Jedro

Odmera višje odškodnine na račun dolgotrajnosti postopka mora imeti utemeljene razloge npr. v zavlačevanju postopka s strani ene izmed strank ali morda celo zlorabi procesnih pravic. Gre za pravni standard, ki ga ni mogoče primerjati z očitki v sodnih zaostankih in ga tudi ni mogoče kar posplošeno izraziti v neki načelni časovni meji, od katere naprej je treba šteti, da gre za dolgo čakanje na odmero odškodnine; nikakor pa ne gre za avtomatizem.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku za plačilo odškodnine v zvezi s tožnikovo poškodbo dne 9.9.1991, ko se je poškodoval pri delu, in določilo odškodnino: za telesne bolečine 1,000.000,00 SIT, za strah 200.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1,200.000,00 SIT. Odločilo je tudi o materialni škodi, katere povrnitev je tožnik zahteval, in zavrnilo višji zahtevek za plačilo nematerialne škode. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in znižalo dosojeno odškodnino za telesne bolečine na 600.000,00 SIT in za strah 100.000,00 SIT, v ostalem delu pa njeno pritožbo in v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožeča stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V dolgi reviziji se ukvarja s teoretičnimi vprašanji litispendence zaradi primarnega in subsidiarnega tožbenega zahtevka in piše, da je "stališče višjega sodišča zagotovo podprto z močnimi argumenti, vendar pa kljub temu nekoliko vprašljivo". Revizija se ukvarja z vprašanji eventualne kumulacije zahtevkov, vprašanjem, kdaj postane obseg nepremoženjske škode znan, z njenim zastaranjem, 919. členom ZOR, ponuja "še nekaj razlogov za spremembo sodne prakse glede prisojanja zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo", kjer ponuja svoj pogled na družbene in ekonomske razmere. Trdi, da mora sodišče upoštevati čas od nastanka škode do izdaje sodbe pri odmeri odškodnine. Končno revizija povzema potek tožnikovega zdravljenja, njegove nevšečnosti v tem času in prikrajšanja, s katerimi je tožnik soočen zaradi posledic poškodbe. Revident graja odmerjeno višino odškodnine za nepremoženjsko škodo in trdi, da so sodišča v istem odbodju, kot je bila izdana izpodbijana sodba, prisojala bistveno višje odškodnine za enak obseg škode. Revizija razlaga, da tožnik v letu 1993 ni želel sprejeti takratne poravnalne ponudbe tožene stranke, postopek pa je trajal 8 let, ker ga je tožena stranka zavlačevala. Z znižanjem že tako nizko odmerjene odškodnine je višje sodišče tožnika prikrajšalo tako pri sami odškodnini, kot pri zamudnih obrestih, ki bi morale biti dosojene od vložitve tožbe, saj tožena stranka v takem primeru ne bi zavlačevala postopka z ugovori o domnevno spornem temelju odškodninske odgovornosti. Revident predlaga, da revizijsko sodišče dosodi še nadaljnjih 1,900.000,00 SIT odškodnine in zamudne obresti od celotnega zneska od 22.10.1993 dalje.

V postopku, ki je bil opravljen po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma je treba poudariti, da je revizija kot izredno pravno sredstvo omejena glede razlogov, zaradi katerih jo je dovoljeno vložiti, in glede obsega preizkusa izpodbijane sodbe. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve postopka, saj zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Prav tako je dolžno revizijsko sodišče glede na 371. člen ZPP preizkusiti sodbo samo v obsegu razlogov, ki jih revizija izrecno vsebuje. Revizija v tej zadevi sicer formalno zatrjuje obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar nikjer v reviziji ni navedeno, za kakšno kršitev naj bi šlo. Če pa se ta očitek nanaša na vprašanje kumulacije zahtevkov, revizija sama vsebuje tudi že odgovor na to trditev: razlogi v izpodbijani sodbi so celoviti in argumentirani in niso nič vprašljivi. Ta revizijski očitek torej ni utemeljen.

