Jedro

Znižanja starostne meje ni mogoče upoštevati pri presoji, ali delavcu manjka do pet let pokojninske dobe do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev. V skladi z zakonsko ureditvijo je od zavarovanca odvisno, ali bo za pridobitev pravice do starostne pokojnine uveljavljal znižanje starostne meje in na ta način izpolnil minimalne pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Zato pri razlagi pojma „izpolnitev pogojev za starostno upokojitev“ v skladu s prvim odstavkom 114. člena ZDR-1 ni mogoče upoštevati znižanja starostne meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine.

Presoja, ali je delavec, kateremu ima delodajalec namen odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, varovan pred odpovedjo v skladu s 114. členom ZDR-1, mora temeljiti na z vidika delodajalca objektivnih okoliščinah. Delodajalec lahko le na podlagi objektivnih okoliščin, ki jih je mogoče ugotoviti že v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, z gotovostjo ugotovi, ali ima delavec varstvo pred odpovedjo ali ne. Uveljavljanje znižanja zakonske meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine ni objektivna okoliščina, ki bi bila delodajalcu znana že ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je pri presoji, ali delavcu manjka do pet let pokojninske dobe do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev, ni mogoče upoštevati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbene zahtevke: za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jo je podala tožena stranka dne 1. 4. 2014, nezakonita in se razveljavi (I/1. točka izreka) ter da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 31. 7. 2014 in še traja, zato ga mora tožena stranka pozvati nazaj na delo, mu za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati delovno dobo, obračunati pripadajoče nadomestilo plače, kot če bi delal, odvesti in plačati predpisane davke in prispevke ter mu izplačati neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska (I/2. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati odškodnino v znesku 15.607,90 EUR bruto, od prisojene odškodnine odvesti in plačati davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne od vložitve zahtevka dalje (III. točka izreka). Z izpodbijanim sklepom je zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnik uveljavljal podredne tožbene zahtevke: da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jo je podala tožena stranka dne 1. 4. 2014, nezakonita (II/1. točka izreka); da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 31. 7. 2014, temveč je trajalo do odločitve sodišča prve stopnje (II/2. točka izreka) ter da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 1. 8. 2014 do odločitve sodišča prve stopnje priznati delovno dobo, obračunati pripadajoče nadomestilo plače, kot če bi delal, odvesti in plačati predpisane davke in prispevke ter mu izplačati neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska (II/3. točka izreka). Sklenilo je, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo in sklep se pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da ugodi tožbenim zahtevkom, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov. Navaja, da je tožnik varovana kategorija po 114. členu ZDR-1, saj mu je ob vročitvi odpovedi do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjkalo do pet let pokojninske dobe. Zato bi morala tožena stranka za zakonito odpoved pridobiti tožnikovo soglasje in ker ga ni, je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Tožnik je po vložitvi tožbe prejel informacijo o datumu izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do pokojnine. Iz dopisa ZPIZ z dne 23. 4. 2014 izhaja, da bo tožnik pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine predvidoma izpolnil 9. 2. 2019 in ne šele 27. 6. 2020, kot je izračunala tožena stranka. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati možnost znižanja starostne meje. Posameznik se res sam odloči, ali bo uveljavljal znižanje starostne meje za upokojitev, vendar to ne more biti razlog, da zanj ne bi veljal 114. člen ZDR-1. Tožnik, zaslišan na obravnavi, je izpovedal, da bi te svoje pravice uveljavljal. Nadalje navaja, da sodišče prve stopnje podrednega zahtevka (pravilno: tožbe v delu, v katerem uveljavlja podredne zahtevke) ne bi smelo zavreči niti zavrniti. Tožnik ni mogel vedeti, ali bo sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi uporabilo 118. člen ZDR-1, zato je postavil primarni in podredni zahtevek. Ne gre za litispendenco, saj zahtevka nista enakovredna. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo tožnika odgovorila. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, ter da je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Predmet tega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane tožniku dne 1. 4. 2014, iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka dokazala utemeljenost odpovednega razloga, to je prenehanje potreb po opravljanju tožnikovega dela na delovnem mestu trezorec zaradi zmanjšanja obsega poslovanja. Ker pritožba navedb v zvezi z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje glede utemeljenosti odpovednega razloga nima, je pritožbeno sodišče te zaključke sodišča prve stopnje preverilo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti in ugotovilo, da so pravilni in zakoniti.

7. Tožnik v pritožbi vztraja na stališču, da je kot delavec pred upokojitvijo varovan pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker meni, da mu do izpolnitve pogojev za starostno pokojnino manjka manj kot pet let pokojninske dobe. Prvi odstavek 114. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) določa, da delodajalec ne sme delavcu, ki je dopolnil starost 58 let ali delavcu, ki mu do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do pet let pokojninske dobe, brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine določa 27. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 in nadalj.), 28. člen ZPIZ-2 pa ureja znižanje starostne meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine.

