Jedro

Okoliščino, da tožeča stranka ni izročila akceptnih nalogov neposredno toženi stranki, je treba obravnavati po pravnem pravilu o posredni izjavi (64. člen ZOR), po katerem se zmota zaradi napačnega prenosa volje obravnava enako, kakor da bi stranka sama dala napačno izjavo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 10.009.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 1996 do plačila družbi S. d.o.o..

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 6.831,02EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki v primeru zamude s plačilom začnejo teči od poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po izdaji sodbe izdalo sklep, s katerim je zavrnilo predlog tožene stranke za ustavitev pravdnega postopka po določbah ZFPPod-B. Tožena stranka se je zoper sklep pritožila in pritožbenemu sodišču predlagala, da sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da predlogu ugodi, podrejeno pa da prekine postopek.

Na pritožbo sta odgovorila tožeča stranka in stranski intervenient s predlogom, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba zoper sklep ni utemeljena.

Določbo 4. člena ZFPPod-B, na kateri je tožena stranka utemeljevala zahtevo za ustavitev postopka, je Ustavno sodišče z odločbo številka U-I-117/07 z dne 21. 6. 2007 razveljavilo (Ur. list RS, št.58/07 z dne 2. 7. 2007). Pritožbeno sodišče mora pri odločanju o pritožbi tožene stranke zoper sklep sodišča prve stopnje upoštevati odločbo Ustavnega sodišča. Čeprav je prvostopno sodišče zavrnilo predlog tožene stranke iz razloga, ker v konkretnem primeru ni bilo treba uporabiti določbe 4. odstavka ZFPPod-B, je pritožba neutemeljena tudi iz razloga, ker je Ustavno sodišče razveljavilo 4. odstavek ZFPPod-B, na katerega uporabo se sklicuje pritožnica. Posledica razveljavitve dela zakona pa je, da se ta del zakona ne uporablja za razmerja nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno (44. člen ZUstS).

Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da se na podlagi prej citirane odločbe Ustavnega sodišča prekinejo vsi postopki, začeti zoper družbenike izbrisanih družb (posledično pa tudi tisti postopki, ki so jih nadaljevali kot univerzalni pravni nasledniki družbeniki izbrisanih družb). Sodni postopki, ki so se začeli zoper družbenike izbrisanih družb pred uveljavitvijo ZFPPod-B (pred 7. 4. 2007), se po določbi 6. točke izreka prej citirane odločbe Ustavnega sodišča nadaljujejo in končajo po določbah ZFPPod (Ur. list RS, št. 54/99, 110/99 in 93/02 - Odl. US). Obravnavani postopek pa je sodišče prve stopnje nadaljevalo s T.Z., družbenikom izbrisane družbe, po določbah ZFPPod dne 10. 1. 2005, torej še pred uveljavitvijo ZFPPod-B in zato ni imelo podlage za prekinitev postopka do odprave neustavnosti, ugotovljene v 1. točki izreka citirane odločbe Ustavnega sodišča. S tem pa se izkaže, da je tudi iz tega uveljavljanega razloga pritožba neutemeljena.

Zato jo je sodišče zavrnilo, potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP) in obravnavalo pritožbo tožene stranke zoper sodbo.

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje obsodilo toženo stranko na plačilo zneska 10.009.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 5. 1996 dalje, v korist S. d.o.o.. Toženi stranki je naložilo še plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 973.090,00 SIT z zamudnimi obrestmi in stroškov stranskega intervenienta v višini 710.300,00 SIT z zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila, uveljavljala je pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlagala, da ji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo pravdne stroške z zamudnimi obrestmi, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Na pritožbo sta odgovorili tožeča stranka in stranski intervenient s predlogom pritožbenemu sodišču, da jo zavrne in potrdi sodbo sodišče prve stopnje.