Denarno odškodnino za prestane telesne bolečine, strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odmeri sodišče glede na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine ter ob tem upošteva, da odmerjena odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (drugi odstavek 200. člena ZOR). Sodišče je torej dolžno pretehtati vse okoliščine, ki so (in še bodo) vplivale na zmanjšano aktivnost oškodovanca (subjektivno merilo) in upoštevati tudi sodno prakso o odmeri odškodnin v podobnih primerih (objektivno merilo). S takim ravnanjem sodišče poskrbi, da odškodnina v posameznih primerih ne izstopa v primerjavi s podobnimi in je tako zagotovljeno enako pravno varstvo vsakega oškodovanca (22. člen Ustave RS), in da tudi ni v nasprotju z namenom odškodnine: ta naj pomeni denarno zadoščenje za pretrpljeno škodo, ki je sicer ni mogoče odpraviti.

Ta temeljna razlaga načina odmere je dosledno spoštovana v izpodbijani sodbi. Prav tako je upoštevana sodna praksa, ki je že precej let uveljavljena v slovenskem prostoru. Gre za vprašanje trenutka odmere pravične denarne odškodnine in v zvezi s tem vprašanje, kdaj pride dolžnik v zamudo oziroma, od kdaj je upnik (oškodovanec) upravičen do zamudnih obresti. Razlogi, ki so privedli do ustalitve sodne prakse na stališču, da je treba odmeriti denarno odškodnino na dan izdaje sodne odločbe, izvirajo iz časa, ko se je bilo treba soočiti z nenormalnimi ekonomskimi razmerami zelo visoke inflacije in v določenem obdobju celo hiperinflacije, ki je porušila praktično vsa vrednostna (predvsem cenovna) razmerja, po katerih bi bilo mogoče res pravično odmeriti denarno nadomestilo za nastalo škodo. Poiskati je bilo zato treba neko pravno utemeljeno časovno koordinato izhodišč za odmero pravične denarne odškodnine. Zaradi hitrega spreminjanja vrednosti denarja je bilo gotovo prav izbrati čas odmere odškodnine na dan sodbe (kar tudi sicer določajo različni predpisi, npr. pri premoženjskih škodah - 189. člen ZOR, povračila v primerih ničnosti in izpodbojnosti pravnih poslov - 104. in 113. člen ZOR), ko je sodnik z večjo gotovostjo lahko uporabil primerjavo med nastalo škodo in denarnim nadomestilom zanjo, ne pa, da bi moral tako tehtanje vrednot opraviti za nazaj (na čas nastanka škode), ker se je zaradi poteka časa občutek za pravično vzpostavitev vrednostnega razmerja upravičeno zdel preveč negotov. Že opisane ekonomske razmere so bile poglavitni razlog tudi za določitev tako visokih zakonsko določenih zamudnih obresti, kot so to bile, saj je znano, da so v določenem časovnem obdobju znašale tudi več tisoč odstotkov, pa je kljub temu prišlo do realnega padca vrednosti denarne dajatve.

Zamudne obresti so v določenem obdobju opravljale tudi vlogo revalorizacije glavnice in jih tudi zato ni mogoče prisoditi za nazaj, saj bi to pripeljalo do dvojne revalorizacije odškodnine. Tako ravnanje pravno ni dopustno, saj nasprotuje temeljnim načelom enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih, načelu vestnosti in poštenja in načelu prepovedi zlorabe pravic (11. do 13. člen ZOR).

