Jedro

Bistvena značilnost akceptnega naloga je, da banki naloga (za plačilo z imetnikovega računa) ne predloži imetnik računa kot njegov izdajatelj, temveč tisti (prevzemnik), ki ga je izdajatelj naloga za to pooblastil.

Izrek

Revizijama se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje: - v prvem odstavku izreka spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje; - v drugem odstavku izreka spremeni tako, da mora tožena stranka povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki 829,43 EUR ter stranskemu intervenientu 838,82 EUR stroškov pritožbenega postopka, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki 1.580,41 EUR ter stranskemu intervenientu 755,97 EUR stroškov revizijskega postopka, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila .

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku za plačilo 41.766,82 EUR, ki ga je tožeča stranka kot pravni naslednik prvotno tožeče izbrisane družbe E. d.o.o. uveljavljala zaradi toženkine neupravičene unovčitve akceptnih nalogov. Ugotovilo je, da družba E. d.o.o. ni bila porok za obveznost družbe Z. d.o.o. iz pogodbe o kratkoročnem posojilu, ki jo je družba Z. d.o.o. sklenila s toženo stranko.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da je tožena stranka prejela pooblastilo družbe E. d.o.o. za izpolnitev akceptnih nalogov v zvezi z dolgom iz kreditne pogodbe.

3. Reviziji sta vložili tožeča stranka in stranski intervenient. Tožeča stranka v reviziji izpostavlja, da so bili akceptni nalogi izdani za zavarovanje poroštva po pogodbi o kratkoročnem posojilu, ker pa poroštvo ni bilo dano, tudi akceptni nalogi niso bili dani za zavarovanje poroštva. Tudi revizija stranskega intervenienta gradi na tem očitku. Doda še, da je sodišče druge stopnje spregledalo ugotovitev, da A. M. ni imel nobenih pooblastil, zato tudi ni mogel izdati toženi stranki pooblastila za izpolnitev bianko akceptnih nalogov. Tožeča stranka predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje, stranski intervenient pa spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa enako kot tožeča stranka.

4. Reviziji sta bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vročeni nasprotni stranki, ki je nanju odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Reviziji sta utemeljeni.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja: (1) da sta tožena stranka in družba Z. d.o.o. sklenili pogodbo o kratkoročnem posojilu, (2) da družba Z. d.o.o. posojila ni vrnila, (3) da je tožena stranka unovčila akceptne naloge družbe E. d.o.o., (4) da A. M. ni imel pooblastila, da prevzema kakršnekoli obveznosti v imenu družbe E. d.o.o. (tudi poroštva ne) in (5) da družba E. d.o.o. poslov A. M., povezanih z najetjem kredita družbe Z. d.o.o. pri toženi stranki, ni odobrila.

7. Utemeljen je revizijski očitek, da je tožena stranka unovčila akceptni nalog brez podlage. Sodišče druge stopnje je štelo, da je družba E. d.o.o. že s samo izdajo akceptnega naloga zavarovala obveznost družbe Z. d.o.o., ni pa ugotovilo podlage za unovčenje naloga. Stališče, ki posredno izhaja iz sodbe sodišča druge stopnje, da že izdaja akceptnega naloga, podobno kot izdaja menice, pomeni nastanek samostojne obveznosti oziroma da za izdajo akceptnega naloga ni potrebna podlaga, je materialnopravno zmotno.

8. Bistvena značilnost akceptnega naloga je, da banki naloga (za plačilo z imetnikovega računa) ne predloži imetnik računa kot njegov izdajatelj, temveč tisti (prevzemnik), ki ga je izdajatelj naloga za to pooblastil. Podlaga za takšno naročilo je običajno obstoječa obveznost med izdajateljem in prevzemnikom naročila, lahko pa tudi obveznost med prevzemnikom naročila in tretjo osebo. V prvem primeru akceptni nalog pomeni način izpolnitve izdajateljeve obveznosti (prim. 787. člen Obligacijskega zakonika (OZ), prej 770. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR), v drugem primeru pa izdajatelj naloga izpolni tujo obveznost (prim. 271. člen OZ, prej 296. člen ZOR). V obeh primerih torej izdaja akceptnega naloga ne ustvarja obveznosti, temveč pomeni izpolnitev že obstoječe obveznosti. Zato je za odločitev v tej zadevi bistvenega pomena, ali je imela tožena stranka podlago za unovčenje akceptnega naloga.

9. Da bi družba E. d.o.o. izdala akceptne naloge z namenom plačila obveznosti družbe Z. d.o.o. (za izpolnitev tuje obveznosti), ni zatrjevala nobena od strank. Iz trditev tožene stranke pa izhaja, da naj bi bila družba E. d.o.o. porok za obveznost družbe Z. d.o.o. do tožene stranke. V zvezi s tem je bilo ugotovljeno, da A. M. ni imel pooblastila, da bi lahko za družbo E. d.o.o. prevzel kakršnokoli obveznost (tudi poroštva ne), družba E. d.o.o. pa poslov A. M. v zvezi z najetjem kredita družbe Z. d.o.o. pri toženi stranki tudi ni naknadno odobrila (prim. dejanske ugotovitve pod tč. 4 in 5). Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja revizijsko sodišče pritrjuje revidentu, da tožena stranka ni imela terjatve do družbe E. d.o.o. iz naslova poroštva. Da bi imela tožena stranke terjatev do družbe E. d.o.o. še na kakršnikoli drugi podlagi, pa tožena stranka ni zatrjevala.

10. Glede na obrazloženo je tožena stranka akceptna naloga unovčila brez podlage in je zato neupravičeno obogatena v vtoževani višini. Revizijsko sodišče je zato revizijama ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bilo zahtevku tožeče stranke ugodeno (prvi odstavek 380. člena ZPP).

11. Če revizijsko sodišče spremeni odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, odloči o celotnih stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Revizijsko sodišče je poseglo v odločitev o stroških pritožbenega postopka, in sicer tako, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 829,43 EUR ter stranskemu intervenientu 838,82 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Revizijski stroški tožeče stranke in stranskega intervenienta so odmerjeni od zneska, s katerim sta tožeča stranka oziroma stranski intervenient uspela v revizijskem postopku.

Tožena stranka mora tako tožeči stranki povrniti 1.580,41 EUR (nagrada odvetniku za sestavo revizije, materialni stroški, 20 % DDV ter sodna taksa) ter stranskemu intervenientu 755,97 EUR (nagrada odvetniku za sestavo revizije, materialni stroški ter 20 % DDV) stroškov revizijskega postopka. Nagrada za delo odvetnika je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo. Revizijsko sodišče je na podlagi drugega odstavka 313. člena ZPP določilo tudi rok za izpolnitev obveznosti plačila pravdnih stroškov in začetek teka zamude pri njihovem plačilu. O zamudnih obrestih od prisojenih stroškov postopka je revizijsko sodišče odločilo skladno z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je bila 13. 12. 2006 (Pravna mnenja I/2006, str. 7).