Jedro

Tožena stranka se je šele v svoji deveti pripravljalni vlogi z dne 7. 6. 2010 sklicevala na dejstva, pomembna za presojo utemeljenosti ugovora zastaranja celotne terjatve, torej v z vezi s tem, kdaj so po njeni oceni tožniki izvedeli za nastanek škode in njenega povzročitelja in da so zato tožniki prepozni z uveljavljanjem prve sukcesivno nastale škode in posledično vseh ostalih. Ker je tožena stranka tovrstne navedbe podala šele v deveti pripravljalni vlogi, pri tem pa ni navedla razloga, zakaj jih brez svoje krivde ni navedla najkasneje na prvem naroku, jih je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot prepozne, ker so bile podane v nasprotju z določili 286. člena ZPP in jih iz tega razloga ni upoštevalo, v posledici tega pa tudi pravilno zavrnilo ugovor zastaranja celotne terjatve.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da njen izrek sedaj glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati prvotožeči stranki znesek 4.800,00 EUR, tretjetožeči stranki znesek 4.800,00 EUR, petotožeči stranki znesek 4.800,00 EUR in šestotožeči stranki znesek 5.200,00 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2007 dalje do plačila v roku 15 dni pod izvršbo in jim povrniti pravdne stroške v znesku 4.123,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

V presežku se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne.“

II. V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v višini 175,57 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati prvotožeči, tretjetožeči in petotožeči stranki znesek 5.800,00 EUR, šestotožeči stranki pa znesek 6.200,00 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 1. 2007 dalje do plačila, ter jim povrniti nastale pravdne stroške v znesku 5.769,06 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje, smiselno njen obsodilni del, se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Prereka odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem ni sledilo ugovoru zastaranja celotne terjatve, saj je ugovor zastaranja materialnopravni ugovor, za katerega ne velja sistem prekluzije, če se dolžnik sklicuje na zastaranje zgolj zaradi poteka časa na podlagi dejstev, ki so bila pravočasno navedena v smislu 286. člena ZPP. Če so bila dejstva, potrebna za njegovo presojo, navedena najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, se lahko dolžnik sklicuje na zastaranje tudi kasneje (tako tudi sodba II Ips 121/2006 in I Cp 710/2005). Tožena stranka podrejeno ugovarja tudi višini prisojenih odškodnin za prvotožečo, tretjetožečo in petotožečo stranko, katerim je sodišče prve stopnje odmerilo odškodnino v višini 5.800,00 EUR ter za šestotožečo stranko, kateri je sodišče prve stopnje odmerilo odškodnino v višini 6.200,00 EUR. Navaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo kritične vrednosti hrupa, kot jih je ugotovil izvedenec, vendar je glede na ugotovljeno jakost hrupa, čas izpostavljenosti in upoštevaje izpovedbe tožečih strank prisodilo previsoke zneska odškodnin, glede naindividualizacijo in objektivizacijo, v primerjavi s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih. Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo, da živimo v času, ko se v urbanih okoljih imisije vseh vrst povečujejo, kar še posebej velja za tiste, ki živijo ob tranzitnih poteh ali industrijskih središčih. Poleg tega bi moralo v večji meri upoštevati prepoved vožnje po Odredbi o omejitvi prometa na cestah v RS in jakost hrupa pri hiši tožečih strank, ki je za sporno obdobje razvidna iz tabele 2.1., ki je priloga k mnenju iz leta 2008. Da so prisojene odškodnine pretirano visoke kaže tudi primerjava s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v podobnih primerih, ker so bili oškodovanci izpostavljeni tudi drugim imisijam. Tožena stranka za primerjavo daje sodbe II Ips 148/2007, II Ips 813/2007, II Ips 940/2007, II Ips 567/2008 in II Ips 409/2009. Ker je sodišče prve stopnje prisodilo tožečim strankam odškodnine, ki so višje od odškodnin, prisojenim članom družine S., ki so od ceste G1-3 oddaljeni le dva metra, prav tako pa tudi od odškodnine, prisojene O.Š., katere hiša je od glavne ceste oddaljena sedem metrov, prisojene odškodnine odstopajo od sodne prakse. Tožena stranka tudi predlaga, da pri tožniku upošteva, da ga je hrup začel motiti šele od vstopa Slovenije v Evropsko Unijo, torej od 1. 5. 2004, zato mu ne pripada odškodnina od 13. 2. 2004 (tri leta pred vložitvijo tožbe). Sodišče prve stopnje je prvotožeči, tretjetožeči, petotožeči in šestotožeči stranki tudi neutemeljeno prisodilo obresti od prisojene odškodnine že od 11. 1. 2007, saj so tožeče stranke zahtevek povišale šele s pripravljalno vlogo dne 8. 7. 2008. 3. Tožena stranka graja tudi odločitev o stroških postopka. Meni, da je sodišče prve stopnje neupravičeno priznalo vsaki stranki posebej stroške postopka, ki so jih imeli pred združitvijo zadev. Sodišče je šestkrat priznalo po 400 točk za predpravdne zahtevke, štirikrat po 400 točk za tožbe in pripravljalne vloge, pri tem pa zanemarilo dejstvo, da gre pri tožnikih za enako pravno in dejansko stanje, saj vsi tožniki živijo v isti hiši in so člani iste družine. Še zlasti je po mnenju toženke nesprejemljivo, da je sodišče prve stopnje tožnikom priznalo posamezne stroške pred združitvijo zadev, na te stroške pa je priznalo še 30 % dodatka po 9. členu Odvetniške tarife za zastopanje več strank. Po mnenju toženke priznanje stroškov vsaki stranki posebej zato ni upravičeno. Tožena stranka dalje meni, da so bili za uveljavitev tožbenega zahtevka potrebni le stroški za tožbo, prvo, četrto in sedmo pripravljalno vlogo. Tako je sodišče prve stopnje po mnenju toženke neupravičeno priznalo tožnikom 525 točk za drugo pripravljalno vlogo, 350 točk za tretjo pripravljalno vlogo in po 20 točk za peto in osmo pripravljalno vlogo.

4. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu oz. v delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Pritožbeno sodišče se je najprej ukvarjalo z ugovorom zastaranja celotne terjatve, katerega je tožena stranka podala po prvem naroku. Za splošno neposlovno odškodninsko terjatev sta v prvem in drugem odstavku 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) določena dva zastaralna roka, in sicer: triletni subjektivni zastaralni rok, ki teče od dneva, ko je oškodovanec zvedel za škodo in njenega povzročitelja, ter petletni objektivni zastaralni rok, ki začne teči od dneva nastanka škode. Navedena zastaralna roka veljata ne glede na to, ali se odškodnina zahteva za že nastalo škodo ali pa za škodo, za katero je po rednem teku stvari gotovo, da bo sukcesivno nastajala v prihodnosti, kakor tudi ne glede na to, ali se odškodnina bodoče škode zahteva v obliki denarne rente ali v enkratnem znesku. Toda sodišče na nastop zastaranja nikoli ne pazi po uradni dolžnosti, ampak se mora dolžnik nanj sklicevati (tretji odstavek 335. člena OZ). Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem pritožnice, da je ugovor zastaranja materialnopravni ugovor in uveljavljanje samega ugovora ni omejeno z določili 286. člena ZPP, vendar pa mora pravdna stranka dejstva, ki so v konkretnem primeru odločilna oziroma pravno pomembna za presojo tovrstnega ugovora navesti pravočasno, torej najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, saj jih kasneje lahko navaja le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku.

8. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da so bila pri presoji ugovora zastaranja upoštevna vsa pravočasno navedena dejstva. Tožena stranka se je šele v svoji deveti pripravljalni vlogi z dne 7. 6. 2010 sklicevala na dejstva, pomembna za presojo utemeljenosti ugovora zastaranja celotne terjatve, torej v z vezi s tem, kdaj so po njeni oceni tožniki izvedeli za nastanek škode in njenega povzročitelja in da so zato tožniki prepozni z uveljavljanjem prve sukcesivno nastale škode in posledično vseh ostalih. Ker je tožena stranka tovrstne navedbe podala šele v deveti pripravljalni vlogi, pri tem pa ni navedla razloga, zakaj jih brez svoje krivde ni navedla najkasneje na prvem naroku, jih je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot prepozne, ker so bile podane v nasprotju z določili 286. člena ZPP in jih iz tega razloga ni upoštevalo, v posledici tega pa tudi pravilno zavrnilo ugovor zastaranja celotne terjatve.

9. Pritožbeno sodišče se je dalje ukvarjalo z vprašanjem primernosti s strani tožene stranke izpodbijanih denarnih odškodnin iz naslova duševnih bolečin kot posledice prekomernih imisij hrupa. Pritrditi je potrebno pritožbenim navedbam tožene stranke, da živimo v času, ko se v urbanem okolju imisije vseh vrst povečujejo. Omenjeno res zahteva večjo toleranco krajanov pri prenašanju teh obremenjujočih vplivov, vendar pritožba pri tem prezre, da je podlaga odškodninske odgovornosti takšna prekomerna obremenitev, ki presega normalne meje in je zato ljudje v določenih prizadetih okoljih niso dolžni več trpeti, saj jim Ustava RS in drugi predpisi zagotavljajo pravico do bivanja v zdravem življenjskem okolju.

