Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča je glavna metodološka pomanjkljivost izpodbijane dokazne ocene odsotnost objektivne preverljivosti ugotovljenih dejstev, saj se ugotavljanje odločilnih dejstev v obravnavani zadevi lomi predvsem na zaupanju v (ne)verodostojnost povsem nasprotujočih se navedb strank in njune hčerke, ki pa ima očiten interes za uspeh določene stranke. V dosedanjem postopku ostale dokazne sledi izven sicer ozkega in zelo družinsko pogojenega konflikta, še niso bile ustrezno pretresene, kar bi omogočilo celovito analizo nasprotujočih si zatrjevanih dejstev, izven ozkega odnosa strank in njune hčerke, saj gre vendarle za delovnopravno vprašanje poslovanja toženca kot delodajalca, kar je ključno za sintezo pri ugotavljanju dejstev po predhodno opravljeni analizi.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 7. 2016 in odredbo z dne 30. 6. 2016. Ugodilo je reparacijskemu zahtevku za čas od 14. 7. 2016 do 19. 8. 2016 in od 20. 9. 2016 do 6. 3. 2017, ko je sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi in tožnici priznalo denarno povračilo v višini 12 plač. Ugotovilo je, da je tožnica kot prokuristka toženca dne 13. 6. 2016 zakonito vrnila hčerki obeh strank iz poslovnega računa toženca 8.000,00 EUR, ki izvirajo iz posojil, ki jih je hčerka posodila tožencu kot samostojnemu podjetniku. Zato ni utemeljena izredna odpoved po določbi 1. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), saj ne obstoji kršitev z znaki kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po določbi 240. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženca in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da ima kršitev tožnice vse znake kaznivega dejanja vsaj v višini 4.500 EUR, ki jih je tožnica iz spornega zneska vračila posojila porabila za nakup osebnega avtomobila v povsem zasebne namene. Dokazna ocena je pristranska in arbitrarna, saj sloni le na izpovedbi tožnice in hčerke strank, ki je tudi zainteresirana za uspeh postopka v korist tožnice in ima do toženca negativen odnos. Denarna sredstva iz domnevnega posojila v podjetje (s. p.) niso nikoli prispela, saj to ni z ničemer evidentirano. Toženec za posojilo ni vedel, pritožbeno sodišče pa v tem delu protispisno povzema njegovo zaslišanje. Hčerka je mesečno na račun toženca plačevala najemnino, kar je nelogično, če bi posojilo dejansko obstajalo. Pred očitanim ravnanjem je prišlo do razpada zakonske zveze med strankama, saj je tožnica mesec dni pred odpovedjo vložila tožbo za razvezo. Protipravno korist sta prejeli tožnica in njuna hčerka. Posojilna pogodba je bila sklenjena za nazaj, zato ne bi smela imeti takega učinka na dokazni zaključek, kot ga je sprejelo sodišče. Antidatiranje kaže na neobstoj posojilne pogodbe. Dokazno breme za dokazovanje zakonitosti tožničinih ravnanj je bilo na njej, sodišče pa pravil o dokaznem bremenu ni pravilno upoštevalo. Poleg tega je toženec tožnici izrecno prepovedal vsa takšna izplačila, še preden je prišlo do spornega vračila posojila. Ne more držati teza sodišča, da je bil tožničin pooblaščenec pooblaščen le v okviru reševanja spora razveze zakonske skupnosti. Tožnica je med zaslišanjem izpovedala, da ji je pooblaščenec prepoved prenesel. Isti pooblaščenec zastopa tožnico tudi v tem delovnem sporu, zato je ločevanje obsega pooblastila toliko manj smiselno. Dejstvo, da je tožnica skrbela za finance toženca, ne pomeni, da je lahko poslovanje nezakonito, nepregledno in nepreverljivo. Sodišče se je zanašalo na tožničino tabelo, ki jo je sama izdelala, zato je njena dokazna vrednost vprašljiva. Tožnica ni vodila knjigovodskih knjig, kot to zahtevajo računovodski standardi. Prokurist ne sme ravnati s premoženjem podjetja, kot da bi bilo njegovo lastno, saj gre v takem primeru za kaznivo dejanje. Poslovanje toženca z gotovino tožnice ne razbremenjuje dokaznega bremena glede prejema in porabe posojenega denarja. Sodba vsebuje protislovne zaključke, saj po eni strani navaja možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (109. člen ZDR-1), po drugi strani pa pri uporabi 118. člena ZDR-1 govori o porušenem zaupanju, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja. Znesek prisojenega denarnega povračila je glede na primerljivo sodno prakso občutno previsok.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena tožnici, ki predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizija utemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi protispisnega povzemanja toženčeve izpovedbe glede njegovega vedenja o prejetem posojilu. Toženec je že v svojih navedbah v odgovoru na tožbo in v nadaljnjih pripravljalnih vlogah konsistentno trdil, da za posojilo, sklenjeno med tožnico in hčerko, ni vedel. Navedeno je ponovil tudi na zaslišanju na naroku za glavno obravnavo, kot je pravilno povzela revizija v svojih navedbah. Zato iz njegovega zaslišanja nikakor ne izhaja, da je nasprotoval spornemu izplačilu le zaradi izplačila plač zaposlenim in regresa. To drži le v toliko, kolikor se nanaša na že izvedeno izplačilo, s katerim je bil seznanjen šele po sami izvedbi (takšne so njegove nespremenjene navedbe v času celotnega spora), saj naj za posojilno pogodbo sploh ne bi vedel, zanjo naj bi izvedel šele po izvršenem dejstvu nakazila. Ugotovljeni protispisni zaključek je tudi v tesni povezavi z obsegom ugotavljanja pravno pomembnega dejanskega stanja glede bistvenih vidikov tega spora.

