Jedro

Po oceni pritožbenega sodišča 65. člen Zakona o zavodih (ZZ) in 5. točka 3. člena in 26. člen Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (ZSPDSLS) upravljalcu dajeta tako obligacijska kot tudi stvarnopravna upravičenja, izvzeta je le pravica odtujiti nepremičnino, ki je upravljalcu dana v upravljanje in uporabo. Glede na navedene določbe ima zato po oceni pritožbenega sodišča upravljalec pravico vložiti tožbo s katero zahteva izpraznitev stanovanja s strani osebe, s katero nima sklenjene najemne pogodbe zanj. S takim ravnanjem izvaja „skrb za pravno in dejansko urejenost“ in neposredno skrbi za nepremičnino katera mu je dana v upravljanje, tako da bo v nadaljevanju to nepremičnino lahko upravljal sam ali oddal v najem, kar mu zagotavlja tako ZZ in ZSPDSLS.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka D.V. se je dolžan izseliti iz stanovanjskih prostorov na naslovu X, ki se nahajajo v I. nadstropju stanovanjske stavbe, stoječe na parceli št. 1736/1, vpisane v vl. št. 1 k.o. P. ter tožeči stranki te prostore predati proste oseb in stvari v 15 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 801,96 EUR v 15 dneh pod izvršbo.“

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 967,43 EUR stroškov pritožbenega postopka v petnajstih dneh po prejemu te sodbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek s katerim tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) zahteva: - da se je tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) dolžna izseliti iz stanovanjskih prostorov na naslovu X, ki se nahajajo v I. nadstropju stanovanjske stavbe, stoječe na parceli št. 1736/1, vpisane v vl. št. 1 k.o. P., - da ji tožena stranka te prostore preda proste oseb in stvari v 15-ih dneh pod izvršbo ter - da ji povrne pravdne stroške.

Zoper navedeno sodbo je tožnik vložil pritožbo. Odločitev izpodbija iz razlogov v smislu prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, oziroma da pritožbeno sodišče samo odloči in tožbenemu zahtevku ugodi. Tožnik se ne strinja, da v obravnavani zadevi ni aktivno legitimiran. Sam je upravljalec stanovanja v skladu s 6. točko 3. člena Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (v nadaljevanju: ZSPDSLS) in 26. členom, ki pojasnjuje pojem upravljanja s stvarnim premoženjem. Tožnik ima navedeno stanovanjsko hišo v neposredni in v tem primeru posredni posesti, zavedeno jo ima v svojih knjigovodskih evidencah, plačuje vsa vzdrževalna dela, ki se ne nanašajo direktno na uporabnika. Iz tega naslova ima tudi vse zahtevke, ki izvirajo iz takega upravljalskega razmerja, vključno z zahtevo po plačilu uporabnine in izpraznitvijo stanovanja, ne pa tudi odtujiti, to je v pristojnosti lastnika. Lastnik - Republika Slovenija ni uporabnik v smislu 7. člena ZSPDSLS, ne ve kaj se s prostori dogaja in zato tudi ne more imeti samostojnega zahtevka na izpraznitev, vsaj dokler traja upravljanje s strani javnega zavoda, v tem primeru tožnika. Pojem upravitelja po ZSPDSLS in pojem upravitelja po Stanovanjskem zakonu (v nadaljevanju: SZ-1) po mnenju tožnika ni mogoče primerjati (odločba VSK Cp 409/92 z dne 19.6.1992). Lastnik - Republika Slovenija se je v pravdo vključila kot sosporniški intervenient, zahtevku ni z ničemer oporekala, nasprotno, predlagala je, da se ji dopusti, da vstopi v pravdo na strani tožnika, kar je bilo s sklepom sodišča z dne 5.5.2014 dopuščeno. S tem so izpolnjeni vsi pogoji za ugoditev zahtevku na izpraznitev stanovanja. Gre namreč za enotno sosporništvo. Lastnik ne more postaviti samostojnega zahtevka na izpraznitev, s tem upravljalska funkcija tožnika ne preneha in se lahko prostori po izpraznitvi predajo v posest le upravljalcu, zato brez soglasja tožnika, kot upravljalca, takšnega zahtevka lastnik ne more samostojno postaviti.

