Jedro

ZDR-1 ureja možnosti delodajalca glede sankcioniranja kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Širjenje teh možnosti z uporabo drugih institutov, ki jih ZDR-1 ne ureja, je v nasprotju s kogentnimi predpisi. Navedeno velja tudi za dogovor o pogodbeni kazni za nespoštovanje odpovednega roka (kršitev obveznosti opravljanja dela v času odpovednega roka), ki je ničen (prvi odstavek 86. člena OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 3.715,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2021 do plačila (I. točka izreka). Tožnici je naložilo, da tožencu povrne 1.218,79 EUR stroškov postopka in odločilo, da je zavezanka za plačilo sodne takse (II. in III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Nasprotuje stališču sodišča, da za primer kršitve odpovednega roka ni mogoče dogovoriti pogodbene kazni. Za tožnico kršitev odpovednega roka s strani delavca pomeni, da blago ne bo dostavljeno ali pa bo dostavljeno nepravočasno, zaradi česar ji pretijo kazni (penali). Z namenom, da odpovedi, ki jo poda delavec, prilagodi poslovanje oziroma pridobi in usposobi drugega delavca, ima dogovorjen 60-dnevni odpovedni rok in pogodbeno kazen. Sklicuje se na sodbo VSRS VIII Ips 211/2009. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) ne predvideva sankcij za kršitev odpovednega roka, zato je treba uporabiti določbe o pogodbeni kazni, ki so predpisane v Obligacijskem zakoniku (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji). Delovnopravne sankcije, ki naj bi jih imela na voljo tožnica in na katere se sklicuje izpodbijana sodba, ne dosežejo enakega namena kot pogodbena kazen. Iz listin ne izhaja, da je tožnica soglašala s skrajšanjem odpovednega roka, zato je sodišče s to ugotovitvijo storilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Zmotno je zaključilo, da tožnica ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu glede nastanka škode. Zaradi toženčevega predčasnega prenehanja delovnega razmerja je morala odpovedati prevozne ponudbe kupcev, njegov kamion pa je mesec in pol stal na parkirišču. Toženec je na parkirišču dne 29. 1. 2021 pustil naloženo vozilo, zato je morala prerazporediti voznike. Voznik, ki je 1. 2. 2021 prevzel vozilo toženca, zaradi tega ni opravil svojega prevoza. Tožnica ni zatrjevala, da je toženčevo vozilo ves čas odpovednega roka opravljalo prevoze. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je zahtevek v celoti zavrnilo. Napačno je zaključilo, da sta izpovedi A. A. in B. B. informativni dokaz. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo nasprotuje njenim navedbam in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Zmotna je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo svoje odločitve (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Izpodbijano sodbo je bilo mogoče preizkusiti, saj vsebuje vse odločilne dejanske in pravne razloge, zaradi katerih je sodišče zavrnilo tako plačilo pogodbene kazni kot tudi odškodnine.

7. Neuspešno je pritožbeno uveljavljanje kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana v zvezi s stališčem sodišča, da je tožnica soglašala s skrajšanjem odpovednega roka. Razlogi, ki jih je prvostopenjsko sodišče navedlo glede tožničinega pristanka k skrajšanju odpovednega roka, so zgolj dodatni (in ne bistveni) argument, ki ga je sodišče navedlo v zvezi s presojo instituta pogodbene kazni. Za zavrnitev tožbenega zahtevka v tem delu je bilo namreč ključno drugo stališče sodišča, tj. da se za pogodbeno kazen za primer kršitve odpovednega roka delavec in delodajalec nista mogla zakonito dogovoriti.

8. Toženec je bil pri tožnici zaposlen za nedoločen čas na delovnem mestu voznik kamiona. Z delom je prenehal 29. 1. 2021. V pogodbi o zaposlitvi sta se stranki dogovorili, da je v primeru, če delavec odpovednega roka ne spoštuje, delodajalec upravičen do denarnega nadomestila v znesku 5.000,00 EUR (z aneksom kasneje znižano na 2.000,00 EUR) in vse nastale škode s predčasno odpovedjo s strani delavca. Ker je toženec po podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehal opravljati delo pred potekom odpovednega roka, tožnica vtožuje pogodbeno kazen (2.000,00 EUR) in nastalo škodo (1.715,00 EUR).

9. Pritožba neutemeljeno izpodbija prvostopenjsko presojo, da delodajalec z delavcem za primer kršitve odpovednega roka ne more dogovoriti pogodbene kazni. Pritožbeno sodišče je v sodbi Pdp 513/2022, v kateri je obravnavalo enako pravno vprašanje, obrazložilo, da v času odpovednega roka pogodba o zaposlitvi še vedno velja, vključno z obveznostjo delavca, da opravlja delo (33. člen ZDR-1). Če delavec svoje obveznosti ne izpolni oziroma jo krši, ima delodajalec v skladu z ZDR-1 možnost, da njegovo ravnanje sankcionira, npr. s podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 110. člena ZDR-1), disciplinske sankcije (prvi odstavek 172. člena ZDR-1) …, če mu delavec povzroči škodo, pa ima na voljo odškodninski zahtevek, pri čemer je delavčeva odgovornost omiljena, saj odgovarja le za škodo, ki jo povzroči na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti (prvi odstavek 177. člena ZDR-1). Glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi se smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni z ZDR-1 ali z drugim zakonom določeno drugače (prvi odstavek 13. člena ZDR-1). Splošna pravila civilnega prava (tj. tudi prvi odstavek 247. člena OZ, ki ureja pogodbeno kazen) se ne uporabljajo neposredno, ampak v skladu z načeli in pravili delovnega prava. Z namenom zaščititi šibkejšo stranko, tj. delavca, je avtonomija pogodbenih strank v delovnem pravu omejena s kogentnimi predpisi. S tem namenom ZDR-1 tudi ureja možnosti delodajalca glede sankcioniranja kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Širjenje teh možnosti z uporabo drugih institutov, ki jih ZDR-1 ne ureja, je v nasprotju s kogentnimi predpisi. Navedeno velja tudi za dogovor o pogodbeni kazni za nespoštovanje odpovednega roka (kršitev obveznosti opravljanja dela v času odpovednega roka), ki je ničen (prvi odstavek 86. člena OZ).

