno, da je bila prestrašena ob dogodku, ne pa njeno razmišljanje več let kasneje, pri čemer velja poudariti, da gre za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, neodvisno od volje oškodovanca. Sodišče druge stopnje ne sprejema zagovornikovega izpostavljanja, da oškodovanka ni imela kakšnega konkretnega razloga za pričakovano uresničitev grožnje, saj ni odločilen obstoj posebnih okoliščin, ki bi nakazovale, da se utegne grožnja dejansko uresničiti, zadošča že, da je izrečena grožnja, ki je objektivno takšna, da lahko povzroči občutek ogroženosti.

20. Pritožnik neutemeljeno trdi, da je bila oškodovankina reakcija pretirana in se pri tem sklicuje na dejstvo, da oškodovanka po dogodku ni bila niti en dan v bolniškem staležu, saj to na resnost grožnje in ogroženost osebne varnosti ne vpliva. Prvostopenjsko sodišče je v zvezi z reakcijo oškodovanke na podlagi njene izpovedbe ter izpovedb priče E. E. in D. D. pa tudi priče C. C., ugotovilo, da je bila objokana, se tresla, zaradi česar ji je varnostnik prinesel kozarec vode, in sklenilo da se je grožnje ustrašila in se počutila ogroženo. Navedeno je tudi po presoji pritožbenega sodišča ob grožnji z ustrelitvijo povsem normalna in življenjsko pričakovana reakcija. Takšnih ugotovitev prvostopenjskega sodišča pritožnik ne more omajati z navedbo, da je bil obtoženec na morju, saj glede na vsebino grožnje, ki je sposobna povzročiti občutek ogroženosti, ni relevantno, kje se je obtoženec nahajal. Na presojo tudi ne more vplivati pritožbeno sklicevanje na ugibanje oškodovanke, da je bil obtoženi morda jezen, da je morda govoril v afektu, saj čustveno stanje obtoženca pri tem, ko je izrekel grožnjo, ne more vplivati na protipravnost takšnega ravnanja. Vsekakor pa na presojo ne vpliva zatrjevanje obtoženca, da oškodovanka opravičila ni sprejela, saj je oškodovanka povedala, da je opravičilo sprejela, da pa dogodka ne more pozabiti.