Pritožba zoper sodbo je utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je v predmetnem sporu tožbo dne 11. 5. 1996 vložila gospodarska družba E. d.o.o., ki je bila med postopkom izbrisana iz sodnega registra (dne 6. 3. 2003). Sodišče prve stopnje je postopek dne 10. 1. 2005 nadaljevalo z edinim družbenikom izbrisane družbe T.Z. kot z njenim univerzalnim pravnim naslednikom, zato bo v nadaljevanju z izrazom tožeča stranka sodišče označilo tako prvotno tožečo stranko kot njenega naslednika, s katerim se je postopek nadaljeval. Predmet obravnavanja v ponovljenem postopku je bilo sporno vprašanje, za izpolnitev katerega dolga je tožena stranka prejela pooblastilo za izpolnitev dveh akceptnih nalogov tožeče stranke. Višje sodišče je v sklepu I Cpg 661/2003, s katerim je odločalo o pritožbi tožene stranke zoper sodbo opr. št. VII Pg 167/96 z dne 5. 12. 2002, pritrdilo pritožnici, da je od kreditojemalke prejela listine (oba akceptna naloga s pooblastilom, naslovljenim na toženo stranko, za njuno vnovčitev), katerih pristnost ni bila oporekana. Sodbo sodišča prve stopnje je razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja o tem, za zavarovanje katere obveznosti je tožeča stranka izpolnila pooblastilo toženi stranki za vnovčitev njenih akceptnih nalogov, in sodišču prve stopnje dalo napotke za nadaljnji dokazni postopek.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku izvedlo dokaze z zaslišanjem prič in tožeče stranke. Zavzeto stališče v sklepu I Cpg 66172003, da je za odločitev o tožbenem zahtevku, s katerim tožeča stranka zahteva (v korist prevzemnika terjatve) vračilo denarnega zneska, ki ga je prejela tožena stranka z vnovčenjem akceptnega naloga z računa tožeče stranke, pomembno ugotoviti, za poplačilo katere obveznosti je dala tožeča stranka toženi stranki pooblastilo za izpolnitev in vnovčenje akceptnih nalogov, je sodišče prve stopnje obravnavalo z zornega kota ugotavljanja namena (cause) tožeče stranke. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni bil namen tožeče stranke, da pooblasti toženo stranko za vnovčitev njenih akceptnih nalogov za poplačilo kredita družbe Z. d.o.o., je odločilo, da je tožena stranka na podlagi določila 4. odstavka 210. člena ZOR dolžna vrniti neupravičeno prejeti znesek.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je v konkretnem primeru kredit pri toženi stranki najela družba Z. d.o.o. Družbeniki družbe Z. d.o.o. v času najetja kredita so bili Z., M. in tožeča stranka. Družbenika M. in tožeča stranka sta imela v času najetja spornega kredita pri toženi stranki skupaj več kot 50% delež v družbi kreditojemalki in s tem vpliv na njeno poslovanje (izjava zaslišanega T. Z.).

Da tožeča stranka ni imela namena zavarovanja kreditne obveznosti, je sodišče prve stopnje zaključilo na podlagi izjave zaslišanega T.Z., ki je zanikal kakršno koli zvezo s toženo stranko. Do prepričanja, da lahko verjame tožeči stranki, da toženi stranki ni izrazila nobenega naročila, ki bi jo zavezovalo, je prišlo s presojo izjave T.Z. (da je pooblastila za izpolnitev akceptnih nalogov izpolnjeval "splošno in sicer vedno") in priče M., ki naj bi potrdil, da je v bianco pooblastilu tožeče stranke za izpolnitev akceptnega naloga, ostale rubrike izpolnil sam. Kot relevantno za odločitev je štelo tudi ugotovitev, da tožeča stranka ni sama izročila toženi stranki ne akceptnih nalogov ne pooblastila za njihovo izpolnitev in da tožeča stranka ni nikogar pooblastila, da navedene listine izroči toženi stranki. S tem je smiselno štelo, da je tožena stranka prišla do listin tožeče stranke nepooblaščeno. Ker naj ne bi bila volja tožeče stranke, da listine o zavarovanju vračila kredita pridobi tožena stranka, se je po oceni sodišča prve stopnje izkazalo, da je akceptni nalog vnovčila v nasprotju z namenom tožeče stranke.