10. Pritožbeno sodišče poudarja, da je namen denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo doseči določeno oškodovančevo zadoščenje. Da bi bilo zadoščenje „pravično“, mora biti sorazmerno oškodovančevemu prikrajšanju, hkrati pa mora biti prisojeni znesek vpet v širše družbene okvirje, ki se na področju odškodninskega prava izražajo zlasti skozi medsebojna razmerja med različnimi škodami, in odškodninami zanje. V skladu s temi kriteriji se nato opravi individualizacija v širšem pomenu (objektivna pogojenost odškodnine), glede na razmerja med podobnimi škodami in še ožja individualizacija, glede na konkretnega oškodovanca oz. primer (individualizacija v ožjem pomenu). Šele pravilna uporaba teh kriterijev in metode ter na njihovi podlagi uporabljen pravni standard „pravične denarne odškodnine“ pomenita tudi pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu izpodbijane sodbe v navedenem obsegu, je pritožbeno sodišče zaključilo, da tožena stranka delno utemeljeno graja višino odmerjenih odškodnin za nepremoženjsko škodo za prvotožečo, tretjetožečo, petotožečo in šestotožečo stranko, saj so le te tudi po mnenju pritožbenega sodišča, glede na ugotovljeno relevantno dejansko stanje ter glede na obstoječo sodno prakso odmerjene previsoko, kar je narekovalo ustrezno spremembo sodbe sodišča prve stopnje.

11. Odškodnina, prisojena prvotožeči, tretjetožeči, in petotožeči stranki v višini 5.800,00 EUR ter odškodnina prisojena šestotožeči stranki v višini 6.200,00 EUR, se po višini uvršča nad zgornjo raven primerov iz sodne prakse za pretrpljene duševne bolečine kot posledice prekomernih imisij hrupa. Zgornjo raven višine odškodnine lahko sodišče prestopi le, kadar so podane posebne okoliščine, zaradi katerih je določen primer bistveno drugačen od ostalih. Po mnenju pritožbenega sodišča do tako visoke odškodnine tožeče stranke niso upravičene, saj v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bile izkazane take okoliščine, ki bi opravičevale odstop od sodne prakse.

12. Po mnenju pritožbenega sodišča je glede na okoliščine primera in glede na višino odškodnin v sodni praksi pravična in primerna denarna odškodnina za šestotožečo stranko 5.200,00 EUR saj je bila v spornem obdobju izpostavljena hrupu ves dan in noč, pravična in primerna odškodnina za prvotožečo, tretjotožečo in petotožečo stranko pa v višini 4.800,00 EUR, do katere so upravičene, saj so bile v spornem obdobju zaposlene in zdoma 8-10 ur dnevno. Kljub njihovi odsotnosti z doma v času službe, je pritožbeno sodišče upoštevalo subjektivna doživljanja, ko so navajale, da se v času, ko so bile doma, zaradi hrupa niso imele možnosti odpočiti ter ostala doživljanja, ki jih je pri prisoji odškodnine povzelo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je dalje upoštevalo izpovedbo petotožeče stranke, da ga je hrup začel motiti šele po vstopu Slovenije v Evropsko unijo, vendar je pri prisoji odškodnine upoštevalo tudi naravo dela petotožnika in izpovedbo, da se zaradi utrujenosti, ki je bila posledica hrupa, počutil v službi slabše, kot bi se počutil v primeru, da bi bil spočit. Pritožbeno sodišče je pri presoji višine odškodnin upoštevalo tudi okoliščine kot so lega hiše (hiša tožečih strank je od ceste oddaljena približno 30 metrov, tako da so tožeče stranke manj obremenjene s hrupom kot tisti, katerih domovi so od ceste oddaljeni 15 m ali manj), izpovedbe tožečih strank glede trpljenja, ki ga doživljajo zaradi prekomernega hrupa ter ugotovljena pravnorelevantna dejstva glede jakosti hrupa, kot jih je ugotovil izvedenec in so za tožečo stranko navedene v tabeli 2.1., ki je priloga izvedenskemu mnenju.