21. Pritožnik v prizadevanju, da bi omajal zaključke o ogroženosti oškodovanke in verodostojnosti njene izpovedbe, nepopolno, brez konteksta izpostavlja dele izpovedi zaslišanih prič. Zatrjuje, da je varnostnik E. E. izpovedal, da mu je oškodovanka rekla, da naj bi bil obtoženi pri njej v pisarni, kar ni točno. Povedal je, da jo je tako razumel, je pa v svoji izpovedbi tudi dopustil možnost, da so bile grožnje izrečene po telefonu, pri čemer je pripomnil, da je minilo že veliko časa in da se vseh podrobnosti ne spomni. Tudi sicer je oškodovanka ves čas izpovedovala, da jo je obtoženec klical, kar je tudi obtoženec priznal, zato o tem ni nikakršnega dvoma. E. E. pa je na podlagi lastne zaznave izpovedal, da je bila oškodovanka objokana, v strahu in pretresena. Drži, da je na glavni obravnavi izpovedal, da ne more reči, da se je oškodovanka bala ponovnega snidenja z obtožencem, je pa ob tem v zvezi s takšno svojo izpovedbo v preiskavi dopustil možnost, da jo je takrat tako dojel, saj je od tedaj minilo že veliko časa. Pritožnik ne more omajati presoje prvostopenjskega sodišča s sklicevanjem na dejstvo, da priča E. ni izpovedal, da je bila oškodovanka ogrožena, saj že iz njegove izpovedbe izhaja, da jo je videl kot prestrašeno, objokano in pretreseno, kar glede na vsebino grožnje vsekakor potrjuje, da je bila oškodovanka ogrožena. Dodatna okoliščina, ki potrjuje ogroženost pa je tudi dejstvo, ki ga izpostavlja pritožnik, da je E. E. po klicu oškodovanke čutil dolžnost, da gre k njej v pisarno. Glede na to, da za obstoj kaznivega dejanja ni pomembno, kje se je obtoženec nahajal, na verodostojnost oškodovankine izpovedbe tudi ne vpliva, da je E. E. izpovedal, da mu oškodovanka ni povedala, da se je obtoženec ob klicu nahajal na morju. Pritožnik brezuspešno izpodbija verodostojnost oškodovanke z izpostavljanjem izpovedi priče E. E., da ni videl, da bi si oškodovanka v času, ko je bil pri njej v pisarni delala kakšne zapiske, za katere je oškodovanka trdila, da jih je napravila takoj po spornem klicu, saj iz tega dela izpovedi ni mogoče zaključiti, da bi si zapiske naredila kasneje, prilagojeno za ta postopek, pri čemer njeno izpovedbo potrjujejo tudi druge priče s svojimi zaznavami, kot je presodilo že prvostopenjsko sodišče. 22. Pritožnik iz izpovedi priče C. C., da je imela oškodovanka konflikt s stranko ter da je ocenila, da je vse skupaj mogoče malo pretirano, neutemeljeno zaključuje, da ni bilo nobenega govora o grožnjah ali ustrelitvi. Kot ugotavlja že sodišče prve stopnje, je priča izpovedala, da je oškodovanko poslušala le z enim ušesom in na vprašanje priznala, da ni imela pred sabo celotne slike dogajanja. Tudi priča C. C. je sicer potrdila, da je bila oškodovanka razburjena in imela solzne oči ter da je, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, omenjala, da je prišlo do groženj v nekem postopku, kar pa sodišče glede na izpovedbe prič D. D. in E. E. prepričljivo zaključuje, da se takšna izpoved nanaša na obravnavan dogodek (točka 13 sodbe). Glede na dejstvo, da je obtoženec oškodovanki izrekel grožnjo, ki je objektivno zmožna povzročiti ogroženost osebne varnosti in je tudi povsem življenjsko logično, da se je oškodovanka ob takšni grožnji prestrašila, jokala in se tresla, so brez vpliva na pravilnost presoje pritožbeno izpostavljene navedbe priče C. C., da je oškodovanka večkrat burno reagirala. Izpoved priče F. F., da starejši ljudje velikokrat rečejo, da bodo koga ubili, ter njeno subjektivno mnenje, da to ni nič nenavadnega, ne vpliva na presojo, da gre objektivno za grožnjo, ki je sposobna ogroziti osebno varnost oškodovanke in je bila zaradi nje oškodovankina osebna varnost ogrožena.

23. Pritožnik poskuša omajati verodostojnost izpovedi oškodovanke tudi z izpostavljanjem domnevnega neskladja glede časovnega sosledja dogajanja, ker je priča D. D. izpovedala, da je do dogodka prišlo pred iztekom delovnega časa med 14. in 15. uro in ne ob 12.43 uri. Takšno neskladje ni podano. Navedena priča je namreč na glavni obravnavi izpovedala, da jo je oškodovanka klicala malo pred koncem delovnega časa, v preiskavi pa, da jo je klicala okoli 15. ure, pri čemer je pojasnila, da misli, da se je dogodek zgodil kakšno uro in pol pred tem, torej ne neposredno pred klicem. Tudi sama oškodovanka je povedala, da se je na priči D. D. in C. C. obrnila kasneje.