8. Toženec je kot samostojni podjetnik posameznik tožnici podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 12. 7. 2016 iz razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnica je bila pri tožencu zaposlena na delovnem mestu pomožnega delavca, toženec pa ji je podelil tudi prokuro, tako da je skrbela za poslovanje toženca in je bila dejansko samo ona zadolžena za finančno upravljanje. V času odpovedi je bila formalno še poročena s tožencem, je pa približno en mesec pred tem že vložila tožbo za razvezo zakonske zveze. Toženec je tožnici v izredni odpovedi očital, da je dne 13. 6. 2016 samovoljno in v nasprotju z njegovo izrecno odredbo o prepovedi odtujevanja premoženja iz poslovnega računa nakazala 8.000,00 EUR njuni hčerki P. Z. (sedaj J.). S tem naj bi zlorabila svoj položaj, mu odtujila denarna sredstva in ga odškodovala, s čimer naj naj bi njena ravnanja izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe položaja oziroma poneverbe. Tožnica je v obravnavni zadevi zatrjevala in dokazovala, da je sporni znesek 8.000,00 EUR nakazala kot zadnji del dolga iz več prejetih posojil s strani hčerke P. Z. v letih 2014, 2015 in januarja 2016 v skupnem znesku prejetih posojil 22.000 EUR. Toženec je nasprotno zatrjeval in dokazoval, da za posojila ni vedel in da posojilno razmerje niti ni obstajalo. Izplačilu 8.000,00 EUR je dodatno nasprotoval, ker je tožnici ustno in tudi pisno preko njenega pooblaščenca prepovedal opravljati dejanja izven rednega in običajnega poslovanja, potem ko so se njuni osebni odnosi zaostrili.

9. Revizija utemeljeno uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po določbi prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Dokazna ocena glede odločilnih dejstev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje in potrdilo sodišče druge stopnje, ni ustrezno sledila metodološkemu napotku, ki je vsebovan v 8. členu ZPP. Ta sicer omogoča široko polje proste presoje resničnosti izvedenih dokazov o zatrjevanih dejstvih, vendar je treba dokaz ocenjevati razumno, dosledno in preverljivo, pri ugotavljanju dejstev pa se morata upoštevati tudi materialno dokazno breme in glede na okoliščine tudi procesno dokazno breme (slednje se lahko glede na pravdna dejanja strank spreminja in potuje iz ene strani na drugo). Pravila logike, življenjska izkustva, ki so vodila sodišče pri analizi izvedenih dokazov in njihovi sintezi v obliki ugotovljenega pravno pomembnega dejstva, morajo biti zato preverljiva tudi s strani instančnega sodišča (v tem primeru revizijskega) in prestati test razumnosti glede na materialnopravni okvir spora in glede na bistvena procesna dejanja.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj sporne posojilne pogodbe, porabo posojenega denarja in vedenje toženca o posojilu. Sodišče druge stopnje je potrdilo ugotovitev o obstoju posojil. S protispisnim povzemanjem toženčevega zaslišanja je potrdilo tudi ugotovitev o njegovem vedenju o prejetem posojilu in se tudi ni ukvarjalo z uporabo posojenega denarja znotraj toženčevega podjetja, temveč je to dejstvo štelo za nebistveno in v tem delu pritožbe toženca ni obravnavalo. Po presoji Vrhovnega sodišča je glavna metodološka pomanjkljivost izpodbijane dokazne ocene odsotnost objektivne preverljivosti ugotovljenih dejstev, saj se ugotavljanje odločilnih dejstev v obravnavani zadevi lomi predvsem na zaupanju v (ne)verodostojnost povsem nasprotujočih se navedb strank in njune hčerke, ki pa ima očiten interes za uspeh določene stranke. V dosedanjem postopku ostale dokazne sledi izven sicer ozkega in zelo družinsko pogojenega konflikta še niso bile ustrezno pretresene. Šele to bi omogočilo celovito analizo nasprotujočih si zatrjevanih dejstev, izven ozkega odnosa strank in njune hčerke. Gre namreč tudi za delovnopravno vprašanje poslovanja toženca kot delodajalca, kar je ključno za sintezo pri ugotavljanju dejstev po predhodno opravljeni analizi.

