Jedro

Ravnanje tožene stranke, ki je tožnikoma zaključila delovno razmerje, tako da ju je odjavila iz zavarovanj, ne da bi jima vročila izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni zakonito.

Tožena stranka se je z delavci dogovorila o obročnem plačilu regresa za letni dopust za leto 2009 (po 50,00 EUR na mesec), kar ni v nasprotju s prisilnimi predpisi.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 4., 5. in 6. točki izreka delno spremeni tako, da v celoti na novo glasi: „4. Tožena stranka je dolžna drugotoženi stranki: obračunati bruto znesek regresa za letni dopust za leto 2006 v višini 534,13 EUR in od tega zneska plačati akontacijo dohodnine, neto znesek regresa pa plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2006 dalje; obračunati bruto znesek regresa za letni dopust za leto 2007 v višini 617,59 EUR in od tega zneska plačati akontacijo dohodnine, neto znesek regresa pa plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2007 dalje; obračunati bruto znesek regresa za letni dopust za leto 2008 v višini 665,00 EUR, od tega zneska plačati akontacijo dohodnine in neto znesek plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2008 dalje, vse do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo. Višji zahtevek iz naslova regresov in zakonskih zamudnih obresti se zavrne.

Tožena stranka je dolžna prvotožeči stranki obračunati bruto znesek regresa za letni dopust za leto 2009 v višini 665,00 EUR, od tega zneska plačati akontacijo dohodnine in neto znesek plačati prvotožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo 1. 7. 2009 dalje in drugotožeči stranki obračunati regres za leto 2009 v bruto višini 665,00 EUR, od tega zneska plačati akontacijo dohodnine in neto znesek plačati drugotožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 7. 2009 dalje, vse do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo. Zavrneta se zahtevka prvotožeče stranke po plačilu nadomestila za letni dopust v višini 1.042,24 EUR in drutožeče stranke po plačilu nadomestila za letni dopust v višini 2.634,92 EUR.

Tožena stranka je dolžna tožnikoma povrniti stroške postopka v skupni višini 783,92 EUR v roku osem dni od vročitve sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“ V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (1., 2. in 3. točka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožnikoma povrniti stroške pritožbenega postopka v skupni višini 122,34 EUR v roku osem dni od vročitve sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj delovnega razmerja med tožnikoma in toženo stranko od 17. 5. 2010 dalje (1. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnikoma od 17. 5. 2010 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja in ju prijaviti v obvezno zavarovanje, v roku 15 dni pod izvršbo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna prvotožeči stranki plačati neto plačo za mesec maj 2010 v višini 371,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2010 dalje (3. točka izreka) in drugotožeči stranki plačati regres za letni dopust za leto 2006 v višini 534,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2006 dalje, regres za letni dopust za leto 2007 v višini 617,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2007 dalje, regres za letni dopust za leto 2008 v višini 665,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2008 dalje, višji zahtevek pa zavrnilo (4. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek prvotožeče in drugotožeče stranke po plačilu regres za letni dopust za leto 2009 v višini 665,00 EUR, zahtevek prvotožeče stranke po plačilu nadomestila za letni dopust v višini 1.042,24 EUR in zahtevek drugotožeče stranke po plačilu nadomestila za letni dopust v višini 2.634,92 EUR (5. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (6. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka in obe tožeči stranki.