24. Pritožnik izpostavlja opise oškodovankine narave, ki so jih podale zaslišane priče, in z njimi neutemeljeno izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da reakcija oškodovanke na pogovor z obtožencem potrjuje resničnost izpovedbe glede groženj. Pritožbeno sodišče se strinja, da oškodovankino tresenje, jok in splošna pretresenost, ki so jo zaznale priče potrjujejo, da so bile grožnje izrečene, o samih grožnjah z ustrelitvijo oziroma z ubojem pa je povedala tudi pričama D. D. in E. E., ki sta o tem tudi izpovedala. Pritožnik netočno povzema izpoved priče D. D. in izpostavlja oškodovankino labilnost, saj je priča pojem labilnosti uporabila v kontekstu, da je oškodovanka postala negotova v svojo odločitev, kadar je stranka „pravno reagirala“ na njeno odločitev, pri čemer je tudi povedala, da ne ve, ali je labilnost prava beseda za to. Ne glede na pritožbeno izpostavljene izpovedbe, da oškodovanka hitro pokaže svoja čustva, da je impluzivna in senzibilna, da jo je hitro kaj vrglo iz tira in je burno reagirala, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da njene reakcije potrjujejo izrečene grožnje, o katerih je sodelavcem tudi povedala. Povsem življenjsko prepričljivo ja, da se je močno ustrašila zaradi izrečenih groženj, poleg tega pa tudi ni prav nikakršnega razloga, da bi obtoženca želela neutemeljeno obremeniti, kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče. 25. Pritožnik neutemeljeno trdi, da so vse informacije v zvezi z vsebino pogovora priče na strani oškodovanke slišali od nje, saj so tudi neposredno zaznali njeno reakcijo na telefonski klic. Sklicevanje na izpovedbe žene obtoženca G. G., ki je po zatrjevanju pritožnika slišala celoten pogovor, je neutemeljeno, saj je sama povedala, da misli, da ni bila ves čas poleg in da verjetno ni slišala vsega, kar je bilo rečeno. Po presoji pritožbenega sodišča, je ključno, kar izpostavlja sodišče prve stopnje, da priča ni vedela, ali je bil ob zaključku pogovora, ko je obtoženec izrekel inkriminirane besede, obrnjen proti njej in zato ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je slišala konec pogovora. Pritožbeno sklicevanje, da so parcele v kampu majhne ter da je priča povedala, da sta bila 2 metra narazen ter da obtoženec govori na glas ter da zato ni relevantno, ali je bil obrnjen obtoženec proti njej ali stran od nje, ne more biti uspešno, saj je priča povedala, da ni bila ves čas poleg in verjetno slišala vsega, kar je bilo rečeno. Takšne izpovedi pa pritožnik ne more nadomestiti z drugačnim lastnim sklepanjem, da je morala vse slišati glede na majhnost parcele. Na presojo prvostopenjskega sodišča tudi ne vpliva izpostavljeni del izpovedbe priče G. G., da bi si zapomnila, če bi obtoženec grozil, saj je povedala, da verjetno ni slišala vsega. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišče podalo zadostne razloge v zvezi z izpovedjo priče, pri čemer bledenje spomina na presojo dokazne vrednosti te priče ne vpliva, saj je sama rekla, da verjetno ni slišala vsega in tako ni bila priča celotnemu pogovoru.

26. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da izpoved H. H., ki pri dogodkih ni bil prisoten ni relevantna. Njegov položaj je povsem drugačen kot položaj prič E. E., D. D. in C. C., saj so te priče tudi same zaznale oškodovankino reakcijo na dogodek. Pritožbeno sklicevanje na izpoved župana občine X., I. I., ko je ta potrdil, da je imel sestanek z obtožencem in njegovim sinom ter da si prizadeva rešiti težave, o katerih mu povedo občani, nikakor pa ni potrdil zagovora, da je izrecno dovolil obtožencu, da prodaja na mestu, ki mu ni bilo dodeljeno, niti ni potrdil, da bi se z oškodovanko pogovoril, nima upoštevnega pomena za drugačno presojo te izpovedbe, kot jo je sprejelo prvostopenjsko sodišče. Nenazadnje pa neformalno dogovarjanje v zvezi z mestom prodaje niti ni relevantno, saj je odločilno, da je obtoženec zaradi odločbe, ki jo je oškodovanka izdala v okviru svojih pravic, izrekel inkriminirane grožnje, kar je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo in takšnih zaključkov z obstojem komunikacije z županom ter njegovim izpostavljanjem tolerantnosti pri kršitvah, pritožnik ne more omajati.

