Jedro

Obdolženec (ki se lahko brani sam ali z zagovornikom) nima vselej pravice do sojenja v navzočnosti na pritožbeni stopnji, ampak je treba upoštevati značilnosti vsakega konkretnega postopka.

Določbo četrtega odstavka 378. člena ZKP je mogoče razlagati ustavnoskladno na način, da je treba pri ugotavljanju pogojev za izvedbo pritožbene seje najprej presoditi, ali poštenost postopka zoper obdolženca v konkretnem primeru narekuje, da se mu na pritožbeni stopnji sodi v navzočnosti, in nato - če je odgovor pritrdilen - v naslednjem koraku presoditi še, ali se je obdolženec pravici do sojenja v navzočnosti (izrecno ali implicitno) odpovedal. Opravičiti pomeni po ustaljeni praksi "navesti razloge, zaradi katerih se naroka ni oziroma ne bo mogel udeležiti in temu predložiti tudi ustrezna dokazila." Vložniku zahteve za varstvo zakonitosti v primeru ugotovljenih kršitev ustavnih pravic ni treba izkazati njihovega vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornice pravne osebe A. d.o.o. se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša nanjo, v delu za obsojenega B. B. pa po uradni dolžnosti, razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Zahteva za varstvo zakonitosti zagovornice obsojenke A. A. se zavrne. Obsojenko se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je v postopku nove razsoje s sodbo X K 45162/2011 z dne 15. 7. 2020 A. A. in B. B. spoznalo za kriva, pravno osebo A. d.o.o. pa za kazensko odgovorno za pomoč pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 38. členom KZ-1, za pravno osebo pa tudi v zvezi s 1. točko 4. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD). Obsojenima A. A. in B. B. je izreklo vsakemu kazen eno leto in šest mesecev zapora, obsojeni pravni osebi pa denarno kazen v znesku 100.000,00 EUR, pri čemer jim je v izrečene sankcije vštelo že izvršene kazni. Oškodovano družbo B. d.d. - v stečaju je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo in odločilo o stroških kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo, ki jo je po opravljeni seji dne 17. 11. 2020 javno razglasilo, pritožbe obsojencev oziroma njihovih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca B. B. in A. A. je oprostilo plačila sodne takse, nagrado in potrebne izdatke po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika obsojenega B. B. je naložilo v breme proračuna, pravni osebi pa naložilo plačilo 2.000,00 EUR sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo so vložili zahteve za varstvo zakonitosti: ‒ zagovornik obsojenega B. B. iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in zaradi kršitve ustavnih pravic, s predlogom, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa naj pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drug senat; ‒ zagovornica obsojene pravne osebe A. d.o.o. iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP, s predlogom, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pravno osebo oprosti obtožbe, podrejeno pa naj pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; ‒ zagovornica obsojenke A. A. iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP in zaradi kršitve ustavnih pravic, s predlogom, naj Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe, podrejeno pa naj pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahteve je odgovorila vrhovna državna tožilka Mirjam Kline in predlagala njihovo zavrnitev. Meni, da so neutemeljeni očitki, ki se nanašajo na zavrnitev dokaznega predloga za postavitev sodnega izvedenca finančno ekonomske stroke, saj je vprašanje izvedenstva zaradi modifikacije obtožbe izgubilo na pomenu. Kar se tiče opisa kaznivega dejanja, je zakonski znak protipravne premoženjske koristi v izreku konkretiziran, saj predstavljata abstraktni in konkretni del opisa nedeljivo celoto. Zatrjevane procesne kršitve v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje niso podane. Sodišče prve stopnje je v opis dejanja za obsojeno A. A. poseglo samo v nebistvenem delu, zato ne gre za nedovoljen poseg. Tudi med zaslišanjem priče C. C. ni prišlo do zatrjevanih kršitev, kar je pojasnilo že sodišče druge stopnje. Celotna obrazložitev pravnomočne sodbe je, tudi upoštevaje standard obrazloženosti instančnih odločb, zadostna. Razlogi, ki se nanašajo na zavrnitev zahteve obsojenega B. B. za razrešitev zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, so prepričljivo in jasno utemeljeni, očitki glede neupravičenega zadrževanja sodne takse pa v tem postopku ne morejo biti relevantni. Sodba je za obsojenega B. B. jasno argumentirana tudi glede subjektivnega elementa pomoči. Vrhovna državna tožilka ocenjuje, da vse tri zahteve v večjem delu pod videzom zatrjevanja kršitev zakona in Ustave RS napadajo pravilnost dokazne ocene, kot jo vsebuje pravnomočna sodba, kar v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno. Na pritožbeni ravni so bili pogoji za opravo seje ob izkazanih obvestilih za vse stranke in njihove zagovornike podani (četrti odstavek 378. člena ZKP), zagovornica pravne osebe A. d.o.o. pa po lastni izbiri ni izkoristila možnosti nadomeščanja po zagovorniku znotraj iste družbe. Pravnomočnost sodbe je nastopila z dnem razglasitve drugostopenjske odločitve, zato je tudi očitek zastaranja neutemeljen.

4. O odgovoru sta se izjavila zagovornik obsojenega B. B. in zagovornica obsojene A. A.. Prvi meni, da je odgovor vrhovne državne tožilke pavšalen in neobrazložen, zlasti pa neutemeljen z vidika zatrjevane kršitve pravice do poštenega sojenja in materialnopravnega vprašanja pomoči k (že dokončanemu) kaznivemu dejanju. Obsojenkina zagovornica v izjavi vztraja pri zahtevi, dodatno pa zatrjuje tudi "determiniranost" razpravljajočega sodnika s priznanjem krivde storilca C. C. v ločenem postopku. Njenih trditev, ki merijo na uveljavljanje kršitve pravice do nepristranskega sojenja (23. člen Ustave RS), Vrhovno sodišče ni presojalo, saj so bile podane po izteku roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (tretji odstavek 421. člena ZKP).

B-I.

**O pravici do sojenja v navzočnosti pred sodiščem druge stopnje**

5. Zagovornik obsojenega B. B. in zagovornica obsojene pravne osebe A. d.o.o. uveljavljata kršitev ustavnih pravic iz 29., 22. in 25. člena Ustave RS v povezavi s kršitvijo 378. člena ZKP, ker je sodišče druge stopnje opravilo sejo v nenavzočnosti obsojenega B. B. in zagovornice obsojene pravne osebe, čeprav sta oba predlagala njeno preložitev zaradi zdravstvenih razlogov.

