Jedro

Sporazum o čakanju na delo doma in ureditvi medsebojnih pravic in obveznosti je veljavno sklenjen posel med tožnikom in toženo stranko, s podpisom tega sporazuma pa se tožnik ni odpovedal zahtevku do tožene stranke iz naslova odškodnine v zvezi s škodo, ki mu je nastala ob nezgodi. S tem sporazumom je bilo urejeno le tožnikovo plačilo za čas čakanja na delo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi in se je nanašal le na ureditev razmerij, ki se tičejo tega področja.

Tožnik je opravljal remont mlinov, ki meljejo premog in tekočih trakov, ki transportirajo premog v kotel v prostoru termoelektrarne. Delo se je izvajalo tako, da sta delala skupaj po dva delavca, od katerih je eden montiral ali demontiral plošče, drugi pa je te nosil do vagona oziroma palete. Plošče dimenzije 120 x 25 cm in teže med 30 in 40 kg je dvigoval tožnik in jih nosil do sodelavca, ki jih je montiral. Plošče so bile prašne in mastne. Plošča, ki jo je tožnik dvignil in hotel z nje odstraniti prah, mu je zdrsnila iz rok in padla na tla, kjer je zadela na tleh ležeči kovinski del, ki je po udarcu plošče priletel tožniku v desno oko. Delo se ni opravljalo pravilno in sicer tako, da se plošča dvigne in položi v paru. Na tak način se je delo opravljalo ves čas remonta, saj je bil tempo pri delu hiter, zaradi tega, ker se je mudilo pri izpolnjevanju rokov. Tožena stranka kot delodajalec je odškodninsko krivdno odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku zaradi nezgode pri delu, ker je iz malomarnosti kršila predpise iz varstva pri delu. Tožena stranka je delo opravljala brez ustreznega nadzora in dopuščala, da se je delo opravljalo na nepravilen način. Če bi delo ustrezno organizirala, do nezgode ne bi prišlo.

Tožnik je k nastanku škodnega dogodka soprispeval v višini 10 %. Pri delu bi moral biti bolj skrben, ker je vedel, da so plošče velike, prašne in mastne ter bi moral pričakovati, da mu lahko kakšna zdrsne iz rok. Prav tako pa je tudi vedel, da tla niso čista.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točkah I, II in III tako, da se glasi: „I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 19.350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 30. 4. 2010 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

II. V preostalem se tožbeni zahtevek za plačilo zneska 57.678,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2010 dalje do plačila, zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške postopka v znesku 2.785,44 EUR in stranskemu intervenientu v znesku 1.741,12 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila.“ V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 101,40 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti do plačila, in jih nakazati na račun Delovnega sodišča v Celju, št. ... pri UJP, Izpostava A., sklic št. ..., svoje stroške pritožbenega postopka pa krije sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo določilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 15.050,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 30. 4. 2010 dalje do plačila (točka I izreka); v presežku pa je tožbeni zahtevek za znesek 61.978,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki stroške postopka v znesku 2.975,90 EUR in stranskemu intervenientu v znesku 1.860,18 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka) in da je tožena stranka dolžna povrniti 1.249,93 EUR plačanih stroškov za prevajalko, izvedence in pooblaščenca tožnika in jih nakazati na račun Delovnega sodišča v Celju, št. ... pri UJP, Izpostava A., sklic št. ... v roku 15 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka).

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka se iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 29/99 in nadalj.) pritožuje zoper zavrnilni del sodbe. Pritožuje se tako zoper odločitev o temelju tožbenega zahtevka in sicer zoper ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik soprispeval k nastanku škodnega dogodka v višini 30 % ter tudi zoper višino odmerjene odškodnine, ki je glede na intenzivnost same nezgode, kakor tudi hude posledice, ki jih je tožnik utrpel in ob upoštevanju primerljive sodne prakse, precej nizka.