27. Višje sodišče se ne strinja s pritožbenim zatrjevanjem, da prvostopenjsko sodišče ni podalo razlogov za prepričljivost oškodovankinega zanikanja zagovora, da mu ni zatrjevala „plačali boste, plačali boste“, saj je v izpodbijani sodbi to zanesljivo pojasnjeno z razlago oškodovanke, da se inšpektor na kraju samem ne more izrekati o tem, ali bo nekdo plačal globo ali ne. Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da je priča G. G. potrdila zagovor obtoženca, da je oškodovanka rekla „plačal boste, plačal boste“, saj je povedala le, da je bil govor o plačilu in da je obtoženec rekel „plačali boste vi ali pa župan“, kar pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more omajati prepričljive razlage oškodovanke, da se o plačilu ne more izrekati, poleg tega pa tudi izjava „plačali boste vi ali pa župan“ ne omaje verodostojnosti izpovedi oškodovanke, da je obtoženec izrekel tudi inkriminirane grožnje.

28. Pritožnik graja postopanje oškodovanke v postopku ter povsem neutemeljeno zatrjuje, da ni imela pravne podlage za izrek globe ter da ni bila predvidena, saj je bila izrecno predvidena v 27. členu Odloka o posebni in podrejeni rabi javnih površin v Občini X. in je bila za izrek takšne globe tudi pooblaščena, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje (točka 17 sodbe). Da je bila odločba izdana dva meseca po prekršku po presoji pritožbenega sodišča ni nič spornega, saj skladno z določbo prvega odstavka 42. člena Zakona o prekrških pregon za prekršek zastara v dveh letih, v katerih je možno začeti postopek in izdati odločbo o prekršku. Prvostopenjske presoje tudi ne more omajati s pravno nepodprtim zatrjevanjem, da je bil možen le izrek denarne kazni v smislu izvršbe s prisilitvijo. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da morebitne nepravilnosti v postopku izdaje odločbe o prekršku kot uradnem dejanju, zaradi katerega se je obtoženec oškodovanki maščeval, niso relevantne za presojo obstoja očitanega dejanja, zato se pritožbeno sodišče do navedb v zvezi s kršitvijo pravice do izjave v prekrškovnem postopku ni potrebno opredeljevati, odločba je pravnomočna, vloženo pravno sredstvo zoper njo pa je bilo umaknjeno.

29. Pritožbena graja, da je sodišče pri presoji, da je obtoženec ravnal iz maščevanja, upoštevalo le časovno okoliščino, da je do telefonskega klica prišlo dan po prejemu odločbe, je neutemeljena in temelji na nepopolnem povzemanju razlogov sodbe. Prvostopenjsko sodišče je prepričljivo izpostavilo (točka 22 sodbe), da že vsebina grožnje („raje, kot da plača kazen“) in celotni kontekst pogovora, ki je tekel v zvezi z izrečeno globo, ki jo je izrekla oškodovanka, vodita k zaključku, da se je obtoženec z očitano grožnjo maščeval oškodovanki kot občinski inšpektorici za izrečeno globo kot uradno dejanje, pri čemer ni treba, da bi oškodovanka sama takšno ravnanje opredelila kot maščevanje.