6. Zatrjevane kršitve zadevajo v svojem bistvu pravico vsakega obdolženca, da "se mu sodi v njegovi navzočnosti in da se brani sam ali z zagovornikom" (2. alineja 29. člena Ustave RS, prim. tudi prvi in tretji odstavek 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v nadaljevanju EKČP). Ta pravica pripada vsem obdolženim (fizičnim ali pravnim) osebam,1 pri čemer velja, da obdolženec ne izgubi pravice do obrambe z zagovornikom, če sam ni navzoč na sojenju.2

7. V predmetni zadevi je bila procesna situacija sledeča: ‒ sodišče druge stopnje je na podlagi prvega odstavka 378. člena ZKP stranke in zagovornike (na zahtevo B. B. in zagovornice A. A.) obvestilo o seji pritožbenega senata, razpisano za dne 17. 11. 2020, s poukom, da njihova neudeležba, če so bili v redu obveščeni, ni ovira za izvedbo seje (četrti odstavek 378. člena ZKP); ‒ sodišče druge stopnje je 13. 11. 2020 (tj. v petek) prejelo nujno obvestilo zagovornice pravne osebe A. d.o.o., Odvetniške pisarne Robert Preininger, v katerem je obramba: (i) podala formalni predlog za obvestilo o seji senata, ki ga je utemeljila "z obsežnostjo zadeve in njeno kompleksnostjo v dejanskem in pravnem pogledu,"3 (ii) navedla, da je bil odvetnik Robert Preininger prejšnjega dne testiran za COVID-19 in je na dan pisanja obvestila (12. 11. 2020) prejel telefonsko obvestilo o pozitivnem testu, kar predstavlja objektivni razlog, da se seje ne bo mogel udeležiti in da višjega sodišča prej o tem ni mogel obvestiti; ter (iii) navedla, da pravna oseba A. d.o.o. ne soglaša z opravo seje v nenavzočnosti njenega zagovornika;4 ‒ sodišče druge stopnje je z dopisom dne 16. 11. 2020 (tj. v ponedeljek) zagovornico pravne osebe pozvalo, naj na seji zagotovi navzočnost drugega odvetnika iz odvetniške pisarne ter brez odlašanja pošlje dokazila o odvetnikovi bolezni; ‒ zagovornica pravne osebe je istega dne predložila zdravniški izvid in odgovorila, da v odvetniški pisarni ne zaposlujejo drugih odvetnikov oziroma odvetniških kandidatov, ki bi lahko pristopili na sejo; da se je odvetnikovo zdravstveno stanje po 13. 11. 2020 poslabšalo in da kontakti z njim, razen na kratko po telefonu, niso mogoči; ter da substitucija po odvetniku iz druge odvetniške pisarne glede na 16. člen Zakona o odvetništvu ni mogoča, ker stranka temu zaradi kompleksnosti zadeve izrecno nasprotuje;5 ‒ istega dne je tudi zagovornik obsojenega B. B. prosil za preložitev seje z utemeljitvijo, da ga je obsojenec prejšnji dan po elektronski pošti obvestil, da je dobil neznosne bolečine v križu, da ima simptome virusne okužbe in da za nadaljnje korake zdravljenja izve naslednjega dne; zagovornik je prošnji priložil obsojenčevo elektronsko sporočilo, drugih dokazil pa v spis ni vložil; ‒ sodišče druge stopnje je dne 17. 11. 2020 (tj. v torek) ob izkazanih obvestilih opravilo pritožbeno sejo v nenavzočnosti obsojenega B. B., zakonitega zastopnika pravne osebe A. d.o.o., njenega zagovornika in državnega tožilca, kar je v sodbi utemeljilo s sklicevanjem na četrti odstavek 378. člena ZKP.

8. Vrhovno in Ustavno sodišče sta v dosedanji praksi že obravnavala situacije, ko pritožbeno sodišče strank kljub njihovi izrecni zahtevi ni obvestilo o seji pritožbenega senata,6 oziroma primere, kjer je sejo opravilo v njihovi nenavzočnosti, čeprav obvestila zanje niso bila izkazana.7 Vrhovno sodišče je v letu 2014 spremenilo dotedanjo prakso in zavzelo stališče, da sodišče v primerih, ko obdolženec o seji pritožbenega senata ni bil pravilno obveščen, pa sodišče druge stopnje vseeno opravi sejo, krši njegovo pravico do poštenega sojenja (6. člen EKČP in 29. člen Ustave RS), pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in pravico do učinkovite pritožbe (25. člen Ustave RS), zato vložniku zahteve ni treba izkazati vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe.8 V začetku leta 2017 je presodilo, da se obdolženčeva pravica do izjave v pritožbenem postopku ne izčrpa že s podajo (pisne) pritožbe, ampak mu je treba v okviru zahteve po učinkovitem pravnem sredstvu omogočiti, da, če to zahteva, svoje pravice in pravni položaj brani tudi z udeležbo na seji pritožbenega senata. V danem primeru, ko obdolženec o seji ni bil pravilno obveščen, je to pomenilo ne le kršitev prvega in četrtega odstavka 378. člena ZKP, temveč tudi kršitev obdolženčevih ustavnih in konvencijskih pravic, kar je narekovalo razveljavitev drugostopenjske sodbe.9

9. V predmetni zadevi ne gre za primer, ko stranke ali zagovorniki o seji ne bi bili v redu obveščeni; tega v zahtevah ne trdijo niti vložniki. Zatrjujejo pa, da je pritožbeno sodišče s tem, ko je opravilo sejo v nenavzočnosti obsojenega B. B. in zagovornika obsojene pravne osebe A. d.o.o., čeprav je bilo izkazano, da se seje ne moreta udeležiti, kršilo pravico do poštenega sojenja navedenih obsojencev. Takšne situacije Vrhovno sodišče v dosedanji praksi še ni podrobneje obravnavalo.