V zvezi s tožnikovim soprispevkom navaja, da je sodišče prve stopnje mimo trditvene podlage tožene stranke in stranskega intervenienta zaključilo, da je tožnik prispeval k nastanku škodnega razloga, saj dela s ploščami ni opravljal s takšno pazljivostjo, da bi s tem varoval svoje življenje in zdravje, in to njegovo ravnanje predstavlja kršitev 2. odstavka 9. člena ZVZD. Poudarja, da niti tožena stranka niti stranski intervenient soprispevka tožnika nista zatrjevala v tej smeri, prav tako pa tudi nista ponudila nobenega dokaza. Tožena stranka je zatrjevala zgolj to, da bi moral tožnik prah s plošče odstraniti drugače, kot da bi ploščo vrgel ob tla, stranski intervenient pa v svoji trditveni podlagi nikjer ni zatrjeval, da je bil tožnik v čem nepazljiv in da mu je plošča zaradi tega zdrsnila iz rok in padla na tla. Nadalje sodišče prve stopnje ni obrazložilo, iz katerih dejanskih ugotovitev izhaja, da naj bi tožnik svoje delo opravljal s premajhno pazljivostjo ali premajhno skrbnostjo. Izključni vzrok tega, da je tožniku plošča zdrsnila iz rok, je protipravno ravnanje tožene stranke, ki dela ni organizirala v skladu s 5. členom ZVZD tako, da bi delo opravljala dva delavca. V tem primeru do zdrsa plošče sploh ne bi prišlo. Tožnik v danem primeru ni naredil ničesar narobe, saj je delal po ustaljeni delovni praksi tožene stranke, nihče pa ga tudi ni opozoril, da to ni prav. Ker tožena stranka in stranski intervenient nista zatrjevala, da je prišlo do zdrsa plošče zaradi nepazljivosti tožnika, oziroma da bi moral tožnik ravnati drugače, da mu plošča ne bi zdrsnila, bi sodišče prve stopnje ob upoštevanju trditvene podlage in ob pravilni uporabi materialnega prava moralo presoditi, da je odgovornost tožene stranke podana v celoti. Odločitev glede tožnikovega 30 % soprispevka je materialno pravno napačna tudi ob upoštevanju primerljive sodne prakse.

V zvezi z višino prisojene odškodnine pa pritožba poudarja, da je sodišče dalo absolutno premajhno težo izvedenskemu mnenju psihiatra prim. B.B., dr. med., in njegovi izpovedbi, da je tožnik v posledici škodnega dogodka utrpel nepopravljive in trajne posledice na psihičnem področju, ki so za sabo potegnile hude psihične bolečine in številne neugodnosti, zaradi katerih je tožnik močno in trajno omejen pri vsakdanjem življenju. Izvedenec je to ponazoril na način, da so kar za tretjino omejene vse tožnikove življenjske aktivnosti. Tega pa sodišče ni upoštevalo. Škodni dogodek je po ugotovitvi izvedenca izključni vzrok oziroma sprožilni dejavnik za vse tožnikove psihične posledice, ki so ga trajno omejile oziroma onesposobile za normalno funkcioniranje. Tožeča stranka je priložila izvedensko mnenje kliničnega psihologa doc. dr. C.C., ki ga je ta izdelal za potrebe pravde pred Okrožnim sodiščem v Celju opr. št. P 463/2009, kjer tožnik uveljavlja odškodnino za isti škodni dogodek od zavarovalnice. Sodišče prve stopnje tega dokaza ni dopustilo, niti ni dopustilo izvedbe dokaza z angažiranjem izvedenca kliničnega psihologa, s tem pa je absolutno bistveno kršilo določbe ZPP in sicer načelo razpravnosti. Zaradi tega je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje, tožniku pa je bilo onemogočeno dokazovanje višine odškodnine.

Sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti ni upoštevalo tega, da se je tožnik zaradi psihoreaktivnega stanja že v letu 2007 začel zdraviti pri psihiatru, da to zdravljenje še vedno traja, trajalo bo pa tudi v bodoče. Pri tožniku je, po ugotovitvah izvedenca psihiatra, prisotna kronificirana posttravmatska motnja, ki še vedno traja, zaradi tega pa tožnik doživlja travme, čuti tesnobo, je razdražljiv in impulziven. Pri njem je prisotna depresija in socialna izolacija. V posledici škodnega dogodka je tožnik trajno osebnostno in vedenjsko spremenjen. Sodišče prve stopnje tudi ni sledilo izvedenskemu mnenju psihiatra v delu, ko ta ugotavlja, da gre pri tožniku za proces somatizacije, saj tožnik svoje psihiatrične težave izraža skozi telesne simptome (potencira težave glede vida in bolečine). Tako gre dejansko za telesne bolečine, ki so posledica psihičnih bolečin oziroma se preko psihičnih bolečin izražajo. Podaljšanja trajanja telesnih bolečin pa sodišče prve stopnje sploh ni upoštevalo. Iz tega razloga je tožnik vsekakor upravičen do celotnega vtoževanega zneska iz tega naslova v višini 42.000,00 EUR in ne le do dosojenega v višini 8.000,00 EUR.

Tudi dosojeni znesek za prestani primarni in sekundarni strah v višini 3.000,00 EUR je prenizek. Močan primarni strah, ki je trajal okrog tri dni, je pri tožniku povzročil hud duševni pretres in nevrotično stanje, zaradi katerega se tožnik še vedno zdravi pri psihiatru in je primarni strah tako prešel v sekundarni strah, ki je vsekakor trajal daljše časovno obdobje. Zato bi bil tožnik upravičen do odškodnine iz tega naslova v vtoževani višini 5.000,00 EUR.

Prav tako je prenizek dosojeni znesek odškodnine za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 10.500,00 EUR. Ker se je pri tožniku kot posledica škodnega dogodka razvila posttravmatska stresna motnja, ki pri njem še vedno traja in bo trajala tudi v bodoče, zaradi nje pa je tožnik, po ugotovitvah psihiatra, pri vseh življenjskih aktivnostih omejen za 1/3, kar je precejšnja omejitev, ki bi terjala prisojo celotne zahtevane odškodnine v višini 50.000,00 EUR. Pritožba se sklicuje na sodno prakso v podobnih primerih in sicer judikate Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 427/94, II Ips 229/2004, II Ips 416/2007 in II Ips 363/2008 in na podlagi tega meni, da bi bila za tožnika primerna odškodnina v višini 76 povprečnih neto plač, tako da bi bil tožnik upravičen vsaj do odškodnine v višini 75.500,00 EUR. Pritožuje pa se tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je tožnik po temelju uspel 70 %, po višini pa 20 %, tako da je njegov uspeh v pravdi 45 %.

Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožeči stranki prisodi še nadaljnjo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 61.978,79 EUR, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo vse stroške postopka.

Tožena stranka s pritožbo izpodbija ugodilni del sodbe sodišče prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Sklicuje se na to, da je sodišče prve stopnje odločalo o zahtevku, o katerem že teče pravda pred Okrožnim sodiščem v Celju pod opr. št. P 463/2009, kjer postopek na prvi stopnji še ni končan.

Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da sporazum, ki sta ga stranki podpisali, ne vključuje tudi dogovora o odpovedi odškodnini. Nesporno je, da je tožnik ta sporazum podpisal, z njim pa sta stranki uredili vse svoje medsebojne pravice in obveznosti in s tem tudi obveznost toženca do tožnika iz naslova eventualne odškodnine, o kateri pa takrat ni bilo govora. Tožnik je za škodo vedel, saj je istega dne vložil odškodninski zahtevek, s podpisom sporazuma pa se je odpovedal tudi morebitni odškodnini za škodo, ki naj bi jo utrpel. Tako gre za tožnikovo pravo in resnično voljo, ki je ni izpodbijal, zato do odškodnine za škodo iz delovne nesreče ni upravičen.

