Jedro

Upravljalcu stvarnega premoženja države (zavodu) pripada aktivna legitimacija za vložitev tožbe za izpraznitev in izročitev nepremičnin (stanovanja), ki jih ima v upravljanju.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 602,00 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se je toženec dolžan izseliti iz stanovanjskih prostorov na naslovu ..., v I. nadstropju stanovanjske stavbe, stoječe na parceli št. 1736/1, vpisane v vl. št. ... k. o. ... in te prostore prazne predati tožeči stranki.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo.

3. S sklepom II DoR 143/2015 z dne 15. 10. 2015 je Vrhovno sodišče na predlog tožene stranke dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja aktivne legitimacije zavoda kot upravljalca stvarnega premoženja države za vložitev tožbe za izpraznitev nepremičnin, ki jih ima zavod v upravljanju v smislu določb 5. točke 3. člena in 26. člena Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (v nadaljevanju ZSPDSLS) ter tretjega odstavka 65. člena Zakona o zavodih (v nadaljevanju ZZ) v zvezi z drugim odstavkom 111. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1).

4. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je nato tožena stranka pravočasno vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da tožeča stranka kot upravljalec stanovanja ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe za njegovo izpraznitev. Drugi odstavek 111. člena SZ-1 jasno določa, da je izključno lastnik stanovanja legitimiran za to. Da je lastnica stanovanja Republika Slovenija, med strankama ni sporno. Višje sodišče je nedopustno širilo domet pojmov „upravljanja“ in „uporabe“ iz 5. točke 3. člena in 26. člena ZSPDSLS. Zakonska opredelitev teh pojmov ne podeljuje upravljalcu upravičenja vlaganja pravnih sredstev oziroma upravičenj za sprožitev pravnih postopkov v zvezi s premoženjem, ki ga upravlja. Vložitve tožbe za izpraznitev stanovanja ni mogoče subsumirati niti pod „skrb za pravno in dejansko urejenost premoženja“ niti pod „neposredno skrb za nepremičnino“. Povsem nerelevantno je, da se je lastnica stanovanja RS kot intervenient med postopkom pridružila navedbam tožeče stranke. Stranska intervencija ne more sanirati pomanjkanja legitimacije stranke. Sodba sodišča druge stopnje pa je neizvršljiva tudi zato, ker toženi stranki nalaga izpraznitev prostorov, ki niso označeni z ustrezno identifikacijsko številko nepremičnine v skladu z 12. členom Zakona o zemljiški knjigi. Nepremičnina je zato neustrezno opredeljena. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo „razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne“.

5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožeči stranki. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in odgovoru priložila dopis Ministrstva za pravosodje, da po določilu 14. člena ZSPDSLS o neodplačnih pravnih poslih odloča vlada, o vseh drugih pravnih poslih ravnanja s stvarnim premoženjem države pa predstojnik upravljalca ali oseba, ki jo za to predstojnik pooblasti. Predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne.

6. Revizija ni utemeljena.

7. V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Vrhovno sodišča zato na revizijske trditve, ki to vprašanje presegajo (o pomenu stranske intervencije lastnice stanovanja in ustreznosti opredelitve nepremičnine), ne odgovarja.

8. Tožeča stranka je socialnovarstveni zavod, ki v skladu s tretjim odstavkom 65. člena ZZ upravlja s premoženjem, ki je z lastninjenjem postalo last ustanovitelja (strankega intervenienta). To premoženje po navedenem zakonskem določilu uporablja zavod za opravljanje dejavnosti, za katero je bil ustanovljen, premoženje stanovanjskega sklada in sklada skupne porabe pa za osebne in skupne potrebe delavcev. Stanovanje, katerega izpraznitev zahteva tožeča stranka, spada v to premoženje, toženec pa ga zaseda brez pravnega naslova. Toženec v reviziji drugi odstavek 111. člena SZ-1, ki določa, da lahko lastnik kadarkoli vloži tožbo na izpraznitev stanovanja, interpretira strogo dobesedno, češ, da legitimacija pripada samo lastniku, saj zahtevek za izpraznitev presega upravljanje, uporabo in skrb za nepremično premoženje, kot ga opredeljuje ZSPDSLS. Vrhovno sodišče takšno interpretacijo ocenjuje za preozko in v nasprotju z jasnimi določbami ZSPDSLS, ki opredeljujejo pojem upravljanja.

9. V 5. točki 3. člena ZSPDSLS opredeljuje pojem upravljanja kot skrb za pravno in dejansko urejenost; investicijsko vzdrževanje; pripravo, organiziranje in vodenje investicij v vseh fazah investicijskega procesa; oddajanje v najem; obremenjevanje s stvarnimi pravicami; dajanje stvarnega premoženja v uporabo in podobno. V prvem odstavku 26. člena zakon nadalje nekoliko podrobneje opredeljuje upravljanje in nosilca upravljanja in med upravljanje nepremičnega premoženja uvršča zlasti skrb za pravno in dejansko urejenost; investicijsko vzdrževanje; pripravo, organiziranje in vodenje investicij v vseh fazah investicijskega procesa; oddajo v najem; oddajo v brezplačno uporabo; obremenjevanje s stvarnimi pravicami; v drugem odstavku pa določa, da postopke upravljanja nepremičnega premoženja države in samoupravnih lokalnih skupnosti izvaja upravljavec. Skrb za pravno in dejansko urejenost nepremičnega premoženja, njegovo oddajanje v najem in oddajo v brezplačno uporabo, ki jo zakon podeljuje upravljalcem, nujno zajema tudi skrb za to premoženje, če in kadar ga nekdo uporablja brez pravne podlage, učinkovito upravljanje pa je mogoče le, če ima upravljalec možnost tudi pravnega varstva premoženja v sodnih in drugih postopkih. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da dom upokojencev (zavod) kot upravljalec stavbe, ki je sicer v lasti države, lahko utemeljeno uveljavlja nadomestitev koristi od uporabe prostorov v stavbi od tistega, ki je prostore uporabil v svojo korist in da mu aktivno legitimacijo dajeta določili 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih in tretji odstavek 65. člena ZZ.(1) Nobenega razloga ni, da bi ne imel možnosti v primeru neupravičene uporabe prostorov zahtevati prenehanje takšnega stanja z njihovo izročitvijo, po potrebi tudi s tožbo pri sodišču. Odločitev v tej zadevi in odgovor na dopuščeno pravno vprašanje sledi že zavzetemu stališču, ki ga Vrhovno sodišče dopolnjuje s stališčem, da upravljalcu stvarnega premoženja države (zavodu) pripada aktivna legitimacija za vložitev tožbe za izpraznitev in izročitev nepremičnin (stanovanja), ki jih ima v upravljanju.

10. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo.

11. Odločitev o stroških revizijskega postopa temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Ker toženec z revizijo ni uspel, mora tožeči stranki povrniti stroške revizijskega postopka, ki obsegajo stroške nagrade za postopek z revizijo in materialne stroške.

(1) Sodba II Ips 381/2002.