Jedro

Presoja višine odškodnine - stanovanjska hiša, v kateri so v relevantnem obdobju od 13. 2. 2004 do 30. 10. 2008 prebivali tožniki, je od ceste oddaljena približno 30 metrov, v tem obdobju pa so bili prva tožnica, tretji in peti tožnik zaradi službenih obveznosti odsotni po 8 oziroma 9 ur dnevno, šesta tožnica pa je bila kot upokojenka praktično ves čas doma.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako: se v I. točki izreka te sodbe zneski 4.800,00 EUR nadomestijo z zneski 3.700,00 EUR in znesek 5.200,00 EUR nadomesti z zneskom 4.100,00 EUR ter temu posledično spremeni odločitev o pravdnih stroških, tako da se po navedeni spremembi sodba sodišča prve stopnje glasi: „Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati prvi tožeči stranki znesek 3.700,00 EUR, tretji tožeči stranki znesek 3.700,00 EUR, peti tožeči stranki znesek 3.700,00 EUR in šesti tožeči stranki znesek 4.100,00 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2007 dalje do plačila, ter v roku 15 dni prvi, tretji, peti in šesti tožeči stranki povrniti njihove pravdne stroške v skupnem znesku 1.864,48 EUR, drugi in četrti tožeči stranki pa vsakemu stroške v znesku 687,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne.“ da se v III. točki izreka te sodbe odločitev o stroških pritožbenega postopka spremeni tako, da so prva, tretja, peta in šesta tožeča stranka dolžne toženi stranki v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 124,97 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sicer se revizija zavrne.

Prva, tretja, peta in šesta tožeča stranka so dolžne v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe toženi stranki plačati 144,26 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za izpolnitev te obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da prvi tožnici, tretjemu in petemu tožniku plača odškodnino vsakemu v znesku 5.800,00 EUR in šesti tožnici v znesku 6.200,00 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2007 dalje do plačila ter da jim povrne pravdne stroške v znesku 5.769,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu spremenilo tako, da je toženka dolžna plačati prvi tožnici znesek 4.800,00 EUR, tretjemu tožniku znesek 4.800,00 EUR, petemu tožniku znesek 4.800,00 EUR in šesti tožnici znesek 5.200,00 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi od 11. 1. 2007 dalje do plačila ter tožnikom povrniti pravdne stroške v znesku 4.123,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sicer je pritožbo toženke zavrnilo. Odločilo je še, da so tožniki dolžni toženki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 175,57 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 136/2011 z dne 24. 11. 2011 ugodilo predlogu toženke in revizijo dopustilo glede višine odškodnin, prisojenih prvi, tretjemu, petemu in šesti tožnici.

4. Toženka v reviziji uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da odškodnine in stroške ustrezno zniža, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z določitvijo višine odškodnin, ki so, upoštevaje konkretne okoliščine primera, odmerjene bistveno previsoko. Primerne odškodnine znašajo 2.700,00 EUR oziroma za šesto tožnico 3.100,00 EUR, to je za 2.100,00 EUR manj od prisojenih. Navedla je, da je na podlagi enake dejanske in pravne podlage pred sodišči v Pomurju vložilo tožbe okrog 2.100 tožnikov. Praksa Višjega sodišča v Mariboru v doslej razsojenih zadevah ni enotna. Razlike med odškodninami, prisojenimi v primerljivih zadevah, so prevelike in presegajo sprejemljivo toleranco, predvsem pa bistveno odstopajo od prakse Vrhovnega sodišča v zvezi z zadevami, v katerih so bili prizadeti posamezniki, ki so prebivali na Cankarjevi in Tišinski ulici v Murski Soboti. Tam tožniki niso bili izpostavljeni le hrupu, ampak tudi drugim vrstam emisij (vibracijam in težkim kovinam), izpostavljenost pa je trajala bistveno daljše obdobje. Po mnenju revidentke odločitev odstopa od primerljivih zadev Višjega sodišča v Mariboru (sklicuje se na odločbe I Cp 792/2011 z dne 26. 6. 2011, I Cp 443/2011 z dne 14. 7. 2011, I Cp 1132/2010 z dne 27. 10. 2010, I Cp 1585/2010 z dne 27. 10. 2010, I Cp 1247/2010 z dne 27. 10. 2010, I Cp 1532/2008 z dne 4. 11. 2008, I Cp 895/2010 z dne 25. 8. 2010, I Cp 1752/2010 z dne 17. 5. 2011) in od prakse Vrhovnega sodišča (sklicuje se na odločbe II Ips 148/2007, II Ips 813/2007, II Ips 940/2007, II Ips 567/2008, II Ips 409/2009, II Ips 301/2010 in II Ips 303/2010). Navaja še, da sodišče ni upoštevalo, da so tožniki v primerjavi z drugimi oškodovanci navedli bistveno manj nevšečnosti, šesto tožnico pa je hrup pričel motiti šele z vstopom v EU.