11. V skladu z drugim odstavkom 84. člena ZDR-1 v zvezi z 110. členom ZDR-1 je dokazno breme glede utemeljenosti odpovednega razloga na strani delodajalca, če delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Toženec je temu zadostil s tem, da je trdil in dokazoval, da sporno nakazilo dne 13. 6. 2016 ni imelo pravnega temelja ter da je tožnici prepovedal dejanja izven rednega poslovanja. Trdil je - glede na tožničine trditve, da naj bi šlo pri spornem nakazilu za vračilu dolga iz posojilnega razmerja za posojilo, sklenjeno med tožnico in hčerko za namen toženčevega poslovanja - da s posojilom sploh ni bil seznanjen oziroma da to posojilo po njegovem vedenju ni obstajalo. V tem položaju je šlo tako s strani toženca za zatrjevanje negativnega dejstva o obstoju posojil in njegovi vednosti o njih. Nesporno dejstvo je, da je bila tožnica pristojna za upravljanje financ toženčevega podjetja. Vsaka stranka pa nosi trditveno in dokazno breme za tista dejstva, ki so ji v korist.1 V opisani postopkovni situaciji revizija utemeljeno opozarja, da je bilo dokazno breme glede obstoja posojilnega razmerja, njegovega nastanka, izvrševanja in končnega poplačila preostalega dolga na strani tožnice (212. člen ZPP), ki je s tem upravičevala sporno nakazilo, za katerega je tožnik zatrjeval odsotnost pravne podlage oziroma celo protipravno odtujitev.

12. Tožnica je bila tista, ki je skrbela za finančno poslovanje toženca. Ob tem je skrbela tudi za zasebne finance tedanje družine. Vendar ta močna prepletenost zasebne in poslovne sfere zaradi družinskega vodenja podjetja v primeru sodnega spora ne pomeni, da morebitnih nejasnosti ni treba pravilno in natančno raziskati v okviru ugotavljanja dejanskega stanja. Glede na predstavljeno sporno dejansko stanje je bilo dokazno breme glede obstoja posojilne pogodbe na strani tožnice, sodišči nižjih stopenj pa sta se prehitro zadovoljili s ponujenim dokaznim gradivom, tako da sta ugotovili obstoj posojilnega razmerja med tožencem in hčerko in posledično ugotovili obstoj toženčevega dolga v višini 8.000,00 EUR v času spornega izplačila. Tožnica je trdila, da naj bi bilo posojilo posledica potreb pri poslovanju toženca (poudarek je na poslovanju toženca kot samostojnega podjetnika posameznika in ne na zasebnih potrebah družinskih članov). Pri tem je navajala plače delavcem, božičnico in da naj bi del poslovanja toženca potekal z gotovino. To pa ni pomenilo le poslovanja z gotovino, ki je ustrezno evidentirana v poslovnih knjigah, temveč tudi tako imenovano poslovanje v območju sive ekonomije.2

