Jedro

Za prepustitev obratovanja nevarne stvari drugemu in v zvezi s tem prehod objektivne odgovornosti, mora obstajati trajen odnos med lastnikom in najemnikom. O takem prevzemu obratovanja ni mogoče govoriti, če je letalo še naprej vzdrževala lastnica letala in nosila tudi vse stroške v zvezi z njim in je letalo bilo najeto zgolj za enkraten kratkotrajen polet.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče tožnikom prisodilo odškodnino za pretrpele duševne bolečine zaradi smrte T.F. in L.S., ki sta umrli v letalski nesreči, za katero je bila objektivno odgovorna tožena stranka kot lastnica letala, saj je letalo nevarna stvar, letenje z letalom pa nevarna dejavnost. Letalo je bilo sicer dano v najem pilotu za takoimenovani "trenažni let", vendar je šlo po ugotovitvah prvostopnega sodišča za kratkotrajen najemni odnos, ki ni predstavljal podlage za prehod objektivne odgovornosti po 1. odst. 176. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) na pilota. Prvemu tožniku je za duševne bolečine zaradi smrti hčerke prisodilo odškodnino v višini 1.800.000,00 SIT, drugi tožnici zaradi smrti hčerke odškodnino v višini 1.680.000,00 SIT, tretjemu tožniku za duševne bolečine zaradi smrti matere 2.000.000,00 SIT in zaradi smrti sestre 1.600.000,00 SIT ter četrtemu tožniku zaradi smrti hčerke 1.000.000,00 SIT. Od prisojene odškodnine je odštelo zavarovalnino, ki je bila tožnikom izplačana zato, ker tožena stranka ni sklenila pogodbe o zavarovanju potnikov v javnem prometu proti posledicam nesreče, ki jo je bi bila dolžna skleniti, izplačala pa jo je zavarovalnica po pooblastilu Slovenskega zavarovalnega biroja. Glede stroškov postopka pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka drugotožeče, tretjetožeče in četrtotožeče stranke v višini 547.136,10 SIT. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka po pooblaščencih. Zatrjuje, da je sodišče v zadevi napačno uporabilo materialno pravo in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevek tožnikov v celoti zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Na prvem mestu v pritožbi oporeka svoji pasivni legitimaciji. Strinja se sicer, da je letenje nevarna dejavnost in zanjo odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja, torej tisti, ki leti, vendar pa so v konkretnem primeru priče enotno izpovedale, da je letel pilot V. v svojem imenu in za svoj račun. Poleta torej ni opravila toženka. Pilot je imel neposredni interes za opravo takega poleta in je zanj bil pripravljen plačati. Sama lastninska pravica na letalu, podobno kot pri vozilu, ki se daja v najem, ne more rezultirati civilne odgovornosti. Cena ure poleta se je oblikovala med drugim tudi iz postavk amortizacije, stroškov vzdrževanja, goriva, maziv, kar pomeni, da je pilot plačal v ceni ure najema tudi vse stroške. Če bi tožena stranka lahko opravljala komercialne lete, bi potnikom polet zaračunala in jih odpeljala. V konkretnem primeru pa pilot ni letel v interesu podjetja in ne na njegov riziko, temveč se je odločil potrenirati in plačal zato, da je samostojno upravljal letalo. Sama kratkotrajnost poleta ne vpliva na pravno presojo, kdo je bil nosilec poleta. Polet s takim letalom itak ne more trajati dalj od nekaj ur, ker gre za športno letalo in se zato drugačni najemi ne sklepajo. V zvezi s tem je pomembno tudi določilo 6. tč. 2. odst. 9. čl. Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP), ki določa obvezno zavarovanje potnikov proti posledicam nesreče pri najemnih letalih, ki se dajejo v najem s pilotom. V konkretnem primeru pa je tožena stranka najem letala zaračunala pilotu, ki je letel samostojno. Tožena stranka je prepričana, da ni odgovorna za škodo, ki jo je povzročil pilot. V nadaljevanju pritožbe očita prvostopnemu sodišču odsotnost pravne presoje zapisov o sklenjenih poravnavah, na katere je tožena stranka opozorila tekom postopka. S podpisom poravnave sta se namreč prvi in tretji tožnik odpovedala zahtevku napram vsem pravnim in fizičnim osebam v zvezi s tem škodnim dogodkom. Druga dva tožnika sta imela v poravnavi dopisano, da gre za odpoved zahtevkom iz naslova določila 14. čl. ZOZP, kar pa lahko pomeni le, da iz naslova nezavarovanja do toženke ne bo več uveljavljana odškodnina, kar je brez pravega smisla. Sodišče torej ni presojalo pogodbene volje skleniteljev poravnave in je torej dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno. Podrejeno pritožba napada tudi višino prisojenih odškodnin. Pri tem poudarja, da škoda za četrtega tožnika B.S. ni izkazana. Če je še vedno vdan alkoholu, možno, da sploh ne občuti izgube hčere in vnukinje. Potrebno bi ga bilo zaslišati in tožena stranka ne pristane na nekritično prisojanje odškodnin "iz splošnega". Glede prvega tožnika pa zatrjuje, da je njegov sin povedal, da so odnosi tožnika s hčerko bili zelo slabi in ni bilo stikov, zato je sodišče izpovedi tožnika samega sledilo zelo nekritično. Tudi stroški so napak odmerjeni, ker ni mogoče uspeha strank ocenjevati najprej po temelju, nato pa še po višini zahtevka. Glede stroškov druge, tretje in četrte tožeče stranke pa bi sodišče moralo upoštevati 11. člen Odvetniške tarife (OT), po kateri se za vsako nadaljnjo stranko prizna le 10%, kar je skupaj 130% (?) nagrade. Pritožba ni utemeljena. Glede temelja zahtevka: Odločilne okoliščine, ki jih je ugotovilo prvostopno sodišče v obravnavani zadevi in nanje oprlo svojo odločitev, so bile naslednje. Letalo, ki ga je upravljal pilot V., je bilo plovno in tehnično brezhibno, neposredni vzrok za nesrečo pa je bilo pilotovo izvajanje manevra na neprimerni višini. Tožena stranka je dajala to letalo v najem pilotom, ki so imeli potrebna dovoljenja za letenje, v sodnem registru pa je imela kot eno izmed dejavnosti, ki jih je opravljala, vpisano tudi izpopolnjevanje in usposabljanje pilotov za potrebe zračne plovbe, med katere spadajo tudi takoimenovani trenažni leti. Ugotovilo je še, da si je pilot V. to letalo že večkrat izposodil in da ga je kritičnega dne najel za takoimenovani trenažni let iz X do Y in nazaj. Letalo je najel za svoje potrebe, v svojem imenu in za svoj račun, s seboj pa po lastni presoji vzel še tri potnice, do česar je imel po izpovedi prič, zaposlenih pri toženi stranki, pravico. Tožena stranka je izdala nalog za letenje, ker ga je predpisoval Zakon o zračni plovbi in je zato po svoji vsebini predstavljal le odobritev legalnosti poleta. Tožena stranka je letalo še naprej vzdrževala in nosila stroške v zvezi z njim. Glede na tako ugotovljena dejstva, ki jih pritožba ne izpodbija, se pritožbeno sodišče povsem strinja z materialnopravnim zaključkom prvostopnega sodišča, da navedene ugotovitve ne dajejo podlage za zaključek, da se je tožena stranka z oddajo letala v najem pilotu razbremenila odgovornosti imetnika nevarne stvari oziroma izvajalca nevarne dejavnosti. Za prepustitev obratovanja nevarne stvari drugemu in v zvezi s tem prehod objektivne odgovornosti, mora po obstoječi sodni praksi obstajati trajen odnos med lastnikom in najemnikom, o takem prevzemu obratovanja pa ni mogoče govoriti, če je letalo še naprej vzdrževala tožena stranka in nosila tudi vse stroške v zvezi z njim in je letalo bilo najeto zgolj za enkraten kratkotrajen polet. Pri tem pa ni bila odločilna le kratkotrajnost leta kot takega, kot to zmotno opozarja pritožba, temveč predvsem vsebina najemnega razmerja, ki je bilo posledica opravljanja redne toženkine dejavnosti. To razmerje je zato prvostopno sodišče pravilno ocenilo. Glede poravnalnih izjav tožnikov: Pritožba tudi neutemeljeno očita prvostopnemu sodišča, da se ni opredelilo o poravnalnih izjavah tožnikov pri zavarovalni družbi. Prvostopno sodišče se je namreč postavilo na stališče, da pri teh izjavah ni šlo za odpoved zahtevkom napram povzročiteljem škode, ker imajo za tak svoj zahtevek oškodovanci napram toženi stranki podlago v 13. členu tedaj veljavnega ZOZP (Uradni list RS št. 70/94), izplačilo pa je predstavljalo zavarovalnino, to je najnižjo zavarovalno vsoto, za katero bi morala tožena stranka imeti sklenjeno zavarovanje potnikov. Podpis t.i. poravnalne izjave zato ni mogel po svoji vsebini predstavljati odpovedi morebitnim odškodninskim zahtevkom napram odgovornim osebam, saj je zavarovalnica opravila izplačilo na podlagi pooblastila Slovenskega zavarovalnega biroja zaradi toženkine opustitve obveznega zavarovanja potnikov v smislu 14. člena ZOZP. To navsezadnje povsem jasno izhaja iz poravnalne izjave z dne 23.7.1996, ki se nanaša na drugo, tretjo in četrto tožečo stranko, v kateri se nahaja pripis, da je z izplačilom zneska oškodovancem poravnana škoda iz naslova 14. člena ZOZP. Drugo izjavo, na kateri tega pripisa ni, pa je potrebno razlagati v povezavi