Jedro

Toženec je tožnici konkretno očital, da je spornega dne samovoljno in v nasprotju z izrecnimi odredbami delodajalca, z namenom, da bi sebi ali A.A. pridobila protipravno premoženjsko korist, najmanj pa, da bi delodajalcu povzročila premoženjsko škodo, kot delavka delodajalca uporabila ter odtujila denarna sredstva v znesku 8.000,00 EUR in ta sredstva iz poslovnega računa delodajalca nakazala na transakcijski račun A.A.. Glede na ugotovljena dejstva, da si je tožnica za potrebe poslovanja toženca (za plače, božičnico, ipd.) izposodila denar od hčere A.A., je bila njena dolžnost, da skladno s posojilnimi pogodbami ta denar tudi vrne. Posledično je v celoti pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da tožnica s spornim plačilom spornega dne ni kršila obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja. Ker ni podan očitani odpovedni razlog je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 7. 2016 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je odredba toženca z dne 30. 6. 2016 nezakonita in se razveljavi (II. točka izreka). Tožencu je naložilo, da tožnici za obdobje 14. 7. 2016 do 19. 8. 2016 ter od 20. 9. 2016 do 6. 3. 2017 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z mesečno bruto plačo v znesku 894,16 EUR, v obdobju od 20. 9. 2016 do 6. 3. 2017 zmanjšano za mesečne bruto zneske denarnega nadomestila, ki jih je prejela za primer brezposelnosti, od pripadajočih bruto zneskov odvesti davke in prispevke in izplačilo neto zneskov s pp (točka III.a izreka). Zavrnilo je tožbene zahtevke za priznanje pravic iz delovnega razmerja vključno z bruto plačo za čas 12. 7. 2016, 13. 7. 2016 ter od 20. 8. 2016 do 19. 9. 2016, za plačilo zakonskih zamudnih obrestmi od prisojenih neto glavnic za čas od 15. dne do 18. dne v mesecu ter za obračun in plačilo mesečnih plač v obdobju od 20. 9. 2016 do 6. 3. 2017, ki niso znižane za prejete zneske iz naslova nadomestila za primer breposelnosti (točka III.b izreka). Zavrnilo je zahtevek za obračun 268,38 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov izplačilo neto zneska s pp (IV. točka izreka). Tožencu je naložilo, da tožnici v 8 dneh obračuna denarno povračilo 10.735,32 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov izplačilo neto zneska s pp (točka V.a izreka), zavrnilo pa zahtevek iz tega naslova za znesek 5.367,66 EUR bruto in plačilo neto zneska s pp po predhodnem odvodu davkov in prispevkov (točka V.b izreka). Odločilo je, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka 907,48 EUR s pp (VI. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in izrek o stroških postopka se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje toženec in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oz. podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da so naziranja sodišča pravno nevzdržna in neutemeljena, da naj bi bila tožnica kot žena toženca in prokuristka upravičena v breme podjetnika prevzemati obveznosti brez odgovornosti in ravna samovoljno s premoženjem podjetnika. V posmeh pravni državi je, da sodišče kot resnična ugotovi dejstva, ki jih izpovesta osebi, ki sta v izpodbijani odpovedi navedena ravnanja storili. Sodišče je popolnoma zanemarilo ugotovljena dejstva in dokaze, ki izkazujejo, da so bila kršena vsa pravila in obveznosti dolžnega ravnanja prokurista pri sklepanju pogodb. Tožnica je podjetju protipravno odtujila znatna finančna sredstva brez sledljive in evidentirane pravne podlage. Ob tem pa je že mesec dni pred odpovedjo vložila razvezno tožbo in se odselila s skupnega doma, tako da tožnica in podjetnik v času inkriminiranih ravnanj nista bila več v ekonomski skupnosti. Zato tudi finančna sredstva, ki so bila na transakcijskem računu toženca, niso bila del skupnega premoženja. Zato bi sodišče moralo videti in ugotoviti, da je tožnica izkoristila svoj položaj in svojo funkcijo ter z očitanimi protipravnimi ravnanji sebi in hčerki pridobila premoženjsko korist, ko je pod pretvezo izpolnjevanja obveznosti podjetja hčerki nakazala 8.000,00 EUR.