10. Sodišče druge stopnje se je v obrazložitvi sodbe sklicevalo na četrti odstavek 378. člena ZKP, ki v relevantnem delu določa: "Če stranke ali oškodovanec, ki se je pritožil zoper sodbo, ki so bili v redu obveščeni, ne pridejo, to ni ovira, da senat ne bi imel seje." Tej določbi morajo sodišča z razlago dati pomen, ki v okoliščinah konkretnega primera ne bo predstavljal nedopustnega posega v ustavna jamstva iz druge alineje 29. člena Ustave RS oziroma 6. člena EKČP.10

11. Ustavno sodišče je v novejši praksi pravico do sojenja v navzočnosti na seji pritožbenega senata obravnavalo v odločbi Up-171/14 z dne 9. 2. 2017, nato pa še v odločbah U-I-122/19, Up-700/16 in U-I-123/19, Up-1550/18, obe z dne 28. 5. 2020. Pri presoji je izhajalo iz stališča, da pravica obdolženca do sojenja v navzočnosti (ki obdolžencu omogoča, da ima neposreden vpogled v potek postopka in da v njem aktivno sodeluje ter izvaja obrambo) ni omejena le na fazo prvostopenjskega postopka, vendar pa osebna navzočnost na pritožbeni stopnji ni enako pomembna kot na sojenju pred sodiščem prve stopnje. Ob podrobni analizi prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) je presodilo, da obdolženec (ki se lahko brani sam ali z zagovornikom) nima vselej pravice do sojenja v navzočnosti na pritožbeni stopnji, ampak je treba upoštevati značilnosti vsakega konkretnega postopka.11 Ugotovilo je tudi, da v luči novejše ustavnosodne presoje in razvoja prakse ESČP ni mogoče skleniti, da pravica do sojenja v navzočnosti pritožbeno sodišče v slovenski ureditvi vselej zavezuje, da zagotovi obdolženčevo navzočnost na pritožbeni seji.12

12. ESČP se na konvencijski ravni z vprašanji, ki zadevajo obdolženčevo navzočnost na seji pritožbenega senata, običajno sooči v dveh korakih:13

(1) Prvi korak zajema presojo, ali je pravica do poštenega sojenja v okoliščinah konkretnega primera narekovala, da se obdolžencu na pritožbeni stopnji sodi v navzočnosti.14 Pri tej presoji se upošteva celota postopka v nacionalnem pravnem redu in pooblastila pritožbenega sodišča pri odločanju: če so predmet presoje na pritožbeni stopnji le pravna vprašanja, je lahko sojenje v nenavzočnosti na pritožbeni stopnji skladno z zahtevami poštenega sojenja, pod pogojem, da je bilo obdolžencu sojeno v navzočnosti pred sodiščem prve stopnje. Tudi v primerih, ko pritožbeno sodišče zadevo presoja z vidika pravnih in dejanskih vprašanj, 6. člen EKČP ne zahteva vselej obdolženčeve navzočnosti pred sodiščem druge stopnje.15 V teh primerih je treba upoštevati posebnosti konkretnih postopkov in način, na katerega so bili obdolženčevi interesi zastopani pred pritožbenim sodiščem, zlasti z vidika narave vprašanj, o katerih mora odločiti pritožbeno sodišče, in njihovega pomena za obdolženca. Javnost sojenja se denimo ne zahteva, če pritožbeno sodišče obravnava vprašanja, o katerih je mogoče primerno odločiti na podlagi stanja spisa; če pritožbeno sodišče odloča le o razlagi pravnih pravil; če pritožbene navedbe niso bistvene za odločitev; ali če obdolženec glede na vsebino pritožbe nima možnosti za uspeh. Po drugi strani je obdolženčeva navzočnost na pritožbeni seji pomembna, če mora pritožbeno sodišče kot glavno presojati vprašanje njegove krivde; če mora za odločitev presoditi njegov značaj ali motiv za kaznivo dejanje; ali če je pritožbeni postopek zanj bistvenega pomena z vidika strožje kazni. Po stališču ESČP je treba pri presoji vprašanja, ali je sojenje v navzočnosti na pritožbeni ravni nujno, upoštevati tudi pravico do sojenja v razumnem roku in s tem povezano zahtevo po dobrem vodenju sodnih postopkov.

(2) V primeru, da pošteno sojenje v okoliščinah konkretne zadeve zahteva, da se obdolžencu na pritožbeni stopnji sodi v navzočnosti, ESČP v drugem koraku presoja še, ali se je obdolženec tej pravici s svojim ravnanjem (izrecno ali implicitno) odpovedal. V primeru, da obdolženec prosi za preložitev seje in prošnjo podpre z objektivnimi razlogi, ne le s posplošenimi trditvami, morajo sodišča takšno zahtevo presoditi in nanjo obrazloženo odgovoriti.16

13. Predstavljena praksa ESČP skupaj z novejšimi odločbami Ustavnega sodišča pokaže, da pravica obdolženca, da se mu na pritožbeni seji sodi v navzočnosti, ni absolutna, temveč je treba njen domet razlagati glede na okoliščine konkretnega primera. Ugotoviti je mogoče, da tudi iz določb ZKP, ki urejajo sejo pritožbenega sodišča v rednem kazenskem postopku (378. člen ZKP), ne izhaja, da bi moralo sodišče druge stopnje vselej zagotoviti navzočnost strank in njihovih zagovornikov na pritožbeni seji. Zakonsko besedilo ne predpisuje vabljenja strank in njihovih zagovornikov na sejo, temveč le njihovo obveščanje (prvi odstavek 378. člena ZKP);17 v primeru, da v redu obveščeni na sejo ne pridejo, pa to ne predstavlja ovire za izvedbo seje (četrti odstavek 378. člena ZKP).

14. Vrhovno sodišče je na podlagi vsega do sedaj navedenega k presoji očitkov, ki jih na višje sodišče naslavljata vložnika zahtev, pristopilo z uporabo kriterijev, kot so se izoblikovali v praksi Ustavnega sodišča in judikaturi ESČP. Presodilo je, da je mogoče določbo četrtega odstavka 378. člena ZKP razlagati ustavnoskladno na način, da je treba pri ugotavljanju pogojev za izvedbo pritožbene seje najprej presoditi, ali poštenost postopka zoper obdolženca v konkretnem primeru narekuje, da se mu na pritožbeni stopnji sodi v navzočnosti, in nato – če je odgovor pritrdilen – v naslednjem koraku presoditi še, ali se je obdolženec pravici do sojenja v navzočnosti (izrecno ali implicitno) odpovedal. V okoliščinah konkretne zadeve je ta presoja pokazala naslednje:

15. Obsojeni B. B. je v pritožbenem postopku skupaj z zagovornikom sodbo sodišča prve stopnje izpodbijal zaradi kršitev zakona in zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Skozi celotni postopek je očitano pomoč h kaznivemu dejanju zanikal, vložene pritožbe pa so bile med drugim usmerjene v izpodbijanje subjektivnega elementa pomoči k naklepnemu kaznivemu dejanju. Naštete okoliščine so po presoji Vrhovnega sodišča utemeljevale njegovo pravico do navzočnosti na seji pritožbenega senata,18 ki je bila spoštovana s tem, da je sodišče druge stopnje obsojenca in njegovega zagovornika o seji senata obvestilo. Zagovornik je dan pred razpisano sejo (tj. 16. 11. 2020) predlagal njeno preložitev s sklicevanjem na obsojenčeve zdravstvene težave, vendar takšno sporočilo še ne pomeni opravičila, ki bi narekovalo preložitev seje. Opravičiti pomeni namreč po ustaljeni praksi "navesti razloge, zaradi katerih se naroka ni oziroma ne bo mogel udeležiti in temu predložiti tudi ustrezna dokazila".19 V konkretni zadevi je zagovornik prošnji za preložitev priložil samo obsojenčevo elektronsko sporočilo z dne 15. 11. 2020, v katerem ta navaja, da ima zdravstvene težave in da bo lahko zdravstveno obravnavan šele naslednjega dne; v nadaljevanju pa niti na dan pritožbene seje (17. 11. 2020) niti kasneje v spis ni vložil nobenega zdravniškega potrdila, ki bi izkazovalo resničnost njegovih navedb. Zagovornikova prošnja za preložitev seje glede na navedeno ne more opravičiti obsojenčevega izostanka s pritožbene seje, zato je treba šteti, da se je obsojenec s svojim ravnanjem navzočnosti na seji odpovedal. 16. Kar se tiče pravne osebe A. d.o.o., njena zagovornica v zahtevi navaja, da bi bila navzočnost kvalificiranega zagovornika na pritožbeni seji pomembna zaradi t.i. problema "psihologije višjega sodnika", ki ima o zadevi pogosto že izoblikovano mnenje; zaradi nelogičnega sklepanja prvostopenjskega sodišča o dejanskih in pravnih vprašanjih; očitne prevalitve dokaznega bremena na soobsojenega B. B. in obsojeno pravno osebo; in ker je zadeva za pravno osebo pomembna zaradi nadaljnjega visokega odškodninskega zahtevka, ki lahko sledi kazenski obsodbi in bi za pravno osebo pomenil stečaj. Trdi tudi, da bi bilo na seji mogoče podati morebitne predloge v smeri dopolnitve poročila sodnika poročevalca ter podati ustna pojasnila o vsebini pritožbe.

17. Vložničine navedbe narekujejo najprej poudarek, da pritožbeno sodišče na seji ne izvaja in ocenjuje dokazov, kot je to značilno za sojenje pred sodiščem prve stopnje, zato ima tudi navzočnost na pritožbeni seji drugačen pomen kot na prvi stopnji. Za pravno osebo in njenega zagovornika se ponuja argument, da njuna navzočnost na seji pritožbenega sodišča ni bila potrebna, ker bi bilo o relevantnih vprašanjih primerno odločiti na podlagi stanja spisa, vendar Vrhovno sodišče takšnega stališča v okoliščinah konkretnega primera ni sprejelo iz treh razlogov.

18. Prvi razlog je, da obramba pravne osebe v pritožbenem postopku ni načenjala samo pravnih vprašanj, temveč je s pritožbo izpodbijala tudi dejanske zaključke sodišča prve stopnje, ki se tičejo naklepa soobsojenega B. B., tedanjega direktorja obsojene pravne osebe, kot pomagača k storitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja, na ravnanju katerega temelji tudi zaključek o akcesorni odgovornosti pravne osebe za pomoč pri kaznivem dejanju. Zahteva za navzočnost na seji je bila utemeljena s kompleksnostjo in obsežnostjo zadeve v pravnem in dejanskem pogledu, obramba pa je poleg tega želela prisostvovati seji, da bi podala morebitne pripombe in dopolnitve poročila sodnika poročevalca ter senatu ustno predstavila bistvene poudarke pritožbe. Z vidika narave vprašanj, ki jih je moralo rešiti pritožbeno sodišče, in njihovega pomena za pravno osebo (ne le zaradi kazenske sankcije, temveč tudi nadaljnje odškodninske odgovornosti), v konkretnem primeru ni bilo mogoče šteti, da bi bila navzočnost zagovornika pravne osebe na pritožbeni seji sama sebi namen in da pravica do sojenja v razumnem roku za ostale soobdolžence ter zahteva po dobrem vodenju postopka pretehtata v smer izjeme od sojenja v navzočnosti.

19. Naslednji razlog je, da so bila (v domačih ustavnih odločbah citirana) stališča ESČP o tem, da navzočnost strank na drugostopenjski seji ni potrebna, ker je mogoče odločiti že na podlagi stanja spisa, sprejeta v zadevah, kjer je sodišče druge stopnje zadevo presojalo samo s pravnega vidika in dejanska vprašanja med strankami niso bila sporna;20 v zadevah, kjer je šlo za nerelevantne pritožbene argumente in lažja kazniva dejanja;21 oziroma v civilnih sporih.22 ESČP je na drugi strani v seriji primerov zoper Hrvaško večkrat odločilo, da pošten postopek v primerih, ko mora sodišče druge stopnje opraviti celostno presojo vprašanja obdolženčeve krivde ali nedolžnosti, narekuje njegovo prisotnost na drugostopenjski seji.23

20. In tretjič, Vrhovno sodišče je moralo pri presoji upoštevati stališča Ustavnega sodišča o pomenu pritožbene seje (odločba Up-171/14-13 z dne 9. 2. 2017, tč. 11) in dosedanja stališča sodne prakse, da je v rednem kazenskem postopku namen navzočnosti obrambe na pritožbeni seji predvsem v kontroli poročila sodnika poročevalca in v tem, da se obrambi da možnost, da neposredno s svojim nastopom in navajanjem argumentov prepriča pritožbeno sodišče, da spremeni stališče, ki si ga je doslej lahko izoblikovalo le na podlagi pisne dokumentacije spisa (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 25746/2013 z dne 16. 10. 2014, kasneje podobno tudi sodba I Ips 26897/2010-425 z dne 19. 1. 2017).

21. Vsi našteti vidiki presoje so Vrhovno sodišče v konkretni zadevi pripeljali k zaključku, da bi moralo sodišče druge stopnje tudi pravni osebi oziroma njenemu zagovorniku omogočiti navzočnost na pritožbeni seji, kot sta to zahtevala. Takšno stališče na načelni ravni ne pomeni, da sodišče druge stopnje v rednem kazenskem postopku v nobenem primeru ne bi smelo opraviti seje v nenavzočnosti strank in njihovih zagovornikov; pomeni pa, da mora v primeru njihove nenavzočnosti presoditi, ali je njihova navzočnost na seji potrebna in ali je njihov izostanek s seje opravičen. Sodišče druge stopnje takšne presoje v konkretni zadevi (glede na vsebino zapisnika o pritožbeni seji in razloge drugostopenjske sodbe) ni opravilo, s čimer je nedopustno poseglo v pravico pravne osebe do poštenega sojenja, konkretneje v njeno pravico, da je na seji pritožbenega sodišča navzoča in da se brani s pomočjo svojega zagovornika.

