Jedro

Utemeljene so revizijske navedbe, da tožena stranka in stranski intervenient nista niti zatrjevala niti dokazovala tožnikove nepazljivosti v zvezi z njegovim prelaganjem plošč (in s tem soprispevek k nastanku škode). Tožniku tudi ob ugotovitvah sodišč, da se je pri delu zelo mudilo, da je delo na enak način opravljal pred nesrečo že več kot mesec dni, da so bile plošče težke, velike, prašne, mastne, zaradi ležajev tudi nerodne ter da je ravnal na ustaljen način - kot povprečno skrben delavec, ni mogoče očitati soprispevka k nastanku škode. Še manj zato, ker sta sodišči istočasno presodili, da tožena stranka dela ni organizirala pravilno - tako da bi plošče nosila dva delavca, ne le en sam, tožnik pa je bil pri delu povprečno skrben.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni: - v II. točki 1. odstavka, tako da mora tožena stranka plačati tožeči stranki (dodatno - poleg že prisojene odškodnine v znesku 19.350 EUR) odškodnino v znesku 2.150 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 30. 4. 2010 dalje do plačila, v 15 dneh, - v III. točki 1. odstavka, tako da se znesek stroškov v višini 2.785,44 EUR zniža na 2.682,00 EUR in znesek 1.741,12 EUR zniža na 1.676,48 EUR, stroški pritožbenega postopka v 3. odstavku izreka v višini 101,40 EUR pa se zvišajo na 151,95 EUR.

Sicer se revizija zavrne.

Stanki krijeta sami svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da tožniku plača 15.050 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 30. 4. 2010 dalje do plačila, v 15. dneh. V presežku, in sicer za znesek 61.978,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožniku je naložilo, da plača toženi stranki stroške postopka v znesku 2.975,90 EUR in stranskemu intervenientu v znesku 1.860,18 EUR, obenem pa je naložilo toženi stranki, da povrne 1.249,93 EUR stroškov postopka za prevajalko, izvedenca in pooblaščenca tožnika in jih nakaže na račun Delovnega sodišča v Celju.

2. Sodišče je med drugim ugotovilo, da se je tožnik dne 5. 6. 2007 poškodoval pri delu kot delavec tožene stranke. Delovna nezgoda se je zgodila v T., kjer je skupina delavcev tožene stranke opravljala remont. Tožena stranka je imela sklenjen pisni sporazum o organizaciji varstva pri delu s stranskim intervenientom. Sodišče je presodilo, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke za nesrečo, ker dela ni ustrezno organizirala (transportne plošče bi morala dvigati in prenašati dva delavca in ne samo eden - tožnik), tožena stranka pa tudi ni opravljala ustreznega nadzora in delavcev ni opozarjala na nepravilno ravnanje. Presodilo je, da tudi tožnik dela ni opravljal z ustrezno pazljivostjo in je k nastanku škodnega dogodka prispeval v višini 30 %. Tožniku, ki si je poškodoval desno oko (v to oko mu je priletel kovinski delec), je iz naslova pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin prisodilo odškodnino v višini 8.000 EUR, za strah mu je prisodilo odškodnino v višini 3.000 EUR, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa odškodnino v višini 10.500 EUR. Ta odškodnina se nanaša na kasnejše posledice nesreče pri delu, ki se pri tožniku kažejo v posttravmatski stresni motnji oziroma trajnih znakih osebnostne spremenjenosti in v zvezi s tem depresivnosti. Zaradi tožnikovega soprispevka k nastanku škode je odškodnino v navedenem znesku ustrezno znižalo in mu prisodilo skupaj 15.050 EUR, višji zahtevek pa je zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika pa delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I., II. in III. točki izreka delno spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino zvišalo na znesek 19.350 EUR (I. točka 1. odstavka izreka), v posledici tega znižalo zavrnilni del izreka na 57.678,79 EUR (II. točka 1. odstavka izreka), spremenilo tudi odločitev o stroških postopka, ki jih je tožnik dolžan plačati toženi stranki in stranskemu intervenientu (III. točka 1. odstavka izreka), v celoti zavrnilo pritožbo tožene stranke in v preostalem delu tudi tožnikovo pritožbo (2. odstavek izreka) ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 101,40 EUR in jih nakazati na račun sodišča (3. odstavek izreka).