13. Sodišči nižjih stopenj sta neutemeljeno enačili poslovanje z gotovino z zakonitim poslovanjem toženčevega podjetja (v okviru računovodskih standardov in davčnih predpisov), čeprav že iz tožničinih trditev jasno izhaja, da se pravila o knjigovodskem prikazovanju poslovnih dogodkov pri tožencu niso strogo upoštevala. Obseg poslovanja pa naj bi bilo težje identificirati le zaradi prepleta poslovne in osebne sfere. To ne drži - že tožnica bi morala na ravni svojih navedb določno opredeliti namen in tempo posojil, če so res šla za namene poslovanja toženca. Če je bilo posojilo morda namenjeno nečemu, resda izven območja zakonitega glede na davčne predpise in predpise glede vodenja poslovnih knjig, to še vedno ne opravičuje morebitnega odtujevanja teh sredstev iz poslovne sfere toženca v zasebne namene brez podlage v samem poslovanju toženca in brez njegove vsaj posredne odobritve. Da je tožnica za nazaj „legalizirala“ posojila z vpisom v poslovne knjige, bolj kaže na prostislovnost njenih navedb, saj že na tej ravni ni mogoče povsem jasno razbrati, zakaj točno naj bi bila denarna sredstva izposojena in kje v okviru poslovanja naj bi bila porabljena. Če so bila porabljena za plačilo delavcem „na roke“ (tj. v gotovini pri delovanju na polju sive ekonomije), potem zavedenost prejetega posojila v uradnih knjigah niti ne ustreza dejanskemu stanju. Ne glede na to, ali so se posojila in njihova uporaba gibala znotraj sivega polja ekonomije ali v okvirih povsem zakonitega poslovanja, pa mora biti to ugotovljeno na spoznavno zanesljiv in preverljiv način.

14. Očitno zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da v obravnavni zadevi ni treba ugotoviti, zakaj naj bi bila posojena sredstva porabljena v toženčevem podjetju. Smiselno enako je dejansko odločilo sodišče prve stopnje, ki je celo zapisalo, da ima dovolj strokovnega znanja, da ne potrebuje izvedenca finančne stroke, nato pa je odločitev oprlo predvsem na izpovedbo tožnice in njene hčerke, čeprav gre za vprašanje ravnanja poslovnega subjekta s tretjimi (tj. delavci, stranke, dobavitelji itd.), ki bi moralo pustiti dovolj drugih dokaznih sledi za zanesljivejšo rekonstrukcijo historičnega dogodka. Zgolj zaslišanje tožnice in njene hčerke, ki ima tako ekonomski kot emocionalni (hčerka v zakonskem sporu ni naklonjena tožencu) interes za izid postopka, je premalo za zanesljivo ugotavljanje relevantnega dejanskega stanja, ki se nanaša na položaj toženčevega podjetja. Ostali dokazi, ki jih je izvedlo sodišče do sedaj, so bili posredni, in vsebujejo le tisto, kar naj bi tožnica in njena hči zaznali in prenesli kot svoje videnje dogodkov drugim. Izvedeni dokazi v obliki posojilnih pogodb, blagajniških prejemkov in kontnih kartic (vse listine so bile sestavljene za nazaj) ter tabela dinamike posojanja so vezani predvsem na predstavljeno neposredno zaznavo tožnice (in njene hčerke). Sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja ni ustrezno obnovilo celotnega denarnega toka posojil, saj je ključno vprašanje, kje so denarna sredstva iz danih posojil končala v podjetju. Glede na zatrjevanja tožnice, da naj bi šlo za nujno pokrivanje finančnih lukenj v poslovanju toženca, bi se to moralo tudi relativno enostavno dokazati. Dejstvo, da je tožnik prepustil iniciativo glede vodenja financ tožnici, to dodatno potrjuje in obenem utrjuje dokazno breme tožnice. Ta bi morala temu bremenu zadovoljiti tako, da določno prikaže poslovanje v zvezi z domnevno prejetimi posojili s strani hčerke. Glede na to, da gre pri posojilu za realni kontrakt, se s tem v celoti razbremeni očitka iz izredne odpovedi, ki temelji na zanikanju (kakršnegakoli) temelja za izplačilo. Dokaznemu standardu glede obstoja posojilnega razmerja ne zadosti zgolj to, da sodišče verjame na besedo tožnici in njeni hčerki (ostalo so bili posredni dokazi), da je obstajalo posojilno razmerje, ki je bilo vezano na poslovanje toženca. Vodenje in poslovanje podjetja samo po sebi pomeni pravne in dejanske odnose s drugimi subjekti, ki pušča dovolj bolj objektivnih dokaznih sledi, kot je le izpovedba stranke v osebno in poslovno močno porušenem odnosu.