22. Zmotna razlaga četrtega odstavka 378. člena ZKP je v okoliščinah predmetne zadeve pripeljala do kršitve ustavnih jamstev pravne osebe A. d.o.o., ki ima za posledico razveljavitev drugostopenjske sodbe v delu, ki se nanaša nanjo, saj vložniku zahteve po uveljavljeni praksi v primeru kršitev ustavnih pravic ni treba izkazati njihovega vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe.24

23. Ugotovljena kršitev je po oceni Vrhovnega sodišča v korist tudi soobsojenemu B. B. kot tedanjemu direktorju pravne osebe A. d.o.o., saj se zaradi akcesorne odgovornosti pravne osebe očitki obrambe obeh obsojencev zoper prvostopenjsko sodbo v bistvenem prekrivajo in predstavlja ravnanje soobsojenega B. B. izhodišče za ugotavljanje odgovornosti pravne osebe, ki jo mora v ponovljenem sojenju z vidika pritožbenih navedb presoditi sodišče druge stopnje. Razveljavitev drugostopenjske sodbe zoper pravno osebo bi bila brez vsakršnega vsebinskega pomena, če bi pravnomočna sodba zoper soobsojenega B. B. ostala v veljavi, zato je treba ob uporabi privilegija pridruženja drugostopenjsko sodbo po uradni dolžnosti razveljaviti tudi zanj (drugi odstavek 424. člena ZKP).

24. Vrhovno sodišče se v primeru razveljavitve drugostopenjske sodbe za obsojeno pravno osebo A. d.o.o. in po uradni dolžnosti za obsojenega B. B. ne opredeljuje do ostalih očitkov zahtev, o katerih se mora najprej izreči sodišče druge stopnje. V tej fazi je treba zavrniti samo argumentacijo zagovornice pravne osebe o zastaranju po določbi drugega odstavka 91. člena KZ-1. V konkretni zadevi je pravnomočnost izpodbijane sodbe skladno s prvim odstavkom 129. člena ZKP nastopila z razglasitvijo sodbe sodišča druge stopnje po opravljeni seji senata, o kateri so bili v redu obveščeni tožilec, obdolženci in njihovi zagovorniki, kar je bilo pred iztekom zakonsko predpisanega roka za novo razsojo. Ker je bila pravnomočna sodba v postopku z izrednim pravnim sredstvom zaradi ugotovljenih kršitev ponovno razveljavljena, začne rok za novo razsojo po drugem odstavku 91. člena KZ-1 teči znova.

B-II.

**O zahtevi zagovornice obsojene A. A.** _Glede kršitve kazenskega zakona_

25. Vložnica uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP, ki jo utemeljuje z dveh vidikov. Najprej trdi, da se jedro kazenskopravnega očitka zlorabe položaja nanaša na kršitev koncernskega privilegija, zato v opisu dejanja manjka navedba dopolnilne norme 545. člena ZGD-1, ki ureja to področje in ki kot lex specialis izključuje uporabo 263. člena ZGD-1. Opis dejanja je po njenem mnenju "nesklepčen" in neskladen z obrazložitvijo sodbe, ker ne opisuje odsotnosti koncernskega privilegija; ob tem pa poudarja, da v dejanskem koncernu obvladujoči vplivi na odvisno družbo niso per se protipravni, temveč takšni postanejo šele, če nastalo prikrajšanje ni ustrezno in pravočasno izravnano. Drug vidik zatrjevane kršitve izhaja iz teze, da je inkriminacija 240. člena KZ-1 po noveli KZ-1B za obsojenko milejša. Vložnica trdi, da v abstraktnem delu opisa dejanja manjka očitek pridobitve "protipravne" premoženjske koristi, ki se zahteva po spremenjeni normativni ureditvi, česar ni mogoče nadomestiti s konkretizacijo tega zakonskega znaka v dejanskem opisu dejanja.

26. Zatrjevana kršitev ni podana. Vložnica s prvim sklopom trditev izpodbija obstoj kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1, za katerega je bil C. C. s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 45162/2011 z dne 21. 1. 2016 v sklopu nadaljevanega kaznivega dejanja že spoznan za krivega, kar pomeni, da njena izvajanja že iz tega razloga ne morejo biti uspešna. Vložničina stališča so ob tem tudi materialnopravno zmotna, saj določbe o povezanih družbah v dejanskem koncernu ne izključujejo pravil o skrbnosti pri vodenju poslov, ki jih določa 263. člen ZGD-1 in na kršitvi katerih temelji zloraba položaja C. C. kot predsednika uprave oškodovane družbe B. d.d.25 Zmotno je nadalje tudi vložničino naziranje, da bi moralo biti v izreku sodbe posebej opredeljeno, da prikrajšanje družbe B. d.d. ni bilo nadomeščeno. Škodljivi vplivi na odvisno družbo v dejanskem koncernu po določbi prvega odstavka 545. člena ZGD-1 praviloma niso dovoljeni, razen če se prikrajšanje nadomesti,26 kar v bistvenem pomeni, da lahko predstavlja nadomestitev prikrašanja samo morebiten razlog za izključitev protipravnosti v splošnem pojmu kaznivega dejanja, kar se ugotavlja v dokaznem postopku in je, kot v obravnavani zadevi, predmet dokazne ocene v obrazložitvi sodbe.

27. Kar se tiče uporabe milejšega zakona pri spremembi določbe prvega odstavka 240. člena KZ-1 po noveli KZ-1B, je Vrhovno sodišče to vprašanje obravnavalo že v sodbi I Ips 10/2014 z dne 30. 9. 2021 in presodilo, da je treba primerjavo inkriminacij vselej opraviti in concreto. Sodišči prve in druge stopnje sta v predmetni zadevi ugotovili, da je premoženjska korist v opisu dejanja na več mestih opredeljena kot protipravna (25. točka drugostopenjske v zvezi z 22. točko prvostopenjske sodbe), zato spremenjena ureditev za obsojenko ni milejša. Razlogi pravnomočne sodbe sledijo uveljavljenemu stališču sodne prakse, da predstavljata abstraktni in konkretni del opisa dejanja celoto,27 zato vložnica svoje očitke brezuspešno usmerja samo zoper abstraktni del opisa dejanja, ki povzema inkriminacijo, kot je veljala v času storitve očitanega kaznivega dejanja.