4. Soglašalo je s presojo sodišča prve stopnje o krivdni odgovornosti tožene stranke (kot delodajalca), vendar je soprispevek tožnika znižalo na 10 % (ker se je pri remontu zaradi lovljenja rokov zelo mudilo, tožnik je način dela poznal in deloval kot povprečno skrben delavec, moral pa bi biti nekoliko skrbnejši, ker je vedel, da so plošče, ki jih je prenašal velike, prašne in mastne ter bi moral pričakovati, da mu lahko kakšna zdrsne iz rok, prav tako pa je vedel, da tla niso čista). Prisojeno odškodnino je štelo za primerno po posameznih postavkah, pri čemer se je skupni znesek zvišal zaradi nižjega soprispevka tožnika k škodnemu dogodku.

5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje oziroma zavrnilni del v višini 57.678,79 EUR je tožnik vložil revizijo. V zvezi z njegovim soprispevkom k nastanku škode navaja, da tožena stranka in stranski intervenient nista zatrjevali njegovega soprispevka v smeri, v kateri sta ga obrazložili sodišči. V tej smeri je izostala trditvena podlaga, pa tudi ponudba dokazov, saj je tožena stranka zatrjevala zgolj to, da bi moral prah s plošče odstraniti drugače in ne tako, da bi ploščo vrgel na tla. Tožena stranka ni zatrjevala, da ni bil dovolj pazljiv in da bi mu plošča zaradi nepazljivosti zdrsnila ali padla na tla. Šlo naj bi za kršitev načela dispozitivnosti v 2. členu v povezavi s 7. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), do česar se je sodišče druge stopnje le pavšalno opredelilo, zato je podana tudi bistvena kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi ni mogoče presoditi, da bi kakorkoli prispeval k nastanku škodnega dogodka, saj iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da se mu je mudilo, da je takšno delo že prej opravljal na enak način in da je ravnal po ustaljenem načinu kot povprečno skrben delavec - torej mu ni mogoče prisoditi soprispevka k škodnemu dogodku. Tudi morebitna pričakovanost, da mu lahko kakšna plošča zdrsne iz rok, ne more napeljevati na njegov soprispevek. V zvezi z višino prisojene odškodnine najprej navaja, da sodišče ni upoštevalo izvedenskega menja kliničnega psihologa dr. E. B., kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb postopka. Sodišče naj bi tudi premajhno težo dalo izvedenskemu mnenju psihiatra dr. A. P., in sicer v zvezi s tem, da je utrpel nepopravljive in trajne posledice na psihičnem področju, zaradi katerih je trajno omejen pri vsakdanjem življenju. Gre za hude posledice - postravmatsko stresno motnjo, trajno osebnostno spremenjenost, depresivno motnjo in depresivno stanje v sklopu trajne osebnostne spremenjenosti. Sodišči pri obrazložitvi telesnih bolečin nista upoštevali mnenja psihiatra v povezavi z izpovedjo tožnika in dolgotrajnim zdravljenjem zaradi psihoreaktivnega stanja ter telesnih bolečin v okviru somatizacije. V bolniškem staležu je bil od 6. 6. 2007 do 11. 1. 2008. V zvezi z višino prisojene odškodnine se sklicuje na konkretne primere iz sodne prakse, enako tudi v zvezi z odškodnino za prestani primarni in sekundarni strah ter odškodnino za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Navaja tudi, da je njegova splošna funkcionalnost močno poslabšana in zato duševno trpi, sodišči pa naj bi telesne bolečine privilegirali pred duševnimi posledicami nezgode. Ob pravilnem vrednotenju telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti bi mu moralo sodišče prisoditi veliko višjo odškodnino, ki naj bi jo narekovala tudi sodna praksa, na katero se sklicuje. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj se je spor v glavnem odvijal v zvezi z temeljem odškodninske odgovornosti, glede česar je v glavnem uspel; v takih primerih odločitev o stroških ne bi smela biti zgolj matematična operacija.

6. V odgovoru na revizijo tožena stranka prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. V zvezi s tožnikovim soprispevkom navaja, da le ta neupravičeno uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, da sodna praksa, na katero se sklicuje, ni primerljiva, enako pa tudi sodna praksa, na katero se sklicuje v zvezi z višino odškodnine.