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper 1., 2., 3., 4. in 6. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov ter navaja, da gre predvsem za nepopolno in pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje, česar posledica je zmotna uporaba materialnega prava ter za bistvene kršitve določb postopka. Tožena stranka tožečima strankama namreč ne dolguje ničesar oziroma bi jima lahko bila dolžna priznati obstoj delovnega razmerja le za obdobje od 17. 5. 2010 do največ dne 21. 5. 2010 ali 22. 5. 2010 in jima za to obdobje priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Izpodbijana sodba glede tega dela tožbenega zahtevka pravilno ugotavlja, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi izdana 15. 5. 2010, oddana po pošti pa šele 19. 5. 2010, zato je bila vročena tožečima strankama šele dan ali dva kasneje, najkasneje pa do 22. 5. 2010. Pogodba o zaposlitvi pa preneha z vročitvijo odpovedi. Bistveno vprašanje je namreč ali je tožena stranka tožečima vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in kdaj jima jo je vročila, saj pogodba o zaposlitvi preneha veljati z vročitvijo odpovedi in brez odpovednega roka. Izpodbijana sodba temelji izključno in zgolj na izjavi tožečih strank, čeprav je veliko relevantnih razlogov, da se tožečima strankama sploh ne bi smelo verjeti. Tožnika namreč, čeprav opozorjena na resnico in posledice krivega pričevanja, na zaslišanju na sodišču sploh nista govorila resnice in vse kar sta izpovedala in navajala, sta navajala s ciljem, da bi jima v tej pravdi koristilo. Zanikala sta tudi podpis na izjavi z dne 13. 2. 2009, s katero sta (skupaj z vsemi ostalimi delavci) soglašala, da se jima za regres za letni dopust izplačuje mesečno po 50,00 EUR in sta to izjavo lastnoročno tudi podpisala. Na koncu sta trdila, da jima izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila nikoli vročena, čeprav je tožena stranka v spis vložila potrdilo o opravljeni storitvi z dne 19. 5. 2010, po katerem je toženčevo računovodstvo tožečima strankama dne 19. 5. 2010 posredovalo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s priporočeno pošto. Priporočena pošta je bila oddana na pošti dne 19. 5. 2010 in se pošiljatelju nikoli ni vrnila, kar pomeni, da jima je bila vročena. Zato gre za prej navedeno nekaj dnevno razliko med datumom prenehanja delovnega razmerja in datumom oddaje priporočene pošiljke z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi na pošto, to pa je največ štiri dni. To dejstvo pa nikakor ne pomeni, da jima je delovno razmerje prenehalo nezakonito, pa četudi jima je bila pošiljka vročena 22. 5. 2010. To pomeni, da jima je delovno razmerje prenehalo ne 15. 5. 2010, temveč 22. 5. 2010. Sicer pa sta tožeči stranki nista navajali po resnici, vse kar se ni dalo preveriti in tudi tisto, kar bi se lahko preverilo. Če tožena stranka drugotožeči stranki ne bi izplačala regresa za leto 2006, 2007, 2008 in 2009, bi drugotožeča stranka gotovo reagirala veliko prej in ne bi čakala do 3. 6. 2010 in šele takrat zahtevala s tožbo izplačilo teh regresov. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožečih strank zavrne kot neutemeljen, prizna pa le obdobje od 17. 5. 2010 do najdlje 22. 5. 2010 in sicer tako glede delovnega razmerja kot tudi glede pravic iz delovnega razmerja in obveznega zavarovanja za to obdobje, v preostalem pa se tožbeni zahtevek tožečih strank zavrne, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeči stranki vlagata pravočasno pritožbo zoper zavrnilni del sodbe zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagata, da njuni pritožbi ugodi in v zavrnjenem delu sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožečih strank v celoti ugodi ter toženi stranki naloži plačilo vseh stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi toženi stranki. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče zavrnilo tožnikoma zahtevek za izplačilo regresa za leto 2009 v višini 665,00 EUR iz razloga, ker je v celoti verjelo izjavi z dne 13. 2. 2009, katero naj bi podpisali delavci, med njimi tudi tožnika in s katero naj bi se strinjali, da se regres izplačuje po 50,00 EUR mesečno v gotovini. Tožnika sta jasno povedala, da takega dogovora ni bilo in četudi bi sodišče upoštevalo relevantnost izjave, sodišče ni preverilo dejansko izplačilo takega regresa. Tožnika nista prejela plačila v gotovini, kot je sicer navedeno v predmetni izjavi in tudi toženec ni izkazal, da bi tako plačilo izvršil. Sodišče zmotno ugotavlja, da tako plačilo ni v nasprotju z zakonom, saj mora biti regres plačan delavcu preko računa s plačo in mora biti odveden davek oziroma dohodnina, česar pa ni bilo storjeno. Po pogodbi o zaposlitvi sta imela delavca določeno višino dopusta in to pomeni, da se mora dopust plačati, kar pa tožena stranka ni storila. Vse proste dneve, ki sta jih koristila, nista dobila plačane in navedbe, da so bile plače delavcem plačane vsak mesec, ne more nadomestiti plačila dopusta, ker sta morala vse dneve nadoknaditi s svojim delom, da sta lahko dobila sploh plačo. Sodišče je v celoti verjelo delovodji, ki je še vedno delavec pri toženi stranki in v vsakem primeru je njegovo pričanje neverodostojno, saj bi z drugačno izjavo ogrozil obstoj v delovnem razmerju pri tožencu. Tožena stranka z ničemer ni dokazala, da je plačala regres in dopust tožnikoma, zato je odločitev sodišča v tem delu nepravilna. Priglašata pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožečih strank navaja, da je glede zavrnjenega dela zahtevka za izplačilo regresa za leto 2009 povsem normalno, da je sodišče več verjelo pismenemu kot materialnemu dokazu, ki ga je v spis vložila tožena stranka kot izjavam tožečih strank, za katero je sodišče ugotovilo, da niso dovolj zanesljive, oziroma celo nasprotno, da so nezanesljive. Da plačilo regresa ni bilo izplačano z ustreznimi potrdili in na način, kot ga navajata tožeči stranki v pritožbi, je povsem normalno, saj gre za majhno družbo, ki nima vseh ustreznih služb, da bi vsa svoja početja opravljala strogo po predpisih. Enako velja tudi za dopust. Tudi same tožeče stranke so potrdile, da so v času, ko dela ni bilo, bili prosti, da pa jim je bila plača plačana redno. Ugotovljeno je bilo, da so bili na dopustu veliko več, kot je bilo predvideno s pravilnikom. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnikoma delovno razmerje prenehalo z odjavo iz zavarovanja dne 15. 5. 2010 (A8 in A9). Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predložila izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnikoma z dne 15. 5. 2010, vendar sta tožnika zatrjevala, da jih nista nikoli prejela. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku ugotovilo, da je toženka predložila potrdilo o opravljeni poštni storitvi z dne 19. 5. 2010, iz katerega pa ni razvidno, da bi bile pošiljke naslovljene na oba tožnika. Ker toženka ni dokazala opravljeno vročitev izrednih odpovedi tožnikoma, je sodišče prve stopnje verjelo tožnikoma, da jima izredna odpoved nikoli ni bila vročena. Pravilno je zaključilo, da nevročeni odpovedi nista pričeli pravno učinkovati, zato je tožnikoma delovno razmerje nezakonito prenehalo.