Tekom dokaznega postopka je bilo nesporno ugotovljeno, da je tožnica 13. 6. 2016 iz poslovnega računa toženca nakazala na račun A.A. 8.000,00 EUR in da so bile vse posojilne pogodbe ter blagajniški prejemki izpisani naknadno, bistveno kasneje, ko naj bi hči tožencu izročila denarna sredstva. Tožnica ni z ničemer dokazala, za kakšen namen so bila porabljena sredstva v višini 22.000,00 EUR, kolikor naj bi hči posodila tožencu. Se pa je v dokaznem postopku izkazalo, da tožnica teh sredstev ni porabila za potrebe podjetja, ampak v veliki meri za svoje osebne potrebe, tudi za del kupnine za svoj osebni avto. Kljub vsem navedenim ugotovitvam se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da so bila posojila dana tožencu, čeprav je bistveni element posojilne pogodbe izročitev denarja posojilojemalcu. Tudi če je tožnica kot prokuristka prevzela denar, tega toženec nikoli ni prejel. Sodba sodišča prve stopnje je v vsakem primeru arbitrarna, saj je odločilo izključno na podlagi izjav in enostransko produciranih dokazov s strani oseb, ki so zainteresirane za uspeh tožnice v pravdi. Dokazna ocena ni skladna s formalnimi okvirji proste dokazne presoje in je vsebinsko neprepričljiva in brez razumnih argumentov. Sodišče je zato kršilo 8. člen ZPP in zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi arbitrarnosti odločitve pa je podana tudi kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je tožbenemu zahtevku ugodilo kljub pravilom o dokaznem bremenu, po katerih bi tožnica morala dokazati dejstva, ki bi izključevala protipravnost njenih ravnanj. Trditve tožnice, da je s spornim nakazilom zgolj vrnila posojilo hčerki A.A., so zgolj način njene obrambe, vendar dokazno breme o obstoju posojila je izključno na strani tožnice. Toženec pri tem vztraja, da denarna sredstva po posojilnih pogodbah, na katere se sklicuje tožnica, nikoli niso prispela v podjetje. Poudarja tudi, da je tožnica z očitanim ravnanjem ravnala samovoljno in v nasprotju z izrecnimi odredbami delodajalca, da kot prokuristka opravlja tista dejanja in naloge, ki pomenijo opravljanje gospodarske dejavnosti podjetja. To pomeni, da so ji bila zaupana le sredstva za opravljanje te dejavnosti in jih nis smela izplačati hčerki na račun, kot se ji očita v odpovedi. Toženec nadalje poudarja, da je sodišče nekritično sledilo tožnici o obstoju in višini denarnih sredstev, ki naj bi jih tožnica prejela v imenu in za račun toženca in ker ni podprto z nobenimi listinskimi dokazi. V kolikor je tožnica skrbno beležila, koliko denarja si je sposodila, bi lahko in bi tudi morala beležiti, za kaj je ta denar porabila. Dejstvo, ki ga je v opravičilo ravnanj tožnice ugotovilo sodišče, da naj bi bila skrb za finančno poslovanje v celoti prepuščena tožnici, ne pomeni, da je bilo lahko poslovanje nepregledno in nepreverljivo.

Toženec tudi trdi, da je točka III.a) izreka sodbe nezakonita, ker je izrek premalo določen, da bi bil izvršljiv, saj ni točno zapisano, koliko naj bi znašala denarna nadomestila.