Toženec za škodo, ki je nastala tožniku, ni odgovoren. Delo je organiziral na pravilen način, le tožnik tega ni upošteval in je delo opravljal po svoje, zato je zaradi spleta nesrečnih okoliščin prišlo do nesreče, tako da je vzročna zveza med delovanjem oziroma opustitvijo toženca in obravnavano nesrečo povsem pretrgana. Tožnik je bil usposobljen dober delavec, ki ni potreboval nadzora, saj dela ni opravljal prvič, na razpolago pa je imel tudi zaščitna očala, ki bi jih lahko uporabil, demonstrirano pa mu je tudi bilo, kako naj delo opravi. Tako je tožnik samovoljno sam dvigoval in nosil ploščo. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da mu toženec ni zagotovil varnosti in zdravja pri delu, je iz tega razloga napačna. Prav tako je napačna ugotovitev, da so se dela opravljala brez ustreznega nadzora. Ta je bil, vendar ni bil potreben osem ur na dan. V kolikor bi sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, bi moralo razsoditi, da je tožnik sam kriv in odgovoren za to, kar se mu je zgodilo. Pritožba ugotavlja tudi, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo oziroma podalo razlogov glede dejanskih ugotovitev za 30 % višino tožnikovega soprispevka, s tem pa je podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP po 14. točki 371. člena (pravilno: 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP).

V zvezi z dosojenim zneskom odškodnine pa tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo odškodnino za nematerialno škodo, ne da bi ga o njej neposredno zaslišalo. Tožbeni zahtevek je prekoračilo, odločalo pa je tudi o zahtevku, o katerem že teče pravda. Ni upoštevalo, da iz mnenja oftalmologa izhaja, da tožnik pretirava in da ima izrazite rentne tendence. Tako je preveliko težo dalo izvedencu psihiatru in premajhno izvedencu oftalmologu. Nemogoče, nesprejemljivo in neživljenjsko je, da bi tako obsežne posledice na psihičnem področju lahko nastale ob nezgodi, kjer so se fizične posledice po mnenju izvedenca oftalmologa v celoti pozdravile v štirih tednih. Glede na kratkotrajne in malotne telesne bolečine ter upoštevajoč dejstvo, da tožnikovi obiski pri psihiatru glede na redkost obiskov ne predstavljajo tako hude neugodnosti, je odškodnina iz tega naslova v višini 8.000,00 EUR dosojena v enormno visokem znesku. Prav tako je previsoka odškodnina iz naslova strahu v višini 3.000,00 EUR, saj se je tožnik ustrašil le ob dogodku, potem pa je že vedel, da ni nič hujšega. Tožnik ima psihične težave zato, ker nima dela in posledično denarja, kar pa ni v nobeni vzročni zvezi s poškodbo in tožencem. Delo bi, ne glede na poškodbo, izgubil zaradi poteka delovnega dovoljenja. V tem sporu vidi zgolj priložnost za zaslužek. Prav tako ne drži zatrjevanje, da zaradi psihičnih težav ne vidi, saj v takem primeru iz Srbije k izvedencu in na sodišče ne bi prihajal sam. Iz tega razloga je odškodnina v višini 10.500,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti povsem neutemeljena. Njegove življenjske aktivnosti so se zmanjšale le zaradi poteka delovnega dovoljenja in ne zaradi nesreče. Ker je pritožba po mnenju tožene stranke v celoti utemeljena, predlaga, da ji pritožbeno sodišče ugodi in zahtevek v celoti zavrne ter tožniku naloži v plačilo vse stroške postopka.

Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila in jo v celoti prereka ter predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Stranski intervenient je podal izjavo, da se v celoti pridružuje pritožbi tožene stranke in njenemu odgovoru na pritožbo tožeče stranke.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in tudi v pritožbah zatrjevane bistvene kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ne. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, ki se nanaša na soprispevek tožnika k nastanku škode, kar pa bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Pritožbeno sodišče je o tej zadevi že odločalo. Prvič je pritožbi tožeče stranke s sklepom opr. št. Pdp 157/2011 z dne 7. 7. 2011 ugodilo in izpodbijano sodbo opr. št. Pd 170/2010 z dne 2. 12. 2010, s katero je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje preuranjeno sprejelo zaključek, da se je tožnik s podpisom sporazuma odpovedal zahtevku iz naslova odškodnine za nesrečo pri delu in da je tožnik za višino škode vedel že ob podpisu sporazuma. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju dokazni postopek dopolnilo in sprejelo odločitev kot izhaja iz izpodbijane sodbe.

Najprej je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodba sodišča prve stopnje obširno in primerno obrazložena. Sodba nima nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Ima jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki si med seboj niso v nasprotju, zato so pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, neutemeljene.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnik poškodoval dne 5. 6. 2007 v delovni nezgodi pri remontnih delih v prostorih termoelektrarne D.. Transportna plošča dimenzije 120 x 25 cm mu je zdrsnila iz rok in ob padcu na tla s tal odbila kovinski del, ki je zadel tožnika v desno oko. Tožena stranka je za škodo, ki je tožniku nastala kot posledica te nezgode krivdno odgovorna, tožnik pa je za nastanek škode soodgovoren 30 %. Stranki se s podpisom dogovora z dne 28. 5. 2008 nista dogovorili tudi o odškodnini za škodo, ki je tožniku nastala zaradi nesreče dne 5. 6. 2007. Napačno je stališče pritožbe tožene stranke, da sodišče prve stopnje v tem sporu zaradi postopka pred okrožnim sodiščem, ki še ni končan in se je začel pred tem postopkom, o isti stvari sploh ne bi smelo soditi. Tožena stranka ima svojo odškodninsko odgovornost zavarovano pri zavarovalnici E. d.o.o.. Za škodo, ki je tožniku nastala, odgovarjata solidarno tožena stranka kot delodajalec in zavarovalnica, pri kateri ima tožena stranka zavarovano svojo odškodninsko odgovornost. Gre za solidarno odgovornost, pri čemer tožena stranka odgovarja do višine celotne škode, zavarovalnica pa do višine zavarovalne vsote. Skladno s 395. členom Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) lahko upnik (tožnik v obravnavani zadevi) zahteva izpolnitev od kateregakoli dolžnika (delodajalca oziroma zavarovalnice), zato ni nobene ovire za sojenje v obravnavani zadevi, saj litispendenca ni podana.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je sporazum o čakanju na delo doma in ureditvi medsebojnih pravic in obveznosti z dne 28. 5. 2008 veljavno sklenjen posel med tožnikom in toženo stranko, s podpisom tega sporazuma pa se tožnik ni odpovedal zahtevku do tožene stranke iz naslova odškodnine v zvezi s škodo, ki mu je nastala ob nezgodi dne 5. 6. 2007. S tem sporazumom je bilo urejeno le tožnikovo plačilo za čas čakanja na delo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi in ureditev razmerij, ki se tičejo tega področja. S to ugotovitvijo se pritožbeno sodišče strinja in so pritožbene navedbe tožene stranke, da sta tožnik in tožena stranka s sporazumom uredila celotne pravice in obveznosti iz vseh njunih medsebojnih razmerij, ki se tičejo zaposlitve, neutemeljene. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožnik toženo stranko prosil za izplačilo celotnega zneska plač do izteka delovnega dovoljenja, ker je denar nujno potreboval. Sporazum je pripravila družba F., direktor tožene stranke pa ji ni naročil, da bi vsebina sporazuma vsebovala tudi karkoli glede nesreče pri delu. Direktor je izpovedal, da se ob podpisu sporazuma s tožnikom o odškodnini niso pogovarjali in da ni nikoli pomislil, da bi tožniku škodil. Iz blagajniškega izdatka z dne 28. 5. 2008 v prilogah pod B11 izhaja, da je bila tožniku izplačana akontacija plače do 17. 9. 2008, torej za čas čakanja na delo doma, kar tudi potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da s sporazumom stranki nista uredili razmerij v zvezi z nesrečo pri delu dne 5. 6. 2007. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožena stranka za škodo, ki je nastala tožniku kot posledica nesreče pri delu z dne 5. 6. 2007, ni odgovorna. Po 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) je podana odškodninska odgovornost delodajalca, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom. Delodajalec mora delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) v 1. odstavku 131. člena določa, da je tisti, ki je drugemu škodo povzročil, to dolžan povrniti, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Po 135. členu OZ pa je škoda podana, kadar jo oškodovalec povzroči namenoma ali iz malomarnosti.