7. Revizija je delno utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njen navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

9. V zvezi z vprašanjem tožnikovega soprispevka k nastanku škode (ki lahko vpliva na odmero odškodnine - 171. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ) revizijsko sodišče ne ugotavlja uveljavljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje je izhajalo iz tega, da sta tožena stranka in stranski intervenient ves čas trdila, da je za nezgodo kriv tožnik sam in štelo, da je neutemeljen tožnikov pritožbeni ugovor, da naj bi v zvezi s tem šlo za odločitev mimo trditvene podlage. Pritožbeno sodišče je torej odgovorilo na pritožbene navedbe in se s tem dovolj jasno opredelilo do pritožbenih navedb. Res pa je stališče pritožbenega sodišča neutemeljeno, saj je nepravilno presodilo, da sta tožena stranka in stranski intervenient tožniku očitala malomarnost že zato in s tem, ker sta zatrjevala, da je tožnik ploščo (z namenom, da jo očisti) vrgel na tla, prav v posledici takšnega ravnanje pa mu je iz tal v oko priletel kovinski delec. Tožena stranka in stranski intervenient tožniku namreč nista očitala malomarnosti oziroma nepazljivosti pri delu v zvezi z načinom prekladanja plošč, temveč sta vse svoje navedbe usmerila zgolj v to, da naj bi ploščo vrgel na tla in s tem zatrjevali drugačen potek dogodkov oziroma mehanizem poškodovanja, kot ga je kasneje ugotovilo sodišče (in ga je zatrjeval tožnik). Utemeljene so torej revizijske navedbe, da tožena stranka in stranski intervenient nista niti zatrjevala niti dokazovala tožnikove nepazljivosti v zvezi z njegovim prelaganjem plošč (in s tem soprispevek k nastanku škode). Drugačna presoja pritožbenega sodišča ni utemeljena. Sicer pa tožniku tudi ob ugotovitvah sodišč, da se je pri delu zelo mudilo, da je delo na enak način opravljal pred nesrečo že več kot mesec dni, da so bile plošče težke, velike, prašne, mastne, zaradi ležajev tudi nerodne ter da je ravnal na ustaljen način - kot povprečno skrben delavec, niti ni mogoče očitati soprispevka k nastanku škode. Še manj zato, ker sta sodišči istočasno presodili, da tožena stranka dela ni organizirala pravilno - tako da bi plošče nosila dva delavca, ne le en sam, tožnik pa je bil pri delu povprečno skrben.

10. Tako je revizijsko sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava ugotovilo odgovornost tožene stranke za nesrečo (100 %) in iz tega razloga že dosojeno odškodnino zvišalo za ta procent. Tožniku na tej podlagi pripada še 10% od že do sedaj odmerjene in priznane odškodnine, torej 2.150 EUR. Zato je revizijsko sodišče poseglo v del zavrnilnega dela sodbe pritožbenega sodišča tako, da je tožniku (ob že pravnomočno dosojene odškodnini v znesku 19.350 EUR, ki sicer ni predmet revizijske presoje) dodatno prisodilo še navedeni znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11. V zvezi z višino prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo niso utemeljeni revizijski ugovori, da naj bi sodišče bistveno kršilo določbe postopka, ker ni upoštevalo z njegove strani priloženega izvedenskega mnenja kliničnega psihologa dr. E. B. Pri tem je pomembno, da je tožnik ob predložitvi tega mnenja (to je bilo izdelano v postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju) že sam navajal, da so ugotovitve tega izvedenca identične ugotovitvam izvedenca psihiatra v tem postopku (dr. A. P.), ki ga je tudi zaslišalo. Tožnik tudi v reviziji ne navede konkretno, v čem naj bi prav izvedensko mnenje kliničnega psihologa lahko vplivalo na drugačno odločitev, oziroma zakaj bi sodišče moralo ta dokaz izvesti in ga upoštevati (predvsem glede na določbo 254. člena ZPP). Neutemeljene so tako revizijske navedbe, da naj bi prišlo do bistvene kršitev določb ZPP (kršitve načela kontradiktornosti). Opozoriti je treba tudi na določbo prvega odstavka 360. člena ZPP, po katerem je pritožbeno sodišče dolžno v obrazložitvi presoditi le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena.

12. Tožniku je v nesreči dne 5. 6. 2007 v desno oko priletel košček kovine. Utrpel je udarnino desnega zrkla - udarno raztrganinsko rano desne očesne veznice ter roba desne trepalnice. V dežurni službi so mu opravili manjši manjši operativni poseg v lokalnem omrtvičenju. Sama poškodba je relativno hitro izzvenela in ni zapustila trajnih okvar očesnih struktur, vendar pa je bila poškodba sprožilni dejavnik za tožnikove težave na psihičnem področju, ki se kažejo v posttravmatski stresni motnji, ki se je razvila tudi v osebnostno spremenjenost, depresivnost, itd. 13. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve, sprejete v izpodbijani sodbi, te pa se nanašajo tudi na obseg in intenziteto tožnikovih bolečin po poškodbi (hude bolečine tri dni, en teden srednje hude bolečine, ki so nato po treh tednih prenehale; zdravljenje same poškodbe je bilo zaključeno že 14. 6. 2007), da je imel zaradi nepojasnjene slabovidnosti po nesreči dodatne preiskave, da poškodba očesa ni pustila objektivnih posledic, pa tudi to, da se je tožniku približno štiri mesece po poškodbi razvila posttravmatska stresna motnja kot zakasneli odziv na stresni dogodek, da se je nato zdravil pri psihiatru, imel več obiskov, da je bil njegov stalež zaključen 22. 1. 2008, itd. Upoštevajoč te ugotovitve v zvezi z opisanimi bolečinami in neprijetnostmi ter upoštevaje tožnikovo starost (ob nesreči je bil star skoraj 51 let), tudi po presoji revizijskega sodišča odškodnina, ki je bila prisojena iz naslova telesnih bolečin, ni prenizka (179. člen v zvezi z 182. členom OZ).