Nepravilna in po višini neutemeljena je točka V.a) izreka, kjer je sodišče odločilo, da je tožnica upravičena do denarnega povračila v višini 12 plač, pri čemer tožnica v zvezi z višino sploh ni podala ustrezne trditvene podlage in jo je sodišče preseglo. Poleg tega je bil v primerljivih zadevah delavcem priznan bistveno nižji znesek denarnega povračila. Sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo, da je tožnica uveljavljala pravico do nadomestila za primer brezposelnosti, da se je že 20. 8. 2016 zaposlila pri B.B., in so torej njene zaposlitvene možnosti odlične ter da je do odpovedi prišlo izključno zaradi ravnanj tožnice. Toženec priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da prokura upravičuje vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen obremenitve nepremičnin. Tožnica je bila prokuristka od leta 2001 in je vodila celotno poslovanje družbe. Delovala je v skladu z odredbami delodajalca in pravili ter omejitvami prokure v samem zakonu. Toženec se v pritožbi nedopustno sklicuje na kršitve SRS, saj gre za pritožbeno novoto.

Toženec na več mestih pritožbe navaja, da naj bi bile posojilne pogodbe ponarejene. Prvostopno sodišče je pravilno povzelo navedbe tožnice in računovodkinje, da so bile posojilne pogodbe pisno sklenjene v januarju 2016, torej 6 mesecev pred spornim nakazilom. Narejene so bile tudi konto kartice. Nepomembno je, da denarna sredstva iz posojila niso nikoli prispela na TRR toženca, saj je toženec ogromno posloval z gotovino. Bistven je pretok denarja iz sfere posojilodajalca v sfero posojilojemalca.

Glede nakupa osebnega avtomobila je pomembno, da gre pri pravdnih strankah za prepletenost poslovne in osebne sfere. Avto ni last tožnice, kot nepravilno trdi toženec. Avto je bil financiran iz skupnega premoženja, pri čemer se je toženec z nakupom strinjal in je avto tudi sama uporabljal. Toženec v pritožbi vztraja, da so izpovedbe vseh zaslišanih prič neverodostojne, pri čemer je bilo na njem dokazno breme za zakonitost izredne odpovedi, kljub temu pa je edini dokaz, ki ga je predlagal, zaslišanje samega sebe. V nasprotju s tem je tožnica dokazala obstoj posojila.

Prvostopno sodišče je tudi pravilno postavilo dokazno oceno pri določitvi višine denarnega povračila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev jasno in ustrezno obrazložilo, izpodbijana sodba pa vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih.

7. Pritožba prav tako neutemeljeno očita prvostopnemu sodišču arbitrarno odločanje, to je odločanje brez kakršnekoli dejanske in pravne podlage oziroma odločanje glede na prikladnost in ugajanje samo eni stranki. Iz predloženega spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje izvedlo vse dokaze, ki jih je predlagal toženec, poleg tega pa tudi večino dokazov, ki jih je predlagala tožnica. Toženec se sicer ne strinja z dokazno oceno in uveljavlja kršitev 8. člena ZPP. Vendar je takšna kršitev podana, če dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej če ni vestna, skrbna in celovita, ne pa tudi, če je vsebinsko neprepričljiva. Dokazni oceni prvostopnega sodišča pa ni mogoče očitati, da ne bi upoštevala navedenih procesnih zahtev, ki jih določa 8. člen ZPP.