Sodna praksa se je izrekla tudi o tem, da lahko sodišče pri odmeri pravične denarne odškodnine upošteva tudi čas čakanja na njeno odmero. Odmera višje odškodnine na račun dolgotrajnosti postopka pa mora imeti utemeljene razloge npr. v zavlačevanju postopka s strani ene izmed strank ali morda celo zlorabi procesnih pravic. Gre za pravni standard, ki ga ni mogoče primerjati z očitki o sodnih zaostankih in ga tudi ni mogoče kar posplošeno izraziti v neki načelni časovni meji, od katere naprej je treba šteti, da gre za dolgo čakanje na odmero odškodnine; nikakor pa ne gre za avtomatizem. Sedanja praksa morda res ne vzpodbuja zavarovalnic k hitremu reševanju sporov. Vsi našteti razlogi pa ne morejo pretehtati temeljnega načela uravnoteženja položaja strank in ustavno zagotovljene pravice do enakega pravnega varstva. Zato je treba v vsakem primeru posebej presoditi, ali je res šlo za tako dolg postopek s takimi procesnimi razpolaganji, ki zahtevajo odmero višje odškodnine. Revizijsko sodišče je v tem primeru ugotovilo, da je postopek tekel korektno in da tudi ni mogoče ugotoviti zlorab procesnih pravic (tožene stranke). Tudi zato ne bi bilo utemeljeno dosoditi višje odškodnine zaradi "dolgotrajnosti" postopka, v katerem je bila tožba vložena dne 22.10.1993, sodba prve stopnje pa je bila izdana prvič 4.5.1994, vendar razveljavljena po pritožbah obeh pravdnih strank in nato v ponovljenem postopku izdana 4.10.1999. Ni nepomembno, da sta bila po predlogu tožeče stranke (ki ni bila zadovoljna s prvim izvedenskim mnenjem) postavljena dva izvedenca medicinske stroke, kar je podaljšalo postopke za določeno obdobje. Sklicevanje na 919. člen ZOR v teh načelnih vprašanjih o temeljnih pravilih odškodninskega prava prav tako odpove, saj je določba o izplačilu odškodnine ali dogovorjene vsote uvrščena v poglavje o (prostovoljnem) pogodbenem zavarovanju. V obravnavanem primeru pa gre za čisto odškodninsko odgovornost, ki je glede zamudnih obresti enaka za odgovorno osebo in za njeno zavarovalnico.

Tožnik je bil kot rudar, ob nesreči star 41 let, poškodovan tako, da je utrpel izvin palca leve roke in poškodbo vzdolžne vezi na kazalčevi strani osnovnega sklepa palca leve roke. Njegovo zdravljenje je potekalo ambulantno, z nošenjem opornice in mavčeve imobilizacije. Nadaljevalo se je z razgibalnimi vajami, tožnik pa je bil v bolniškem staležu kar 7 mesecev in 10 dni. Bolečinsko obdobje je trajalo nekaj manj kot dva meseca, vendar bo tožnik občasne lahke bolečine še trpel. Zaskrbljenost za izid zdravljenja je bila lažje stopnje, vendar nekaj daljša zaradi zavlačevanja ozdravitve. Poškodba je pustila trajne posledice in je pri tožniku upogib palca na levi roki zmanjšan v vseh smereh gibanja. To vpliva na njegovo delovno sposobnost, saj praktično vsa dela opravlja obojeročno. Težave ima pri dvigovanju težjih bremen in pri lažjih opravilih, kjer je potreben stisk med palcem in kazalcem leve roke. Tožnik je bil ocenjen za invalida III. kategorije in premeščen na lažje delovno mesto. Ne more obdelovati vrtička, igrati rokometa ali košarke, težave ima pri zavezovanju čevljev in podobnih opravilih.

Opisani ugotovljeni obseg škode je dejanska podlaga za prisojo odškodnine, ki mora biti odmerjena v skladu z že opisanimi kriteriji, da predstavlja pravično in primerno nadomestilo za pretrpljeno pravno priznano škodo. Po oceni revizijskega sodišča je višje sodišče pravilno uporabilo materialnopravna izhodišča za odmero odškodnine, ko je to znižalo, saj bi sicer odškodnina bistveno odstopala od odškodnin, dosojenih v podobnih primerih. Revizija neutemeljeno trdi, da so sodišča dosojala bistveno višjo odškodnino za podobno ugotovljen obseg škode. Primerjava z zadevami, preizkušenimi v revizijskih postopkih, pokaže drugačno sliko: tožniku odmerjena odškodnina je v zgornji polovici odškodnin, odmerjenih v podobnih primerih. Pokaže se, da je bilo materialno pravo v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno, revizijski očitki pa so neutemeljeni in pretirani, zato je moralo revizijsko sodišče revizijo zavrniti (378. člen ZPP). Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov revizijskega postopka je zajet v izreku o zavrnitvi revizije (165. člen ZPP).