5. Sodišče je izvod dopuščene revizije skupaj s predlogom za dopustitev revizije in sklepom o dopustitvi revizije vročilo nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami; v nadaljevanju ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Temelj toženkine odškodninske odgovornosti predstavljajo ugotovitve o znatno povečani ravni hrupa v bivanjskem okolju tožnikov, ki so živeli ob regionalni cesti G1-3 na relaciji Pesnica – Vučja vas in zaradi katerega so v obdobju 57 mesecev, to je od 13. 2. 2004 do 30. 10. 2008, trpeli psihično neugodje (nespečnost, nezbranost ipd.) v obsegu, ki utemeljuje prisojo denarne odškodnine(1). Sledeč revidentkinim navedbam je na podobni dejanski in pravni podlagi vložilo tožbe okrog 2.100 tožnikov. Nekaj deset zadev je že bilo predmet presoje pred Vrhovnim sodiščem, tako da je le-to dobilo vpogled v široko paleto dejanskih okoliščin posameznih primerov, ki so jih nižja sodišča upoštevala, a so jim pri odmeri odškodnine dala različno težo. 8. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča mora odškodnina za nepremoženjsko škodo odražati na eni strani subjektivno prizadetost posameznika, na drugi strani pa vzpostavljati sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. Pri določitvi višine pravične odškodnine je treba vzeti v obzir individualne značilnosti vsakega primera posebej in jih ovrednotiti na način, ki bo ustvarjal ustrezno razmerje med škodami različnega obsega.

9. Že revidentka je opozorila na odločitve Vrhovnega sodišča o primerni višini odškodnine za duševno trpljenje oseb, ki so živele ob Cankarjevi in Tišinski ulici v Murski Soboti in ki so bile zaradi preusmeritve tranzitnega prometa po osamosvojitvi Republike Slovenije od leta 1991 do leta 2000 izpostavljeni prekomernemu hrupu, vibracijam in izpustu plinov(2). V teh zadevah so bile prisojene odškodnine v razponu do 2.000.000 SIT (8.345,85 EUR) oziroma do 2.100.000 SIT (8.763,14 EUR), kar je tedaj predstavljalo 10 do 11 povprečnih neto plač. Višina odškodnine v posameznem primeru je bila v odločilni meri odvisna od oddaljenosti bivališča od Cankarjeve in Tišinske ulice in od časa dejanske izpostavljenosti v območju prekomernih imisij. Najvišja odškodnina je bila prisojena tožnikom, ki so živeli v neposredni bližini ceste, po kateri je potekal tovorni promet, in ki so bili prekomernim imisijam izpostavljeni prek celega dneva in celotno obdobje desetih let. Osebam, katerih domovi so bili bolj oddaljeni od ceste, oziroma so bile prekomernim obremenitvam izpostavljene krajši čas, je bila prisojena sorazmerno nižja odškodnina.