13. Glede na delno ugoditev pritožbi je graja odločitve o plačilu zakonskih zamudnih obresti brezpredmetna.

14. Delno utemeljena je tudi graja stroškovne odločitve. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča pravilno priznalo stroške posameznih tožečih strank do združitve zadev. Predpravdni zahtevki in tožbe tožnikov so bile sicer enake po temelju, vendar pa so vsebovale različno dejansko stanje glede na osebne okoliščine tožnikov, zato je sodišče prve stopnje pravilno priznalo stroške za vložitev posameznih predpravdnih zahtevkov ter posameznih tožb. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno priznalo tožnikom posamezne prve pripravljalne vloge, saj so tožniki s posameznimi prvimi pripravljalnimi vlogami odgovarjali na navedbe tožene stranke iz odgovora na tožbo, pri tem pa je pomembno tudi, da je tudi tožena stranka priglasila stroške za posamezne prve pripravljalne vloge, katere ji je sodišče tudi priznalo. Vendar pritožbeno sodišče pritrjuje navedbam toženke, da se izključuje odmera stroškov za posamezna opravila za posamezne tožeče stranke in 30 % dodatek po 9. členu odvetniške tarife, zato je v tem delu odločitev o stroških postopka napačna. Pritožbeno sodišče dalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno priznalo tožečim strankam tudi nagrado za drugo pripravljalno vlogo z dne 5. 6. 2007, saj so tožeče stranke z njo odgovarjale na navedbe tožene stranke, ki jih je ta podala v svojih prvih pripravljalnih vlogah in nagrado za tretjo pripravljalno vlogo z dne 27. 3. 2008, saj so se tožeče stranke v njej izjavile o izvedenskem mnenju. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno priznalo tožečim strankam 20 odvetniških točk - OT za peto in osmo pripravljalno vlogo, saj so tožeče stranke v teh vlogah podale svoje odgovore na navedbe iz pripravljalnih vlog tožene stranke.

15. Ob upoštevanju vsega navedenega je sodišče druge stopnje v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP delno ugodilo pritožbi tožene stranke in delno spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, kot izhaja iz izreka te sodbe.

16. Sprememba prvostopenjske sodbe na drugi stopnji je narekovala ponovno odločitev o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP), pri čemer je bilo potrebno upoštevati spremenjeni pravdni uspeh na prvi stopnji ter posamezne faze postopka.

17. Tožeče stranke so v prvi fazi postopka, to je do zvišanja tožbenega zahtevka, uspele 83,70 % (23.400,00 EUR od zahtevanih 27.958,50 EUR, pri tem pa so vključeni tudi zahtevani zneski in zneski iz sodne poravnave za drugotožečo in četrtotožečo stranko). Tožečim strankam je priznati v prvi fazi postopka, to je do zvišanja tožbenega zahtevka, 3.353,91 EUR pravdnih stroškov, 20 % DDV v znesku 670,78 EUR ter zneski predujma in sodnih taks za tožbe v višini 639,66 EUR, kar skupaj znaša 4.664,35 EUR. Glede na 83,70 % uspeh tožečih strank v tem delu postopka, so upravičeni do povrnitve 3.904,06 EUR. Priznani stroški tožene stranke v tem delu postopka znašajo 2.245,88 EUR pravdnih stroškov in 13,2 EUR kilometrine, kar skupaj predstavlja znesek 2.259,08 EUR. Glede na 16,3 % uspeh tožene stranke v tem delu postopka, je tožena stranka upravičena do 368,23 EUR povrnitve pravdnih stroškov. V naslednji fazi postopka, po modifikaciji tožbenega zahtevka, so tožeče stranke uspele z 79,34 % (23.400,00 EUR od zahtevanih 29.491,6 EUR). Glede na tožeči stranki priznanih 519,12 EUR pravdnih stroškov, 20 % DDV v višini 103,82 EUR in strošek za takso za sodbo v višini 295,56 EUR, je le ta glede na 79,34 % uspeh upravičena do povrnitve 728,74 EUR. Toženi stranki je bilo v tej fazi postopka priznanih 644,43 EUR in strošek kilometrine v višini 40,80 EUR, zato ji je dolžna tožeča stranka, glede na 20,66 % uspeh v tej fazi postopka, povrniti 141,57 EUR pravdnih stroškov.

18. Pri medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki še 4.123,00 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Toženi stranki se od priglašenih stroškov v skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP in Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT), kot potreben prizna strošek sestave pritožbe v višini 750 točk (tarifa št. 21/1 v zvezi s tarifo št. 18) ter 15 točk za materialne izdatke (13. člen OT), kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR na dan odločanja, znaša skupaj 351,14 EUR. Glede na uspeh tožene stranke v pritožbenem postopku v višini 4.000,00 EUR (16,95 %), je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 175,57 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.