_Glede bistvenih kršitev določb kazenskega postopka_

28. Sodišče prve stopnje s posegom v konkretni opis pomoči za obsojenko A. A. ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Opis dejanja je že pred spremembo vseboval očitek pomoči zoper obsojenko A. A., sodišče prve stopnje pa je obsojenkino ime dodatno zapisalo (tudi) na 3. strani opisa dejanja zato, da se pri branju ohrani rdeča nit in bolje zazna prehod na obsojenkino vlogo (4. točka prvostopenjske sodbe). Poseg sodišča prve stopnje v opis ni bil bistven in je namenjen samo večji jasnosti (26. točka drugostopenjske sodbe), zato identiteta med obtožbo in sodbo ni prekršena. Vložnica na istovrstno kršitev zakona v nadaljevanju zahteve nakazuje tudi s trditvami o prekoračitvi obtožbe, češ da se obsojenkina vloga pri očitanem dejanju v obrazložitvi sodbe utemeljuje preko obtožbenega okvira, ko se ji očita ne le pomoč v svojstvu namestnice direktorice družbe C. d.d., temveč tudi ravnanje v vlogi fizične osebe in finančne direktorice družbe B. d.d. Ta izvajanja so neutemeljena, saj sodišče kršitve iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ne more zagrešiti v razlogih sodbe, kot to zatrjuje zahteva.28

29. Vložnica vidi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v tem, da je sodišče prve stopnje pri zasliševanju priče C. C. prekršilo določbo 334. člena ZKP o vrstnem redu zastavljanja vprašanj priči, nato pa na njegovo izpovedbo oprlo sodbo. Na te očitke je z nadrobno analizo zaslišanja omenjene priče odgovorilo že sodišče druge stopnje z razlogi v 16. točki drugostopenjske sodbe, ki jim ni kaj dodati. Dolžnost predsednika senata, da se zadeva vsestransko razčisti (299. člen ZKP), in dejstvo, da je slednji v konkretni zadevi zagovornico izrecno vprašal, ali lahko pričo tudi sam prej nekaj vpraša, čemur je slednja pritrdila in med zaslišanjem priče ni imela v tej zvezi nobenih pripomb, negira stališče obrambe, da je vrstni red postavljanja vprašanj priči pripeljal do bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3., še manj pa iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP.

30. Zahteva graja zavrnitev dokaznega predloga za postavitev sodnega izvedenca ekonomske stroke, s pomočjo katerega bi se ugotovila višina premoženjske koristi na strani družbe C. d.o.o. oziroma škode na strani družbe B. d.d., s čimer uveljavlja kršitev iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP in kršitev pravice do poštenega sojenja. Vložnica v tem okviru trdi, da je obramba izkazala dvom v višino velike premoženjske koristi, ki je zakonski znak kvalificirane oblike očitanega kaznivega dejanja, z mnenjem Inštituta za ekonomsko in korporativno upravljanje (IECG Maribor); pridržkom v revizijskem poročilu družbe Deloitte revizija d.o.o.; in zaslišanjem revizorke E. E. Po njenih navedbah listinski dokazi v spisu, pri katerih ne gre za overjene prepise iz knjigovodskih knjig, niso verodostojni; zavrnitev dokaznega predloga za postavitev sodnega izvedenca pa temelji na vnaprejšnji dokazni oceni.

31. Izhodišča za odločanje o dokaznih predlogih obrambe so v ustavno(sodni) praksi že utrjena29 in sta jih pri presoji upoštevali tudi sodišči prve in druge stopnje. Dokazni predlog za postavitev sodnega izvedenca finančno ekonomske stroke je bil v postopku nove razsoje zavrnjen kot nepotreben, saj glede na izvedene dokaze ne bi v ničemer bolje ali drugače pripomogel k razjasnitvi dejanskega stanja (18. točka drugostopenjske v zvezi z zlasti 12. točko prvostopenjske sodbe). Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokaznega predloga umestilo v celovito dokazno oceno, obrazloženo v B. poglavju izpodbijane sodbe, ki pokaže, da postavitev sodnega izvedenca za ugotovitev višine premoženjske koristi družbe C. d.d. glede na listinsko dokumentacijo v spisu ni bila potrebna. Sodišče druge stopnje je opozorilo na modifikacijo obtožbe dne 17. 1. 2020, zaradi katere v postopku nove razsoje ni bilo več očitka pridobitve protipravne premoženjske koristi C. C. (preko družbe D. d. o. o.) in drugim storilcem kot družbenikom C. v sorazmerju z velikostjo njihovih poslovnih deležev, kar je predstavljalo izhodišče za razveljavitev prejšnjih sodb v tem postopku. Dodalo je, da bi bil sodni izvedenec ekonomske stroke lahko pomemben kvečjemu zaradi ugotavljanja nadomestitve prikrajšanja v smislu 545. člena ZGD-1, vendar vodilni v B. oziroma C. po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča v kritičnem času niso imeli namena v tej smeri, čeprav so skušali z antidatiranimi listinami ustvariti drugačen vtis (22. točka prvostopenjske sodbe). Ker nadomestitve prikrajšanja ni bilo, je bistvo očitka v tem, da je družba B. d.d. TC Primskovo preplačala za 9.024.603,82 EUR, kar je razvidno iz listinske dokumentacije in je tako očitno, da posebno strokovno znanje izvedenca za ugotavljanje tega dejstva ni bilo potrebno.

32. Sodišče druge stopnje se je v razlogih sodbe (19. do 22. točka obrazložitve) opredelilo do vseh navedb, s katerimi skuša vložnica v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti vnovič vzbuditi dvom v višino ugotovljene protipravne premoženjske koristi na strani družbe C. d.o.o. oziroma škode na strani družbe B. d.d. Ugotovilo je, da iz mnenja revizijske družbe Deloitte izhaja sum oškodovanja družbe B. d.d. v višini, kot je razviden iz izreka sodbe; da strokovno mnenje IECG Maribor ne upošteva v dokaznem postopku ugotovljenega dejstva, da odstop terjatve družbe C. d.o.o. družbi B. d.d. (tj. odstop terjatve, ki jo je imel C. d.o.o. do družbe A. d.d. iz naslova kupnine za TC Primskovo) ni bil neodplačen; in da je treba kopije listin v prilogi B ocenjevati v povezavi z zapisnikom davčnega organa, ki predstavlja uradno listino in izkazuje enako vsebino kot navedene listine, na katere se je pri dokazni presoji oprlo sodišče prve stopnje.

