Jedro

Telefonska grožnja z ustrelitvijo predstavlja objektivno ogrožanje osebne varnosti oškodovanke kot uradne osebe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 400,00 evrov sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo I K 58397/2017 z dne 18. 2. 2022 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po četrtem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen enega leta zapora s preizkusno dobo dveh let. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke oškodovanke.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 58397/2017 z dne 6. 9. 2022 pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

3. Zoper pravnomočno sodbo so zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov "zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb kazenskega postopka" vložili obsojenčevi zagovorniki. Vrhovnemu sodišču predlagajo, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Vrhovna državna tožilka Mateja Jadrič Zajec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala, naj jo Vrhovno sodišče zavrne.

5. Z odgovorom vrhovne državne tožilke so bili seznanjeni obsojenec in njegovi zagovorniki, ki so v odgovoru vztrajali pri vseh navedbah iz vložene zahteve.

B.

6. Vložnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena KZ-1, ker v ravnanju obsojenca niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po četrtem odstavku 299. člena KZ-1. Očitano kršitev utemeljuje z navedbami, da iz konkretnega dela opisa kaznivega dejanja ne izhaja ogroženost oškodovankine osebne varnosti, pri čemer zatrjuje, da mora biti slednja dejanska in konkretna, ne pa le abstraktna.

7. Bistvo kazenskopravnega očitka obsojencu v obravnavani zadevi je, da je po telefonu poklical oškodovanko, ki je kot občinska inšpektorica izvedla inšpekcijski nadzor in v okviru svojih pravic obsojenčevemu sinu izdala odločbo o prekršku ter mu izrekla globo v višini 1.000,00 evrov, in se ji zaradi te odločbe maščeval s tem, da ji je zagrozil, da raje kot da plača kazen, jo ustreli, zaradi česar se je oškodovanka močno ustrašila za svojo osebno varnost in se pričela tresti.

8. Po določbi četrtega v zvezi s tretjim odstavkom 299. člena KZ-1 med drugim stori kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi, kdor se uradni osebi, ki opravlja ali je opravljala dejanja v postopku o prekršku, maščuje zaradi dejanj, ki jih je opravila v okviru svojih pravic, tako, da je ogroženo njeno življenje, telo, osebna varnost ali njeno premoženje. Prepovedano posledico torej (med drugim) predstavlja ogroženost osebne varnosti uradne osebe.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obsojenec z resno grožnjo z ustrelitvijo konkretno ogrozil osebno varnost oškodovanke kot uradne osebe. Ob tem je upoštevalo: (i) da je šlo za resno grožnjo, kar izhaja že iz vsebine in narave izrečenih besed ter iz spremljajočih okoliščin - visok ton glasu, odločnost, jeza in razburjenje obsojenca, pri čemer je oškodovanka povedala, da je bil obsojenec že pred tem neugoden (23. točka obrazložitve); (ii) da je bila grožnja takšna, da je pri oškodovanki povzročila konkretno ogroženost in močno prestrašenost, ki se je navzven kazala tudi v tresenju (26. točka obrazložitve sodbe); (iii), da je osebna varnost širši pojem od ogrozitve življenja in telesa ter da predstavlja varstvo pred vsemi oblikami nasilja, tudi verbalnim, med drugim v obliki resnih groženj preko telefona (24. in 25. točka obrazložitve sodbe). Tem razlogom je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, ki je zaključilo, da grožnja z ustrelitvijo v povezavi s spremljajočimi okoliščinami (obsojenčeva jeza, vpitje, razburjenost, nakazana primerjalna vrednost oškodovankinega življenja in znesek odmerjene globe) vsebuje konkretno ogrozitev oškodovankine osebne varnosti (9. točka obrazložitve sodbe).

10. Vložnik navedenim zaključkom nasprotuje s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 44709/2012 z dne 19. 5. 2016. Pri tem pravilno navaja, da mora biti osebna varnost oškodovanca pri kaznivem dejanju preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi ogrožena dejansko (torej konkretno, ne le na abstraktni ravni) in da mora biti ta ogroženost v izreku sodbe tudi konkretizirana, vendar v nadaljevanju zmotno zaključuje, da zakonski znak ogrozitve oškodovankine nevarnosti v predmetni zadevi konkretizira le navedba njenih subjektivnih občutkov. V opisu kaznivega dejanja je oškodovankina dejanska ogroženost vsebovana v izrečeni grožnji z ustrelitvijo, kar predstavlja objektivno ogrozitveno ravnanje, ne pa (le) v oškodovankinemu subjektivnemu dojemanju le-tega. In prav v tem je, kot sta pravilno poudarili že nižji sodišči, bistvena razlika med opisi dejanja v konkretni zadevi in zadevi I Ips 44709/2012 z dne 19. 5. 2016, saj slednja konkretizacije (objektivnega) ogrozitvenega ravnanja sploh ni vsebovala. Razliko med vsebino očitkov in naravo dejanj je s primerjavo obeh konkretnih delov opisov kaznivih dejanj1 izpostavilo že sodišče prve stopnje, ki je tudi na tej podlagi ugotovilo, da je v resni grožnji z ustrelitvijo v konkretnem primeru sama v sebi vsebovana konkretna ogrozitev osebne varnosti oškodovanke (23. in 24. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe). Sodišče druge stopnje je tem razlogom pritrdilo (9. in 12. točka obrazložitve drugostopenjske sodbe).