10. Tem kriterijem je Vrhovno sodišče sledilo tudi pri odločanju v obravnavani in v tej podobnih zadevah. Odločilna teža gre ugotovitvama o oddaljenosti bivališča od ceste G1-3 in o obdobju izpostavljenosti, tako kumulativno gledano kot z vidika povprečne dnevne navzočnosti doma. Tako so bili najbolj obremenjeni tisti, ki se nahajajo v neposredni bližini omenjene ceste, manj pa po naravi stvari tisti, katerih domovi so oddaljeni približno 15 metrov in več. Bolj so bili obremenjeni tisti, ki so zaradi upokojitve, nezaposlenosti ali drugih razlogov večino časa preživljali doma, kot tisti, ki so bili zaradi zaposlitve, šolanja ali drugih razlogov določen čas odsotni. V zvezi s tem revidentka utemeljeno opozarja, da je bilo obdobje izpostavljenosti, gledano kot celota, v obravnavani in tej podobnih zadevah znatno krajše kot v "murskosoboških" zadevah in bi se to moralo odraziti v višini prisojene odškodnine. Ne glede na to ni mogoče premosorazmerno upoštevanje te okoliščine v smislu "ker so bili tožniki v tistih zadevah izpostavljeni imisijam deset let, tu pa le nekaj manj kot pet let, so upravičeni do nekaj manj kot polovico manjše odškodnine". Odmera odškodnine za nepremoženjske škode že nasploh ni matematična operacija, proti takemu izračunu v obravnavanem primeru pa govorita še vsaj dva razloga. Kot prvo se je intenzivnost imisij tako v obravnavanih kot v "murskosoboških" zadevah skozi čas spreminjala in je najvišjo raven dosegla prav v obdobju zadnjih nekaj let pred preusmeritvijo prometa na novozgrajeno avtocesto. V obravnavanem primeru so bile v letu 2004 dosežene že kritične vrednosti nočnega hrupa, v letih 2005 do 2007 so bile presežene kritične vrednosti nočnega hrupa in v letu 2008 kritične vrednosti dnevno-večerno-nočnega hrupa. Poleg tega škodne posledice nedovoljenih imisij na nepremoženjskih dobrinah po naravi stvari ne nastajajo sorazmerno s časom izpostavljenosti, ampak je večji obseg škodnih posledic nastopil po krajšem obdobju izpostavljenosti, le manjši pa pozneje.

11. Neutemeljene so revizijske navedbe o upoštevnosti dejstva, da so bili prizadeti tožniki iz Murske Sobote izpostavljeni ne le hrupu, ampak tudi vibracijam in težkim kovinam, v obravnavanih primerih pa ne. Ker je vir nedovoljenih imisij v obeh skupinah primerov predstavljal znatno povečan obseg tovornega prometa, opisani razliki v ugotovljenem dejanskem stanju, ki je bil podlaga za prisojo odškodnine v prvi in v obravnavani skupini, ni mogoče pripisati pravno upoštevne teže. Na drugačno stališče v obravnavani zadevi poleg tega ne more vplivati niti revidentkino sklicevanje na odločitve pritožbenega sodišča in na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 409/2009. Stališče pritožbenega sodišča o višini primerne odškodnine za Vrhovno sodišče samo po sebi ni zavezujoče. Prepričuje lahko le s težo argumentov, teh pa revidentka ni navedla in se zato z njimi ni treba posebej soočiti. Ker se je raznolikost in razsežnost zadev pokazala šele, ko je Vrhovno sodišče prejelo več revizij zoper sodbe, izdane v podobnih primerih, v zgornji obrazložitvi pa so navedeni argumenti, ki so narekovali sprejeto odločitev, niti sklicevanje na sodbo II Ips 409/2009 ne more privesti do drugačne odločitve.

12. Ob upoštevanju navedenega predstavlja primerno odškodnino za prvo tožnico, tretjega in petega tožnika znesek 3.700,00 EUR in za šesto tožnico znesek 4.100,00 EUR(3). Stanovanjska hiša, v kateri so v relevantnem obdobju od 13. 2. 2004 do 30. 10. 2008 prebivali tožniki, je od ceste oddaljena približno 30 metrov, v tem obdobju pa so bili prva tožnica, tretji in peti tožnik zaradi službenih obveznosti odsotni po 8 oziroma 9 ur dnevno, šesta tožnica pa je bila kot upokojenka praktično ves čas doma. Revizijskemu očitku, da so tožniki v primerjavi z drugimi oškodovanci navedli bistveno manj nevšečnosti, ni mogoče dati nobene teže, saj gre za nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (prim. tretji odstavek 370. člena ZPP). Obsežne ugotovitve o nevšečnostih in duševnih bolečinah, ki so jih tožniki prestajali, so zaobsežene na strani pet in šest sodbe sodišča prve stopnje. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo, tako da se tožnikom prisojeni zneski odškodnin zmanjšajo na 3.700,00 EUR in za šesto tožnico na 4.100,00 EUR, v presežku pa se tožbeni zahtevek zavrne (prvi odstavek 380. člena ZPP).