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da je sprejeta dokazna ocena zmotna. Pooblastilo toženi stranki, na podlagi katerega je vnovčila akceptni nalog (B2), je bilo naslovljeno nanjo in podpisano in požigosano s strani tožeče stranke. V dokaznem postopku se je sicer izkazalo, da je M. tisti, ki je nad rubriko ime in priimek zapisal T. Z. in nad rubriko dela in naloge zapisal DIREKTOR. Sodišče prve stopnje je na podlagi tega ugotovljenega dejstva in ugotovljenega dejstva, da M. ni imel nobenih pooblastil s strani tožeče stranke, nepravilno sklepalo, da je tožeča stranka v ponovljenem postopku dokazala, da pooblastila toženi stranki za vnovčitev akceptnega naloga ni dala za zavarovanje vračila spornega kredita. Kar je izpolnil M. v listini, je z vidika izraza volje tožeče stranke nepomembno. Pomembno pa je, da pooblastilo B2, ki ga je prejela tožena stranka, ni v celoti izpolnjeno. Nima datuma niti ni v njemu navedeno, na kateri kredit se nanaša. Predmet obveznosti tako ni bil določen, bil pa je določljiv, kar je pritožbeno sodišče ugotovilo že v sklepu I Cpg 661/2003, v katerem je dalo sodišču prve stopnje napotke za ugotovitev spornega dejstva o tem, na katero obveznost se nanaša. Pritožnica ima prav, da na podlagi izpovedi zaslišanih prič tožeča stranka ni dokazala, da bi se njeno pooblastilo za izpolnitev akceptnih nalogov lahko nanašalo na kakšno drugo zavarovanje, saj so potrdile, da tožeča stranka ni bila v nobenem drugem poslovnem razmerju s toženo stranko. Če pa je tako, se je lahko nanašalo le na (veljavno) obveznost iz kreditne pogodbe med toženo stranko in družbo Z. d.o.o., na kateri je tudi odtisnjena štampiljka tožeče stranke ob navedbi tožeče stranke kot solidarnega poroka. Dejstva, da je na kreditni pogodbi odtisnjena štampiljka tožeče stranke, ta ni prerekala; tožbo je utemeljevala le na trditvah, da pogodbe ni podpisala pooblaščena oseba tožeče stranke. Sodišče prve stopnje sicer ni ugotovilo, kdo se je pod štampiljko tožeče stranke podpisal, kar pa po oceni pritožbenega sodišča ni odločilno za odločitev o sporni zadevi, saj kreditne pogodbe ni nihče razveljavljal. Če je imela tožeča stranka skupaj z družbenikom M. v družbi kreditojemalki odločilen vpliv na poslovanje družbe, tudi v primeru, če bi uspela dokazati, da T.Z. pogodbe o najetju kredita sam ni podpisal, ni logično, da za kredit tožeča stranka sploh ne bi vedela, na kar pravilno opozarja pritožnica v pritožbi. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da se je pooblastilo tožeče stranke za vnovčitev akceptnih nalogov lahko nanašalo le na obveznost iz spornega kredita.

Okoliščino, da tožeča stranka ni izročila akceptnih nalogov in pooblastila za njihovo izpolnitev neposredno toženi stranki, je treba obravnavati po pravnem pravilu o posredni izjavi (64. člen ZOR), po katerem se zmota zaradi napačnega prenosa volje obravnava enako, kakor da bi stranka sama dala napačno izjavo.

Ali pooblastilo tožeče stranke toženi stranki za poplačilo dolga iz kreditne pogodbe z računa tožeče stranke učinkuje, je v konkretnem primeru odvisno od vprašanja, ali je bila zmota tožeče stranke o tem, v zavarovanje katere obveznosti je dala pooblastilo za izpolnitev akceptnih nalogov toženi stranki, bistvena (1. odstavek 61. člena ZOR) in v primeru, če je bila bistvena, ali je pri podajanju izjave namenjene toženi stranki, z določenim pridržkom, ki naj bi bil po njenem mnenju odločilen, ravnala z zadostno skrbnostjo, da o tem pridržku tudi seznani naslovnico oziroma z zadostno skrbnostjo, da naslovnica ne pridobi njenega podpisanega pooblastila za vnovčitev akceptnih nalogov za zavarovanje vračila kredita (2. odstavek 61. člena ZOR).