V skladu s 110. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe) delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Po določbah 111. člena ZDR delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti (3. alinea 1. odstavka) ter v drugih taksativno naštetih primerih. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec podati najkasneje v 30-ih dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (2. odstavek 110. člena ZDR).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka bistveno kršila postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca in sicer tako postopek pred odpovedjo, ki ga določa 83. člen ZDR, kot postopek vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi (87. člen ZDR), zato je odpoved nezakonita. V določbah ZDR je natančno opisan postopek, ki ga mora delodajalec opraviti, preden delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Nobenega dvoma ni, da se tožena stranka teh pravil ni držala, saj je iz dokaznega postopka razvidno, da je z dnem 15. 5. 2010 tožnikoma zaključila delovno razmerje tako, da ju je odjavila iz zavarovanj, ne da bi jim vročila izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ki jih je predložila odgovoru na tožbo), še manj pa, da bi jim pred tem pravilno vročila pisno obdolžitev in jim omogočila zagovor. Delavec se lahko uspešno pripravi na zagovor oziroma na svojo obrambo le, če mu delodajalec pravočasno vroči pisno obdolžitev (177. člen ZDR). Pisno obdolžitev mora delodajalec delavcu vročiti po pravilih pravdnega postopka (2. odstavek 83. člena ZDR v zvezi z 2. odstavkom 177. člena ZDR in 3. odstavkom 180. člena ZDR). V 87. členu ZDR je enako določeno, da mora biti redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena delavcu osebno, praviloma v prostorih delodajalca oziroma na naslovu prebivališča, s katerega delavec dnevno prihaja na delo in sicer po pravilih pravdnega postopka. O osebni vročitvi mora obstajati dokaz, to je potrdilo o vročitvi (149. člen ZPP).