Kritičnega dne je tožnik pri izvajanju remontnih del opravljal remont mlinov, ki meljejo premog in tekočih trakov, ki transportirajo premog v kotel v prostoru termoelektrarne D.. Delo se je izvajalo tako, da sta delala skupaj po dva delavca, od katerih je eden montiral ali demontiral plošče, drugi pa je te nosil do vagona oziroma palete. Plošče dimenzije 120 x 25 cm in teže med 30 in 40 kg je dvigoval tožnik in jih nosil do sodelavca, ki jih je montiral. Plošče so bile prašne, ker so na paletah stale že nekaj časa in mastne, ker so ob robovih imele ležaje, zaradi mastnosti in ležajev jih je bilo težko nositi. Plošča, ki jo je tožnik dvignil in hotel z nje odstraniti prah, mu je zdrsnila iz rok in padla na tla, kjer je zadela na tleh ležeči kovinski del, ki je po udarcu plošče priletel tožniku v desno oko. Delo se ni opravljalo pravilno in sicer tako, da se plošča dvigne in položi v paru, kar je kot pravilen način dela potrdil tudi izvedenec iz varstva pri delu. Na tak način se je delo opravljalo ves čas remonta, saj je bil tempo pri delu hiter, zaradi tega, ker se je mudilo pri izpolnjevanju rokov.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka kot delodajalec odškodninsko krivdno odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku zaradi nezgode pri delu, ker je iz malomarnosti kršila predpise iz varstva pri delu. Tožena stranka ni upoštevala določbe prvega odstavka 5. člena Zakona o varstvu in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 51/99 in naslednji), po katerem je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu, skladno s 23. členom istega zakona pa bi moral delavce obveščati o varnem delu. Tožena stranka je delo opravljala brez ustreznega nadzora in dopuščala, da se je delo opravljalo na nepravilen način. Če bi delo ustrezno organizirala, do nezgode ne bi prišlo. Prav tako ni dokazala, da je delavce o pravilnem načinu dela obvestila.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik k nastanku škodnega dogodka soprispeval v višini 30 %, ker je delo opravljal s premajhno pazljivostjo. Vedel je namreč, da so plošče prašne in mastne, zato bi moral biti pri delu bolj pazljiv, da mu plošča ne bi zdrsnila iz rok. Zaradi svoje premajhne pazljivosti oziroma nezadostne skrbnosti pri delu je kršil 2. odstavek 9. člena ZVZD, ki določa, da mora delavec opravljati delo s tolikšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje ter življenje drugih oseb. Pritožbeno sodišče se sicer strinja, da je tožnik k nastanku škode soprispeval, vendar glede na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne v višini 30 %, ampak je tožnikov soprispevek po stališču pritožbenega sodišča 10 %. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je pri remontu zaradi lovljenja rokov, v katerih je moralo biti delo opravljeno, zelo mudilo. Tožnik, ki je to delo na enak način opravljal že več kot mesec dni, in je način dela poznal, je ravnal po ustaljenem načinu kot povprečno skrben delavec. Po stališču pritožbenega sodišča pa bi moral biti pri delu bolj skrben tudi zaradi tega, ker je vedel, da so plošče velike, prašne in mastne ter bi moral pričakovati, da mu lahko kakšna zdrsne iz rok. Prav tako pa je tudi vedel, da tla niso čista. Na podlagi teh razlogov je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je za škodo, ki mu je nastala, soodgovoren v višini 10 %, zato so pritožbene navedbe tožeče stranke glede tožnikove soodgovornosti delno utemeljene. Ker pa sta tožena stranka in stranski intervenient v postopku ves čas trdila, da je za nezgodo kriv tožnik sam, so neutemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje o tožnikovem soprispevku odločilo mimo trditvene podlage tožene stranke in stranskega intervenieta.