13. Ker je sodišče spremenilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, je bilo potrebno odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Vrhovno sodišče je glede odmere potrebnih stroškov pravdnega postopka upoštevalo pravnomočno odločitev drugostopenjskega sodišča, ki je vsem šestim tožnikom v prvi fazi postopka, to je do zvišanja tožbenih zahtevkov, priznalo 4.664,35 EUR in toženki 2.259,08 EUR stroškov, v naslednji fazi postopka pa tožnikom priznalo 918,50 EUR in toženki 685,23 EUR. Glede na spremenjeno odločitev znaša uspeh vseh šestih tožnikov v prvi fazi postopka približno 68 % (19.000,00 EUR od zahtevanih 27.958,50 EUR) in po modifikaciji 64,43 % (19.000,00 EUR od zahtevanih 29.491,60 EUR) ter so torej skupaj upravičeni do zneska 3.763,37 EUR. Toženkin uspeh znaša v prvi fazi postopka 32 % in po modifikaciji 35,57 % ter je po preračunu upravičena do povračila 966,65 EUR njenih stroškov. Po medsebojnem pobotanju terjatev je toženka dolžna tožnikom povrniti 2.796,72 EUR, vsakemu 466,12 EUR. Ker sodišče v pravnomočno odločitev o stroških postopka v delu, ki se nanaša na drugega tožnika M. C. in četrto tožnico B. C., ni smelo poseči, je toženka dolžna vsakemu povrniti znesek 687,12 EUR (tj. vsakemu 1/6 od 4.123,00 EUR), prvi, tretjemu, petemu in šesti tožnici pa po spremenjeni odločitvi vsakemu znesek 466,12 EUR, skupaj torej 1.864,48 EUR.

14. Znižanje prisojene odškodnine je terjalo tudi spremembo odločitve o stroških pritožbenega postopka. Toženka je po določbah 1. točke Tar. št. 21 in tretjem odstavku 13. člena Odvetniške tarife (OT) upravičena do 765 točk, kar znaša 351,14 EUR (glej odmero na list. št. 218), glede na njen uspeh s pritožbo 35,59 % (8.400 EUR od izpodbijanih 23.600 EUR), pa so ji prva, tretji, peti in šesta tožnica dolžni povrniti 124,97 EUR.

15. Ker je toženka delno uspela tudi z revizijo, je sodišče tožnikom naložilo, da ji povrnejo ustrezen del njenih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Toženka je po določbah 3. točke Tar. št. 21 OT upravičena do 600 točk, kar znaša 275,40 EUR (glej odmero na list. št. 240). Ker je z revizijo uspela z 52,38 % (4.400 EUR od izpodbijanih 8.400 EUR), so ji prva, tretji, peti in šesta tožnica dolžni povrniti 144,26 EUR stroškov. Le-te so dolžni plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku od vročitve te sodne odločbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka (prvi odstavek 378. člena v zvezi s prvim odstavkom 299. člena OZ).

Op. št. (1): Prim. sodbi II Ips 409/2009 z dne 18. 2. 2010 in II Ips 170/2009 z dne 26. 3. 2009. Op. št. (2): Izmed odločb, navedenih v reviziji, so to sodbe II Ips 148/2007 z dne 8. 11. 2007, II Ips 813/2007 z dne 29. 11. 2007, II Ips 940/2007 z dne 24. 1. 2008 in II Ips 567/2008 z dne 9. 7. 2008. Op. št. (3): Prim. odločitev II Ips 129/2011 z dne 14. 7. 2011