33. Zahteva za varstvo zakonitosti takšno dokazno presojo pravnomočne sodbe zavrača, s čimer sega na področje uveljavljanja nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Za presojo zatrjevane kršitve pravice do obrambe je ključno, da sta sodišči prve in druge stopnje zavrnitev dokaznega predloga za postavitev sodnega izvedenca umestili v celovito dokazno oceno in jo podprli z razumnimi razlogi, pri tem pa se nista zatekli k nedovoljeni vnaprejšnji dokazni oceni, ki bo podana le takrat, kadar sodišče predlog za dokazovanje pomembnega dejstva zavrne kot neuspešen, ne da bi se pri tem obrazloženo oprlo na predhodni uspeh dokazovanja.30

34. Vložnica z vidika pravice do poštenega sojenja problematizira tudi način vodenja postopka na prvi stopnji, kjer so naroki trajali več dni po cel dan, hkrati pa je pri izdelavi prepisov zvočnih posnetkov prihajalo do časovnih zamud in je obramba nekatere prepise prejela šele skupaj s pisnim odpravkom prvostopenjske sodbe. Na tej podlagi zatrjuje kršitev načela enakosti orožij in obsojenkine pravice do obrambe, vendar pri tem v zahtevi ne konkretizira, zakaj naj bi bila obsojenka v razmerju do tožilca kot nasprotne stranke v kazenskem postopku v slabšem položaju in kako naj bi tak potek sojenja vplival na njene možnosti za obrambo, kar je pogoj za uspešno uveljavljanje zatrjevanih kršitev (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 424. člena ZKP). Vložnica pričakuje obrazložitev prvostopenjske sodbe, ki presega zahteve 364. člena ZKP, sodišče druge stopnje pa je vse njene pomisleke v okviru pritožbenih navedb presodilo in nanje v 13. točki drugostopenjske sodbe tudi obrazloženo odgovorilo.

35. Zahteva skuša v okviru izpodbijanja dokazne ocene, kot sta jo sprejeli sodišči prve in druge stopnje, utemeljiti kršitev načela enakosti pred zakonom, ker je bil obtoženi D. D. v okviru istega historičnega dogodka (tj. podpisa iste listine) oproščen obtožbe. V svojih izvajanjih skuša prepričati, da je obsojenka – tako kot D. D. – samo formalno podpisala vnaprej dogovorjene listine, ki jih je pripravila pravna služba, s čimer naj bi bila v razmerju do soobtoženca obravnavana neenako. Zagovornica s temi navedbami nasprotuje obrazloženi dokazni oceni pravnomočne sodbe o obsojenkini vlogi pri očitanem dejanju, kot jo sodišče prve stopnje ugotavlja predvsem v točkah 25. do 28. sodbe, sodišče druge stopnje pa sprejema zlasti v 29. točki sodbe. Oprostilna sodba zoper soobtoženega D. D. zaradi storitve kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 je temeljila na pomanjkanju dokazov o obarvanem direktnem naklepu obtoženca v smeri zlorabe položaja, torej na drugačnem dejanskem stanju, kot je bilo ugotovljeno za obsojenko A. A., zato so očitki v smeri kršitve načela enakosti neutemeljeni.

_Glede ostalih navedb v zahtevi_

36. Vložnica podaja obširne trditve o obsojenkini vlogi pri očitanem kaznivem dejanju, s katerimi skuša pod videzom zatrjevanja kršitev zakona utemeljiti, da obsojenkina ravnanja niso pripomogla k storitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja C. C. in da njen naklep pomagati k temu kaznivemu dejanju ni dokazan. Te navedbe po vsebini ne presegajo uveljavljanja nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), saj vložnica z njimi na podlagi lastne ocene izvedenih dokazov nasprotuje dokazni presoji, kot jo vsebuje pravnomočna sodba. V ta sklop spadajo med ostalim tudi trditve o nelogični, protispisni in pristranski dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki izhajajo izključno iz nestrinjanja zahteve z dejanskimi in pravnimi argumenti prvostopenjske sodbe. Enako velja za očitke, da sodišče ni z gotovostjo ugotovilo, da nadomestilo prikrajšanja v smislu 545. člena ZGD-1 ni bilo dogovorjeno, ter da zaključki pravnomočne sodbe o obsojenkini vlogi pri dejanju nimajo nobene dokazne podlage, kar naj bi predstavljalo kršitev načela in dubio pro reo. Sodišči prve in druge stopnje se pri ugotavljanju dejanskega stanja nista znašli v spoznavni stiski, temveč sta na podlagi izvedenih dokazov sprejeli obrazloženo dokazno oceno, ki je vložnica v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more izpodbijati.

C.

37. Vrhovno sodišče je na podlagi ugotovitve, da je sodišče druge stopnje z zmotno razlago četrtega odstavka 378. člena ZKP v okoliščinah predmetne zadeve prekršilo ustavna jamstva obsojene pravne osebe A. d.o.o. in da je ugotovljena kršitev v korist tudi soobsojenemu B. B. (drugi odstavek 424. člena ZKP), ugodilo zahtevi zagovornice pravne osebe A. d.o.o. in sodbo sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša nanjo, v delu za obsojenega B. B. pa po uradni dolžnosti, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 426. člena ZKP).

38. Zahtevo zagovornice obsojenke A. A. je zavrnilo kot neutemeljeno, saj pri presoji ni ugotovilo zatrjevanih kršitev zakona in Ustave RS (prvi odstavek 425. člena ZKP). Odločba o stroških temelji v tem delu na določbi 98a. člena ZKP in četrtem odstavku 95. člena ZKP ter je posledica obsojenkinih premoženjskih razmer, kot izhajajo iz podatkov pravnomočne sodbe.

Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Za pravne osebe na primer sodbi ESČP v zadevah Produkcija Plus storitveno podjetje d.o.o. proti Sloveniji (prit. št. 47072/15) z dne 23. 10. 2018, tč. 33; Keskinen in Veljekset Keskinen Oy proti Finski (prit. št. 34721/09) z dne 5. 6. 2012, tč. 23. 2 Sodba ESČP v zadevi Aleksandr Dementyev proti Rusiji (prit. št. 43095/05) z dne 28. 11. 2013, tč. 40. 3 Navedla je, da je navzočnost obrambe na seji potrebna, ker bodo senatu dana ustrezna pojasnila glede vsebine pritožbe in predlogi v smislu vsebine oz. morebitnih dopolnitev sodnika poročevalca in ker si bo pritožbeno sodišče lahko na podlagi neposrednega, ustnega in kontradiktornega postopka na javni pritožbeni seji pravilno oblikovalo svoja stališča in izhodišča za sojenje. 4 Zagovornica je utemeljila, da sedanji direktor pravne osebe nima nobenega vedenja o predmetni zadevi, saj vse okoliščine izvirajo iz časa pred njegovim mandatom, poleg tega pa je zadeva kompleksna in terja dobro poznavanje specifičnih pravnih področij. 5 Prvi in drugi odstavek 16. člena Zakona o odvetništvu določata: “(1) Pri zastopanju strank lahko odvetnika nadomešča odvetnik iz iste odvetniške pisarne in v mejah zakona odvetniški kandidat ali odvetniški pripravnik, ki je pri njem zaposlen (substitucija). Za takšno nadomeščanje odvetnik ne potrebuje soglasja stranke. (2) Razen v primerih iz prejšnjega odstavka, je substitucija po drugem odvetniku dopustna samo za posamezna procesna opravila, če stranka temu izrecno ne nasprotuje.” 6 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 25746/2013 z dne 16. 10. 2014. 7 Odločba Ustavnega sodišča Up-171/14 z dne 9. 2. 2017 in sledeča sodba Vrhovnega sodišča I Ips 42257/2011-221 z dne 23. 3. 2017. 8 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 25746/2013 z dne 16. 10. 2014. 9 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 26897/2010-425 z dne 19. 1. 2017. 10 Prim. odločbi Ustavnega sodišča U-I-122/19, Up-700/16 in U-I-123/19, Up-1550/18, obe z dne 28. 5. 2020. 11 Odločbi Ustavnega sodišča U-I-122/19, Up-700/16 in U-I-123/19, Up-1550/18, obe z dne 28. 5. 2020, tč. 13, s sklicevanjem na odločbo Up-171/14 z dne 9. 2. 2017. 12 Prav tam, tč. 21. 13 Ilustrativno sodba ESČP v zadevi Kozlitin proti Rusiji (prit. št. 17092/04) z dne 14. 11. 2013, tč. 52-61, prim. tudi sodbo v zadevi Henri Riviere in drugi proti Franciji (prit. št. 46460/10) z dne 25. 7. 2013, št. 29-30. 14 Izhodišča za presojo so povzeta po odločbah Ustavnega sodišča U-I-122/19, Up-700/16 in U-I-123/19, Up-1550/18, obe z dne 28. 5. 2020, kjer je citirana relevantna praksa ESČP. 15 Sodba ESČP v zadevi Fejde proti Švedski (prit. št. 12631/87) z dne 29. 10. 1991. 16 Sodba ESČP v zadevi Henri Riviere in drugi proti Franciji (prit. št. 46460/10) z dne 25. 7. 2013, št. 31. 17 Obveščanje o pritožbeni seji je lahko manj formalno kot vabljenje na glavno obravnavo in se lahko opravi tudi na druge, manj formalne načine, kot so sicer običajni in predvideni za primere vabljenja na glavno obravnavo (tako že sodba Vrhovnega sodišča I Ips 26897/2010-425 z dne 19. 1. 2017). 18 Prim. sodbo ESČP v zadevi X. proti Nizozemski (prit. št. 72631/17) z dne 27. 7. 2021, tč. 45. 19 Tako že sodba Vrhovnega sodišča I Ips 43328/2010 z dne 16. 5. 2019, prim. tudi sodbi I Ips 49979/2014-128 z dne 27. 10. 2016 in I Ips 391/2008 z dne 23. 10. 2008. 20 Sodba ESČP v zadevi Keskinen and Veljekset Keskinen Oy proti Finski (prit. št. 34721/09) z dne 5. 6. 2012, tč. 39. 21 Sodba ESČP v zadevi Fejde proti Švedski (prit. št. 12631/87) z dne 29. 10. 1991, tč. 33 . 22 Sodba ESČP v zadevi Hoppe proti Nemčiji (prit. št. 28422/95) z dne 5. 12. 2002 , tč. 64, in Rippe proti Nemčiji (prit. št. 5398/03) z dne 2. 2. 006. 23 Med zadnjimi recimo sodba ESČP v zadevi Drača proti Hrvaški (prit. št. 55724/19) z dne 20. 1. 2022, in sodba v zadevi Šaponja in Karaula proti Hrvaški (prit. št. 72962/16 in 28751/17) z dne 18. 3. 2021. 24 Odločba Ustavnega sodišča Up-171/14-13 z dne 9. 2. 2017 in sodba Vrhovnega sodišča I Ips 42257/2011 z dne 23. 3. 2017. 25 O tem, da gre za norme, ki se medsebojno dopolnjujejo, že sodba in sklep Vrhovnega sodišča III Ips 52/2018 z dne 13. 11. 2018, s sklicevanjem na J. Prostor: Korporacijska kondikcija, Varstvo upnikov kapitalskih družb s pravili o vezanem kapitalu, doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, Ljubljana 2018, str. 152. 26 Prvi odstavek 545. člena ZGD-1 določa: "Če ni sklenjena pogodba o obvladovanju, obvladujoča družba ne sme uporabiti svojega vpliva, da bi pripravila odvisno družbo do tega, da bi zase opravila škodljiv pravni posel ali da bi kaj storila ali opustila v svojo škodo, razen če se prikrajšanje nadomesti." Praviloma torej velja, da škodljivi vplivi obvladujoče na odvisno družbo niso dovoljeni. 27 Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 194/2004 z dne 23. 9. 2004, I Ips 361/2004 z dne 2. 6. 2005, I Ips 8024/2013 z dne 16. 11. 2016 in druge. 28 Tako že sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 10617/2014 z dne 19. 4. 2018, I Ips 8092/2010-91 z dne 8. 5. 2014, tč. 7, I Ips 60440/2011-44 z dne 5. 12. 2013, tč. 8, in druge. 29 Odločbe Ustavnega sodišča Up-34/93 z dne 8. 6. 1995; U-I-271/08 z dne 24. 3. 2011, tč. 16.; in Up-88/05 z dne 14. 6. 2007, tč. 14.; strnjeno povzeto tudi v sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 23697/2018 z dne 8. 7. 2021, tč. 10. 30 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 23697/2018 z dne 8. 7. 2021.