Pritožba je utemeljena.

Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, za toženca ni bilo sporno, da je tožnik upravljalec obravnavanega stanovanja v smislu 6. točke 3. člena ZSPDSLS, katerega zaseda toženec, in da toženec z njim nima sklenjene najemne pogodbe za to stanovanje. Je pa sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožnik ni lastnik spornega stanovanja (je upravljalec), izselitev pa lahko po drugem odstavku 111. člena SZ-1 zahteva le lastnik, to je Republika Slovenija (v nadaljevanju: RS).

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi glede na zgoraj ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo zmotno uporabilo.

Kot izhaja iz tretjega odstavka 65. člena Zakona o zavodih (v nadaljevanju: ZZ) s premoženjem ustanovitelja (torej v konkretnem primeru RS) upravlja javni zavod - tožnik in ga uporablja za opravljanje svoje dejavnosti, za katere je zavod ustanovljen, premoženje stanovanjskega sklada (za kar gre v obravnavanem primeru) in sklada skupne porabe pa za osebne in skupne potrebe delavcev. Ni pa dovoljena odtujitev ali sprememba namembnosti nepremičnin, dokler ne bodo s posebnimi zakoni opredeljene javne službe in urejena vprašanja glede razpolaganja s premoženjem, ki je javna lastnina, namenjena za opravljanje javnih služb (četrti odstavek iste določbe). Z ZSPDSLS (5. točka 3. člena in 26. člen) pa je opredeljen pojem upravljanja, ki pomeni zlasti: skrb za pravno in dejansko urejenost; investicijsko vzdrževanje; pripravo, organiziranje in vodenje v vseh fazah investicijskega procesa; oddajanje v najem; obremenjevanje s stvarnimi pravicami; dajanje stvarnega premoženja v uporabo in podobno in pojem uporabe stvarnega premoženja, ki pomeni neposredno oblast na posameznem stvarnem premoženju ali njegovem delu in neposredno skrb zanj.

Po oceni pritožbenega sodišča navedeni določbi upravljalcu dajeta tako obligacijska kot tudi stvarnopravna upravičenja, izvzeta je le pravica odtujiti nepremičnino, ki je upravljalcu dana v upravljanje in uporabo. Glede na gornje določbe ima zato po oceni pritožbenega sodišča upravljalec pravico vložiti tožbo s katero zahteva izpraznitev stanovanja s strani osebe, s katero nima sklenjene najemne pogodbe zanj. S takim ravnanjem izvaja „skrb za pravno in dejansko urejenost“ in neposredno skrbi za nepremičnino, katera mu je dana v upravljanje, tako da bo v nadaljevanju to nepremičnino lahko uporabljal sam ali oddal v najem, kar mu zagotavljata tako ZZ kot ZSPDSLS. Pri tem pa ne gre spregledati, da se je RS, kot intervenient na strani tožnika, pridružila tožnikovim navedbam. Torej zasleduje isti cilj kot tožnik. Tožnikova aktivna legitimacija je tako podana.

Upoštevaje navedeno je bilo potrebno utemeljeni pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo spremeniti (peta alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP) in tožbenemu zahtevku ugoditi.

V posledici spremembe odločitve o glavni stvari je bilo potrebno spremeniti tudi stroškovno odločbo (drugi odstavek 165. člena ZPP). Toženec je tako, glede na predložen stroškovnik tožnika, tožniku dolžan povrniti njegove stroške postopka na prvi stopnji v višini 801,96 EUR, ki predstavljajo sodno takso za tožbo (348,00 EUR), nagrado za postopek (378,30 EUR) in 20 % DDV (75,66 EUR).

Upoštevaje, da je tožnik s pritožbo uspel, mu je toženec dolžan povrniti tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 967,43, ki predstavlja nagrado za postopek (465,60 EUR), materialne stroške (20,00 EUR), sodno takso za pritožbo (375,00 EUR) in 22 % DDV (106,83 EUR) in sicer v roku 15 dni.