Tožena stranka nedvomno pravil vročanja (obvezna osebna vročitev) ni upoštevala. Ob dejstvu, da tožena stranka ni ne zatrjuje, da je tožnikoma vročila obdolžitev in vabilo na zagovor, prav tako ne razpolaga z nobenim potrdilom, ki bi kazal na to, da je tožnikoma vročila izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (pošiljke naj bi bile poslane z navadno pošto štiri dni po odjavi iz zavarovanj, iz potrdila pa ni razvidno, da so naslovljene na oba tožnika). Ker tožnikoma ni bila vročena pisna obdolžitev in jima tudi ni bil omogočen zagovor (83. člena ZDR), prav tako tožena stranka ni izkazala vročitev izrednih odpovedi pogodbe o zaposlitvi po pravilih pravdnega postopka (4. odstavek 87. člena ZDR), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnikoma delovno razmerje nezakonito prenehalo.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožečih strank, da jima tožena stranka ni plačala dopusta. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je toženka plače tožnikoma in tudi drugim delavcem izplačevala na bančni račun delavcev in iz predložene rekapitulacije plač obeh tožnikov zaključilo, da sta za vsak mesec trajanja delovnega razmerja tudi prejela neto plačo. Obračunski listi plač res niso bili izdelani tako, da bi se na njih posebej evidentiral letni dopust, vendar navedeno ne pomeni, da tožnika nista bila na dopustu. Iz predloženih evidenc o izrabi letnega dopusta (B12) je razvidno, da sta tožnika dejansko imela navado letni dopust izrabiti v času prvomajskih praznikov, v delu meseca avgusta in ob koncu vsakega leta. Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno zaključilo, da iz njunih obračunskih listov plač za navedena obdobja ni razvidno zmanjšano plačilo, zato je njun zahtevek utemeljeno zavrnilo.

ZDR v 131. členu določa, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta izplačati regres za letni dopust in sicer najmanj v višini minimalne plače. Regres se mora delavcu izplačati najkasneje do 1. 7. tekočega koledarskega leta. Neutemeljen so pritožbene navedbe tožene stranke, da je delavcem oziroma tožnikoma plačal regrese enkrat letno v gotovini in sicer na roko. Po izpovedbah prič (K. in G.) regresov za letni dopust v gotovini niso prejeli oziroma so v gotovini dobivali le nagrado. Sodišče prve stopnje je pravilno materialnopravno zaključilo, da nagrada ni regres in da tožena stranka niti z listinskimi dokazi niti kako drugače ni izkazala izplačila regresa drugotožeči stranki za letni dopust za leta 2006, 2007 in 2008. Kolektivna pogodba o načinu usklajevanja plač, povračilu stroškov v zvezi z delom in regresov za letni dopust za leto 2006 (1. odstavek 12. člena – Ur. l. RS, št. 76/2006) določa minimalne regrese za redni letni dopust za leto 2006 in 2007 v bruto znesku, kakor jih je prisodilo sodišče prve stopnje, enako pa za leto 2008 (Kolektivna pogodba o izredni uskladitvi plač za leto 2007 in načinu usklajevanja plač, povračilu stroškov v zvezi z delom in drugih osebnih prejemkov za leti 2008 in 2009 (1. odstavek 21. člena – Ur. l. RS, št. 62/2008). Sodišče prve stopnje pa je nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnikoma priznalo zakonske zamudne obresti od bruto zneskov regresov. O obračunu in plačevanju davkov in prispevkov govori Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 in nadaljnji) v 352. in 353. členu. Po 2. odstavku 353. člena ZDavP-2 mora zavezanec za prispevke za socialno varnost iz 2. in 3. odstavka 352. člena predložiti obračun davčnih odtegljajev davčnemu organu in plačati prispevke za socialno varnost v roku, kot je določen z akontacijo dohodnine od dohodkov, od katerih se plačujejo prispevki za socialno varnost. V konkretnem primeru se od regresa za redni letni dopust plačuje le davek in obračunavanje in plačevanje ter stopnjo davka ureja Zakon o dohodnini (ZDoh – Ur. l. RS, št. 117/2006 in nadaljnji). Tožena stranka je tako dolžna obračunati drugotožeči stranki regrese za redni letni dopust za leto 2006, 2007 in 2008 v bruto znesku in od bruto zneskov plačati akontacijo dohodnine, neto zneske regresa pa plačati drugotožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih regresov v plačilo (2. odstavek 131. člena ZDR). Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 4. točki izreka delno spremenilo tako, da je drugotožeči stranki prisodilo zakonske zamudne obresti od neto zneskov regresov (5. točka 358. člena ZPP).