11. Zaključek, da telefonska grožnja z ustrelitvijo v konkretnem primeru vsebuje konkretno ogrozitev oškodovankine osebne varnosti, sledi tudi sodni praksi Vrhovnega sodišča. Slednje je v zadevi I Ips 26381/2011-135 z dne 6. 9. 2012 zavzelo stališče, da so verbalne grožnje objektivno zmožne, da dosežejo ogroženost drugega, pri čemer ni pomembno, ali je storilec grožnje tudi nameraval uresničiti.2 Nadalje je v zadevi XI Ips 12400/2013-334 z dne 23. 7. 2013 ugotovilo, da grožnje, ki so bile poslane na elektronske naslove oškodovancev in so vsebovale žalitve, grožnje in psihični pritisk, po naravi stvari pomenijo resno in konkretno grožnjo na osebno varnost druge osebe.3 Tudi v sodbi I Ips 49894/2018 z dne 18. 11. 2021 je Vrhovno sodišče presodilo, da je obsojenec z izrečenimi grožnjami, usmerjenimi zoper življenje in telo oškodovanca ter njegove družine, ki so bile resne in objektivno zmožne doseči ogroženost teh oseb, ogrozil njegovo osebno varnost. Temu je dodalo, da že sam izrek resne grožnje, usmerjene zoper oškodovanca in njegove bližnje, pomeni dejansko, to je konkretno ogrožanje osebne varnosti tistih, ki so jim grožnje namenjene, ta pa ima za posledico oziroma se odraža v oškodovančevem (objektiviziranem) občutku osebne ogroženosti oziroma nevarnosti.4

12. Vložnik zaključku o konkretni ogroženosti oškodovankine osebne varnosti s telefonsko grožnjo z ustrelitvijo nasprotuje tudi z navedbami, da je v povzetih judikatih Vrhovnega sodišča vselej prišlo do neposrednega fizičnega stika ali vsaj neposrednega poseganja v osebni prostor oškodovanca. Te navedbe ne držijo, saj je šlo v zadevi XI Ips 12400/2013-334 z dne 23. 7. 2023 za grožnje po elektronski pošti, v zadevi I Ips 26381/2011-135 pa za pisemske grožnje. Navedenega zaključka ne morejo omajati niti vložnikove navedbe, da so v razlogih citiranih sodnih odločb resnost groženj predstavljale tudi druge pomembne okoliščine, ki jih v predmetni zadevi ni zaslediti (posest nožev, predkaznovanost storilca). Res je, da je Vrhovno sodišče v zadevi I Ips 26381/2011-135 z dne 6. 9. 2012 upoštevalo (tudi) obsojenčevo predhodno obsojenost zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja ter posest treh nožev z daljšimi rezili, vendar je bila to le dodatna utemeljitev resnosti grožnje v posamezni zadevi. Sicer pa je presoja, kdaj je grožnja taka, da je objektivno zmožna doseči občutek ogroženosti drugega, odvisna od okoliščin vsakega posameznega primera.5 V konkretnem primeru sta nižji sodišči to presojo opravili ter ob upoštevanju vsebine in narave same grožnje ter spremljajočih okoliščin zaključili, da je bila grožnja resna in objektivno zmožna pri sleherni osebi ogroziti osebno varnost (23. točka obrazložitve prvostopenjske ter 13. in 14. točka obrazložitve drugostopenjske sodbe).

13. Vložnik sodišču druge stopnje očita tudi kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj se ne bi opredelilo do izpostavljene sodne prakse ter subjektivnih okoliščin na strani obsojenca (da ni bil obsojen zaradi kaznivih dejanj in da ni nasilen) in dejstva, da ni prišel v neposredni stik z oškodovanko ali njeno neposredno bližino. Po vsebini povzetih očitkov gre za uveljavljanje kršitve prvega odstavka 395. člena ZKP in ne 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar tudi ta ni podana, saj se je drugostopenjsko sodišče obrazloženo opredelilo do vse izpostavljene in relevantne sodne prakse ter o njej zavzelo jasno stališče (9. - 13. točka obrazložitve sodbe), presojalo pa je tudi povzete osebne okoliščine obsojenca in razumno ocenilo, da te na ogroženost osebne varnosti oškodovanke niso imele bistvenega vpliva (13. točka obrazložitve sodbe).

C.

14. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

15. Odločba o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Glede na to, da obsojenčevi zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 400,00 EUR po tarifnih številkah 7112 in 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer in okoliščin predmetnega kazenskega postopka.

16. Odločitev je bila sprejeta z večino glasov. Za odločitev so glasovali vrhovni sodniki Barbara Zobec, Marjeta Švab Širok, dr. Primož Gorkič in Maja Baškovič.

1 Konkreten del opisa kaznivega dejanja v zadevi I Ips 44709/2012 z dne 19. 5. 2016 je obdolženki očital (le), da se je "odpeljala za službenim osebnim vozilom, ki ga je vozila oškodovanka ter nato s svojim vozilom peljala tik za njo, čeprav je oškodovanka večkrat upočasnila vožnjo in obdolženki dala možnost da jo prehiti, obdolženka pa je tudi sama vsakič zmanjšala hitrost in oškodovanko tako zasledovala vse do Bukove vasi, kjer je oškodovanka, ker jo je bilo strah, ustavila vozilo na avtobusni postaji, za njo pa je ustavila tudi obdolženka […] pred prihodom policistov pa je obdolženka s svojim vozilom sunkovito zapeljala na drugo stran ceste ter vozilo ustavila tako, da je bila s sprednjim delom vozila obrnjena proti oškodovankinemu vozilu." 2 Sodba VS RS I Ips 26381/2011-135 z dne 6. 9. 2012, 6. točka obrazložitve. 3 Sodba VS RS XI Ips 12400/2013-334 z dne 23. 7. 2013, 6. točka obrazložitve. 4 Sodba VS RS I Ips 49894/2018 z dne 18. 11. 2021, 11. točka obrazložitve. 5 Prim. sodbo VS RS I Ips 28011/2010-55 z dne 19. 1. 2012, 6. točka obrazložitve.