Sodišče prve stopnje se ni izrecno sklicevalo na navedeno pravno pravilo. Vendar iz razlogov sodbe smiselno izhaja, da je izjavo zaslišane tožeče stranke (kateri je sodišče prve stopnje poklonilo vero) o tem, da so se družbeniki družbe Z. d.o.o. dejansko dogovorili, da bo družba najela kredit pri toženi stranki pod ugodnejšimi pogoji vračanja zaradi možnosti vračila kredita KBT, ki ga je tožeča stranka najela za kreditojemalko pri KBT (izjava zaslišanega T. Z.), interpretiralo kot bistveno zmoto na strani tožeče stranke, glede na okoliščino, da naj bi kreditojemalka uporabila prejeta denarna sredstva za drug namen od tistega, ki ga je zasledovala tožeča stranka. Tožeča stranka ne bi dala toženi stranki nobenega zavarovanja za vračilo kredita, če ta ne bi bil uporabljen za namen, ki ga je zasledovala tožeča stranka. Zato je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožeča stranka ni soglašala s poroštvom v primeru sklepanja pogodbe o kratkoročnem posojilu št. 932/95-LJ in da akceptni nalogi niso bili izdani v namen zavarovanja po tej pogodbi. S tem je zmoto o odločilnih okoliščinah po namenu strank štelo za bistveno.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s sodiščem prve stopnje, da vsebina pooblastila tožeče stranke toženi stranki za izpolnitev akceptnih nalogov omogoča interpretacijo, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje, sklicujoč se na zaupnost mandatnega razmerja med izdajateljem in prejemnikom listine. Če je bil namen tožeče stranke kot družbenice kreditojemalke, da ta pridobi pri toženi stranki kredit pod ugodnejšimi pogoji od kredita pri KBT, ki ga je morala takoj vrniti, namen porabe kredita v konkretnem primeru ne sodi v sfero kreditodajalke. Iz spisovnega gradiva je namreč razvidno, da je tožena stranka odobrila kreditojemalki kredit le pod pogojem ustreznega zavarovanja. Zavarovanje se je torej lahko nanašalo le na vračilo kredita. Zato je namen tožeče stranke za porabo pridobljenih denarnih sredstev po oceni pritožbenega sodišča lahko odločilen za presojo pogodbenih razmerij med tožečo stranko in kreditojemalko, ne pa med tožečo stranko in kreditodajalko. Zato namena za uporabo kreditnih sredstev v konkretnem primeru ni mogoče šteti za odločilnega, niti zmote v predstavi tožeče stranke o tem, za kaj bo pridobljena denarna sredstva kreditojemalka uporabila, za bistveno pri presoji njene prave volje za zavarovanje vračila takega kredita z akceptnimi nalogi. Sicer pa iz spisovnega gradiva tudi izhaja, da tožeča stranka ni navajala nobenih trditev v zvezi z zadostnimi skrbnostnimi ukrepi po določbi 2. odstavka 61. člena ZOR za preprečitev posredovanja pooblastila za izpolnitev akceptnih nalogov toženi stranki. Zato se na zmoto zaradi domnevno nepooblaščenega prenosa njunih listin tožena stranka ne more uspešno sklicevati.

Ker je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenih dejstev zmotno sklepalo, da je sestavni del pooblastila za izpolnitev akceptnih nalogov namen tožene stranke, da se vnovčita le v primeru, če bodo denarna sredstva pridobljena s kreditom porabljena za poplačilo kredita tožene stranke do KBT, ki pa je po oceni pritožbenega sodišča le (neupošteven) nagib pri danem pooblastilu, je materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje o neuresničeni podlagi, iz katere je tožena stranka od tožeče stranke prejela znesek 10.009.000,00 SIT za vračilo kredita (4. odstavek 210. člena ZOR).

Čim pa se je izkazalo, da ugotovljeni namen (nagib) tožeče stranke v razmerju do tožene stranke ni upošteven, toženi stranki ni mogoče očitati, da je predložila akceptni nalog tožeče stranke na vnovčenje v nasprotju s prejetim pooblastilom za izpolnitev le tega in predložitev organizaciji, ki je opravljala plačilni promet na vnovčenje. Zato je materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je s pridobitvijo denarnih sredstev z računa tožeče stranke za vračilo danega kredita kreditojemalki tožena stranka obogatena.

Zaradi ugotovljene zmotne uporabe materialnega prava je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP).

Izrek o stroških temelji na določbi 2. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.

Ker tožeča stranka v pravdi ni uspela, mora toženi stranki povrniti njene stroške postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu s 155. členom ZPP.

Stroške, ki so nastali toženi stranki do 1. 1. 2002, je pritožbeno sodišče odmerilo v višini 2585 točk po OT (284.350,00 SIT) in za materialne stroške 15.430,00 SIT, oboje povečano z 19% DDV, skupaj 356.738,20 SIT, sedaj 1.488,64 EUR.

Stroške, ki so nastali toženi stranki po 1. 1. 2002, je pritožbeno sodišče odmerilo v višini 6295 točk po OT (692.450,00 SIT) in za materialne stroške 33.290,00 SIT, oboje povečano z 20% DDV, skupaj 870.888,00 SIT, sedaj 3.634,15 EUR. Odmerilo ji je tudi stroške sodne takse za dve pritožbi zoper sodbi sodišča prve stopnje 409.360,00 SIT, sedaj 1.708,23 EUR.

Glede na navedeno je tožeča stranka dolžna toženi povrniti 6.831,02 EUR stroškov celotnega postopka v roku 15 dni in v primeru zamude s plačilom tudi zakonske zamudne obresti.

Ni pa ji priznalo stroškov pritožbe zoper sklep, s katero ni uspela; prav tako pa stroškov odgovora na pritožbo zoper sklep ni priznalo tožeči stranki in intervenientu, ker v pravdi nista uspela.