Utemeljene so pritožbene navedbe tožečih strank glede zmotne uporabe materialnega prava pri odločitvi o regresu za leto 2009. Sodišče prve stopnje je pravilno materialnopravno zaključilo, da se je tožena stranka z delavci za leto 2009 dogovorila o mesečnem obročnem plačilu regresa za letni dopust (po 50,00 EUR mesečno) in da tak dogovor ni v nasprotju s prisilnimi predpisi. Vendar je nepravilno uporabilo materialno pravo, ko ni upoštevalo, da je na strani delodajalca dokazno breme, da tudi izkaže izpolnitev svojih obveznosti iz delovnega razmerja do delavca in v konkretnem primeru plačilo regresa za redni letni dopust za leto 2009. Ker iz izjave z dne 13. 2. 2009 (B1) zgolj izhaja, da tožnika (in poimensko navedeni delavci) soglašata z obročnim odplačilom regresa mesečno po 50,00 EUR in iz izjave ne izhaja, da je tožena stranka tožnikoma tudi dejansko gotovinsko izplačala regres za leto 2009 in od tega zneska tudi plačala zakonsko predpisano dohodnino DURS-u, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 5. točke 358. člena ZPP pritožbi tožečih strank iz naslova regresa za letni dopust za leto 2009 ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo tako, da je prisodilo tožnikoma regres za leto 2009 v vtoževani višini 665,00 EUR bruto (2. odstavek 21. člena Kolektivne pogodbe o izredni uskladitvi plač za leto 2007 in načinu usklajevanja plač, povračilu stroškov v zvezi z delom in drugih osebnih prejemkov za leto 2008 in 2009 - Ur. l. RS, št. 62/2008), kakor je razvidno iz izreka te sodbe.

Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno spremenilo, je bilo potrebno glede na drugačen končni uspeh tožnikov v pravdi spremeni tudi odločitev o stroških postopka (2. odstavek 154. člena ZPP v povezavi z 2. odstavkom 165. člena ZPP). Tožnika sta v postopku pred sodiščem prve stopnje uspela z zahtevkom glede obstoja in pravic iz delovnega razmerja, zato jima je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka v višini 782,84 EUR (nagrada za postopek v priglašeni višini 315,90 EUR, nagrada za narok v višini 191,60 EUR, 20 % DDV v višini 121,32 EUR, materialne stroške v višini 20,00 EUR in stroške prevoza v višini 34,92 EUR). Glede denarnih zahtevkov je uspeh tožečih strank (v skupni višini 3.518,04 EUR) skoraj enak uspehu tožene stranke (v višini 3.677,16 EUR), zato glede denarnega zahtevka vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Ker sta bili pritožbi tožečih strank in tožene stranke glede zmotne uporabe materialnega prava utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbama delno ugodilo na podlagi določbe 5. alinee 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v točkah 4., 5. in 6. spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe pritožbenega sodišča, medtem ko je v preostalem pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu (1., 2. in 3. točka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj glede navedenega niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 2. odstavku 165. člena ZPP. Tožnika sta v pritožbenem postopku uspela v delu zahtevka po plačilu regresa za leto 2009 (265,00 x 2), medtem ko nista uspela v zavrnilnem delu (v skupni višini 3.677,16 EUR). Pritožbeni uspeh tožnikov je tako 36 %. Nagrada za pritožbeni postopek (po tar. št. 3210) znaša v višini 283,20 EUR in 20 % DDV, torej skupno 339,34 EUR. Tožnika sta glede na dosežen pritožbeni uspeh (36 %) upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov v višini 122,34 EUR. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, medtem ko odgovor na pritožbo ni prispeval k razjasnitvi zadeve, zato tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 155. člena ZPP).