z dopisom z dne 17.3.1997, iz katerega povsem jasno izhaja, da gre za izplačilo zavarovalnine po prej navedenem zakonu, torej za razmerje med prvim tožnikom in zavarovalnico iz 14. člena in 36. člena ZOZP, ne pa za izplačilo morebitne (sporazumno določene) odškodnine v korist zavarovanca. Glede višine škode: Višino prisojene odškodnine pritožba izrecno izpodbija le glede četrtega tožnika B.S. in prvega tožnika F.F. V zvezi s prvim je prvostopno sodišče v obrazložitvi sodbe pojasnilo, da iz zdravstvenih razlogov njegovo zaslišanje ni bilo možno, zato se je zaradi ugotovitve obsega njegovih duševnih bolečin poslužilo zaslišanja njegove nekdanje žene. Ta je izrecno povedala, da sta bila četrti tožnik in v letalski nesreči umrla hčerka zelo navezana, da ga je hčerka vsakih 14 dni obiskovala v domu upokojencav in ga trikrat letno za 14 dni vzela k sebi v S. ter da se mu je zdravstveno stanje po hčerkini smrti močno poslabšalo. Pritožbeno sodišče nima nikakršnega razloga, da bi dvomilo v te ugotovitve prvostopnega sodišča, ki jih pritožba argumentirano niti ne izpodbija. Glede odškodnine prvemu tožniku F.F. za duševne bolečine zaradi smrti hčerke pa sicer drži, da je tretji tožnik povedal, da so bili odnosi prvega tožnika s hčerko (sestro tretjega tožnika) slabi, ker se je oče odselil in si ustvaril novo družino. Ni pa moglo mimo izpovedbe samega prvega tožnika, da je hčerko prav on navdušil za letenje in se zato še posebej čutil krivega, da je prišlo do nesreče. Prvostopno sodišče tudi ni prezrlo, da je tožnik po razvezi odšel iz skupnega gospodinjstva in si ustvaril novo družino in da zato ni bilo med njim in hčerko T.F. več tiste povezanosti, ki se sicer ustvarja med družinskimi člani, ki živijo v skupnem gospodinjstvu, saj je to izrecno navedlo v obrazložitvi sodbe. Vendar pa je odločitev o višini odškodnine oprlo predvsem na ugotovitev, da predstavlja vez med staršem in otrokom trajnejše čustveno razmerje, ki traja skozi celo življenje, na drugi strani pa tožena stranka slabih odnosov, ki bi se kazali v kakšnih konkretnih okoliščinah v razmerju med prvim tožnikom in umrlo hčerko, ni navajala. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da je odškodnina, ki jo je iz naslova prestanih duševnih bolečin za smrt hčerk prisodilo prvostopno sodišče tako prvemu kot četrtemu tožniku, primerna in v skladu z 200. čl. ZOR ter drugimi primerljivimi zadevami. Glede stroškov postopka: Drži sicer, da se uspeh strank v postopku praviloma ne ocenjuje glede na uspeh po temelju zahtevka in nato še glede na uspeh po višini, vendar sodna praksa v odškodninskih sporih dopušča tudi tak način izračunavanja uspeha in v sorazmerju s tem odločitev o stroških postopka. V konkretnem primeru je bil temelj odškodninske obveznosti za toženo stranko sporen, zato je tudi večji del dokaznega postopka tekel v smeri ugotavljanja njene odgovornosti. Ker je tožeča stranka po temelju res uspela v celoti s svojim zahtevkom, po višini pa ne povsem, pritožbeno sodišče ocenjuje, da odločitev prvostopnega sodišča o stroških postopka, ko je upoštevalo pri strankah tako uspeh po temelju kot po višini tožbenega zahtevka, ni v nasprotju z 2. odst. 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tudi ne drži, da prvostopno sodišče v zadevi ni upoštevalo pravilno 11. člena OT. Iz stroškovnika na list. štev. 81-82 spisa jasno izhaja, da je stroškovnik druge, tretje in četrte tožeče stranke sestavljen ob upoštevanju navedenega določila, saj je pooblaščenec teh tožnikov na priglašene stroške zahteval povečanje vrednosti vseh storitev za 20% na račun zastopanja nadaljnjih dveh strank. Izračun stroškov tožene stranke ob upoštevanju veljavne Taksne in Odvetniške tarife pa pokaže, da je prvostopno sodišče stroške pravilno odmerilo. Prva tožeča stranka pa je imela svojega pooblaščenca in ji zato ni mogoče stroškov odmeriti tako, da bi se "priključili" stroškom ostalih treh tožnikov le v višini nadaljnih 10%. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo in ker v postopku ni ugotovilo morebitnih pomanjkljivosti, na katere mora po 2. odst. 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, in ker je bilo materialno pravo v zadevi (tudi glede odškodnine v korist ostalih dveh tožnikov, ki jih pritožba izrecno ne izpodbija), pravilno uporabljeno, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).