Neutemeljeni sta pritožbi v delu, ki se nanašata na višino dosojenega zneska odškodnine. Sodišče prve stopnje je tožniku odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v skladu z določilom 179. člena OZ, po katerem pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnje bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo, pravična denarna odškodnina, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena dobrine in namena odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine upoštevalo izvedenski mnenji in sicer prof. dr. G.G., dr. med., spec. oftalmologa ter prim. B.B., dr. med., spec. psihiatra.

Iz izvedenskega mnenja specialista oftalmologa izhaja, da je tožnika dne 5. 6. 2007 pri delu montaže transportnih elementov v oko udaril tujek. Tožnik je bil poslan v Splošno bolnišnico H. na Očesni oddelek, kjer so mu zašili strgano očesno veznico in odstranili podveznične tujke. Postavili so diagnozo udarnina desnega zrkla in udarno - raztrganinska rana desne veznice. Ob odpustu je bila ostrina vida desnega očesa 0,2 - tj. 20 % normalnega vida, ostrina vida levega očesa (na katerega je toženec slabo videl že vrsto let) pa 10 % normalnega vida. Izvedenec je na podlagi zdravstvene dokumentacije in pregleda tožnika ugotovil, da trajna okvara očesnih struktur na desnem očesu zaradi poškodbe ni prisotna, da je očesno zrklo brez znakov vnetja, da so optični mediji čisti in prozorni, da so zenične reakcije izzivne in normalne, da so globlji deli očesa v mejah normale, da je podana nizka daljnovidnost (+0,75 dioptrije sferično) in da je očesni pritisk normalen. Tako je zaključil, da poškodba desnega očesa ni povzročila zmanjšane ostrine desnega očesa. Vsi izvidi so v mejah normale, so pa pri tožniku podani znaki agravacije - rentne tendence. Ker se je tožnik ob škodnem dogodku izredno močno ustrašil, saj je vedel, da ima levo oko že od prej močno slabovidno, je ta primarni strah povzročil močan duševni pretres in nevrotično stanje, zaradi katerega se je tožnik s 5. 10. 2007 začel zdraviti pri psihiatru, kjer se zdravi še sedaj. Izvedenec je ugotovil, da je izredno močan primarni strah trajal okrog tri dni in je nato prešel v sekundarni strah, da je tožnik hude bolečine trpel po poškodbi tri dni, potem srednje hude, ki so po treh tednih prenehale. Sedaj jih nima več in jih tudi ni pričakovati. Tožnik je med zdravljenjem utrpel manjši operativni poseg v lokalni anasteziji, številne dodatne in nekatere neugodne preiskovalne postopke na Očesni kliniki v H. ter dajanje očesnih kapljic in zdravil v desno oko. Zdravljenje je bilo zaključeno 14. 6. 2007. Sodišče prve stopnje je pridobilo tudi izvedensko mnenje specialista psihiatra. Ta je ugotovil, da je pri tožniku prišlo do posttravmatske stresne situacije, ki se začne razvijati šele šest do osem tednov ali pa še kasneje po poškodbi. Ugotovil je, da je tožnikova osebnostna struktura nekoliko šibkejša. Tožnikova pričakovanja, ko je pričel delati v drugi državi in služiti denar se niso uresničila. Na levem očesu je bila že od prej podana slabovidnost, poškodba pri delu pa je bila sprožilni moment, ki je sprožila vsa nerealizirana pričakovanja, čeprav sama poškodba pri tožniku ni pustila objektivnih posledic. Pri tožniku lahko gre za psihogeno slabovidnost, kar pomeni, da nekdo, ki ga je nek kruti dogodek prestrašil, nečesa noče videti in tega subjektivno tudi ne vidi. Pri tožniku se posttravmatska stresna motnja, ki običajno mine v obdobju od pol do enega leta, nadaljuje v kronično osebnostno spremenjenost. Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pri določitvi primerne in pravične odškodnine za nematerialno škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi nezgode pri delu, v zadostni meri upoštevalo obe izvedenski mnenji, ki sta objektivni in izčrpni, oba izvedenca pa sta bila tudi zaslišana na naroku. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tako stopnjo in intenziteto telesnih bolečin, neugodnosti pri zdravljenju ter strahu, ki jih je tožnik utrpel tako zaradi zdravljenja, ki je neposredno vezano na samo poškodbo pri delu, kot tudi tistega, ki sicer še traja, in je vezano na posttravmatsko motnjo, ki je neposredna posledica nezgode pri delu. Prav tako je pravilno ugotovilo, da so tožnikove življenjske aktivnosti zmanjšane, saj se je trajno osebnostno, vedenjsko in emocionalno spremenil. Iz teh razlogov je dosojena odškodnina v skupni višini 21.500,00 EUR, kar predstavlja 21,60 povprečnih plač v Republiki Sloveniji (od tega 8.000,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode za telesne bolečine in neugodnosti v času zdravljenja, 3.000,00 EUR za strah ter 10.500,00 EUR iz naslova škode zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti), primerna in pravična odškodnina iz naslova nematerialne škode, ki je tožniku nastala zaradi nesreče pri delu dne 5. 6. 2007. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in v zadostni meri upoštevalo tudi tožnikovo osebnost, zato je odmerjena odškodnina tudi pravilno individualizirana ter ne odstopa od sodne prakse v podobnih primerih. Pri tem pa pritožbeno sodišče še ugotavlja, da primeri, na katere opozarja tožeča stranka v pritožbi, niso primerljivi z obravnavano zadevo, zato je odškodnina, odmerjena v višini 24 povprečnih neto plač, primerna. Iz tega razloga so pritožbene navedbe strank v zvezi z višino odškodnine neutemeljene.