8. V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženec podal tožnici 12. 7. 2016 iz razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ker naj bi tožnica kršila pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Toženec je tožnici konkretno očital, da je 13. 6. 2016 samovoljno in v nasprotju z izrecnimi odredbami delodajalca, z namenom, da bi sebi ali A.A. pridobila protipravno premoženjsko korist, najmanj pa, da bi delodajalcu povzročila premoženjsko škodo, kot delavka delodajalca uporabila ter odtujila denarna sredstva v znesku 8.000,00 EUR in ta sredstva iz poslovnega računa delodajalca nakazala na transakcijski račun A.A.. S tem je zlorabila svoj položaj in dano zaupanje ter prekoračila svoje pravice in opustila dolžnosti, ki jih je imela na podlagi odredb delodajalca, ZDR-1 ter sklenjene pogodbe o zaposlitvi glede razpolaganja s premoženjem in koristmi delodajalca. Z navedenim ravnanjem naj bi tožnica protipravno odtujila denar oziroma premoženje delodajalca, ki ji je bilo zaupano v zvezi z zaposlitvijo, najmanj pa, da je ta denar neupravičeno uporabila. Zato ima ravnanje tožnice vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti iz prvega odstavka 240. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 50/12 in nasl.) in/ali kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja iz prvega in petega odstavka 209. člena KZ-1. 9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta bila toženec in tožnica zakonca. Tožnica je bila zaposlena pri tožencu na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi in ji je bila podeljena prokura, pristojna pa je bila za celotno finančno poslovanje toženca. Slednji je kot s.p. posloval z gotovino. Tožnica si je za potrebe poslovanja podjetja sposojala denar od svoje matere, hčerke A.A. (C.), tasta itd. Toženec je za nekatera posojila vedel, ni pa vedel, da je denar posodila tudi hči A.A.. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb zaslišanih strank in prič utemeljeno ugotovilo, da je toženec vendarle vedel tudi za posojila, ki jih je dajala hči A.A., sicer pa za najemanje katerihkoli posojil od "domačih" ni imel nič proti. Da je toženec vedel tudi za posojila, dana s strani hčere A.A., jasno izhaja iz njegove izpovedbe na zaslišanju, ko mu je tožnica povedala, da je hčeri nakazala 8.000,00 EUR, pa se toženec ni nič spraševal, zakaj je prišlo do takega nakazila. Nasprotoval je le, da naj bi bilo to plačilo storjeno v neprimernem času, dva dni pred izplačilom plač zaposlenim in regresa za letni dopust. Toženec v pritožbi večkrat izpostavlja, da sodišče ni ugotovilo, da denarna sredstva, tudi če jih je hči A.A. res posodila, niso nikoli prispela v podjetje. To vprašanje za reševanje tega spora sploh ni relevantno, niti ne to, za kakšne namene so bila sredstva sploh porabljena. Toženec je posloval z gotovino in je zato razumljivo, da prilivi iz naslova hčerinih posojil niso evidentirani na poslovnem računu toženca. Je pa tožnica zaradi potreb knjigovodskega poslovanja naknadno te prilive evidentirala z izdajo in sestavitvijo posojilnih pogodb (A10 - A16) in tudi vodila evidenco prejetih in vrnjenih posojil (A9), pa ne le glede posojil od hčerke.

Pritožba neutemeljeno navaja, da tožnica ni dokazala, da bi bila sredstva od posojil porabljena za poslovanje toženca. Ta očitek ni predmet očitkov v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnici se je očitalo le, da je odtujila denar toženca in ga nakazala na račun hčere A.A.. Res je, da toženec prav s takim očitkom istočasno priznava, da je hči denar posodila, saj v nasprotnem ni mogoč očitek, da je bil denar porabljen za druge namene, ne pa za poslovanje podjetja.

10. Med strankama ni bilo sporno, da je bila tožnici podeljena prokura. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da prokura upravičuje vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen za odsvojitev in obremenitev nepremičnin. S tem, ko naj bi toženec prokuro omejil na redno poslovanje oziroma na obveznosti, ki so potrebne za normalno poslovanje, tožnica kot prokuristka ni bila omejena s skrbmi, ki so nastale v zvezi z najemanjem in vračanjem posojil. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica te posle utemeljeno štela kot del poslov v okviru podeljene prokure. Posledično pa tožnici ni mogoče očitati, da je z vračilom posojila hčeri A.A. ravnala samovoljno in v nasprotju z odredbami delodajalca.

11. Glede na ugotovljena dejstva, da si je tožnica za potrebe poslovanja toženca (za plače, božičnico, ipd.) izposodila denar od hčere A.A. (C.), je bila njena dolžnost, da skladno s posojilnimi pogodbami ta denar tudi vrne. Posledično je v celoti pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da tožnica s spornim plačilom dne 13. 6. 2016 ni kršila obveznosti iz delovnega razmerja z znaki kaznivega dejanja. Ker ni podan očitani odpovedni razlog je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Posledično je nezakonita tudi odredba toženca z dne 30. 6. 2016, s katero je tožnici za čas trajanja postopka izredne odpovedi prepovedal opravljanje dela s pravico do nadomestila plače. 12. Toženec se izrecno pritožuje zoper točko III.a) izreka sodbe, ker naj bi bil izrek v tem delu premalo določen in zato neizvršljiv ter da ni določen znesek denarnega nadomestila za čas brezposelnosti.