30. Pritožbeno zatrjevanje, da umik pravnega sredstva pomeni, da se obtoženec ni imel motiva maščevati oškodovanki je neutemeljeno in neprepričljivo. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, motiv za umik pravnega sredstva ni relevanten. Resda je bilo pravno sredstvo umaknjeno, vendar je bilo najprej tudi vloženo, zato je glede na izdano odločbo obtoženec vsekakor imel motiv za maščevanje zaradi izdane odločbe o globi, kot ugotavlja sodišče prve stopnje. Dejstvo, da je bila po storjenem dejanju plačana globa in pravno sredstvo umaknjeno ne vpliva na jasen motiv in naklep obtoženca, da se ob izdaji odločbe zaradi izdane odločbe maščuje oškodovanki kot uradni osebi. Za obstoj maščevanja niso pomembne navedbe o nepravilnosti v odločbi, ki jih izpostavlja pritožnik, saj z napakami v odločbami prav gotovo motiv storilca za maščevanje ni zmanjšan, kvečjemu nasprotno. Tudi izpostavljena tolerantnost občine ne vpliva na to, da je bilo takšno ravnanje opredeljeno kot prekršek, za katerega je oškodovanka v okviru svojih pravic lahko izdala odločbo o prekršku in izrekla globo.

31. Glede na dejstvo, ki izhaja iz prekrškovnega spisa, da je bila obtožencu izdana odločba o odstranitvi stojnice in da mora prodajati ob naslednji prodaji na v soglasju določenem mestu, je neutemeljen pritožbeni očitek, da obtoženec ni zavestno ravnal v nasprotju s predpisi, saj mu je bilo brez dvoma najkasneje ob izdaji ureditvene odločbe v juniju 2017 jasno, da ravna v nasprotju s predpisi. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da je vsakomur jasno, da morebitni neformalni dogovori, na katere se sklicuje pritožnik, ki v tem primeru niti niso dokazani, ne morejo spremeniti pravnomočnih odločb, oziroma soglasja, ki je bilo izdano za prodajo na tržnici v X. Pritožnik netočno navaja, da je priča I. I. potrdil zagovor, da jim je dovolil ostati na tistem mestu, saj je izpovedal zgolj to, da si je prizadeval rešiti prošnje na splošno, za izdajanje dovoljenj pa niti ni imel pooblastila, kar je tudi sam potrdil. Naravnost nelogične so navedbe pritožnika, da obtoženec ni imel motiva za maščevanje zaradi zatrjevanega, a nedokazanega in v pravni državi tudi irelevantnega neformalnega dogovora z županom, saj je vsakomur razumljivo, da odločba oziroma soglasje za prodajo velja, dokler ni spremenjeno. Da so se „zadeve na tržnici vodile po domače“ pa ne potrjujejo pravni predpisi, s katerimi je bila prodaja v nasprotju z izdanim soglasjem izrecno določena kot prekršek.

32. Pritožnik neutemeljeno kot neobrazloženo graja odločitev sodišča prve stopnje, da mora obtoženec plačati stroške kazenskega postopka. Skladno z določbo prvega odstavka 95. člena ZKP sodišče v primeru obsodilne sodbe naloži plačilo stroškov kazenskega postopka obtožencu. Izjemoma, če je izkazano, da bi bilo zaradi plačila stroškov postopka ogroženo vzdrževanje obtoženca ali oseb, ki jih je dolžan vzdrževati, sodišče oprosti obtoženca plačila stroškov. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je obtožencu naložilo plačilo stroškov, pri čemer je zgolj dodatno navedlo, da prejema pokojnino v znesku 620,00 EUR in da ima v lasti večje število parcel, kot indic, da bo zmogel plačati stroške postopka, pri čemer sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati vrednosti parcel v lasti obtoženca. V pritožbi zagovornik ne navaja nobenih dejstev, ki bi nasprotovala zaključkom v izpodbijani sodbi. Obtoženec pa ima do izteka roka za plačilo stroškov, ki ga določi sodišče, možnost podati predlog za oprostitev plačila stroškov z ustreznimi dokazili.

33. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in ker tudi ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

34. Pritožbeno sodišče je obtožencu naložilo v plačilo sodno takso v znesku 180,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka, ki jo je na podlagi tar. št. 7112 (na znesek 150,00 EUR), 71113 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odmerilo ob upoštevanju premoženjskih razmer obtoženca (prejema mesečno pokojnino v znesku 620,00 EUR, je lastnik več zemljišč) in zahtevnosti postopka.