Pritožbeno sodišče je skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe strank, ki so za odločitev bistvene. Ker je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo v delu, ki se nanaša na višino tožnikovega soprispevka k škodi, ki mu je nastala kot posledica nesreče pri delu, je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in tožnikov soprispevek znižalo na 10 % ter posledično sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v točki I in II izreka, kot izhaja iz izreka sodbe (1. odst. 351. člena in 4. točka 358. člena ZPP). Posledično se je spremenil tudi uspeh strank v pravdi, zato je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. Tožeča stranka je v pravdi uspela v višini 74,88 %, zato je dolžna toženi stranki povrniti 2.785,44 EUR njenih potrebnih stroškov, ki znašajo 3.719,87 EUR, stranskemu intervenientu pa 1.741,12 EUR od skupno 2.325,22 EUR potrebnih stroškov postopka.

Tožnik je s pritožbo uspel v višini 6,94 %. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, z odgovorom na pritožbo tožeče stranke pa k odločitvi ni bistveno pripomogla. Pritožbeno sodišče je skladno s 1. in 2. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP toženi stranki naložilo, da tožniku povrne 101,40 EUR stroškov pritožbenega postopka in sicer jih nakaže na račun Delovnega sodišča v Celju, št. ... pri UJP, Izpostava A., sklic št. ..., svoje stroške pritožbenega postopka pa krije sama.