15. Edino zanesljivo in z gotovostjo ugotovljeno pravno pomembno dejstvo v obravnavani zadevi je namreč izplačilo hčerki toženca iz toženčevega poslovnega računa dne 13. 6. 2016, ki ga je izvedla tožnica. Sredstva na tem računu pa so nesporno spadala v poslovno sfero toženca. Toženec utemeljeno opozarja, da sta sodišči spregledali in se nista določno opredelili do dejstva, da so bila podobna „gotovinska“ posojila nakazana na poslovni račun toženca in iz njega tudi vrnjena. Po drugi strani je bilo sporno posojilo le vrnjeno s poslovnega računa, nejasno pa je, kako so v podjetje ta denarna sredstva iz posojil sploh prišla. Tožnik glede na zatrjevanje negativnega dejstva o neobstoju posojil in posledičnem nevedenju zanje niti ni mogel niti ni bil dolžan dokazovati kaj več. Sodišče pa razen tožničinih lastnih trditev in zaslišanja hčerke, ki je sporni znesek prejela, še ni ocenjevalo drugih dokazov glede poslovanja toženca. Tako ni ugotavljalo, zakaj naj bi bil prejeti denar porabljen, kar bi bil bistven objektivni dokaz o obstoju posojil. Ker gre pri posojilu za realni kontrakt, je odločilen prejem denarja in v obravnavni zadevi tudi njegova poraba. Glede na prejem „v gotovini“, dejansko „na roke“, kjer gre za vprašanje načina poslovanja toženca, se ta prejem mora dokazati s porabo tega denarja v okvirih poslovanja toženca - v območju sive ekonomije ali povsem zakonitem - v času prejema zneskov posojila. Dinamika posojanja, porabe posojil in vračanja zneskov dolga iz posojilnega razmerja glede na poslovanje toženca šele lahko pripelje do dovolj zanesljive in preverljive ugotovitve, ali je sporni dolg 8.000,00 EUR v času spornega izplačila dejansko obstajal. Sodišče prve stopnje je tako preuranjeno odločitev oprlo predvsem na zaslišanje tožnice in njene hčerke in je neutemeljeno zavrnilo ostale dokaze (npr. zaslišanje delavcev toženca, ki naj bi del plače „prejemali v gotovini“), ki bi lahko zanesljiveje potrdili tožničino verzijo poslovanja toženca glede spornega posojila in končnega poplačila dolga, za katerega toženec sicer trdi, da ne obstoji.

16. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče ponovno presoditi tudi tožničino ravnanje glede na toženčevo prepoved razpolaganja s premoženjem podjetja, ki ji ga je ta podal pisno preko njenega pooblaščenca, po njegovih trditvah pa tudi ustno. Sodišči nižjih stopenj sta pri tej presoji izhajali iz zmotnega stališča, da tožnik ni mogel omejiti prokure glede spornega vračila posojila. To je tudi o nezadostno raziskano z vidika spornih dejstev, saj je lahko toženec kot zakoniti zastopnik svojega podjetja prokuro omejil navznoter prokurnega razmerja in je bila tožnica dolžna te omejitve spoštovati, če so bile seveda dovolj določne in razumljive. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da omejitev ni veljavna, ker naj bi bila podana tožničinemu pooblaščencu, ki naj bi bil pooblaščen le za razvezni postopek. Toženec je v danih razmerah povsem pravilno izrabil možnost komunikacije preko tožničinega odvetnika in glede na „prepletenost“ zasebne in poslovne sfere z oteženimi osebnimi okoliščinami ni mogoče govoriti o zoženem pooblastilu, ki naj ne bi zajemalo poslovnega odnosa med strankama, temveč le ločitveni postopek. Sploh ob dejstvu, da je bila tožnica s tožnikovim sporočilom seznanjena. Zato bi se morala nanj tudi ustrezno odzvati. Obseg prokure in njeno naknadno omejevanje bi morali sodišči določneje raziskati v smeri, ali vračilo posojila družinskemu članu predstavlja redno poslovanje toženca v okoliščinah obravnavne zadeve.

17. Vrhovno sodišče je na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

18. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Primerjaj zadevo II Ips 156/2018 z dne 17. 1. 2019, 17. točka obrazložitve. 2 Tretja pripravljalna vloga tožnice z dne 23. 2. 2017. Prav tako je tožnica omenjala poslovanje toženca z gotovino s tretjimi brez ustreznih računov.