Pritožba neutemeljeno navaja, da je izrek premalo določen in neizvršljiv. Sodišče prve stopnje je na predlog tožnice in v soglasju s tožencem pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo skladno s 118. členom ZDR-1. Ker je toženec podano izredno odpoved izvršil 13. 7. 2016 in s tem dnem tožnici zaključil delovno razmerje, je sodišče pravilno naložilo tožencu, da tožnici prizna vse pravice iz delovnega razmerja od 14. 7. 2016 dalje. V obdobju od 20. 8. 2016 do 19. 9. 2016 je bila tožnica zaposlena pri B.B. s.p., od 20. 9. 2016 dalje pa kot brezposelna prijavljena na ZZZ RS. Sodišče je pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo z dnem odločitve sodišča prve stopnje (6. 3. 2017) in tako glede na navedene podatke tožnici priznalo obstoj in pravice iz delovnega razmerja za obdobje 14. 7. 2016 do 19. 8. 2016 ter od 20. 9. 2016 do 6. 3. 2017. Za navedeno obdobje je sodišče ugodilo reparacijskemu zahtevku ter tožencu naložilo obračun mesečnih bruto plač v znesku 894,16 EUR, zmanjšan za prejeta nadomestila za čas brezposelnosti, ko je bila tožnica od 20. 9. 2016 do 6. 3. 2017 prijavljena na ZZZ RS. V izreku sodbe znesek nadomestil res ni naveden, kar pa ne pomeni, da sodba v tem del ni izvršljiva. V primeru prisilne izvršbe bo izvršilno sodišče brez težav pridobilo ta podatek od pristojnega ZZZ RS, v kolikor tega ne bo upoštevala že tožnica.

13. Pritožba glede prisojenega zneska denarnega povračila neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je preseglo trditveno podlago tožnice ter nepravilno in nekritično izhajalo iz izpovedbe tožnice. Višino denarnega povračila določi sodišče upoštevaje okoliščine iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1. Tožnica je relevantne okoliščine zatrjevala že v tožbi in nato tudi na zaslišanju. Zato očitek, da tožnica ni podala trditvene podlage oziroma da jo je sodišče preseglo, ni utemeljen.

Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnica uveljavila pravico do nadomestila za primer brezposelnosti. V nasprotju s tem je v 19. točki obrazložitve sodbe izrecno navedeno takšno upoštevanje. Upoštevano je tudi dejstvo, da se je tožnica zaposlila pri B.B. s.p., seveda le za en mesec. To pa še ne pomeni, aa so tožničine zaposlitvene možnosti odlične, kot navaja toženec. Ob dejstvu, da je do nezakonitosti odpovedi privedlo izključno ravnanje toženca, ki se je neutemeljeno skliceval na neobstoječ odpovedi razlog, ter glede na ostale, v zakonu določene okoliščine (14 letna zaposlitev pri tožencu, starost 47 let, le IV. stopnja izobrazbe, že 7-mesečna brezposelnost, brezuspešno iskanje zaposlitve, izguba delovnih izkušenj iz svoje stroke, izguba zaposlitve v družinskem podjetju), je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno prisodilo denarno povračilo v višini 12 plač, ki po višini bistveno ne odstopa od zneska prisojenih povračil v drugih primerljivih primerih.

14. Pritožbeno sodišče je presodilo le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pri tem je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (člen 353 ZPP).

15. Pritožba izpodbija tudi izrek o stroških postopka, vendar nič ne navede, zakaj. Zato je pritožbeno sodišče ta del izreka sodbe preizkusilo le v mejah razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Svojo odločitev pa je tudi pravilno oprlo na prvi odstavek 154. člena ZPP, ki določa, da mora stranka, ki v sporu ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške postopka. Te je sodišče odmerilo skladno s 155. členom ZPP.

16. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške. Enako velja za tožnico, saj odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi pritožbe (prvi odstavek 165. člena ter prvi odstavek 154. člena in 155. člen ZPP).