10. Vrhovno sodišče RS je v zadevah VIII Ips 211/2009 in VIII Ips 173/2017 zavzelo stališče, da se delavec in delodajalec za primer nespoštovanja konkurenčne klavzule lahko dogovorita za pogodbeno kazen, pri čemer je razlikovalo med kršitvami v času delovnega razmerja, in tistimi, do katerih pride, ko delovnega razmerja ni več. Za konkurenčno prepoved, ki velja v času delovnega razmerja, je razlogovalo, da je treba zaradi izrecne določbe zakona o povrnitvi škode, ki mora biti dejansko podana, uporabiti določbe o odškodninski odgovornosti delavca v delovnem razmerju, ki so milejše od splošnih določb odškodninskega prava, in da se v primeru kršitve ni mogoče dogovoriti za pogodbeno kazen. Po stališču pritožbenega sodišča enako velja za druge kršitve obveznosti v času delovnega razmerja. Vrhovno sodišče RS je namreč izrecno poudarilo, da njegovo stališče ne pomeni, da bi se možnost pogodbene kazni za kršitev konkurenčne klavzule lahko enostavno razširila tudi na vsa druga področja delovnega prava oziroma kršitve (s strani delavcev) v času delovnega razmerja.

11. Na podlagi obrazloženega je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da plačila pogodbene kazni ni mogoče veljavno dogovoriti za primer kršitve odpovednega roka. Tožbeni zahtevek za njeno plačilo je zato utemeljeno zavrnilo.

12. Zavrnitev odškodninskega tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje utemeljilo s presojo, da tožnica ni zmogla trditvene podlage glede nastale škode. Pritožba temu nasprotuje z navedbo, da je tožnica o tem podala ustrezne trditve. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je njene trditve sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ustrezno povzelo. Tožnica je tako trdila, da ji je škoda nastala iz razloga, ker ni imela na voljo drugega voznika, zaradi česar je moralo vozilo, ki ga je vozil toženec (reg. št. ...), mesec in pol stati na parkirišču; škodo v višini 1.715,00 EUR je utemeljila s povprečno mesečno realizacijo vozila toženca v preteklem letu. Potem, ko je toženec navedel, da njegovo vozilo ni stalo, ampak je šlo 1. 2. 2021 na pot, je tožnica začela zatrjevati, da ji je škoda nastala zato, ker je morala prerazporediti voznike, v posledici česar je stalo drugo vozilo. Voznik, ki bi moral opraviti drug prevoz, je namreč moral 1. 2. 2021 opraviti prevoz blaga s toženčevim vozilom.

13. Upoštevajoč spremenjene tožničine navedbe, torej da je stalo drugo vozilo tožnice in ne vozilo toženca, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da škoda tožnici očitno ni nastala zaradi neuporabe toženčevega vozila, na čemer je sicer temeljil tožničin izračun škode v višini 1.715,00 EUR. Pritožba neutemeljeno navaja, da tudi če je vozilo toženca opravilo kak nujen prevoz, to še ne pomeni, da je opravljalo prevoze vse do konca odpovednega roka. Tožnica namreč v prvostopenjskem postopku ni konkretizirala, v katerem obdobju tekom siceršnjega odpovednega roka toženca naj bi se z njegovim vozilom opravljali prevozi, in v katerem obdobju ne.

14. Pravilna je tudi prvostopenjska ugotovitev, da tožnica ni navedla (in predložila) konkretnih podatkov, ki bi omogočali ugotovitev dejansko nastale škode zaradi mirovanja vozila drugega voznika (npr. kakšna je bila povprečna realizacija vozila, ki ga zaradi prerazporeditve voznika ni mogla uporabljati, ni zatrjevala, da bi imela vsa vozila v preteklem letu enako povprečno realizacijo kot jo je izračunala za vozilo toženca, ni konkretizirano zatrjevala, da je vozilo, ki je moralo mirovati, imelo planirane druge vožnje, kam in kdaj …). Pritožbena navedba, da voznik, ki je prevzel vozilo toženca, ni opravil svojega prevoza, je pavšalna in nanjo ni mogoče opreti ugotovitve o dejansko nastali škodi. Pritožba se neuspešno sklicuje tudi na izpovedi B. B. in A. A. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, iz njiju izhaja, da je zaradi mirovanja vozila drugega voznika nastala škoda, po oceni A. A. med približno 3.000,00 in 4.000,00 EUR. Ob siceršnji pomanjkljivi trditveni podlagi je takšno opredelitev škode pravilno štelo za nedovoljeni informativni dokaz.

15. Neutemeljeno je pritožbeno izpostavljanje tožničine trditve, da je morala zaradi toženčevega predčasnega odhoda odpovedati prevozne ponudbe kupcev. Tudi ta trditev je pavšalna, saj ni jasno, katerih ponudb v tej zvezi ni bilo mogoče realizirati, predvsem pa, za kolikšen znesek.

16. Glede na obrazloženo pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožnica ni zmogla svoje trditvene podlage glede škode, zato je odškodninski tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

17. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

18. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnica zato, ker s pritožbo ni uspela, toženčev odgovor na pritožbo pa ni bistveno pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato ni bil za pravdo potreben strošek (prvi odstavki 154., 155. in 165. člena ZPP).