14. Reviziji tudi ne gre pritrditi, da je bila določena prenizka odškodnina za strah. Odškodnina za strah se prizna, kadar je kdo utrpel dolgotrajen in intenziven strah, ali če je pretrpel intenziven toda kratkotrajne strah, ki pa je za dalj časa porušil njegovo duševno ravnovesje. Pri tožniku je prišlo do močnega primarnega strahu, še dodatno zato, ker je imel levo oko že prej močno slabovidno. Sodišči sta upoštevali, da ga je zajela panika in da je primarni strah pri njem povzročil duševni pretres in nevrotično stanje. Tak strah je trajal okoli tri dni in je nato prešel v sekundarni strah, ki je pomenil strah pred morebitnim poslabšanjem stanja. Kasneje je pri tožniku prišlo do posttravmatske stresne motnje (pri psihiatru se je začel zdraviti približno štiri mesece po nesreči), ki z ostalimi spremembami v osebnosti in funkcioniranju pri tožniku ostaja kot trajno stanje in med drugim vpliva tudi na zmanjšanje življenjske aktivnosti. To sta sodišči pravilno upoštevali pri odmeri odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in ne pri odškodnini za strah. Zato tudi odškodnina za strah ni bila odmerjena v prenizkem znesku.

15. Upoštevajoč določbo 179. člena OZ tudi ni utemeljena revizija v zvezi z odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pri tem tudi primerjava prisojene odškodnine in odškodnine v drugih primerih ni utemeljena. Tožena stranka pravilno opozarja na to, da so zadeve neprimerljive, torej tudi iz tega razloga tožniku ni mogoče prisoditi odškodnine v višini, kot je bila dosojena v teh primerih. Dejstvo je , da gre v več zadevah, na katere se tožnik sklicuje, za primere mladih oškodovancev (npr. II Ips 427/94, II Ips 175/98, II Ips 77/2001, II Ips 416/2007, II Ips 363/2008) in da je šlo za veliko hujše poškodbe (tudi za zelo hude primere). Tožnik nadalje neupravičeno izpostavlja primerjavo celotne prisojene odškodnine, saj je v zadevah, ki jih navaja za primerjavo, prihajalo tudi do večjih telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem. Ne da bi zanemarili ali zmanjševali tožnikove težave na psihičnem področju, je treba poudariti, da pri tožniku ni prav nobenih organskih sprememb zaradi poškodbe pri delu in da je bila pri njem ugotovljena le invalidnost III. kategorije.

16. Glede na navedeno je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo v delu, ki se nanaša na odmero odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode.

17. Posledica odločitve, da ne gre za deljeno odgovornost tožnika oziroma njegov soprispevek k nastanku škode in na tej podlagi dodatno zvišanje odškodnine, je tudi višji uspeh tožnika v sporu in manjši uspeh tožene stranke (uspeh tožnika znaša 27,9 %, tožene stranke pa 72,1 %). To je zahtevalo delno spremembo odločitev o stroških postopka - zneska, ki ga je tožnik dolžan povrniti toženi stranki in stranskemu intervenientu (namesto 2.785,44 EUR 2.682 EUR in namesto 1.741,12 EUR 1.676,48 EUR), zvišal pa se je tudi tožnikov uspeh v pritožbenem postopku, in sicer namesto 6,94 % na 10,4 %, zaradi česar je revizijsko sodišče tožniku tudi stroške pritožbenega postopka zvišalo. Revizijsko sodišče v zvezi s stroški postopka pojasnjuje, da revizije sicer ni mogoče vložiti zoper odločitev o stroških in je spremenjena odločitev o teh zgolj posledica večjega končnega uspeha tožnika v sporu. Glede revizijskih stroškov je sodišče odločilo, da krijeta stranki vsaka svoje.