8. Tožnik, ki mu je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana dne 1. 4. 2014, bo glede na dopis Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije - v nadaljevanju ZPIZ (list. št. 19) izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine na podlagi četrtega in petega odstavka 27. člena ZPIZ-1 na dan 27. 6. 2020, ko bo dopolnil starost 60 let. Na dan 9. 2. 2019 pa bo glede na dopis ZPIZ (A5) na podlagi 28. člena ZPIZ-2 izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine ob upoštevanju znižanja starostne meje zaradi vstopa v obvezno invalidsko in pokojninsko zavarovanje pred dopolnjenim 18. letom starosti in zaradi služenja obveznega vojaškega roka. V primeru torej, da se pri presoji, ali je tožnik varovan pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 114. členu ZDR-1, upošteva znižanje starostne meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, saj tožniku do izpolnitve pogojev manjka manj kot pet let pokojninske dobe (odpoved mu je bila podana 1. 4. 2014, pogoje pa izpolni 9. 2. 2019). V nasprotnem primeru mu manjka več kot pet let pokojninske dobe (odpoved mu je bila podana 1. 4. 2014, pogoje pa izpolni 27. 6. 2020), zato ni varovan pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 114. členu ZDR-1 in izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita.

9. Sodišče prve stopnje se je postavilo na pravilno stališče, da znižanja starostne meje ni mogoče upoštevati pri presoji, ali delavcu manjka do pet let pokojninske dobe do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev. V skladi z zakonsko ureditvijo je od zavarovanca odvisno, ali bo za pridobitev pravice do starostne pokojnine uveljavljal znižanje starostne meje in na ta način izpolnil minimalne pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine(1). Zato pri razlagi pojma „izpolnitev pogojev za starostno upokojitev“ v skladu s prvim odstavkom 114. člena ZDR-1 ni mogoče upoštevati znižanja starostne meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Na takšno stališče se je Vrhovno sodišče RS postavilo v zvezi z upoštevanjem dodane dobe (193. člen Zakona o o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/1999 in nadalj.), vendar ga je možno upoštevati tudi v konkretnem primeru, saj je tako uveljavljanje dodane dobe kot tudi znižanje starostne meje odvisno od volje zavarovanca(2). Izpovedba tožnika, da bi znižanje starostne meje uveljavljal, zato ne more biti upoštevna. Presoja, ali je delavec, kateremu ima delodajalec namen odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, varovan pred odpovedjo v skladu s 114. členom ZDR-1 mora temeljiti na z vidika delodajalca objektivnih okoliščinah. Delodajalec namreč zgolj na podlagi takšnih objektivnih okoliščin, ki jih je mogoče ugotoviti že v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga lahko z gotovostjo ugotovi, ali ima delavec varstvo pred odpovedjo ali ne. Uveljavljanje znižanja zakonske meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine ni objektivna okoliščina, ki bi bila delodajalcu znana že ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je pri presoji, ali delavcu manjka do pet let pokojninske dobe do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev ni mogoče upoštevati.

10. V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, da tožbo zavrže v delu, v katerem je tožnik uveljavljal podredne tožbene zahtevke (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa), tožnik neutemeljeno uveljavlja relativno bistveno kršitev določbe 274. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo v delu, v katerem je tožnik uveljavljal podredne tožbene zahtevke, ki so po vsebini identični s primarnimi tožbenimi zahtevki oziroma že vsebovani v primarnih tožbenih zahtevkih. Takšno oblikovanje tožbenih zahtevkov ni skladno z določbo 182. člena ZPP. Pogoj za eventualno kumulacijo zahtevkov je namreč obstoj več zahtevkov, ki so sicer v medsebojni zvezi, vendar pa so si med seboj različni. Bistvo eventualne kumulacije zahtevkov po tretjem odstavku 182. člena ZPP je v tem, da sodišče odloči o podredno postavljenem tožbenem zahtevku le v primeru, če v celoti zavrne primarni tožbeni zahtevek. Če pa je drug (podredni) zahtevek že vsebovan v prvem (primarnem) zahtevku, torej če tožnik v drugem zahtevku zahteva manj (in ne nekaj drugega) ali celo isto, kot v prvem zahtevku, sploh ne gre za eventualno kumulacijo zahtevkov, temveč je takšna kumulacija le navidezna(3). Ker je tožnik v podredno postavljenih tožbenih zahtevkih iz II/1., 2. in 3. točke izreka izpodbijane sodbe in sklepa zahteval nekaj, kar je že zahteval (v celoti ali le delno) v primarnih tožbenih zahtevkih iz I/1. in 2. točke izreka izpodbijane sodbe in sklepa, je sodišče prve stopnje v tem delu tožbo tožnika pravilno zavrglo.

11. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi s 1. točko 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločilo (prvi odstavek 163. člena ZPP).

(1) Sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 161/2014 z dne 8. 12. 2014 in opr. št. VIII Ips 62/2013 z dne 2. 9. 2013. (2) Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 161/2014 z dne 8. 12. 2014. (3) Sklep pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 428/2014 z dne 13. 11. 2014.